Trdnjava Slovenija

Hasija Dedić je živela v vasi, ki je danes na ozemlju Republike Srbske. "Leta 1992 so mene in še dvanajst žensk Srbi zaprli v taborišče za ženske, ki je bilo v vasi Liplje," začne svojo pripoved, a kmalu zatem obmolkne. Nadaljujem z vprašanjem o razmerah v taborišču. Preden mi odgovori, pogleda proti tlom, si z rokami zatisne oči ter v solzah potihoma pove: "Posiljevali so nas." Ko je sama s sinom prišla v Slovenijo, si o posilstvu ni upala spregovoriti. Obriše si solze, ki ji sedaj že kapljajo iz oči, in iz torbice potegne pomirjevala. Pogoltne tableto in nadaljuje spominjanje na grenko vojno preteklost: "Dva paznika v taborišču, enega so klicali Brzi, drugi je bil Grujić, sta mene in še dve ženski odpeljali v bližnjo stavbo, kjer je na mizi ležala zaklana Esma. Zagrozili so nam, da se bo enako zgodilo tudi nam, če ne bomo delale, kot oni rečejo." Hasija je pozneje prebegnila v Srebrenico, od tam pa je odšla v okolico Tuzle, kjer je živela še do nedavnega. Skozi leta je skušala pozabiti bolečine iz vojnega časa. Kot pravi, o odhodu iz Bosne prej nikoli ni razmišljala. Svojo prihodnost je videla tam vsa do lanskega leta, ko je bila prisiljena s sinom poiskati zaščito v Sloveniji, saj so tridesetletno muslimanko med obiskom vasi, kjer je živela pred vojno, prepoznali njeni nekdanji mučitelji. "V vas so nas v sklopu projekta vračanja beguncev peljale enote mednarodnih sil. Med obiskom vasi me je eden prepoznal, kar ni nič čudnega, saj so ti ljudje naši nekdanji sosedi. Pristopil je do mene, mi grozil ter me zmerjal, " pripoveduje Hasima.

Tisti dan je bila ravno obletnica srebreniškega pokola. V prostorih Slovenske filantropije sta sedela mati in njen sedemletni otrok. Hasija Dedić in sin Adem Musić sta v strahu pred smrtjo lanskega junija pribežala v Slovenijo, nekaj mesecev pozneje se jima je pridružil še oče Avdo Musić in družina je v upanju na zaščito s strani evropske Slovenije čakala v azilnem domu v Ljubljani. Vendar družinski tragediji naše notranje ministrstvo očitno ni verjelo, saj so mati in sin ter tudi oče prejeli negativen odgovor. Postali so tujci v postopku za odstranitev iz države in posledično soočeni s smrtnimi grožnjami v svoji domovini BiH. Ravnanju naše državice je javno nasprotoval Matevž Krivic, ki je vložil ustavno pritožbo zoper odločitev notranjega ministrstva. To je pritožbo sprejelo v obravnavo.

Družina Dedić-Musić je bila od tedaj deležna še nekaj izjemno spornih ukrepov notranjega ministrstva. Očetu Avdu je bilo po prvi negativni odločbi zaradi bistveno spremenjenih okoliščin onemogočena vloga vnovične prošnje za azil, zato ga je slovenska policija pred očmi njegovega sina deportirala na Hrvaško. Ker so materi in sinu dovolili ponovno vložiti prošnjo za azil, sta lahko ostala v Ljubljani. Toda le do začetka prejšnjega meseca, ko so ju odpeljali v postojnski center za tujce.

Ravnanju MNZ-ja je spet nasprotoval njun pravni zastopnik Krivic, ki je z apelom na slovenske ter evropske avtoritite protestiral zoper odvzem svobode materi in otroku, ki bi deset dni pozneje uspešno končal prvi razred viške osnovne šole. Kljub pozivu in dejstvu, da je ustavno sodišče njun primer sprejelo v obravnavo, je slovenska policija materi in sinu odvzela prostost ter ju za nadaljnji mesec zaprla v Postojni. Sinu je socialna delavka spričevalo za uspešno opravljen prvi razred tako predala za zaklenjenimi vrati postojnskega centra.

Ker pozivi niso naleteli na posluh, se je Krivic še enkrat pritožil na ustavno sodišče, ki je v precedenčnem sklepu notranjemu ministrstvu naložilo, da Hasijo in Adema vrne v ljubljanski azilni dom. Svojo utemeljitev je najvišja sodna inštanca obrazložila z našo ustavo, po kateri otroci uživajo posebno varstvo in skrb, ter s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki določa, da mora biti pri vseh dejavnostih, ki jih v zvezi z otroki izvajajo državne ali katere druge ustanove, otrokova korist glavno vodilo. Tako se je Adem lahko vrnil v Ljubljano, ker je Slovenija tudi podpisnica Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin, ki zagotavlja pravico do združitve in ohranitve družine, pa se je po sklepu ustavnega sodišča v Ljubljano lahko vrnila tudi mama Hasija.

A tudi tu se šikaniranje še ni končalo. Od MNZ-ja bi pričakovali, da bodo sklep, ki jim je bil vročen prejšnji petek, isti dan tudi izvršili ter spustili na prostost malega otroka. Kljub temu sta bila mati in sin na svobodo spuščena šele v ponedeljek. Toda brez očeta, ki je bil z njimi prav tako zaprt v Postojni. Avdu je le dan po tem, ko je Krivic na ustavnem sodišču zahteval vrnitev matere in očeta v Ljubljano, uspelo ponovno prebegniti k družini v Slovenijo. Ker MNZ kljub sklepu ustavnega sodišča, ki se je sklicevalo na zagotovljeno pravico do združitve družine, v Ljubljano ni pripeljal tudi očeta, je Krivic sklical tiskovno konferenco, ki sva se je udeležila le dva novinarja.

Med tiskovno konferenco je Aida s Filantropije v sobico prinesla "uradno" novico, da je bil oče Avdo izpuščen iz postojnskega centra. Ko je Hasija slišala radostno vest, se je z obrazom stisnila k dremajočemu sinu. Skozi solze se je rahlo nasmehnila.