Privatizacijska filozofija

Vlada je prejšnji teden objavila program prodaje Nove Kreditne banke Maribor (NKBM). Nenavadna privatizacijska vnema se torej nadaljuje, z njo pa tudi politični inženiring, ki izumlja vedno nove privatizacijske formule, modele in institucionalne rešitve. Tudi končni rezultat postaja po dveh letih vedno bolj predvidljiv. Privatizacija ključnih področij je zgolj del političnega marketinga. Vedno nove in nove privatizacijske spremembe so tukaj zato, da se dejansko nič ne bi spremenilo, umik države iz gospodarstva pa povečuje njegovo politizacijo.

Privatizacijsko filozofijo in protokol so opredelili že izhodiščni vladni reformi dokumenti. Umik države iz gospodarstva je temeljil na zmagovalnih političnih obljubah in ekonomskih argumentih, da privatizacija in zlasti tuji strateški lastniki povečujejo učinkovitost poslovanja in omejujejo možnosti političnih zlorab. Dobili smo kompromisno privatizacijsko formulo 25XY in predlog strokovnih komisij za pripravo programov. Toda nič od tega se ni uresničilo. Privatizacijska formula je postala alibi za ohranitev političnega vpliva, svetovalne skupine pa za nekakšno strokovnost političnega odločanja. Dejansko pa so rešitve nastajale v nepreglednem zakulisju politično-poslovnih interesov ter strankarskih lobijev.

Zadnji privatizacijski model NKBM je dober primer takšne vladne prakse. Strokovna komisija je pred časom pripravila predlog, toda prevladala sta politična rešitev stebričenja in holdinško povezovanje slovenskih finančnih investitorjev. Korporativno upravljanje je bilo pri tem povsem postranskega pomena. Nadzorni svet je bil na usklajevalnem posvetu šele po javni objavi, bančni in zavarovalniški menedžment pa o tem ničesar ne ve in zato malce zmedeno ponavlja, da je vse skupaj skladno z njihovimi dosedanjimi strateškimi usmeritvami.

V bistvu med propadlim privatizacijskim modelom NLB in NKBM ni velike razlike. Povsod imamo podoben referenčen okvir. Pri NLB naj bi lastniški delež sprva do 49 odstotkov ponudili KBC, pozneje so zanj iskali zaprti domači holding povabljenih institucionalnih lastnikov oziroma povezavo z zavarovalnico Triglav. Država bi zadržala 25-odstotni delež z zlato delnico, ostanek bi prodajali prek borze domačim in tujim institucionalnim in fizičnim lastnikom. Pri NKBM obratno v prvi fazi privatizacije javno ponuja 49 odstotkov različnim domačim in tujim institucionalnim ter fizičnim lastnikom, država začasno zdrži odločujoči delež, hkrati pa bi z lastniško konsolidacijo nastajal tudi novi nacionalni bančnozavarovalniški holding.

Edina dobra stran obeh predlogov je kotacija delnic na borzi, kar povečuje preglednost prodaje in poslovanja ter omogoča tržno vrednotenje družb. Vse druge reči pa so sporne, zato bo težko sestaviti jasen finančni prospekt za uspešno prodajo na trgu. KBC se je zaradi privatizacijskih nejasnosti umaknil pri NLB, veliki lastniki in kupci NKBM pa tudi ne bodo dobro ločili jajca (NKBM) od kokoši (holding). V takšnem vrstnem redu in načinu prodaje se država zavestno odreka tudi prevzemni premiji. Koristi bodo imele predvsem domače interesne skupine, ki pa na drugi strani v bankah ne rešujejo problemov razvojne dokapitalizacije, dodatnih trgov in poslovnega znanja.

Toda tako vladni predlagatelji kot zagreti kritiki njihovih privatizacijskih blodenj do sedaj niso spregledali, kje tiči osrednja napaka. Očitno so na začetku vsi tičali na isti ladji. V težavah je izhodišče privatizacijskega modela in ne zgolj sprevržen način njegovega izvajanja. Napaka je dvojna. Makroekonomski argument večje učinkovitosti zaradi privatizacije, zlasti tujih strateških partnerjev in prevzemov, bi morali nadomestiti z analizo mikroekonomskih determinant (Lanine, Vennet, 2007). Ta razkriva, da domači in tuji lastniki ne prihajajo v banke toliko zaradi donosnosti in izboljšanja učinkovitosti, temveč zaradi tržnih deležev in dolgoročne strateške prevlade na želenih trgih. Zato prestrukturiranje bank po privatizaciji in tujih prevzemih ni tako spektakularno, merila učinkovitosti pa so poslovno težje primerljiva, ko gre za univerzalne in ne specializirane banke.

Druga napaka tiči v zablodi, da je za učinkovitost in politično neodvisnost odločilna lastniška struktura, ne pa kakovosten menedžment in dobro korporativno upravljanje. Država je s strokovnimi komisijami mimo menedžmenta in nadzornih svetov šarila že v Drnovškovih časih, Janševa vlada napako ponavlja. Prvi snovalci rešitev so torej menedžerske skupine in nadzorni sveti bank, ki znajo bolje uravnotežiti korporativne in lastniške interese kot pa vladne komisije in njihovi lobisti. Če ni zaupanja v menedžerska vodstva, potem ne bo uspela nobena čudežna privatizacijska formula. In obratno. Če ti niso sposobni najti dobrih privatizacijskih zamisli, potem bi jih morali lastniki že zdavnaj zamenjati.

Delovanje bank, finančnega in denarnega sistema temelji na zaupanju, verodostojnosti in transparentnosti. Za finančni sistem je torej ključen socialni kapital, predlagani načini privatizacije pa ga dejansko uničujejo. Rešitev je torej v privatizaciji, ki prinaša preglednost delovanja bank in zmanjšuje škodljivo vmešavanje politike. Kombinacija tujega in domačega lastništva ter ohranitev minimalnega državnega nadzora je lahko pot do uravnotežene lastniške strukture, toda bistvena sta poslovna zrelost vseh deležnikov in njihovo zaupanje v menedžment, poslovni model in razvojno strategijo bank in zavarovalnic. Politični intervencionizem najbolj zmanjšujejo javni pritiski na politike in politični trgi z večnim bojem političnih rivalov. Država je slab lastnik zaradi slabih politikov, zato je pogosto ceneje na volitvah zamenjati politike kot pa na silo spreminjati lastniške strukture in poslovne modele finančnega sektorja.

Pred leti naj bi nerazumljiv jezik ameriške centralne banke, nekakšna "greenspanščina", slovela kot pogoj za stabilizacijo tržnih razmer. Pri nas "bajukovstvo" postaja sinonim za poslovno konspirativnost in nerazumljivost privatizacijskega odločanja. Razlika je v odrešenju. V ZDA so reinterpretacije Greenspanovih napotkov reševale probleme, pri nas pa vse bolj tlakujejo pot v poslovni kaos in peklensko institucionalno negotovost.