Lahko noč, Koroška?

V dokumentarcu FAQ se režiserski tandem Stefan Hafner in Alexander Binder potika po avstrijskem Koroškem in tamkajšnje prebivalce povprašuje o zgodovini, jeziku, sosedih in podobnem. Nekateri sogovorniki ob Hafnerjevi slovenščini čemerno zmajuje z glavo, češ da tega, vindišarskega jezika sploh ne razumejo. Zato pa njihovo nerazumevanje zelo dobro razume v koroški Bistrici rojeni Hafner, ki svoje sogovornike sprovocira, da se iz njih kot po binkoštnem razodetju iznenada usuje val slovenščine. Nič čudnega, saj ima vsak prebivalec avstrijske Koroške, kot v dokumentarcu pove avstrijski zgodovinar, vsaj eno, če ne dve slovenski babici. Alexander Binder, po rodu iz Zgornje Avstrije, je lani jeseni v pogovoru za Delo dejal, da se v Avstriji oblikuje podoba Koroške kot sončne avstrijske Kalifornije, kjer so vsi porjaveli. "Že ob prvem obisku Koroške sem se prepričal, da to drži, da je rjavih, tako in drugače, precej, zlasti pa sem bil šokiran nad revščino, ki je v drugih avstrijskih deželah nisem videl." Po besedah obeh režiserjev ima namreč Koroška hude ekonomske probleme, s šikaniranjem slovenske manjšine pa se odvrača pozornost od tamkajšnje visoke brezposelnosti. Duhovit in sila poučen lani posneti dokumentarec o slovenski narodnostni skupnosti na avstrijskem Koroškem ter njenem odnosu z avstrijsko večino odmevno gostuje po avstrijskih in tujih kinematografih ter festivalih, med drugim je bil prikazan na lanskem ljubljanskem Liffu. ORF ga vse do danes ni predvajala, in zanimivo, ni ga predvajala niti slovenska nacionalka. Četudi je bil čas pravi, da bolj pravi ne bi mogel biti.

Koroški Slovenci pogosto uporabljajo izraz "senzibliziranje", ko govorijo o občutljivosti za določen problem ali temo. A Slovenija kot njihova matična domovina vse od osamosvojitve, razen redkih izjem, med njimi zlasti pravnih strokovnjakov, zgodovinarjev, etnologov in nekaterih pisateljev, ostaja nenavadno in skoraj nerazumljivo hladna do kršenja pravic Slovencev na Koroškem. Ko je pred pol leta koroški deželni glavar napovedal t.i. poizvedovalni referendum preštevanja slovenske manjšine, kar je protiustavno, saj ustavnih določil pač ni mogoče preverjati z referendumom, se slovenska zunanja politika ni vznemirila. "Odnosi z Avstrijo so zelo dobri. Imamo pa probleme na lokalni ravni na Koroškem, kjer se očitno ne morejo posloviti od nekaterih starih konceptov", je v intervjuju za Demokracijo povedal slovenski zunanji minister, dr. Dimitrij Rupel in dodal: "Sam nimam nikakršnih težav v stikih s predstavniki avstrijske države na zvezni ravni, enako velja za predsednika vlade in druge predstavnike slovenske države." Ko je v začetku letošnjega januarja DSP slovensko zunanjo politiko javno pozvalo k aktivnejši vlogi pri reševanju problematike Koroških Slovencev, je zunanji minister v pisnem odgovoru predsedniku DSP Vladu Žabotu ob naštevanju aktivnosti pri politiki slovenskih manjšin med drugim pojasnil, kaj je mislil s tem, kar je rekel. "Ko govorim o dvojezičnosti kot o avstrijskem notranjem problemu, mislim na sklepe avstrijskega ustavnega sodišča in obveznosti avstrijskih oblasti v zvezi s temi sklepi .Ko označujem posamezne probleme na Koroškem kot lokalne, mislim na vse bolj očitno razliko zvezne avstrijske vlade in koroške deželne vlade." A ta "vse bolj očitna razlika med avstrijsko zvezno in koroško deželno vlado" se je nato iz meseca v mesec krčila in glede na viharna dogajanja v zadnjih tednih zna tudi povsem izpuhteti.

Reakcije slovenske politike na Haiderjevo rogoviljenje so bile doslej vselej zadržane z argumentom, da bi bilo nespametno, ko bi si iz Slovenije prizadevali dajati lokalnim faktorjem v Avstriji pretirano količino snovi za njihovo volilno kampanjo. Ampak kaka snov, če že ne diplomatski strup, ki bi ga slovenska politika iztisnila v severno sosedo, bi slovenski manjšini na Koroškem še kako prišel prav. Poleg tega ni res, da so sklepi avstrijskega ustavnega sodišča in obveznosti avstrijskih oblasti v zvezi s temi sklepi le avstrijski notranji problem. Ne nazadnje omejevanje uporabe slovenskega jezika pomeni kršenje kar nekaj mednarodnih pogodb in listin, med drugim Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, prvenstveno pa pomeni kršitev Avstrijske državne pogodbe (ADP), ki ni interni avstrijski dokument, ampak eden najpomembnejših mednarodnih dokumentov po koncu druge svetovne vojne.

ADP in slovenski partizani

ADP so 15. maja 1955 z Avstrijo podpisale štiri zavezniške velesile - Združeno kraljestvo Velike Britanije s Severno Irsko, Francija, ZDA in ZSSR in tistega majskega dne je z balkona dunajskega baročnega dvorca Belvedere zadonelo: "Avstrija je svobodna!". ADP ni bila mirovna pogodba, ampak pogodba za demokratično obnovo Avstrije, s katero se je zaključila desetletna navzočnost veselil avstrijskem področju Avstrije, z njo pa je Avstrija postala svobodna, samostojna demokratična država. Z ADP je bila Avstrija v veliki meri oprana krivde za sodelovanje z nacizmom in je tako dobila status žrtve, ki si je leta 1938 priključil nemški Rajh. Vendar pa je iz ADP razvidno, da Avstrija v drugi svetovni vojni vendarle ni bila čista kot solza. Njena posamična določila namreč pomenijo varovalke, da ne bi Avstrija, katere večina nemškega prebivalstva je Anschluss leta 1938 pričakal v evforiji, zašla na stara slaba pota. S podpisom ADP je Avstrija morala pristati na pozicijo nevtralne države, kar je kasneje skušala kar nekajkrat revidirati, in na prepoved povezovanja z Nemčijo. Da je utemeljila svojo vlogo žrtve v drugi svetovni vojni, pa je morala dokazati, da so na njenem teritoriju delovali antinacistične organizacije in odporniško gibanje. Kot dokaz so avstrijski pogajalci na mizo predložili boj slovenskih koroških partizanov. Po podpisu ADP Avstrije in štirih zavezniških velesil, so v naslednjih mesecih pogodbo ratificirale oziroma so k njej pristopile mnoge druge države. Na podlagi 37. člena ADP, ki govori o tem, da lahko k ADP pristopi vsaka država članica OZN, ki je bila na dan 8. maja 1945, v vojni z Nemčijo in je imela status članice OZN, je 14. novembra 1955 k pogodbi pristopila Jugoslavija in ratifikacijsko listino deponirala pri takratnem depozitorju , vladi ZSSR. S pristopom k ADP je Jugoslavija priznala staro saint-germainsko mejo iz leta 1919 in se obvezala, da bo spoštovala nedotakljivost ozemeljske celovitosti in neodvisnosti Avstrije.

ADP vsebinsko pokriva različna področja, od tranzitnih klavzul do svobode plovbe po Donavi, na samem njenem začetku pa stojijo členi, ki zadevajo človekove pravice, zaščito slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem ter dolžnost Avstrije, da poskrbi za de-nacifikacijo. 6.člen ADP, s katerim se Avstrija zavezuje, da bo storila vse potrebne ukrepe, s katerimi bo vsem, ki žive pod avstrijsko suverenostjo, ne oziraje na raso, spol, jezik ali vero, zagotovila uživanje človekovih pravic in osnovnih svoboščin, vštevši svobodo izražanja mnenja, svobodo tiska in objavljanja, političnega mnjenja in javnega združevanja, kot ugotavlja strokovnjak za mednarodno pravo, dr. Borut Bohte,za slovensko manjšino pomeni relativno zaščito. Absolutno zaščito za slovensko manjšino pa pomeni znameniti 7. člen, ki ima ustavnopravni značaj, in s katerim se je Avstrija zavezala, da bo slovenski manjšini zagotovila nemoten obstoj in razvoj. Prvi štirje odstavki 7. člena zagotavljajo pripadnikom slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem , Gradiščanskem in Štajerskem uživanje istih pravic pod istimi pogoji kot jih uživajo vsi drugi avstrijski državljani. Po 7. členu sta slovenski ali hrvaški jezik v upravnih in sodnih okrajih Koroške , Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvaškim in mešanim prebivalstvom dopuščena kot uradna jezika poleg nemškega, ob tem pa je ključno, da 7.člen ne vsebuje odstotka manjšinskega prebivalstva, ki bi udejanjenje tega člena pogojeval. Kasnejši avstrijski zakoni in uredbe, ki so zadevali slovensko manjšino in so vsebovali odstotke manjšinskega prebivalstva, so bili v nasprotju s 7. členom ADP. Zvezni zakon o dvojezičnih krajevnih napisih, ki je bil brez soglasja predstavnikov slovenske manjšine sprejet leta 1972, je bil pomanjkljiv glede prostorskega obsega in glede vsebine, saj je zajemal le krajevne, ne pa vseh drugih napisov, a celo njegovo pomanjkljivo uresničitev so istega leta ob pasivni navzočnosti avstrijske policije preprečili nemški nacionalisti in v pogromih podrli dvojezične krajevne napise. S pravnega stališča, kot poudarja dr. Borut Bohte, je bila tako pomembna odločba avstrijskega ustavnega sodišča leta 2001, ki je razglasilo protiustavnost klavzule o 25% manjšinskega prebivalstva in kot primeren delež v skladu z mednarodno prakso določilo 10% delež slovensko govorečih v posameznem kraju, ob upoštevanju popisa prebivalstva iz leta 1951. Tudi vsi kasnejši predlogi, vključno s trenutno predlaganim ustavnim zakonom, ki pomeni spojitev predlogov Haiderjeve in Schusslove stranke, so torej v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča. Sprejetje predloga ustavnega zakona pa bi tako spodneslo 7. člen in s tem absolutno zaščito slovenske manjšine na Koroškem.

Umanjkanje denacifikacije

7. člen vsebuje tudi peti, zadnji odstavek, ki se glasi: dejavnost organizacij, ki merijo na to, da odvzamejo hrvaškemu ali slovenskemu prebivalstvu njegov značaj in pravice kot manjšine, se mora prepovedati. Toda ko so leta 1955 Dunaj zapustili štirje v džipu, kot je bila po filmu Tretji človek z znamenito citrarsko melodijo pogosto označena zavezniška četverica, so se že od decembra istega leta pa do leta 1958 na Koroškem reaktivirale ali na novo ustanovile protislovenske nemškonacionalne organizacije - Koroški Haimatdienst je le ena izmed njih - , in jeseni leta 1958 med drugim dosegle odpravo slovenščine kot obveznega učnega predmeta za otroke v prvih treh letih osnovne šole, pri slovenskih otrocih pa njegovo omejitev le na tiste, ki jih bodo k predmetu slovenščine prijavili starši.

Avstrija s tem, ko dopušča obstoj nacističnih in rasističnih organizacij ter njihovih političnih odvodov, ki sežejo v sam vrh avstrijske zvezne politike, in ki kršijo pravice manjšine kot tudi človekove pravice, tako že pol stoletja krši ne le 7. člen ADP, ampak tudi že omenjeni 6. člen, pa 9. člen, ki govori o razpustitvi nacističnih organizacij in prepovedi nacistične in fašistične propagande ter organizacij, ki se ukvarjajo s sovražno dejavnostjo do članic OZN ali katerih cilj je omejevanje demokratičnih pravic. Prav tako krši 8. člen, ki govori o demokratičnih ustanovah, pa 10. člen, ki govori o zakonodaji, katere cilj je likvidiranje ostanka nacističnega režima in vzpostavljanje demokratičnega sistema, s strani protislovenskih organizacij, ki so kar nekajkrat oskrunile partizanske grobove in obeležja na avstrijskem Koroškem, pa je kršen 19. člen, ki Avstrijo zavezuje, da bo na svojem teritoriju spoštovala, varovala in vzdrževala grobove in spomenike padlih v boju proti Hitlerjevi Nemčiji.

7. člen je v preteklosti nekajkrat zaostril odnose med Avstrijo in Jugoslavijo, ki je prvi poslala nemalo ostrih protestnih not, odnos med sosedama pa je bil postavljen na nož leta 1976, ko je tedanji avstrijski kancler Bruno Kreisky jugoslovansko protestno izjavo ob 20-letnici podpisa ADP proglasil za nespodobno, češ da "v takšnem tonu z Avstrijo še nihče ni govoril." Kreisky je jugoslovanski tisk primerjal s fašističnim tiskom, to, da je avstrijskega veleposlanika iz Beograda poklical "na poročanje" na Dunaj, pa so avstrijski mediji interpretirali, da gre malo manj kot za prekinitev diplomatskih odnosov.

Po 35. členu ADP se spori v zvezi z interpretacijo ali neizpolnjevanja ADP, ki jih ni mogoče rešiti z neposrednimi diplomatskimi dogovori, predložijo štirim zavezniškim sopodpisnicam. Odgovor na vprašanje, zakaj v preteklosti Jugoslaviji ni uspelo rešiti položaja slovenske manjšine na Koroškem, je verjetno hladna vojna, v kateri so se sopodpisnice znašle na nasprotnih bregovih, nekje vmes pa je obtičala Jugoslavija. Slovenija od osamosvojitve kakih hudih opozoril ali protestnih not Avstriji, ki je članica EU od leta 1992, ni pošiljala in je bila do te problematike vseskozi skrajno previdno zadržana. Morda zaradi njenega interesa za vstop v EU, morda tudi ne. In to kljub Haiderjevim izpadom. Haiderjeva FPO je v predvolilnem letu 1999 na Dunaju organizirala posebno kampanjo za prestolnico, kampanjo proti tujcem. Na plakatih se je FPO zavzemala za ustavitev UEberfremdung ( potujčevanja) - po besedah Sebastiana Reinfeldta gre za pojem, ki so ga izrecno propagirali nacisti in ga v nemških slovarjih zasledimo od 30.let prejšnjega stoletja -, v predvolilni brošuri pa je volilcem zastavljala vprašanje: Ali ste vedeli, da so naši dunajski otroci že primorani brati cele strani v srbohrvaščini? Ko je Haiderjeva stranka z volitvami prišla v koalicijo, se je štirinajst evropskih držav odločilo, da zaradi sodelovanja FPO v vladi zamrzne svoje dvostranske odnose z Avstrijo. In medtem ko je Haider v odgovor vsevprek zmerjal evropske politike kot sovražnike in manjvredna človeka bitja, je tedanja slovenska oblast ravnala podobno kot zdajšnja, v spravljivem duhu, da pač ne gre prilivati olje na ogenj Haiderjevega populizma.

Avstrija, kršiteljica najmanj kar omenjenih členov ADP, kot tudi mnogo drugih mednarodnih dokumentov o človekovih in manjšinskih pravicah, ni nikoli opravila de-nacifikacije, sicer rasistični in šovinistični kancerogeni zasevki z dežele Koroške ne bi s tako lahkoto metastazirali v sam vrh avstrijske zvezne politike. Toda velika napaka bi bilo avstrijsko politiko poenostavljeno pripisovati celotni Avstriji. V nasprotju s histerično razcepljenimi avstrijskimi socialdemokrati slovensko manjšino podpirajo avstrijski zeleni, po izjavah koroških Slovencev je manjšini v precejšnji meri naklonjeno javno mnenje, igračkanje z ustavnimi določili pa ostro obsojajo tudi mnogi avstrijski strokovnjaki za ustavno pravo,. Travmatične nerazčiščenosti Avstrije z nacizmom so se (in se še vedno) lotevajo ne le pisatelji, pripadniki slovenske manjšine - najdaljši aktivistični staž med njimi ima pesnik Janko Messner -, ampak tudi pripadniki avstrijske narodne večine, med drugim pisatelji Thomas Bernhard, Ingeborg Bachman in Elfriede Jelinek, v 60.letih pa tudi dunajski akcionisti.

Zadržanost Slovenije

Slovenska intelektualna javnost se je v obdobju Jugoslavije na to temo pogosto oglasila, ne le zgodovinarji in pravniki, oglašali so se tudi pisatelji, med njimi Josip Vidmar. Od osamosvojitve pa je glas pisateljev iz Slovenije nekako potihnil vse do letošnjega januarja, ko je DSP javno pozval slovensko zunanjo politiko. Pozivu je v DSP sredi aprila sledila okrogla miza z naslovom Dvojezičnost na avstrijskem Koroškem, zgolj avstrijski ali tudi slovenski problem? Na omizju, ki sem ga vodila avtorica tega teksta - poleg dr. Boruta Bohteta in pesnika Janka Messnerja so sodelovali pesnik Boris A .Novak, odvetnik in član NSKS, mag. Rudi Vouk, zgodovinar dr. Dušan Nečak, profesor mednarodnega prava dr. Danilo Tuerk, in evropska poslanka mag. Mojca Drčar Murko -, je beseda tekla tudi o nasledovanju Slovenije pogodbenega statusa ADP. Dr. Bohte že več kot desetletje pojasnjuje, da ima Slovenija, glede na to, da so slovenski partizani v Jugoslaviji aktivno in mednarodno priznano sodelovali v vojni proti Nemčiji in tako bili del anti-hitlerjevske koalicije, pravico biti pridružena sila v smislu odločb ADP, poleg tega pa je Slovenija od vseh članic naslednic nekdanje SFRJ edina sosednja država z Avstrijo in samo njo zadeva priznanje starih avstrijskih meja. Slovenija ima poleg Hrvaške po razpadu SFRJ edina svojo manjšino v Avstriji in zato tudi pravico in dolžnost , da kot sopogodbenica - sukcesor bdi nad uresničevanjem varstva slovenske manjšine. Iz tega sledi, da je Slovenija povsem upravičena uveljavljati nasledstvo v ADP, kar ne nazadnje od nje pričakuje tudi slovenska manjšina v Avstriji. Dr. Bohte je s soavtorico dr. Mirjam Škrk v tekstu Pomen ADP za Slovenijo in mednarodnopravni vidiki njenega nasledstva ( Pravnik, Ljubljana, let. 52, 11-12, 1997), poudaril, da tudi v primeru eventualnega neuspešnega uveljavljanja sukcesije z notifikacijo ADP depozitarju vladi Rusiji ostane še naprej mednarodnopravna veljavnost ADP in v njej normirana obveznost Avstrije do zaščite slovenske manjšine. Na to se Slovenija in slovenska manjšina vselej lahko sklicujeta in po potrebi tudi institucionalno internacionalizirata. Vsebinska pravna podlaga ob eventualni internacionalizaciji je v argumentaciji, da je Avstrija s kršitvijo oziroma neizpolnjevanjem jasne pogodbene obveznosti storila mednarodni delikt, kršila temeljne človekove pravice pripadnikov slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem v Avstriji, kakor tudi mednarodnopravno prepoved rasne diskriminacije, ki so imperativne norme običajnega mednarodnega prava. Načini institucionalne internacionalizacije pa so poleg mednarodnih nadzornih mehanizmov v okviru organov OZN in po posameznih konvencijah o človekovih pravicah možne tudi pred Svetom Evrope in v okviru Organizacije o varnosti in sodelovanju v Evropi (OVSE). Zaščita slovenske manjšine namreč ni le stvar dobrote in dobre volje Slovenije, ampak po 5. členu slovenske ustave, ki govori o tem, da Slovenija "skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence , zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino", njena zakonska obveza.

Na omenjenem omizju je kljub vabilu umanjkala slovenska visoka politika, prav tako pa ni bilo tudi tistih pisateljev in intelektualcev, ki se deklarirajo za prvoborce pri oblikovanju slovenske države in suverenosti slovenskega naroda. V sicer polni dvoranici DSP so bili pisatelji dejansko v manjšini. Kje torej tiči razlog za pomanjkanje "senzibiliziranosti" slovenske politične, intelektualne, pa tudi širše javnosti glede problematike slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem? Pisatelj Boris A Novak je na aprilskem omizju natančno detektiral, da se je nekaj podobnega kot v Avstriji, ko je večina odločala o pravicah manjšine, zgodilo v Sloveniji s predlanskim referendumom o statusu izbrisanih. To je po njegovih besedah tudi razlog, zakaj slovenska politična garnitura ne more ustrezno politično odgovoriti na pritiske, ki so jim izpostavljeni koroški Slovenci, saj obe politiki temeljita na enakem modelu ideologije nacionalističnega in rasističnega izključevanja,.

Da je tudi v Sloveniji dominantna ideologija, ki temelji na izključevanju in presejanju na "naše" in "ostale", je z velikim curkom izbruhnilo ob nedavni petnajstletnici, pri čemer je bil izbruh pospremljen z revidiranjem zgodovine, ki vključuje tudi revizijo nacizma. Na omizju v DSP je etnologinja dr. Marija Makarovič opozorila, da se sedanja politika premalo zaveda, da so koroški Slovenci kot tudi primorski Slovenci naš branik narodnosti, saj ko padejo oni, potem smo na vrsti mi. A ne gre le za branike na osi nacionalnosti, pač pa tudi za branike civilizacijskih vrednot v Sloveniji, v kateri imata nasilje in sovražni govor do posameznikov in določenih skupin - pa naj gre tujce, izbrisane, geje, lezbijke, nekatolike, umetnike in kulturnike -, "legitimnost" v slovenski politiki. Nedavni napad na geje in lezbijke pomeni fizično udejanjenje sovražnih verbalnih eskapad mnogih slovenskih poslancev, umetniki in kultura - in prav jezik je eden ključnih elementov kulture -, pa sta zadnji leti tarči nekaterih vladnih strokovnjakov in sodelavcev, ki javno udrihajo po kulturi kot parazitu, ki se hrani iz tkiva države in njenih državljanov. Da ne gre za benigno izražanje mnenja, kaže podobnost takšnih izjav z nacističnim diskurzom, ki je izsesavanje moči iz telesa naroda ter lastnega ohranjanja s pitjem krvi drugim ljudstvom pripisoval židom. Preživetje in razvoj manjšine sta odvisna od uporabe njenega jezika v javnem življenju, zlasti od tega, ali je njen jezik priznan kot uradni jezik. In klima v Sloveniji, vse bolj okužena z ideologijo izključevanja na prvo in drugo razredne državljane, je zagotovo razlog slovenske pasivnosti tako glede omejevanja pravic slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem kot napadov na prej omenjene skupine v domačem prostoru.

Po morebitnem dopustniškem premirju in zadnji seji avstrijskega parlamenta pride jesen, z njo pa predvolilni čas, ko bodo slovensko manjšino še nižje nad ognjem vrteli na ražnju. Kaj bo storila Slovenija? Se bo končno zdramila in odločno potegnila mednarodno pravno kot tudi ustavno legitimno potezo ter svojo manjšino zaščitila, ali pa bo dremavo slovenski narodnostni manjšini v Avstriji zaželela: Lahko noč, Koroška?