"Morda sem premalo hodil okrog ministrov"

Se še spominjate vroče dobrodošlice ob svojem prihodu v Muro?

Nisem se preveč ubadal s tem, zakaj so mi takrat zažgali avto, čeprav mi je šef policije, takrat je bil to še gospod Jevšek, ki je zdaj v Ljubljani, rekel, da imajo neke indice, da pa ne morejo dokazati. Odgovoril sem, če ne moreš dokazati, mi raje ne govori, ker če o čem nisi prepričan, lahko komu narediš veliko krivico. In to je mogoče ena stvar, s katero sem se v Prekmurju pogosto srečeval. V teh petih letih je bilo ogromno govoric, kaj se v Muri bo in kaj se ne bo zgodilo, ki so marsikoga tudi prizadele.

Eden od razlogov za vaš odhod je menda ta, da pet let kriznega vodenja naredi svoje.

Mogoče je to najbolj občutila moja družina. Tempo je bil res divji in ogromno časa sem preživel v avtu, v tem času sem na relaciji Velenje-Murska Sobota gotovo naredil 300 tisoč kilometrov. Zelo malo sem bil doma, sem pa poskusil biti vsaj prek vikenda, no, vsaj ob nedeljah. V službi je bilo zelo napeto, pa tudi za to, da nam je brez pretresov uspelo znižati število zaposlenih za 1600, je bilo treba zelo veliko delati. Verjetno sem, bom rekel, med "ta velikimi" slovenskimi direktorji edini, ki sem šel vsako leto na zbore delavcev, da sem vsem ljudem pojasnil stanje, kakšne so razmere. Ker sem bil prepričan, da je treba vzpostaviti neposreden stik, da ljudje iz tvojih ust slišijo in potem tudi bolj verjamejo. Pa tudi motivirati jih je treba na nek način, ker so plače v Muri, tega ne skrivam, res nizke. Če ljudje v Prekmurju ne bi bili tako skromni na eni strani in na drugi tudi iznajdljivi - s tem v resnici ni mogoče preživeti.

Kako pomembno je za menedžerja, da si lahko sam izbere najožje sodelavce? Vam to ni bilo dano.

To je ena od ključnih stvari. Kolikor se spominjam, je Mura začela z 12-člansko upravo, ob mojem prihodu smo bili v njej še štirje. Sčasoma se je ekipa izčistila, vendar je to zahtevalo čas, kar je povzročilo tudi nekaj praznega teka. Sem si pa počasi nabral ekipo, s katero je bilo mogoče delati in s katero smo se ujeli. Na sejah uprave sta bila vedno prisotna tudi dva izvršna direktorja.

V eni od izjav ste omenili, da bi bil vaš odhod lahko tudi razmislek za lastnike - največji so SOD, GBD, holdingi NFD, Vipa in Zvon Dva -, da prevzamejo aktivnejšo vlogo pri upravljanju Mure.

Lastništvo Mure ni konsolidirano. Že podatek, da nihče od lastnikov ni imel niti manjšinskih pravic, torej da bi presegel 25 %, pove, da ni bilo pravega zanimanja za delež v Muri. Seveda bi si želel, da bi se nekdo odločil, pridobil pomembnejši delež in s tem tudi aktivnejšo vlogo. No, saj nekako jih je mogoče razumeti, gre za finančne holdinge oziroma pri SOD za paradržavni sklad, kjer tudi pravijo, da nimajo namena biti aktivni lastnik. Zanje je Mura naložba, ki so jo po neki logiki dobili še iz lastninjenja in kasnejšega medsebojnega kupčkanja, zato verjetno bolj opazujejo, ali se bo iz Mure na dolgi rok kaj naredilo oziroma dobilo. Nihče od njih pa tudi zaradi njihove funkcije ali dejavnosti nima interesa, da bi se neposredno vtikal v Muro, ker to pomeni tudi prevzeti odgovornost. Bom kar rekel, v Muri smo bili bolj prepuščeni sami sebi.

Kakšno bi bilo idealno lastništvo Mure?

Če bi zdaj malo špekuliral, bi bil zame prav gotovo najboljši lastnik kdo iz modne branže. Nekdo, ki ima blagovno znamko, ki v resnici nosi ogromne dobičke in ki na drugi strani potrebuje tudi zahtevno proizvodnjo, ki jo v Muri zmoremo. Na tej logiki je nastal tudi obrat Escade v Gornji Radgoni in ponosen sem, da nam je ta projekt uspelo izpeljati, ker tudi dokazuje, da v naši branži ni vse za pokopati. V Sloveniji takšnega podjetja ni, saj smo, če govorimo o modni blagovni znamki, še vedno najpomembnejši, tudi naš tržni delež v Sloveniji je izjemno visok in trdim, da ga ni mogoče povečati. Velike tuje blagovne znamke, nemške, francoske ali italijanske, so se zdaj vse usmerile v to, da so res modna podjetja, torej z močno kreativo, z močno marketinško, trženjsko in nabavno funkcijo, toda brez proizvodnje, ki si jo pač organizirajo drugje.

Država je Muri dodelila 10 milijonov evrov pomoči. Toda Mura je državi več kot polovico takoj vrnila na račun neplačanih davkov in prispevkov v prejšnjih letih, zaradi te pomoči pa do leta 2013 ne more več kandidirati za državna sredstva, tudi ne za tista, s katerimi država spodbuja inovacije, razvoj. Kaj dobrega je Muri torej v resnici prinesla ta državna pomoč?

Ko sem razmišljal o tej državni pomoči, se mi je pogosto zdelo, da je bila na dolgi rok res velika cokla. Sploh ko smo delali primerjave, tudi v naši branži, koliko so lahko druga slovenska podjetja črpala raznih subvencij in sredstev iz politike aktivnega zaposlovanja, pa preusposabljanja. Tega je v resnici zdaj vse manj na razpolago, toda v obdobju od leta 2000 do 2004 je bilo teh sredstev ogromno. Včasih sem se kar čudil, da so nekatera uspešna podjetja dobila na delavca bistveno več kot pa Mura. Toda treba je priznati, brez te državne pomoči bi se Mura v resnici sesula. Smo pa iz te pomoči dejansko plačali prispevke državi, saj sem prepričan, da ne moreš izigravati svojih upnikov in da je obveze, ki jih sprejmeš, treba tudi izpolniti. Nekateri so me nagovarjali in tudi veliko se je špekuliralo, da bo šla Mura v prisilno poravnavo, toda s tem bi tudi zapečatili usodo podjetja ali pa skupine.

So vam pa vse te omejitve zaradi državne pomoči verjetno povzročile precej sivih las ...

Slovenija takrat še ni bila v Evropski uniji, vendar smo dodeljevanje teh pomoči sami že takrat zaostrili bolj, kot bi bilo potrebno, kar je prineslo kup problemov. V Sloveniji smo včasih res bolj papeški od papeža. Zaradi neumnosti v zakonu o delovnih razmerjih smo imeli primere, da smo delavcu priskrbeli novo delo, pa je raje čakal, da bi dobil odpoved in s tem odpravnino. In potem prideš do absurda: imeli smo mladega raziskovalca, doktorja, uredili smo vso dokumentacijo, nato pa so nam zavrnili refundacijo njegove plače, zato ker smo dobili državno pomoč. In vsako podjetje je lahko dobilo nazaj sredstva za zaposlitev pripravnika, Mura pa ne. Zato me je toliko bolj bolelo, ker so ves čas poudarjali, Muri je pa lahko, je dobila državno pomoč.

Po drugi strani pa je Mura dobila posle s šivanjem policijskih, vojaških uniform?

Raznih korporativnih oblačil se v Sloveniji porabi toliko, da bi lahko napolnili tovarno z 800 delavci. Ogromno uniform, to pa je tudi treba odkrito povedati, se zdaj naroči pri malih posredniških tovarnah, šivajo pa se v Srbiji, Bosni ali kje drugje. Zakaj, če gre za denar davkoplačevalcev, tega ne bi delali v Sloveniji? Saj vem, da ne moreš napisati, da mora biti proizvedeno v Sloveniji, lahko pa napišeš, da mora biti v Evropski uniji. Mura se prijavlja na razpise, vendar praviloma ne dobimo posla. Ta proizvodnja zdaj v Muri pomeni le kak odstotek, pogodba pa se letos izteče. Je pa bila Slovenska vojska ves čas zahteven, vendar tudi izredno korekten partner.

Bistveno bolj kot pri Muri je bila država radodarna pri kranjskem Iskraemecu, ki sta ga paradržavna sklada dokapitalizirala v višini, skoraj enaki največji izgubi Mure ...

Saj smo tudi mi to predlagali. Toda tamkajšnji strokovnjaki so naredili vse, da so dokazali, kako to ne gre.

Toda zakaj Iskraemeco, Mura pa ne?

Ne vem, daleč smo. Mogoče je res moja krivda, da sem premalo hodil okrog ministrov in prosil, ampak tega pa tudi ne bom počel. Vedno, ko smo kaj hoteli, so nas odpravili z razlago, da zaradi dobljene državne pomoči ne moremo 10 let nič več dobiti. Za dogovor o nekem državnem posojilu, ki je bilo odobreno že pred mojim prihodom, sem porabil tri leta in pol in s štirimi ministri sem se o njem pogovarjal, da smo ga lahko začeli normalno odplačevati. Da bi bil pa hec še večji - vseskozi smo redno plačevali vse obresti, država pa nas je terjala za zamudne obresti. Konkretne situacije v Iskraemecu ne poznam in težko sodim, ali je bila pot prava. Vsekakor pa jim privoščim pomoč, saj je Iskraemeco prav tako veliko podjetje. Če bi se daljnega leta 2002 kaj zalomilo v Muri, si posledic sploh ne upam predstavljati. Mura je izjemno pomembna za Prekmurje, ocena je, da je okoli 17 % prebivalstva vezanega na Muro.

Vaše vodenje Mure je močno zaznamovala tudi socialna nota, ki po splošnem prepričanju nekako ne gre skupaj s kriznim vodenjem.

Sam menim, da Slovenija je socialna država, je pa sociale lahko toliko, kolikor si jo lahko privoščiš. Če socialni čut pomeni, da se pogovarjaš z ljudmi, jih poskušaš prepričati in jih tudi kdaj razumeš, potem bi za sebe rekel, da sem zelo socialen. Ker projekta Mure brez razumevanja ljudi ni mogoče peljati. Še enkrat poudarjam, izredno pridni delavci so, v vsem tem času smo storilnost povečevali, zadnja tri leta znižujemo obseg bolniških odsotnosti, in to kljub temu, da je bila povprečna bruto plača delavca v Muri lani 150 tisoč tolarjev.

Za predsednika Združenja delodajalcev Slovenije je to kar nekoliko presenetljiva lastnost ...

Saj slovenski delodajalci nismo zmaji, saj se vsi zavedamo, da lahko neki rezultat, pa tudi dobiček dosežeš samo s kolektivom, z delavci.

Mnogi bi temu oporekali ...

Sam pa sem prepričan o tem, saj če to ne velja, tudi ne morem biti predsednik združenja delodajalcev. Ključ je in to poskušam dopovedati tudi sindikatom - mi se včasih kar dobro skregamo -, da si nismo nasprotniki, saj smo na isti ladji, seveda z različnimi interesi. Sam moram delati v interesu kapitala, toda tega interesa ni mogoče uresničiti brez razumevanja sodelavcev v podjetju.

Ena od vaših izjav se je glasila: "Na primeru oblačilne industrije se najlepše vidi dvoličnost Evrope pri interpretaciji svobodnega trga." Lahko pojasnite?

Polna usta so nas konkurence. Jo je pa treba delati v približno enakih razmerah in na primeru oblačilne industrije to prav gotovo ni tako. Mi moramo izpolnjevati socialno komponento, pogoje glede plač, ekološke pogoje in zadovoljiti zelo drago državo. Naša konkurenca - pa ni treba iti na Kitajsko, ker ta Muri tudi ni bila nikoli tista prava konkurenca - ampak če greva kar v Bolgarijo, Romunijo, dela v drugačnih razmerah, tudi plače so tam bistveno nižje. Če naš delavec naredi v isti enoti časa enako ali pa še celo malo več in bolj kvalitetno, potem mi nihče ne more reči, da nima storilnosti, da ne zna delati in da je nesposoben. Sam sem to jemal kot žalitev naših ljudi. Evropa bi lahko uvedla neke oblike zaščite za ta del industrije, pa ne zato, da bi učinke porabili za svoje namene. Dajmo tem državam razvoj infrastrukture, saj bodo z dvigom standarda tudi ljudje morali več zaslužiti in bomo zato tudi v vedno bolj izenačenih razmerah tekmovali med sabo. Da je dvolična, pa pravim zato, ker ima Evropa v nekaterih drugih primerih kar dobro zaščito, tudi zato, ker se države med sabo "skupčkajo" za koncesije.

Se strinjate s sekretarjem sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije, da je v slovenski tekstilni panogi kljub napovedim vodstva Mure o zmanjšanju števila zaposlenih na 1500 leta 2015 najhujše vendarle mimo?

Strinjam se. Obdobje od leta 2000 do 2006 je bilo v resnici najbolj kritično in bi kar pritrdil, da so tisti, ki so to obdobje preživeli, dokazali, da lahko živijo še naprej.

Kakšno Muro zapuščate?

Mura dejansko sploh ni tako slaba, poznam podjetja, o katerih so mnenja v Sloveniji bistveno višja, pa imajo slabšo bilanco stanja ali pa skupine. Mura ima letos pogoje, da tudi brez kakršne koli državne pomoči kot skupina zaključi poslovanje na ničli. Toda nič ne bo lahko. Zelo veliko bo treba delati, predvsem z ljudmi, ker je naše delo sezonsko in bodo takrat, ko je večina Slovenije na dopustu, morali naši delavci največ delati. Zato je ta občutljivost v Muri toliko večja. V matični firmi 70 % prihodka pomeni strošek dela, kar pomeni, da se dela iz rok v usta, kar narediš, v bistvu tudi sproti poješ. Mura je finančno sanirana in ima dobiček v teh prvih treh mesecih, za kar smo tudi ogromno delali, v proizvodnji skoraj vse sobote, vendar je ta dobiček v veliki meri sezonske narave. Če bo med mojim naslednikom in med delavci prišlo do prehudih trenj, je to lahko tudi usodno za Muro. V resnici se ne sme nič zalomiti. Mura bo rešena šele takrat, ko bo takšna, kot smo v strategiji do leta 2015 napisali, da mora biti.

Kaj torej predvideva strategija do leta 2015?

Do takrat mora Mura postati na eni strani modno podjetje in unovčiti to, kar ima v lastnih blagovnih znamkah. Seveda resursov, da bi delali evropsko blagovno znamko, nismo imeli. Zato smo se osredotočili na srednjo in jugovzhodno Evropo. Na drugi strani pa bi se Mura morala razviti v proizvodni inženiring z močno logistično podporo. Ko smo razmišljali, kako začeti to strategijo, smo izhajali iz tega, kaj imamo. Brez dvoma imamo znanje v izdelavi oblačil, imamo tudi relativno veliko lokacijo in objekte za logistični center. Medtem ko strokovnjake organiziraš za partnerje, proizvodnjo v jugovzhodni Evropi, tam pač, kjer je delo cenejše. Proces selitve teh storitev se bo nadaljeval. V tem primeru bo imela Mura bistveno drugačno kadrovsko sestavo, dvignila bo izobrazbeno raven, storitve bo lahko tudi bistveno dražje zaračunala, kar pomeni višjo dodano vrednost in sistemu omogoča preživetje. Predvideno je, da bi nekako 800 delavcev ostalo v proizvodnji. Tisti del, ki bi skrbel za hiter odziv na potrebe naših partnerjev in lastne blagovne znamke, bi bil organiziran v Murski Soboti, masovni del šivanja pod nadzorom naših tehnikov pa bi tekel na drugih lokacijah. S tem smo začeli že lani, imamo neke kooperacije na Poljskem, v Bosni, Srbiji, tudi Bolgarijo smo preizkusili in vidimo, da stvar teče in da jo je smiselno nadaljevati.

Kdo so najpomembnejši partnerji Mure?

Od takrat, ko sem prišel, jih je zdaj za kakšnih 30 % manj. Prej smo pač vzeli vse, samo da smo lahko delali. Pred dobrim letom in pol pa smo lahko začeli delati malo selekcije. Resnih partnerjev imamo zdaj še kakih 30, najpomembnejši so Boss, Escada, Rene Lazzard in nekatere druge znamke, ki so umeščene dokaj visoko.

Je v strateškem načrtu predvideno tudi lastniško povezovanje s kom od teh partnerjev?

Moja želja je vsekakor bila, da bi se kateri od partnerjev tudi lastniško vključil v Muro. Toda interesa ni bilo. Bom odgovoril kar s svojim razmišljanjem: ko so me spraševali, zakaj si Mura ne organizira proizvodnje v Srbiji ali Bolgariji, kjer je delo bistveno cenejše, sem vedno rekel, da je treba najprej zaposliti naše ljudi, ki so v vsakem primeru strošek. In zakaj bi vzpostavljal proizvodnjo in se čez pet let mučil, kaj bom s temi ljudmi v Srbiji, če to lahko stori kdo drug, tako kot so to storili naši partnerji pri nas. Žal je to logika tukaj in druge ni. Je pa res, da sta v tem času v Pomurju nastali dve novi tovarni, katerih lastnika sta naša partnerja, in da nam je prek tega uspelo dobiti tudi dolgoročne pogodbe in delo za nas. Na eni strani je to Epas-Elos v Gornji Radgoni, katerega lastnik je Escada in ki zdaj zaposluje že okrog 400 delavcev. Zgradil si je novo tovarno, kar me še posebej veseli. Na drugi strani je v Gornjih Petrovcih Rene Lazzard in oba sta zelo zadovoljna s to proizvodnjo, ki jo imata.

Kakšnega menedžerja in kakšno podporo Mura potrebuje za uresničitev strateškega načrta?

Vsekakor potrebuje dobrega menedžerja in teh je v Sloveniji kar nekaj. Je pa vprašanje, ali se bodo za vodenje Mure odločili. Ta branža je dobila že tak negativni prizvok, da se je avtomatično vsi branijo. Tudi meni so, ko sem šel iz Petrola, vsi rekli, da sem nor, toda vodenje Mure se mi je zdel pravi izziv in res mi ni žal, da sem šel. Takšne izkušnje ne moreš dobiti nikjer v Sloveniji. Od lastnikov pričakujem, da se bodo dogovorili, ker bo Mura za razvoj potrebovala tudi kak svež denar. Pri lastnih blagovnih znamkah je bil največji problem, da si nismo mogli privoščiti marketinškega budžeta. Zato smo tu veliko improvizirali in bolj delali na poznanstvih, kot da šli v neko resnično tržno aktivnost za pospeševanje prodaje. In če bi to spoznali tudi lastniki, pa v ta namen kaj dali, sem prepričan, da bi lastne blagovne znamke lahko bistveno bolje uspevale. Imamo dobro, osveženo in pomlajeno kreatorsko ekipo, da se tudi na področju kolekcij vidi nek napredek, nam priznavajo tudi modni kritiki.

Domnevam, da ste tudi vi zdaj oblečeni v katero od Murinih kreacij?

Že prej nisem nikoli nosil kaj drugega in Muro bom zagotovo nosil tudi v prihodnje.

Katere naloge bodo za vašega naslednika najtežje?

Na kratki rok bo to zagotovo prav delo z ljudmi. Zmanjševanje števila delavcev na mehke načine, v soglasju, je izjemno zahtevno in težko delo. Najlažje je narediti program presežkov, pa reči: Na cesto! Izvesti pa ga je izjemno težko, ker akcija običajno rodi reakcijo. Tveganj, da se Mura spet znajde v rdečih številkah, je v naši branži zelo veliko. Mnoga so odvisna že od naših partnerjev. Ker imamo rezervirane kapacitete, bi to, da se kateremu od partnerjev kaj zgodi, lahko pomenilo že problem. Ali če bi se komu od njih likvidnost bistveno znižala. Veliko stvari lahko vpliva, zato je vodenje Mure izjemno občutljivo početje, nikoli ne moreš reči, zdaj si bomo pa malo oddahnili. Prej ali slej bo moralo priti tudi do konsolidacije lastništva. Mura ima tudi ogromno malih lastnikov, ki postajajo nervozni. Sam jih razumem, ko so tam nekje konec 90. let nekateri kupovali delnice, je Mura super stala, zdaj pa gledajo svoje kolege, ki služijo z delnicami Petrola, Gorenja, Krke, Leka ... Ključno se mi zdi Muro najprej toliko postaviti na noge, da dobi nov zagon. Saj ni treba, da veliki lastniki kupujejo deleže, skupaj bi lahko naredili nek "pool", ki bi si našel upravo, s katero bo lahko delal.

Podjetij, potrebnih kriznega vodenja, je v Sloveniji še veliko, denimo Iskraemeco, pa Slovenske železnice. Kam torej odhajate?

V razmere, kakršne sem našel v Muri, ne bom šel več, res pa, da take dimenzije podjetja v Sloveniji tako ali tako ni. Zdaj sem že malo star, takrat pa sem bil še bolj v kondiciji.

Vsak se nekako izpoje. Tudi v Muri. Ponudbe imam, nisem pa se še odločil.