Energetski rock'n'roll

Evropska unija je napovedala vojno podnebnim spremembam z najambicioznejšim načrtom, sprejetim marca letos. Do leta 2020 bodo države EU predvidoma zmanjšale izpuste toplogrednih plinov za 20 odstotkov v primerjavi z letom 1990. Morda celo za 30 odstotkov, če bi podobne ukrepe kot EU sprejele dežele v razvoju ali pa vsaj tistih nekaj, ki so največje onesnaževalke zraka s toplogrednimi plini. Vodilnim načrtovalcem energetske prihodnosti EU je 20 odstotkov zelo simpatičnih, saj sta med cilji, recimo, tudi ta, da se petina porabljene energije proizvede iz obnovljivih virov, in še, da se prav tako za 20 odstotkov poveča energetska učinkovitost.

V tej strategiji EU ima mesto tudi zemeljski plin, saj bistveno manj onesnažuje okolje s toplogrednimi plini kot druga fosilna goriva, hkrati pa ne pušča nobenih trdnih delcev, recimo v obliki saj. Zemeljski plin je tako za nekatere energija prihodnosti. Zaradi vedno večjih potreb po energiji naj bi se občutno povečale tudi potrebe po zemeljskem plinu. Tu pa se pojavijo za marsikoga "zloglasni" plinski terminali, ki nastajajo ali jih šele načrtujejo po Evropi in svetu. Vse skupaj se sklada s še eno strateško odločitvijo EU, da je treba poskrbeti za zagotovitev neodvisnosti pri dobavi energentov. Zaradi tega je treba uporabljati različne vire in različne transportne načine. Recimo, da se, hipotetično, Rusija odloči, da ne bo več pošiljala plina v Evropo. Ali pa ga občutno podraži. Druge države, na katere je Evropa priključena s plinovodi, ne bodo mogle zagotavljati dovolj velikih količin ali pa se bodo tudi same izsiljevalsko odločile za podražitev.

Alternativa sedanjim plinovodom, prek katerih se oskrbujejo države EU, je gradnja novih plinovodov ali prevozi utekočinjenega zemeljskega plina s plinskimi tankerji do plinskih terminalov. Teh je po Evropi že kar nekaj, veliko pa jih je v gradnji ali so zgolj v idejni fazi. Kot recimo tisti v Trstu ali morda kdaj tudi v Kopru. Tako so načrtovani kar trije terminali na Nizozemskem, dva od teh v rotterdamskem pristanišču, pa v Franciji, Italiji, Veliki Britaniji. Prevozi plina so bili včasih vsaj na razdaljah, krajših od 4000 kilometrov, menda nerentabilni. Toda stvari se spreminjajo. "Pri sedanji ceni plina, ki je dvakrat višja kot pred petimi leti, je utekočinjeni zemeljski plin konkurenčen plinu, ki ga dobivamo po cevovodih iz Rusije in Alžirije," pravi o tem, zakaj usmeritev v gradnjo plinskih terminalov, dr. Mihael Tomšič, nekoč minister za energetiko v Demosovi vladi, sicer pa ekolog in energetik. Slovenija, članica EU, upošteva smernice iz Bruslja in hoče biti tudi sama energetsko neodvisna. Sedaj dobiva zemeljski plin iz Alžirije in Rusije. Koprski terminal pa bi odprl še druge možnosti uvoza zemeljskega plina.

Dr. Tomšič pravi, da je sicer večja razpoložljivost dobav eden izmed razlogov za zanimanje. Precej pa se je povečala tudi svetovna ponudba utekočinjenega plina. Tehnologija za utekočinjenje zemeljskega plina je tudi cenovno vse dostopnejša. Druga prednost transporta utekočinjenega plina pa naj bi bila varnost, saj se je v teh malce več kot 40 letih intenzivnejše uporabe utekočinjenega plina zgodilo zelo malo nesreč. Kljub temu bo po predvidevanjih za leto 2020 temeljnih 80 odstotkov evropskega uvoza vseeno sestavljal plin, dobavljen po plinovodih.

Slovenija bi lahko uporabljala tudi italijanske terminale

Ena od strateških smernic EU je medsebojno povezovanje držav članic pri zagotavljanju energetskih virov in solidarnost, če se začne kakršnakoli kriza. Morebitni plinski terminal v Kopru pa bi imel zmogljivosti bistveno večje od potreb Slovenije. "Poraba plina v Sloveniji je manjša, kot je običajna zmogljivost terminalov. Terminali se gradijo za na primer 8 milijard kubičnih metrov (mkm) plina na leto, celotna poraba v Sloveniji pa bo v doglednem času manj kot 2 mkm. Terminal v tem delu Jadrana tudi ni potreben za oskrbo Italije, ki bo predvidoma do leta 2020 uvažala okoli 30 mkm na leto v obliki utekočinjenega zemeljskega plina. Tri za to količino potrebne terminale že gradijo. Najbližji bo plavajoči terminal, ki bo zasidran 17 km od obale, južno od Benetk," pravi dr. Tomšič. Plinski terminal v Kopru bi bil za sodelujoče vsekakor dober posel, saj bi Luka Koper dobivala rento, prav tako upravljavec plinovoda, ki bi ga bilo treba zgraditi čez Slovenijo. "Zamisel za terminal v Kopru je tehnično zanimiva, ker predvideva povsem zaprt tokokrog, pri katerem ne bi uporabljali morske vode. S tem odpadejo težave z ohlajanjem morja in izpuščanjem kemikalij. Pri terminalu bi postavili majhno termoelektrarno z močjo kakih 50 MW. Z odpadno toploto bi uparjali utekočinjeni plin. Lahko se postavi tudi velika TE, ni pa nujno. Ostajata vprašanje umeščanja v prostor in eksplozijska nevarnost. Verjetno bomo ugotovili, da je slovenska obala prekratka za veliko različnih želja," še dodaja dr. Tomšič.

Druga "plinska" alternativa Evrope je nov plinovod Nabucco, katerega glavni projektant je avstrijski ÖMV, projekt pa podpirajo tudi ZDA. Z njim naj bi v Srednjo Evropo pripeljali plin iz Kavkaza prek Balkana in nato prek Madžarske. S tem bi del Evrope rešili odvisnosti od ruskega zemeljskega plina. Za sodelovanje se kljub vsemu zanimajo tudi Rusi. Navsezadnje imajo tretjino svetovnih zalog zemeljskega plina, načrtovani plinovod pa naj bi imel dovolj zmogljivosti, da bi lahko prek njega tudi Rusi pošiljali v Evropo svoj plin. Delež zemeljskega plina se bo po besedah dr. Tomšiča zlasti v Evropi predvidoma povečeval, saj ima ugodno lego glede na vire. "Sedanjo in prihodnjo energetsko bilanco lahko sestavimo brez velikih pretresov le z izrabljanjem različnih virov. Več kot 100 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina na leto se za zdaj še sežiga na baklah naftnih polj, ker ga ne morejo dostaviti uporabnikom. Del tega problema rešuje tehnologija utekočinjenega zemeljskega plina."

A osnovni problem je drugje. "Za Slovenijo je najpomembneje izboljšati učinkovitost izrabe energije. Za dolgoročno oskrbo je treba razvijati tudi do okolja prijazne obnovljive vire energije. Multinacionalke pa ponujajo projekte, v katerih najdejo največ hitrega dobička. Ponudba plinske opcije je privlačna, ker gre za čisto gorivo. Vojaško-industrijski kompleks v političnih navezah ponuja jedrsko energijo. Izbira ni lahka, državni organi pa se bolj zanimajo za velike projekte kot za spremembo vedenja in koristno izrabo energije," pravi dr. Tomšič o tem, kaj se Sloveniji glede reševanja energetske odvisnosti sploh še izplača.