Zloraba zaupanja

Znano je, da banke zelo nerade priznajo svoje napake v odnosu do strank. Še težje kot opravičilo pa jim gre od rok morebitna odškodnina. Zato je izredno pomembno, kako se bo v prihodnjih mesecih na sodišču razpletla zgodba o modrem varčevanju. "Zmaga varčevalcev v tožbi proti Novi Ljubljanski banki bo vzorčen primer za vse prihodnje spore med potrošniki in ponudniki bančnih storitev," pravi odvetnica Živa Drol Novak, ki prek Zveze potrošnikov Slovenije v tožbi zoper NLB zastopa interese modrih varčevalcev. Da bi lažje razumeli, kako so podružnice NLB zavedle in oškodovale na stotine svojih varčevalcev, se moramo vrniti v zgodovino.

Glavna privlačnost, s katero je NLB potrošnike vabila k sklenitvi modrega varčevanja, je bila obljuba o vsakoletnem zviševanju obrestne mere. NLB je v ta namen pripravila informativne letake, v katerih je objavila podatke o tem, kakšne obrestne mere bodo zagotovljene varčevalcem v posameznem letu varčevanja. Tako je na primer leta 2000 v informativnem letaku objavila izračun, po katerem naj bi varčevalcu, ki bi varčeval pet let, njegova mesečna vplačila pa bi znašala deset tisoč tolarjev, prvo leto varčevanja pripadala izhodiščna obrestna mera v višini 3,05 odstotka + TOM, vsako naslednje varčevalno leto pa bi se ta obrestna mera zvišala. Tako naj bi drugo leto varčevanja zrasla na 4,15 odstotka, tretje leto na 4,45 odstotka, četrto leto na 4,75 odstotka in peto leto na 5,45 odstotka. Prav tako se je NLB k vsakoletnemu zvišanju obrestne mere zavezala tudi v pogodbi.

Toda to je bila le teorija. V praksi je NLB ravnala popolnoma drugače. Namesto da bi obrestno mero vsako leto zviševala po obljubljeni fiksni lestvici, jo je kar sredi varčevalne dobe začela občutno zniževati, tako da jo je kmalu znižala celo pod izhodiščno obrestno mero. Skladno s tem so bili ob koncu varčevanja seveda nižji tudi privarčevani zneski. NLB se je pri zniževanju obrestne mere oprla na tisti člen v pogodbah z varčevalci, ki je določal, da se obrestna mera vsako leto spreminja skladno s sklepom banke. Banka je torej v pogodbo zapisala nejasna določila o obrestnih merah, eno o zviševanju in drugo o spreminjanju obrestne mere. Po obligacijskem zakoniku pa se nejasna pogodbena določila, ki jih predlaga ena od strank, tolmačijo v korist druge stranke, to je varčevalca. Ko je torej banka s sklepom uprave obrestne mere znižala, so to seveda občutili tudi varčevalci. Pri tem pa NLB varčevalcev o znižanju obrestne mere ni obvestila in jim tako ni dala vsaj možnosti predčasnega izstopa iz čedalje manj ugodnega varčevalnega razmerja. Prav nasprotno. NLB je molčala. Namenoma. Če bi namreč njeni predstavniki odprli usta, bi potrošniki denar pobrali, banka pa ga ne bi več mogla obračati in z njim služiti.

Pri ZPS so na problem postali pozorni po pritožbi člana zveze, ki je pogodbo o modrem varčevanju za dobo petih let z mesečnimi vplačili v višini 20 tisoč nekdanjih tolarjev sklenil leta 2002 pri Banki Domžale. Natančen obračun varčevanja je razkril, da je banka obrestno mero prvič znižala že tri tedne po začetku varčevanja, decembra 2004 pa je obrestna mera namesto obljubljenih 4,45 odstotka znašala le še 0,20 odstotka. Po posredovanju potrošniške organizacije je Banka Domžale privolila v izplačilo 177 tisoč nekdanjih tolarjev prenizko obračunanih obresti, s tem pa posredno priznala, da je pri modrem varčevanju ravnala narobe. Po pozivu, naj pravico poiščejo tudi drugi varčevalci v isti shemi, če so opazili, da se realno izplačilo ni ujemalo z obljubami, so začele na ZPS deževati nove pritožbe.

Novembra lani je ZPS v imenu oškodovanih varčevalcev začela pogajanja z NLB, vendar jih je NLB marca letos prekinila in se rajši odločila za individualno obravnavo zahtevkov. Toda v nasprotju z zahtevo ZPS, da se potrošnikom priznajo rastoče obrestne mere tako kot varčevalcu pri Banki Domžale, se je NLB odločila, da bo varčevalcem v individualnih poravnavah priznala zgolj obrestne mere, ki ne bodo nižje od začetne. To pomeni, da je NLB posameznemu varčevalcu, ki vloži zahtevek, v poravnavi pripravljena izplačati največ polovico premalo izplačanih obresti. Pri ZPS se s takšno nepravično poravnavo ne strinjajo. "Banka mora vse svoje varčevalce obravnavati enakopravno, zato ne moremo privoliti v pogoje, ki so slabši, kot smo jih dosegli za varčevalca Banke Domžale," pravi Boštjan Krisper, svetovalec za finančne storitve pri ZPS. Ker s predstavniki NLB niso dosegli dogovora, so se pri ZPS odločili, da oškodovanim varčevalcem, ki bodo dolg želeli izterjati s tožbo, ponudijo brezplačno pravno pomoč oziroma jim krijejo stroške odvetnika. Edini pogoj je, da se varčevalec včlani v ZPS in tako prek članarine omogoči vsaj delno kritje stroškov sodnega postopka.

NLB napake ne prizna

Čeprav je Banka Domžale z izplačilom prenizko obračunanih obresti posredno priznala kršitev pogodbenih obveznosti, v Skupini NLB še naprej vztrajajo, da kršitve ni bilo. Znižanje obrestne mere naj bi bilo upravičeno zato, ker so se spremenile razmere na bančnem trgu. "Modra varčevanja so potekala pretežno v času, ko so se razmere v celotnem slovenskem prostoru bistveno spremenile, kar je povzročilo padanje obrestnih mer pri depozitih, še bolj izrazito pa pri kreditih. To padanje je postalo še opaznejše od trenutka, ko se je Slovenija odločila za prevzem evra in se zavezala, da bo svoje obrestne mere naredila primerljive z obrestnimi merami na območju evra. NLB je pri tem ravnala po analogiji s prakso vseh velikih svetovnih bank, ki obrestne mere prilagajajo tržnim razmerah, pa tudi objektivno postavljenim nacionalnim makroekonomskim ciljem," trdijo v NLB. Za poravnavo z varčevalci, ki so pogodbo o modrem varčevanju sklenili med 1. septembrom 1999 in 31. oktobrom 2003, naj bi se bili v NLB odločili zgolj zaradi "dobrih poslovnih odnosov s svojimi strankami", ne pa zato, ker bi priznali, da so kar koli dolžni. "Smisel vsake poravnave je v tem, da se stranki s pogajanji in z medsebojnim popuščanjem znebita določene negotovosti glede nekega njunega pravnega razmerja, tudi v primeru, ko za negotovost ni objektivnih razlogov," pravijo v NLB. Hkrati vztrajajo pri stališču, da so letaki in podobne informativne objave kvečjemu povabilo k sklenitvi pogodbe, nimajo pa takšne funkcije kot pogodba sama: "Na letakih zapisane obrestne mere so veljale izključno v trenutku sklepanja pogodbe. Nikakor ne pomenijo neke 'progresivne' lestvice za posameznega varčevalca v naslednji letih, ampak so bile namenjene izključno kot ilustracija, kakšne obrestne mere bi imel v tem trenutku, če bi bilo njegovo varčevanje staro že eno leto ali več let. Konkretno urejanje za prihodnje obdobje pa sta varčevalec in banka soglasno uredila v varčevalni pogodbi." Odvetnica Novakova se s takšno razlago ne strinja: "Informativni letak je bil brez dvoma del pogodbe. O čem pa sta se banka in varčevalec pri sklepanju pogodbe pogovarjala, če ne prav o rasti obrestne mere, ki je bila obljubljena v informativnem letaku?! Če banka varčevalca ne obvesti, da obrestne mere niso več takšne, kot bi morale biti glede na obdobje ob sklenitvi pogodbe, varčevalec banki kot strokovnjaku na področju bančnih storitev zaupa, da njena prvotna obljuba velja." Po njenem mnenju si je banka privoščila zavajajoče oglaševanje, hkrati pa je kršila tudi obligacijski zakonik in zakon o varstvu potrošnikov. Ta pravi, da pogodbena stranka ne sme enostransko spremeniti pogodbenih pogojev, ki so bistveni za pogodbeno razmerje, niti po sklepu svojih organov. To potrjuje tudi judikat vrhovnega sodišča iz leta 1996. "Vrhovno sodišče je v tej sodbi opozorilo na ničnost pogodbenih določil, ki pogodbenih obveznosti strank ne opredeljujejo dovolj določno oziroma ki eni stranki omogočajo, da mimo objektivnih kriterijev enostransko spreminja pogodbene pogoje," navaja Novakova.

Na to, da gre pri depozitnih pogodbah, pri katerih si je NLB izgovorila pravico do enostranskega spreminjanja obrestnih mer - ob podmeni, da stranka nima pravice zaradi spremenljive obrestne mere odstopiti od pogodbe -, lahko za (delno) nične pogodbe, je Banka Slovenije že decembra 2003 opozorila Združenje bank Slovenije in tudi uprave posameznih bank. Bistvo opozorila je bilo, da mora biti vsaka sprememba obrestne mere posledica vnaprej določenih objektivnih dejavnikov in da to nikakor ne more biti odločitev ene pogodbene stranke, to je banke, pri čemer je takšen objektivni kriterij referenčna obrestna mera. Na podlagi tega opozorila je odbor za pravna vprašanja pri Zvezi bank Slovenije v začetku leta 2004 sprejel sklep, s katerim je bankam priporočil, naj spremenijo dotedanjo poslovno prakso, morebitnim zahtevkom strank iz prejšnjih let pa naj ugodijo oziroma se skušajo z njimi poravnati v izogib sodnim odločbam, ki bankam ne bi bile v prid in ki bi lahko bile podlaga za t. i. kolektivne potrošniške spore. Banke so na podlagi tega poslovno prakso spremenile tako, da so pripravile nove tipsko-formularne vzorce depozitnih pogodb, vanje pa so vgradile vsaj klavzulo, po kateri imajo varčevalci ob enostranski spremembi obrestne mere pravico odstopiti od pogodbe. Hkrati so v pogodbe vnesle tudi ustrezen način obveščanja varčevalcev o gibanju konkretne obrestne mere. "Tako sedaj banke po naših spoznanjih nimajo več novih depozitnih pogodb, pri katerih predmet obveznosti ne bi bil določljiv ali bi bile kako drugače sporne," pravijo pri BS.

Aroganten odnos NLB

Za ponazoritev si oglejmo primer varčevalca Damirja, ki je pogodbo o modrem varčevanju za dobo petih let sklenil 3. januarja 2000. Glede na obljubljeno vsakoletno zviševanje obrestne mere, ki jo je banka oglaševala v informativnem letaku, bi se morala obrestna mera v petih letih povečati s 3,05 na 5,45 odstotka. Namesto tega je banka nekaj časa obrestno mero res zviševala, nato pa jo je začela občutno zniževati, tako da se je ob koncu varčevalnega obdobja zmanjšala na borih 0,40 odstotka. "Varčevalec tega ni mogel opaziti, saj ga je banka enkrat na leto obveščala le o prihranjenem znesku in znesku obresti, ne pa tudi o uporabljeni obrestni meri. Poleg tega varčevalec izračuna lastnoročno ne bi znal narediti, ker gre za zapleteno formulo, pri kateri je treba upoštevati tudi mesečna vplačila," opozarja Krisper. Če bi NLB depozit obračunavala po vsako leto višji obrestni meri, ki jo je varčevalcu obljubljala na začetku varčevalne dobe, bi mu bila po petih letih dolžna izplačati 2000 evrov obresti. Namesto tega mu je marca letos v poravnavi ponudila pičlih 900 evrov obresti, to je le 45 odstotkov dejanskega dolga. NLB je šla varčevalcu v ponujeni poravnavi na roko samo toliko, da pri izračunu obresti ni šla pod izhodiščno, 3,05-odstotno obrestno mero. "Ko sem predstavnici NLB omenil primer Banke Domžale, mi je rekla, da je to druga banka, ki z NLB nima nobene zveze. To seveda ni res, kajti NLB je bila večinska lastnica Banke Domžale, pred kratkim pa je postala celo njena stoodstotna lastnica," navaja Damir, ki je ponujeno poravnavo zavrnil in se rajši odločil za tožbo. Mnogi drugi varčevalci, ki so se za poravnavo vendarle odločili, so se s tem odpovedali vsem nadaljnjim zahtevkom, na primer zahtevku za poplačilo zamudnih obresti, privolili pa so tudi v klavzulo, ki jim prepoveduje, da s podatki iz poravnave seznanijo tretje osebe. Namen te klavzule je jasen: zaščita NLB pred tveganjem, da bi poravnavo zahtevali tudi tisti varčevalci, ki doslej še niso opazili, da so bili oškodovani. Absolutni zastaralni rok v takšnih primerih je tri leta. Kdor bo ta rok zamudil, se bo za vračilo premalo izplačanih obresti lahko obrisal pod nosom. In prav na to računajo v NLB.

Navedeni primer varčevalca pa ni zanimiv le zaradi zavajanja glede obrestnih mer, pač pa tudi zaradi arogantnega odnosa NLB do komitenta. Banka ga o izteku varčevalne dobe ni obvestila, ampak je privarčevani znesek prenesla na neaktiven račun, kjer ga je najprej obrestovala po nižji obrestni meri, čez nekaj časa pa celo po 0-odstotni obrestni meri. Ko je varčevalec svoj denar junija lani - torej skoraj leto in šest mesecev po izteku varčevalne pogodbe - želel dvigniti, so mu v banki dejali, da mora počakati še nadaljnja dva meseca. Varčevalec se tem pogojem ni strinjal in je denar zahteval takoj. Nazadnje je banka popustila in mu denar izplačala v dveh tednih. Pri tem mu je seveda izplačala manj, kot bi mu bila dejansko dolžna izplačati, če bi se držala pogodbenega določila o vsakoletni rasti obrestne mere. Še hujši so primeri modrih varčevalcev, ki so imeli obročna vplačila urejena prek trajnika. Namesto da bi jih banka obvestila, naj trajnik po preteku varčevalne dobe prekinejo (banka namreč tega brez dovoljenja stranke ne sme narediti), je še več mesecev molče sprejemala vplačila. Vplačani zneski so tako tudi po več mesecev ležali na neaktivnem računu. S tem pa se seznam nekorektnosti NLB še ne konča. Ko je varčevalec, ki je pogodbo o modrem varčevanju sklenil pri Banki Domžale, opazil, da ga je banka opeharila, in je od nje zahteval natančen izračun za celotno varčevalno obdobje, mu je banka za to 'storitev' želela zaračunati neverjetnih 83,46 evra ali 20 tisoč nekdanjih tolarjev. "To je tako, kot če bi v trgovini zahtevali račun, pa bi vam trgovka rekla, da ga morate plačati. Jasno je, da se je varčevalec temu uprl, banka pa je nazadnje popustila in izračun naredila zastonj, čeprav še vedno s precejšnjo zamudo," navaja Krisper. Ker veliko varčevalcev po izteku varčevalne dobe dokumentacije ni imelo več, so jo morali zahtevati ob banke. NLB je z odgovorom zavlačevala, podatke pa poslala šele po tem, ko so se potrošniki obrnili na Banko Slovenije. Še več. NLB je zavajala, češ da podatkov o varčevanju nima več ali da jih ne sme dati, s čimer je varčevalce želela prisiliti k sestanku in jih tako prepričati v poravnavo.

Dobiček NLB na račun varčevalcev

Pri ZPS so doslej opravili že približno dvesto izračunov zahtevkov, v kratkem pa jih nameravajo naredili še petdeset. Od tega so na ljubljansko okrajno sodišče že vložili triinštirideset tožb varčevalcev s prošnjo za prednostno obravnavo. Pri tem je ZPS nase prevzela stroške odvetniškega zastopanja. Koliko tožb bo prihodnje tedne še vložila, je odvisno od tega, ali se bo za sodni postopek odločilo vseh dvesto petdeset varčevalcev, ki so se zaradi oškodovanja do zdaj obrnili na ZPS. Odvetnica Novakova poudarja, da bodo tožbeni postopek sprožili samo za tiste, ki so pogodbe o modrem varčevanju sklenili v letih 1999, 2000, 2001 in 2002 in ki se jim je varčevanje že izteklo. V teh letih so bili pogodbeni pogoji namreč kolikor toliko primerljivi med seboj. Po posredovanju Banke Slovenije decembra 2003 so vse podružnice NLB pogodbe o modrem varčevanju spremenile tako, da so si v njih pridržale pravico do spremenljivih obrestnih mer, leta 2004 pa so v pogodbe še izrecno zapisale, da gre obrestna mera lahko tudi navzdol. "V tožbi bodo torej zajeti samo primeri, iz katerih izhaja jasna obljuba banke o vsakoletnem zviševanju obrestne mere," pravi Novakova.

Če bi bila Slovenija ZDA, bi bili danes brez dvoma priča skupinski odškodninski tožbi zoper največjo banko v državi. A slovenska zakonodaja vlaganja skupinskih odškodninskih tožb ne pozna, to pomeni, da je treba vsako tožbo vložiti posebej, sodišče pa jih obravnava ločeno. Prav tako v slovenskem pravnem sistemu nimamo tako imenovanega varuha pravic kupcev ali finančnega ombudsmana. Po najoptimističnejših napovedih naj bi prva sodna odločitev padla spomladi prihodnje leto. Če bo sodba za varčevalca ugodna, lahko domnevamo, da bo prvostopenjsko sodišče enako razsodilo tudi v vseh drugih primerih. Ker bo temu verjetno sledila pritožba NLB, se lahko zadeva po sodiščih vleče vsaj dve do tri leta.