Podarjeni milijoni?

Septembra bodo minila štiri leta, odkar je Narodni muzej Slovenije od poslanca Zmaga Jelinčiča odkupil zbirko slovenskega denarja, sestavljeno iz 536 kosov bankovcev, kovancev in spremljajočega numizmatičnega materiala. Zanjo naj bi mu odšteli kar 42 milijonov tolarjev (175.000 evrov) proračunskega denarja. A doslej so mu plačali 25 milijonov tolarjev (104.000 evrov). Kmalu po podpisu pogodbe se je namreč zbirka znašla sredi prave afere. Vse se je vrtelo okrog tega, ali je zbirka res vredna tako veliko. Pa tudi okrog tega, po kakšni poti je Jelinčič prišel do nekaterih najdragocenejših kosov zbirke in ali niso bili vsaj nekateri med njimi že prej v lasti države. Preiskava se je lansko jesen končala z ovadbo zoper dve osebi: zoper Jelinčiča in skrbnika zbirke v muzeju Andreja Šemrova. Primer je zdaj na tožilstvu, a vse manj verjetno se zdi, da bo zgodba dočakala sodni epilog. Ljubljansko tožilstvo je namreč ovadbo zoper Šemrova konec marca zavrglo, a ne zato, ker ne bi imeli dovolj dokazov za nadaljnje ukrepanje, temveč "zaradi zastaranja kazenskega pregona, ki je nastalo že pred podano kazensko ovadbo". Z ovadbo zoper Jelinčiča se medtem tožilstvo še ukvarja. Nedavno so na ljubljansko okrajno sodišče vložili zahtevo za opravo posameznih preiskovalnih dejanj v zvezi s tem primerom.

Vprašanje pa je, ali ne bo tudi pregon zoper Jelinčiča zastaral. Prvi pogovori o prodaji so se namreč začeli leta 2001, pogodba je bila podpisana leta 2003, posel pa je začel prvi preverjati takratni inšpektor za kulturno dediščino Dragan Matić sredi leta 2004. Sledila je kompleksna kriminalistična preiskava, in kot nam je potrdil eden od kriminalistov, ki sta se ukvarjala s primerom, je bila ovadba spisana v začetku junija 2006. Potem bi moral ovadbo avtomatično podpisati le še prvi kriminalist Rastislav Kanižar in jo poslati na tožilstvo. A to je storil šele, potem ko so začeli po ovadbi spraševati mediji. Tožilci so tako ovadbo prejeli šele konec lanskega leta, po naših informacijah pa je možno, da je pregon zoper Šemrova prav zato zastaral. Pregon zoper nekatera kazniva dejanja, za katera so kriminalisti sumili Jelinčiča in Šemrova, pa je dejansko zastaral že med samo preiskavo. Prav zato je bil pregon osredotočen le na tri predmete, ki so bili nekoč v lasti oblikovalca slovenskega denarja Miljenka Licula, sicer pa sodijo med dragocenejše v zbirki. Licul namreč ni vedel, kako so predmeti prišli v zbirko, nam pa je lani zatrdil, da jih sam Jelinčiču ni dal. Jelinčiča, ki preiskavo že vseskozi označuje za zaroto, tako ovadba bremeni storitve kaznivega dejanja prikrivanja izvora predmetov posebnega kulturnega pomena, za kar je zagrožena do triletna zaporna kazen. Tudi ovadba zoper Šemrova je bila povezana z Liculovimi predmeti.

V dokaznem materialu, ki so ga zbrali policisti, je po naših informacijah še nekaj več kot zanimivih ugotovitev. Presenetljive naj bi bile zlasti ugotovitve o dejanski vrednosti zbirke. Jelinčič je sprva za zbirko, ki je sicer res obsežna, zahteval 52 milijonov tolarjev, a so se z muzejem na koncu uskladili na 42 milijonov tolarjev. Za cenitev zbirke so poskrbele strokovne službe muzeja. "To je korektna cena kljub očitkom, ki se pojavljajo. Zbirka, ki smo jo kupili, je največja zbirka na temo nastajanja slovenskega tolarja," nam je že leta 2004 zatrdil direktor muzeja Peter Kos. Policija pa naj bi prišla do drugačnih ugotovitev. Predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete Drago Menegalija nam je sicer sporočil, "da slovenska policija v navedenem primeru ni angažirala strokovnjaka za cenitev" niti kogar kolidrugega, ki bi ocenil Jelinčičevo zbirko. A po naših informacijah to ne drži.

Za cenitev naj bi namreč angažirali Staneta Štrausa, ki sicer velja za enega vodilnih svetovnih strokovnjakov za področje plastičnih bankovcev. Štraus cenitve ni želel komentirati, a dejstvo je, da je do nje prišlo. Po naših informacijah pa se Štrausova ocena vrednosti zbirke prav dramatično razlikuje od vrednosti, po kateri je muzej odkupil zbirko. Vrednost celotne zbirke naj bi namreč po oceni, ki jo je za policijo naredil Stane Štraus, znašala 8,9 milijona tolarjev. Zaradi razmer na trgu so sicer možna 10-odstotna odstopanja navzdol ali navzgor, a vrednost zbirke tudi v tem primeru ne bi presegla 10 milijonov tolarjev. Muzej je bil torej pripravljen plačati in je v veliki meri tudi že plačal kar štirikrat več. To pa po mnenju enega od strokovnjakov, ki ni želel biti imenovan, zbuja vprašanje, ali je bil posel čist: "Vsakemu, ki se malo spozna na to, bi moralo biti jasno, da zbirka niti slučajno ni vredna 42 milijonov tolarjev, sploh pa bi moralo biti to jasno zaposlenim v Narodnem muzeju Slovenije. Ta zbirka je res obsežna, ampak kompletne slovenske zbirke so se doslej prodajale za približno dobra dva milijona tolarjev oz. 10.000 evrov. Če upoštevamo, da so v Jelinčičevi zbirki tudi Liculovi osnutki in specimeni iz tiskarne De La Rue, lahko ti vrednost zbirke dvignejo na 9 milijonov tolarjev. Nikakor pa ne na 42 milijonov tolarjev."

Kako je mogoče, da se cenitvi muzeja in neodvisnega cenilca tako zelo razlikujeta? Je sploh možno, da bi dva strokovnjaka podala tako različni mnenji? Vprašanje. A vseskozi se zdi, da je posel med Jelinčičem in muzejem globoko prepleten s politiko. Prodaje vendarle ni izpeljal sam muzej, ampak je to velikodušno požegnala takratna oblast oz. ministrstvo za kulturo, ki ga je vodila Andreja Rihter iz SD. Tudi pod sedanjo vlado, za katero so Jelinčičevi glasovi v parlamentu prav tako pomembni kot za prejšnjo, posla nihče ni problematiziral, minister Simoniti pa je, ko se je direktor muzeja Peter Kos konec leta 2004 znašel v precepu, ali naj kljub aferi nadaljuje z izplačili Jelinčiču, odgovoru sprva izogibal, potem pa so Kosu sporočili, da se jih zadeva ne tiče. Tako je dobil Jelinčič v času sedanjega ministra za zbirko izplačanih 12 milijonov tolarjev proračunskega denarja.