Kako sam sebi postaneš stari oče?

Težko, a gre. Gospod iz družine A sam sebi postane stari oče, če se na primer poroči s hčerko ločenke iz družine B, njegov sin pa z ločenko. Obe z lepo doto. Zveza je morda nekoliko nenavadna, a če je dota dovolj velika, si je mogoče izmisliti tudi bolj zapletene; sam sebi je najbrž mogoče postati tudi stric, svak ali nečak. Kdo bo v novem zakonu glavni oziroma kdo bo postal vdovec, se vnaprej ne ve, saj A snubi B, B pa A. Negotovost je še večja, če je ženitna posrednica nepredvidljiva teta, ki je v sorodstvu z obema.

Če A in B zamenjamo z imeni kakšnih velikih slovenskih podjetij, doto z delnicami, sorodnike s prijateljskimi družbami, nepredvidljivo teto pa z državo oziroma Kadom ali Sodom, se sorodstvene vezi spremenijo v kapitalske povezave in križna lastništva, sorodniki v prijateljske družbe in družbe za "parkiranje" delnic, poroke pa v prijateljske ali sovražne prevzeme s sposojenim denarjem. Tega bosta A ali B vračala s prihranki, ki jih bo prinesla "sinergija" in zniževanje stroškov dela. V skrajni sili, če ne bo šlo, bo preživeli poiskal novega partnerja, morda v tujini, temu se bo zato reklo "strateško partnerstvo", in z njim sklenil nov zakon. Kaže, da so v zadnjih nekaj letih prav takšni zakoni oziroma prekupčevanje z delnicami srž razvoja slovenskega kapitalizma. Z delniškim mešetarjenjem se ukvarjajo tisti, ki naj bi varili pivo ali prodajali bencin, pa tudi tisti, ki naj bi skrbeli za naše duše.

Začetki tega dogajanja segajo na ideološki ravni šestnajst let, na praktični ravni pa dobro desetletje nazaj, torej v spore ob privatizaciji in v njeno poznejšo izvedbo s PID-i kot glavnimi nosilci. Sam sem še kar aktivno sodeloval v ideoloških sporih o tem, ali bi veljalo v privatizaciji izkoristiti samoupravljanje in družbeno lastnino, ali pa oboje takoj zavreči in za privatizacijo uporabiti ameriške investicijske sklade. V drugem delu sem bil le opazovalec, vendar mi še zdaj očitajo, da sem na tok dogajanj vplival z izjavo, da so certifikati ničvreden papir. To je bilo gotovo ihtava reakcija na poplave oglaševanj PID-ov, ki sicer za 62 odstotkov imetnikov certifikatov, ki so jih prinesli v PID-e, ni daleč od resnice. Vseeno jo obžalujem. Posebno še, če je kdo zaradi nje certifikate v PID-ih prodal, zdaj pa je prepričan, da je izgubil veliko premoženja, ki bi ga dobil, če bi certifikate uporabil za delnice Krke, Petrola ali Leka, a pri tem pozablja, da tega sploh ni mogel napraviti. Veliki večini imetnikov certifikatov so preostali le PID-i. Njihova ureditev s 3-odstotnimi provizijami za upravljanje in dopuščanje takrat sicer še nezakonitega vnaprejšnjega kupovanja, pa sta omogočila, da njihovi iznajdljivi upravljavci, mnogokrat tudi z izčrpavanjem podjetij, ki so jih dobili v zameno za zbrane certifikate, postanejo milijonarji.

Po končani razdelitvi se je začela koncentracija lastništva; največkrat z mešetarjenjem z delnicami oziroma zamenjevanje enih za druge in njihovo kupovanje brez denarja prek borze, na kateri ni primarnega, ampak le sekundarni trg. Dogaja se, kar je vnaprej napovedal profesor Ivan Ribnikar, ki pa ga v privatizacijski ihti in hitenju v kapitalizem ni nihče poslušal. Vendar se je do nedavna zdelo, da je slovenski model privatizacije v gospodarstvu napravil še najmanj škode in da je ustvaril najmanj privatizacijskih tajkunov ter da bo cilj lastnikov podjetij dolgoročno gospodarjenje s podjetji v njihovi lasti, ne pa njihovo preprodajanje in mešetarjenje z delnicami. Zdaj vse bolj kaže, da smo tisti, ki smo verjeli v socialno tržno gospodarstvo in v koristnost trga kapitala za prenašanje prihrankov v investicije in za lastniško kontrolo gospodarjenja, prej ko ne naivni zanesenjaki in fiziokrati. To naj bi bili, ker v zdajšnjem mešetarjenju z delnicami, prevzemih, sovražnih ali prijateljskih, ter križnem lastništvu ne vidimo prav veliko narodnogospodarskih koristi, čeprav je vrednost delnic na borzi tudi petdesetkratnik dobička.

Sicer pa je to, kar se dogaja pri nas, le nekoliko svojevrstna podoba tistega, kar se dogaja v širnem svetu. Tudi tam manjši brez denarja kupujejo večje, morda je med sovražnimi in prijateljskimi prevzemi malo manj križnega lastništva, a tudi tam sovražne ali prijateljske prevzeme podpirajo ali zavirajo države. Razvoj kapitalizma v zadnjih štiridesetih letih namreč označujeta dva velika procesa. Prvi je rast finančnega "bogastva", drugi pa razslojevanje s prerazdeljevanjem dohodkov v korist kapitala in na škodo dela. Finančno premoženje naj bi bilo pred štirimi desetletji leti približno enako polovici nominalnega bruto domačega produkta razvitega sveta, zdaj naj bi bilo štirikrat večje. Pred štirimi desetletji sta si delo in kapital ustvarjeni družbeni produkt delila v razmerju 75 : 25, zdaj je razmerje med plačami in dobički 65 : 35. V istem obdobju se je delež investicij v družbenem produktu zmanjšal s 25 na 18 odstotkov. Ker zato lastniki dobičkov ne morejo porabiti za investicije ali zapraviti za vile in jahte, ga porabijo za nenehno prerazdeljevanje bogastva s prevzemi, privatizacijami in špekulacijami. Pri tem jim pomagajo zmeraj novi finančni "produkti" in nove finančne institucije. Občasne finančne krize, ki se pojavijo, ko se pokaže kakšen balon, so le kratkotrajne motnje, ki jih denarne oblasti hitro odpravijo. Bik spet zamenja medveda, nadaljujeta pa se tudi nenehna "gospodarska rast" in prerazdeljevanje bogastva.