Trgovanje s strateškimi interesi

Logistični trojček, ki naj bi povezal Luko Koper, Intereuropo in Slovenske železnice, postaja eden največjih in najpomembnejših vladnih projektov. Z njim želi vlada ubiti nekaj muh na en mah. S političnega vidika rešuje predvolilno obljubo o prodaji državnih deležev in umiku države iz podjetij. Ekonomski poudarek je namenjen financiranju in posodabljanju železnic, ki postajajo v prihodnosti temeljni razvojni projekt države. Hkrati na evropskem geostrateškem zemljevidu Slovenija igra z logističnim križem na svojo najmočnejšo karto. Povezovanje z nemškim DB-jem (Deutsche Bahn) velja pri tem za domala napol vojaško skrivnost. In prav to razkriva tri temeljne slabosti vladnega ravnanja. Netransparentnost političnega delovanja, nevarno trgovanje s strateškimi interesi in napačno menedžiranje velikih projektov.

Celotna vladna zgodba o logističnem trojčku ima širše ozadje. Slovenija ima sijajno geostrateško lego, logistika pa je njena pomembna primerjalna konkurenčna prednost. Luka Koper je njen skriti adut, zastarela železniška infrastruktura in železniške storitve pa naša Ahilova peta. Za državo je ključno dvoje. Spodbuditi mora logistični biznis kot nov dejavnik gospodarske rasti in hkrati posodobiti železniško transportno infrastrukturo. Ključni problem je kajpada financiranje posodabljanja železniške infrastrukture. Tu država preprosto ne more ponoviti starega modela zadolževanja in proračunskega financiranja avtocest. Vlada se je očitno navdušila za tujega strateškega partnerja, ki naj bi rešil vse njene tegobe. Združil bi logistične storitve in bistveno razširil poslovne možnosti Slovenije. Hkrati bi pomagal financirati železniško infrastrukturo in restrukturirati Slovenske železnice, največjega državnega poslovnega bolnika.

DB se je tukaj zdel prava rešitev. Gre za vodilno globalno logistično podjetje, ki vidi v dobri povezavi s Koprom veliko poslovno priložnost za obvladovanje kopenskih in morskih logističnih poti na širšem območju Sredozemlja in Balkana. Nemci bi s tem dodobra ustavili tudi tradicionalne italijanske strateške interese na tem območju. Hiter odziv Rima in Prodijeva ponudba o povezovanju Kopra in Trsta kot "enega pristanišča na dveh bregovih" sta zgolj potrdila strateško pomembnost koprske luke in slovenskega logističnega vozlišča. Toda če so reči jasne v Berlinu in Rimu, ali to velja tudi za Ljubljano? Lekcija je dovolj zgovorna. EU je očitno za obe, za Nemčijo in Italijo, zgolj sredstvo in ne cilj. Zato z evropskega geostrateškega vidika Slovenija z Nemci pridobiva več, kot ji lahko ponudi kakršnakoli italijanska povezava. Toda to ni dovolj. Slovenska strateška prednost je očitno obvladovanje Kopra kot izhodiščne strateške točke. Če izgubi to izhodišče, propade njena globalna konkurenčna prednost.

Vladna zamisel je razmeroma preprosta in navidezno zmagovita. Strateški partner mora rešiti problem železniške infrastrukture in Slovenskih železnic, razviti mora logistični biznis kot temeljni razvojni vzvod. V zameno pa mu država ponuja logistično infrastrukturo, relativno obvladovanje Luke Koper in za posladek še kakšno domače logistično podjetje. Vse drugo je tehnična rešitev, ki je odeta v plašč modnega javno-zasebnega partnerstva, od skupne kapitalske družbe pa do sistema podeljevanja državnih koncesij. Toda takšen scenarij prinaša vsaj tri velika tveganja.

Prvo zadeva slovenske strateške interese. Slovenski dolgoročni strateški interes in kratkoročni pogajalski adut je Luka Koper. Če ga v pogajanjih zapravi ali kasneje preveč lahkomiselno prepusti strateškemu partnerju, potem razvoj logistične infrastrukture in biznisa najverjetneje ne bo spodbudil pričakovanih multiplikatnih učinkov za slovenski gospodarski razvoj. Zgodovinska izkušnja proge Dunaj-Trst iz habsburškega obdobja je star toda dober dokaz zapravljenih razvojnih priložnosti. In ne pozabimo, da je DB nemško državno podjetje. Privatizacija slovenske logistike dejansko pomeni nemško podržavljenje, slovensko politiko pa nadomesti nemška.

Druga težava zadeva tržno strukturo in ima povsem ekonomsko razlago. Koprsko pristanišče je naravni monopol in zato pooseblja javni interes nad zasebnim. Privatizacija naravnega monopola je teoretsko in praktično torišče zlorab, zaradi tega države to navadno urejajo s konkurenčnimi dostopi različnih koncesionarjev. Toda vladni predlog je tukaj najslabša možna kombinacija. Država želi z DB-jem oblikovati vertikalni monopol, ki bo logistično povsem obvladoval slovenski trg. Namesto da bi spodbudila konkurenco med različnimi izvajalci logističnih storitev in s koncesijami uredila vstop zasebnega kapitala, bo konkurenco s takšno potezo dejansko onemogočila. Namesto konkurence ponuja monopolistično logistično strukturo. In tu lokalne "javne škode" navadno presegajo globalne "zasebne koristi".

Tretja težava je finančna. Kdo in kako bo financiral obnovo železniške infrastrukture? Slovenija je glede na evropske direktive dolžna zagotoviti interoperabilnost železniškega omrežja za konvencionalne in tudi velike hitrosti. Država bo zato z veliko verjetnostjo morala sama organizirati financiranje gradnje in posodobljenja prog, sedanji model delniškega združevanja ali partnerskega sodelovanja z DB-jem pa tega ne rešuje. Edini pravi vzvod je projektno financiranje po načelu BOT (build-operate-transfer). DB je torej lahko s tega vidika predvsem glavni sponzor obnove Slovenskih železnic, manj pa prevladujoč lastnik celotne logistične mreže. Drugače bo DB preprosto izkoristil položaj "prostega strelca", ki maksimira svoje koristi na račun slovenskih interesov.

Vlada kot navadno projekt izvaja brez poglobljenih analiz in s standardno Bajukovo pogajalsko ekipo. Ker je vse zavito v skrivnost, prevladujejo zakulisne igre in špekulacije. Projekt se vedno bolj politizira, lokalni upor narašča in vse skupaj je domala obsojeno na neuspeh. DB je relevanten partner, toda država bi morala suvereno oblikovati sistem konkurenčnih koncesij in projektnega financiranja za posamezne projekte, od pristanišča in železniške infrastrukture do razvoja in uporabe logističnih storitev. Vladni projekt Saturn ima torej nadvse meglene političnoekonomske obroče. Zdi se, da so Janševi možje dejansko pristali na Marsu.