Prijateljski nadzor

Milan Cvikl je zoprni predsednik zoprne parlamentarne komisije. Poslanec LDS vodi komisijo za nadzor proračuna, ki preverja, šteje in tehta upravičenost porabe proračunskih sredstev vlade in še nekaterih drugih javnih institucij. Zato so naloge komisije načeloma zoprne, iščejo napake pri porabi proračunskega denarja. Komisija ima še nekaj drugih zadolžitev, obravnava zakone, ki se nanašajo na izvrševanje državnega proračuna in drugih javnih financ ali na delovanje organov, ki ta nadzor opravljajo. Tako je recimo komisija poskušala preverjati sporno avgustovsko prodajo Mercatorja ali pa potrditi novelo zakona o reviziji postopkov javnega naročanja. Poskušala zato, ker niti prvič niti drugič komisija ni delovala usklajeno, njeni člani pa so v javnost pošiljali disharmonične signale. Poslanci vladne večine so obakrat trdili, da Cvikl komisijo vodi samovoljno, da ne spoštuje poslovnika, da svojo funkcijo izrablja za poceni politično obračunavanje. Trditve opozicije so bile nasprotne, komisija zaradi poslovniških blokad, obstrukcij in še česa pač ne more izvajati nadzora nad porabo proračuna. Spor med opozicijo, ki jo v tem primeru pooseblja Cvikl, in vladno stranjo, na čelu z Jožetom Tankom, je šel tako daleč, da je vladna večina pedantnega predsednika najprej prijavila poslovniški komisiji, ki naj bi se opredelila do njegovega načina vodenja sej, potem pa so se odločili, da bodo komisijo okrepili še z enim članom. Kadrovska rošada naj bi presegla političen pakt. V komisiji so namreč trenutno trije člani opozicije in trije člani vladne koalicije, izenačeno razmerje pa dopušča zlorabe ene in druge strani. Kar sta obe strani doslej tudi izkoriščale. V sredo zvečer se je komisiji pridružil Kristijan Janc.

Kadrovski zaplet in boj za večino imata svojo predigro. Praktično in formalistično, tisto, ki jo določa poslovnik. Najprej praksa. Ko so si poslanci po volitvah leta 2004 delili mesta v parlamentarnih komisijah, je imela večino v Cviklovi komisiji opozicija. Njen član je bil Bogdan Barovič, vendar se je, domnevno zaradi preobremenjenosti, pozneje iz nje umaknil in se raje posvetil delu v odboru za finance. Razmerje med opozicijo in vladno stranjo je tako postalo izenačeno. V slovenskem parlamentarizmu naj bi sicer veljal gentlemanski dogovor, da ima v tej komisiji opozicija večino. Vsaj tako je bilo v prejšnjem sklicu parlamenta, ko je bilo na koncu razmerje med vladno in nevladno stranjo 3 proti 6 za manjšino. Med letoma 1996 in 2000 je bila slika obrnjena, večino v komisijo za nadzor proračuna je imela vladna stran, vodil pa jo je opozicijski poslanec. Poslovniški del zgodbe je malce bolj zapleten. Po poslovniku obe parlamentarni komisiji, ki imata funkcijo nadzora, vodi opozicijski poslanec, formalno razmerje med poslanci vladajoče koalicije in opozicije pa naj bi odsevalo politično moč v parlamentu. Kar je določilo, ki se očitno ni upoštevalo niti v prejšnjem niti v tem parlamentarnem sklicu. Zgolj za primerjavo, tudi v drugi parlamentarni nadzorni komisiji, ki jo skrbijo obveščevalne in varnostne službe, ima trenutno večino opozicija. Interpretacija katerega politika je torej bližja resnici? Ali Cviklova, ki trdi, da bo vladna večina v njegovi komisiji z vsiljenim poslancem večine "dejansko ukinila parlamentarni nadzor izvršne oblasti pri porabi tisočih milijard davkoplačevalskega denarja"? Ali pa Tankova, ki je prepričan, da bo komisija z novim članom iz vrst vladne SLS pomenila konec nefunkcionalnega dela komisije?

Del odgovora se skriva v času, ko je parlament sprejemal nov poslovnik. Takrat sta tedaj opozicijska SDS in NSi vložili poslovni predlog, po katerem naj bi imela v obeh parlamentarnih nadzornih komisijah večino opozicija. Ropova koalicija je bila takrat proti. Predlog formalno ni bil izglasovan, praktično pa so v parlamentu veljala drugačna razmerja. Čas se je obrnil in nekdanja opozicija se sedaj sklicuje na poslovniška določila, ki jih je nekoč proti njihovi volji sprejela nekdanja vladna večina. "Zdaj je poslovnik takšen, kot je, in če ste tukaj pač dali avtogol, potem ste si ga dali," je na nedavnem kolegiju predsedniku državnega zbora Ropu zabrusil Alojz Sok. Ta pa se je branil, češ, "kako je mogoče, da se izgovarjate na ta poslovnik, ki tega ne omogoča, če pa ste sami na začetku tega mandata v skladu s tem poslovnikom predlagali razmerje: koalicija 3, opozicija 4".

Drugi del odgovora razkriva postopek sprejemanja že omejene novele revizije zakona o javnem naročanju. Poenostavljeno je zgodba takšna: ko je v javnosti izbruhnila afera operacijskih miz, je vlada želela spremeniti pravila javnih naročil. Sprememba naj bi vključevala tudi določilo, po katerem pritožba neizbranega naročnika ne bi zadržala postopka. O tem naj bi odločala vlada in ne kakšna druga ustanova. Zaradi vladnega predloga je odstopila Vesna Cukorov, predsednica državne revizijske komisije, ker se ji je zdel takšen predlog neskladen z evropskim pravom. Sporni vladni predlog je potem romal na Cviklovo komisijo, kjer pa poslanci niso sprejeli nobenega člena, niti opozicijskih popravkov, niti vladnih predlogov. Razmerje je bilo izenačeno. Odgovor je ponudila vladna stran, ki je vrinila še enega svojega člana. A je hkrati stopila korak nazaj, saj je deloma spremenila sporni predlog.

Niti eni niti drugi oblasti ni preveč všeč, če ima parlament preveliko moč, še posebej če ima učinkovito nadzorno funkcijo. Pametna ali spretna oblast se dela, da ji je vseeno, poskuša ugajati, deluje odprto, skozi stisnjene zobe govori, da si želi nadzora, pa čeprav ga hkrati vsaj malo omejuje. Neumna ali nerodna oblast deluje drugače. Prevzema in ukinja funkcije nadzora, govori o racionalizaciji, o bolj učinkovitem delu. Nadzor, v katerem prepoznava samo politične motive, jo namreč ovira pri doseganju ciljev. Zato si ga podreja. A takšna vlada pozablja, da si koplje luknjo, v katero se bo prej ali slej zvalila. In zraven potegnila še koga drugega.