Krave ni več, strateški partner nezaželjen

Imeli smo odličen izdelek, elektromehanski števec. To je bila naša molzna krava. Ni potrebovala veliko in veliko je prinesla.

To je ta števec, ki je v vsakem starejšem bloku?

Ja, črn, robusten. Iz tega števca smo namolzli kakšnih 60 milijonov evrov, da smo financirali razvoj novih generacij števcev. In če želimo razvijati nove generacije števcev, bi na dve leti potrebovali okrog 20 milijonov evrov razvojnega denarja. Tega denarja v tem trenutku nimamo. Molzna krave ni več, zato potrebujemo strateškega partnerja, ki bi financiral razvoj. Hkrati smo omejeni s strokovnimi kadri. Problem so inženirji, ki bi ideje in možnosti, ki se pojavljajo, uresničevali. Teh inženirjev imamo premalo, saj v Sloveniji ni zanimanja za tehnične poklice. Zato iščemo partnerja, ki bi te resurse imel in bi bil hkrati navdušen za vlaganje v razvoj.

Agencijske novice o situaciji v podjetju Iskraemeco že nekaj časa nosijo enak naslov: "Še vedno brez dogovora".

Pogovori se vrtijo okrog nekaterih pogojev, ki jih poleg načrta finančne reorganizacije podjetja, po katerem bodo banke 100% poplačane, skupaj z manjšinskimi lastniki zahtevajo banke upnice. Zgodba se je začela v začetku leta 2005, ko so nekatere banke zahtevale zavarovanje terjatev starih kreditov s hipotekami. Na to nismo pristali, ker smo si hkrati želeli zagotoviti finansiranje sanacije podjetja in novih poslov. Dogovarjali smo se skoraj celo leto. Sanacijo in uvajanje sistemov na trg smo kljub temu izvajali, hkrati pa so naraščale naše zapadle obveznosti do dobaviteljem. Zato smo bili prisiljeni začeti postopek prisilne poravnave. Prisilna poravnava je zadnja možnost podjetja, da se pred stečajem dogovori z upniki za enakopravno poravnavo njihovih terjatev. Naš načrt prisilne poravnave je vseboval tudi dokapitalizacijo. Investitor, ki v postopku prisilne poravnave kreditira dolžnika in pristane, da se kredit po končanem postopku spremeni v naložbo, maksimalno tvega, saj vlaga v podjetje, ki ne zmore poravnavati svojih obveznosti. S finančnim vložkom je pripravljen torej vlagati v sanacijo podjetja. Zakon mu zato priznava, da na naroku glasuje z vloženimi sredstvi povečanimi za faktor 8. Tak načrt rešitve prisilne poravnave ni bil po volji bank. In banke so pri lastnikih zlobirale, da je naš scenarij na skupščini padel. Presenetilo nas je, da so lastniki potegnili z bankami, ne pa z nami. Cilj bank je, da bi bile v celoti poplačane. Ena od zahtev, ko smo se še pred uvedbo prisilne poravnave pogajali z bankami, je bila zahteva, da uprava družbe prepriča večinskega lastnika DUS, - družbo pooblaščenko, v kateri so koncentrirani lastniški deleži malih delničarjev, zavaruje cel projekt reprogramiranja dolgov z delnicami Iskraemeca. DUS na to ni pristal, zato se zgodba z delno spremembo ponavlja. Manjšinski lastniki bi šli v dokapitalizacijo podjetja, a le v primeru, da DUS pri dokapitalizaciji ne bi sodeloval. Torej si želijo sedanji manjšinski lastniki priti čez polovični delež. In o tem trenutno tečejo pogajanja med lastniki.

Načrt reorganizacije, ki je po volji bankam, smo kot uprava družbe potem vendarle pripravili. Banke bi bile v osmih letih 100 odstotno poplačane. In imele bi še obresti. Banke so ta načrt pripravljene podpreti le v primeru, da bi manjšinski lastniki (KAD, SOD in KD) dosegli sporazum z DUS-om, po katerem se DUS odreka sodelovanju pri dokapitalizaciji. DUS bi se moral tudi zavezati, da po dokapitalizaciji kot lastnik ne bo zahteval izstopa po ceni, ki bi jo dobil, če bi bil realiziran predlog uprave.

Ena od prejšnjih verzij reševanj Iskraemeca je namreč predvidevala, da bi podjetje dokapitaliziral Engrotuš.

V primeru dokapitalizacije bi Engrotuš zaradi zakona o prevzemih moral hkrati objaviti prevzemno ponudbo. In v tem primeru bi se lahko DUS umaknil iz lastniške strukture Iskraemeca po dokapitalizacijski ceni delnice, to je po 27.500 SIT.

Vaši manjšinski lastniki, torej KAD, SOD in KD Holding z odvisnimi družbami, so šli v koalicijo z bankami, upnicami. To se vam ne zdi logično.

Če delaš sanacijo ob pomoči mehanizma prisilne poravnave, del obveznosti odpišeš. Naša ideja je bila, da bi približno šest milijard tolarjev obveznosti odpisali. In v podjetje bi pripeljali svež kapital. S tem bi se razmerje med zadolženostjo in kapitalom močno spremenilo v korist kapitala. To bi šlo v korist lastnikov. Podjetje, ki je trenutno prezadolženo, bi bilo po izvedeni prisilni poravnavi v bolj ugodni situaciji, saj bi imelo čisto bilanco. Za lastnike bi bilo to ugodno, zato se ne zdi logično, zakaj so bili proti takemu projektu.

Na prvi pogled ni logično. Vendar je predsednik uprave KAD-a, ki je vaš pomemben lastnik, hkrati tudi član nadzornega sveta Abanke. Abanka pa je vaša upnica. In najbrž bi se našlo še kakšno takšno povezavo, ker je slovenska gospodarska scena zelo gosto prepletena.

Imate prav. Vendar je moja naloga kot predsednika uprave, da gledam, kaj je v korist in interesu podjetja in njegovih lastnikov, zato je z moje perspektive odločitev lastnikov nenavadna. Je pa tu še nakaj nelogičnosti. Stališče ministrstva za gospodarstvo je baje drugačno od stališča ministrstva za finance. Ministrstvo za gospodarstvo stremi k temu, da imajo podjetja možnost razvoja. Ministrstvo za finance ima pa na grbi tudi banke. Slovenska odškodninska družba je glede na koalicijski dogovor bolj na strani finančnega ministra, dr. Bajuka. KAD je pa bolj na strani ministrstva za gospodarstvo in SDS. Pogovarjali smo se, kar je logično, pri ministrstvu za gospodarstvo.

In kaj so vam rekli?

Dajali so nam podporo. Zdelo se je, da so pogovori konstruktivni in nas bodo v naših rešitvah podprli . Potem pa se je na skupščini zgodba obrnila.

Kaj za vas pomeni čakanje?

Jasno, da je to zelo neugodno. Novica, da je podjetje v prisilni poravnavi oslabi tržni položaj podjetja, tako na nabavni, kot tudi prodajni plati. Iskraemeco je vse bolj vezana na prodajo sistemov, na prodajo celotnih projektov.

Kaj je to, sistem?

Naš osnovni produkt je števec, ki meri porabo električne energije. Vendar smo ta produkt nadgradili. Naši novi števci so sposobni podatke o stanju na števcu sporočiti centrali. Hkrati zna števec sprejemati različne podatke in jih shraniti ali posredovati naprej. Ne prodajamo torej golega števca, ki bi ga kupila neka elektrodistribucija in bi jih potem vgrajevala sama, pač pa prodajamo sistem, ki ga predamo šele, ko deluje. Med števcem oz. porabnikom in prodajalcem električne energije znamo torej vzpostaviti komunikacijo. Ne nudimo več zgolj proizvodov, nudimo tudi storitev merjenja, prenosa podatkov in upravljanja z energijo.

Torej znate, če poenostavim, v števec vgraditi tudi nekakšnega inkasanta?

Števec ima vgrajen komunikacijski modul. To je lahko telefon, GSM, ali kaj tretjega. Prek tega komunikacijskega modula, lahko pošiljamo tudi podatke. V okviru takšnih projektov moramo zagotoviti tudi montažo, vzdrževanje in garancijo, da bo sistem vsaj deset let deloval. Na komunikacijski modul našega električnega števca pa lahko priklopimo še druge števce, denimo števec za vodo in števec za plin. Potem se lahko vsi podatki iz denimo enega naselja zbirajo na eni točki, od tam pa se prenesejo v centralo. In od tam gredo v obračunski center. In ker obstaja tudi povratna komunikacija, lahko v števec vgradimo dodatno stikalo, tako da lahko števec, če naročnik elektrike ne plačuje, prekine dobavo elektrike. Ali pa lahko v času nizke porabe, ko je elektrika najcenejša, aktivira večje uporabnike. Recimo klimatske naprave.

Pa zna tak sistem postaviti veliko proizvajalcev.

Ja, vedno več. Vendar smo prvi večji sistem na Švedskem postavili mi. Konkurenca seveda razvija in že postavlja podobne sisteme.

In kam prodajate te sisteme?

V Skandinavijo, denimo. Za take rešitve se najprej zanimajo kupci iz držav, kjer zakonodaja zaradi zaščite potrošnikov zahteva, da se energija obračunava na podlagi opravljene meritve, ne pa pavšalno. Se pa podobne rešitve že več let zaradi boljšega nadzora in možnosti optimiranja porabe energije uporabljajo pri večjih porabnikih energije npr. v industriji in prenosu energije. Take sisteme že več let prodajamo praktično po celem svetu. Med drugim je naša oprema vgrajena tudi v največjo hidroelektrarno na Kitajskem - tri soteske.

Za vas je torej pomembno, da imate pred konkurenco prednost.

Pomembno je, da smo čim dlje vodilni v svoji dejavnosti, zato je nadvse pomemben razvoj naših izdelkov, trend razvoja pa gre v smer razvoja storitev, kar predstavlja naš strateški cilj. V prihodnosti ne bomo proizvajali le števcev, ki bodo sposobni prenašati podatkov, pač pa želimo v še večji meri nuditi tudi storitev obračunavanja in upravljanja z energijo. Kot podjetje, ki je v prisilni poravnavi, imamo zato probleme z naročili. Imamo primer, ko smo na natečaju izbrani, kot najugodnejši ponudnik, kupec pa zaradi postopka prisilne poravnave, v katerem se trenutno nahajamo, z nami ne more podpisati pogodbe. Naši sistemi se prodajajo po sistemu javnih naročil in tudi v tujini za ta naročila veljajo posebni pogoji.

Kupec iz Švedske?

Ne. Nizozemske. Gre za podjetje v komunalni lasti in regulativa zahteva, da s podjetjem, ki je v postopku prisilne poravnave ne smejo sklepati poslov. Dogovorili smo se sicer, da projekt nadaljujemo in v septembru bi pričeli z montažo. Pripravljeni so bili počakati, da končamo postopek prisilne poravnave, saj smo načrtovali, da bomo postopek zaključili koncem julija.. Sedaj je jasno, da ga do načrtovanega roka ne bomo končali, vprašanje pa je, koliko časa nas bo kupec še pripravljen čakati.

Za kako velik projekt gre?

V prvi fazi za sistem 25 tisoč števcev. Obstaja pa pri istem kupcu potencial za tri milijone števcev. In ena inštalacija je vredna okrog 100 evrov. Zato je za nas izjemno pomembno, da je podjetje stabilno. Tudi zaradi tega od začetka leta 2005 iščemo strateškega partnerja.

Za vas je bi bila najbolj elegantna rešitev, da kot solastnik v podjetje pride Engrotuš.

Objavili smo poziv potencialnim investitorjem.

Javilo se jih je nekaj več kot deset.

Javilo se jih je trinajst. Osem jih je prišlo na pogovore. Prišlo je pet ponudb. Popolno in zavezujočo ponudbo pa je oddalo samo podjetje Engrotuš. In Engrotuš bi bil lahko resen partner. Engrotuš pripravlja projekt Tuš Loyality in se pripravlja, da bi kot GSM ponudnik vstopil na telekomunikacijski trg. Globalni trend pa je, da posle, za katere se potegujemo tudi mi, v zadnjem času dobivajo predvsem ponudniki telekomunikacijskih storitev, proizvajalci, ki nudijo zgolj števce, pa naročil ne dobivajo več, ker je to zgolj skelet.

Koliko bi bil vreden posel, ko bi vsa slovenska gospodinjstva opremili s števci in komunikacijskim modulom?

Če bi postavili cel sistem, bi bil tak posel v enem desetletju vreden 350 milijonov evrov. Če bi mi naredili samo skelet, bi bila vrednost našega dela posla 120 milijonov evrov, preostanek pa odpade na hranjenje in obdelavo podatkov, računske storitve, optimizacijo porabe. Engrotuš se je usmeril v ta del sistema.

Koliko denarja bi potrebovali, da postanete resen igralec na področju storitev?

Prvi problem je tekoča likvidnost. Potrebujemo denar redno proizvodnjo. Drugo pa je razvoj novih proizvodov in storitev. Pri storitvah, ki bodoče nujnost, se denar obrača bistveno počasneje. To je tudi vzrok naše krize, saj smo za razvoj novih produktov v preteklosti najemali bančne kredite. Za proizvodnjo sistemov potrebujemo okrog štirikrat več obratnih sredstev kot za proizvodnjo mehanskih števcev. Zato bi bil sveži kapital, ki ga je nameraval v našo družbo investirati Engrotuš, tako dragocen. Šlo je za 2.75 milijarde svežega kapitala. Jasno, potrebujemo pa tudi sredstva za razvoj novih produktov.

Banke so vam očitale, da jih skušate z uvedbo prisilne poravnave prinesti okoli in na ta način neupravičeno bogateti.

To je bančna logika, drži. Naša logika je pa drugačna. Če podjetje svojih obveznost ne more poravnavati in če v dveh mesecih ni sposoben začeti vračati obveznosti, mora ustaviti poslovanje in iz premoženja poplačati upnike. Prisilna poravnava pa je instrument, ki naj bi pomagal ohraniti podjetje, ki je sicer zašlo v težave, hkrati pa ima perspektivo in trg. Stare obveznosti se v nekem trenutku zamrznejo, podjetje plačuje zgolj nove obveznosti, upniki pa se na sodišču odločijo, ali ima smisel, da se vsi deležniki, ki jim je podjetje v času, ko je bilo uspešno omogočalo njihov obstanek in razvoj, odrečejo delu terjatev. S tem pomagajo podjetju, hkrati pa si zagotovijo svoj trg in posledično svoj obstoj tudi v prihodnje. Prisilna poravnava je mehanizem zmanjševanja obveznosti podjetja tedaj, ko je še možna in smiselna njegova sanacija, zato ker ima podjetje bodočnost. Ta mehanizem banke razumejo po svoje in s podjetniškega stališča napačno. Ko je podjetje dobro poslovalo, so imele od tega koristi tudi banke, ne zgolj dobavitelji in zaposleni. Zaradi sedanjih težav so postali nervozni tudi dobavitelji. Nekateri nam dostavljajo material in sestavne dele skoraj istočasno, ko ga v proizvodnji potrebujemo. V teh primerih nimamo zalog. Če dobavitelj ne dostavi, se ustavimo.

Prepričan sem, da je bil načrt finančne sanacije podjetja s prisilno poravnavo in z dokapitalizacijo Engrotuša zelo dober. Podjetju je zagotavljal rešitev prezadolženosti, prepotrebna obratna sredstva ter dodatne finančne in kadrovske zmogljivosti za hitrejšo preusmeritev podjetja v ponudnika storitev. Družba Iskraemeco bi skupaj s partnerjem lažje in še v večji meri globalno tržila slovensko znanje. Manjšinski lastniki tega očitno niso razumeli ali pa pri svoji odločitvi niso upoštevali le poslovnih razlogov.