Domobranci niso sodelavci okupatorja

Vrhovno sodišče je razsodilo, da je Mladina pred desetimi leti, ko je v Sloveniji potekala predsedniška bitka, razžalila čast in ugled Jožeta Bernika, tedanjega predsedniškega kandidata. Zato naj bi Mladina prizadetemu plačala nepremoženjsko škodo, njeno višino pa bo sodišče še določilo. Bernik od Mladine zahteva 5 milijonov nekdanjih tolarjev.

Odločitev sodišča je nenavadna in potrebuje nekaj pozornosti. Kaj se je zgodilo? Mladina je leta 1997 objavila serijo člankov, v katerih je opisovala Bernikovo mladost. Ker je bil Bernik predsedniški kandidat, je bil tudi javna oseba, zato je novinarska radovednost razumljiva. Mladina je povzela pisanje zgodovinarja Iva Jana o tem, da je Bernik sodeloval na propagandnem tečaju, ki ga je januarja 1945 organiziral Gestapo na Brdu pri Kranju. Mladina je objavila tudi nove arhivske dokumente, ki so dokazovali trditve. Hkrati je zapisala, da so Bernika proti koncu vojne Nemci zaprli. V predvolilnem času je objavila tudi velik intervju z Bernikom, bil je edini, ki smo ga objavili v tistem času s predsedniškimi kandidati, kjer je lahko Bernik pojasnil tudi svojo resnico. Ko je Bernik izgubil volitve, je vložil tožbo. Za "hude duševne bolečine" je zahteval odškodnino.

Mladina je dvakrat na sodišču zmagala, zmagal je tudi Bernik, na koncu pa so o zločinu in kazni odločali vrhovni sodniki. In dali prav Berniku. Zakaj? Strinjali so se z Mladininimi trditvami o tem, da se je predsedniški oškodovanec udeležil tečaja, strinjali so se tudi, da je tečaj organiziral nemški Gestapo. Vendar bi morala Mladina pojem povezanosti in razmerja med udeležencem tečaja in organizatorjem uporabiti brez pretiravanja. "Zato velja, da udeležba na prireditvah še ne implicira sodelovanja z organizatorjem prireditve in identifikacije z njegovimi programski cilji." Sodišče se torej ne strinja z oceno, da udeležba na tečaju pomeni tudi sodelovanja. Kaj pa potem pomeni? Opazovanje? Ogledovanje? Sopotništvo? Bi bila beseda participiranje manj žaljiva? Prvič. Gestapo ni organiziral javnih tečajev, kamor je lahko prišel vsak. Drugič. Takrat je bila vojna, Slovenija pa s strani Nemcev okupirana država. Bernik na tečaju ni bil recimo v vlogi partizanskega vohuna, tam je imel govor, in Gestapo je dobro vedel, zakaj in za koga organizira propagandne tečaje. In tudi koga je povabil kot govorca in zakaj njega.

A sodišče je stopilo še korak dalje. "Podobno velja (tudi še revizijsko) sklepanje o tožnikovem sodelovanju z Gestapom (kot ugotovljeno zločinsko organizacijo) na podlagi dejstva o njegovi pripadnosti domobranstvu, ki mu v pogojih državljanske vojne za njegov nastanek ni mogoče pripisati ob sicer določenih oblikah taktičnega sodelovanja z okupatorjem tudi ideološkega in političnega identificiranje z okupacijskimi oblastmi". Taktično sodelovanje? Prisega Hitlerju, ki se je zgodila še pred Bernikovim tečajem, je bila samo taktično sodelovanje? Je neposredna vojaška podrejenost tudi taktično sodelovanje, je sodelovanje v skupnih vojaških aktivnostih taktično sodelovanje? Sodišče se pri tej ugotovitvi sklicuje na knjigo Borisa Mlakarja o slovenskem domobranstvu. Zgodovinar Božo Repe pa pravi, da bi moralo sodišče ravnati drugače. "Če bi se sodišče že hotelo sklicevati na zgodovinarska mnenja, bi ta morala biti povsem eksplicitna o povsem konkretnih problemih, ne pa da navaja zgolj obsežno knjigo enega avtorja, v kateri je, mimogrede, možno najti tudi povsem nasprotne argumente, kot jih navaja sodišče". Mladina ni napisala, da se je Bernik identificiral s vsemi cilji Gestapa, ni napisala, da je ovajal Slovence, sodeloval v oboroženih formacijah, da je simpatiziral s končno rešitvijo.

A sodnikom se je zgodila tudi, to je vseeno treba napisati, oblika politične revizije zgodovine. V svoji sodbi pravi, da bi lahko sklepanje, da so vsi domobranci sodelovali z Gestapom, enako pripeljalo do sklepa, "da so bili vsi pripadniki partizanstva sodelavci varnostnih služb v narodnoosvobodilnem boju porojene revolucionarne oblasti, odgovorni za zunajsodne poboje". Repe tovrstne izpeljave ocenjuje kot subjektivne zgodovinske interpretacije. "Sodišče je pri razsodbi poseglo na raven subjektivnih zgodovinskih interpretacij, kar je zelo neobičajno. Sodbo utemeljuje z nečim, kar bi 'utegnilo po enaki metodi privesti do sklepa' o neki povsem drugi stvari (partizanstvu, revolucionarni oblasti, varnostnih službah), kar vse je sicer (lahko)predmet zgodovinskih razprav in različnih ocen, ni pa jasno, kako je lahko podlaga za pravno sodbo."

Avtor spornega članka je nekdanji novinar Mladine Igor Mekina. Odločitev sodnikov je po njegovi oceni "popolnoma napačna, predvsem pa skregana z zdravim razumom, dejstvi in zakonodajo - ne zgolj slovensko, pač pa predvsem evropsko. Razmislimo samo o tem: domobranstvo je bilo organizacija, ki je bila neposredno podrejena Gestapu. Poveljnik Gestapa je bil formalno poveljnik domobranstva. Kako je mogoče biti podrejen Gestapu in hkrati niti najmanj sodelovati z Gestapom". Sodišče po mnenju Mekine hkrati tudi krči prostor javne besede, ko poskuša vsem nam, državljanom in novinarjem, prepovedati izrekanje resničnih ocen o resničnih dogodkih. "Glede na povezanost domobranstva z vojaškim strojem Tretjega rajha je popoln silogizem trditev Bernika, da je bilo mogoče biti član domobranstva, hkrati pa biti v nobenem odnosu sodelovanja z Gestapom. Če je to sodelovanje v kakršnikoli obliki obstajalo, potem trditev o 'sodelovanju' ni mogla biti neresnična. Če je bilo domobranstvo, v okviru katerega je Bernik obiskoval propagandistični tečaj, organizacijsko podrejeno Gestapu in ga je vodil gestapovec Ernest Dichtl, če so bili Ernestu Dichtlu v skladu z okupacijsko ureditvijo podrejeni vsi, ki so vodili center, v katerem je na propagandističnem tečaju sodeloval Bernik, potem je to sodelovanje dokazano že zgolj s temi dejstvi."

Mekina še dodaja, da sodišče postavlja bistveno bolj ozke standarde glede svobode govora in na novo revidira zgodovino. Če bo sodba obstala "potem v tej državi nihče nikoli več ne bo mogel obsoditi domobranstva zaradi sodelovanja z okupatorjem. In prav to je prava posledica te sodbe - revizija zgodovine in omejevanje svobode govora. Sodba pomeni najbolj grobo kršitev 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, zato je nujno, da zaradi kršitve vrste ustavnih določil o njej čim prej odloča ustavno sodišče, in če bo potrebno, tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu". Mladina se bo na odločitev vrhovnih sodnikov seveda pritožila, najprej na ustavnem sodišču.

Kljub vsemu pa velja, če povzamemo besede velikega umetnika, da "nobeno zgodovinopisje partizanskemu uporu ne bo moglo odvzeti njegovega pomena. In nič ne bo moglo zbrisati strahotne zmote 'belih'. Pač ne moreš priseči vodji okupatorske vojske, ki je tukaj, in pika. Ko bi šli beli v hosto, formirali svoj odpor, potem bi imeli pač dva odpora ...". Tako je leta 1985 za Mladino razmišljal Drago Jančar.