Zanka nepočiščene hiše

Jelinčičeva dobra uvrstitev na predsedniških volitvah, krepitev njegove stranke vse do nedavnega razkola s Pečetom, tajkunski in sorodni manevri oblasti, izgubljena identiteta nacionalne TV in vrsta drugih stvari opozarjajo na rast populizma v Sloveniji. Gremo z zamudo po poti vzhodne Evrope - živčne, nacionalistične, nestabilne?

Kakorkoli, tudi Slovenija je že zaznamovana s populizmom. To se kaže v politiki, medijih, razpoloženju ljudstva, ki ni nekakšna nepremakljiva konstanta. Slovenija ni izjema; populizem je star pojav, giblje se ciklično, zadnja leta pa napreduje skoraj povsod po Evropi. Najbolj zaostren je na travmatiziranem vzhodu celine. Toda naša država se mu je, vsaj na površju, dolgo uspešno izogibala.

Anthony Giddens, intelektualni avtor Blairove tretje poti, pravi, da se evropski populizem povsod hrani z istimi temami: s strahovi glede priseljevanja, multikulturnosti, kriminala. Usmerjen je proti elitam, odslikava nemir zaradi pogoste nemočni demokratičnih mehanizmov, obstoja in srka EU ter vplivov globalizacije. Zato ne pripada nujno ne desnici ne levici, čeprav je desnosredinska politika že posvojila nekatere populistične teme.

Vzhodnoevropski populizem je dokaj specifičen. Poznavalec Jacques Rupnik pravi, da gre pri njem za zmes nacionalizma in populizma, politične nestabilnosti, nepredvidljivih voditeljev in hudega upadanja zaupanja v demokratične ustanove. Populistična gibanja so antiliberalna in verjamejo, da imajo vrednote in "legitimne" ljudske zahteve prednost pred pravili predstavniške demokracije. Populistični nacionalisti se imajo za edine branilce nacionalne identitete in suverenosti in zvečine nasprotujejo EU. Za vzhodnoevropski populizem je značilno tudi nenehno zagrizeno izganjanje zakrinkanega komunizma.

Na splošno prevladuje mnenje, da se sodobni evropski populizem drugače od populizma pred 2. svetovno vojno ne vidi kot alternativa demokraciji, ampak kot bližnjica med ljudstvom in nesposobno, skorumpirano in zbirokratizirano politiko. Razglaša se za glasnika malega človeka, nasprotuje kompromisom in kompleksnosti vladanja ter ponuja črno-bele rešitve v imenu zdravega razuma.

Natančno in na splošno je populizem težko definirati. V različnih državah je različen in praviloma se druži z nevarnimi bratranci - demagogijo, nacionalizmom, avtoritarnostjo ...

Kritično v medijih in politiki

Vse to po malem velja tudi za Slovenijo. Tudi tu populizem napreduje in se širi v celotnem družbenem tkivu. Poleg političnega je kritično zlasti medijsko področje, ki enako kot politika "pokriva" vso družbo. Rumenim medijem zaradi objektivnih in subjektivnih težav v marsičem sledijo resni in s trivializacijo polagoma izgubljajo verodostojnost, družbeno težo in vlogo, ki naj bi jo opravljali. To še posebej velja za dolgo najvplivnejši posamični medij, nacionalno TV. Politična podreditev nacionalke pod sedanjo vlado je njeno sicer deloma samozagrešeno pogrezanje v populizem močno pospešila. Izgubljanje kredibilnosti in dostojanstva skušajo sedanji oportunistični in kratkovidni šefi RTV neuspešno kompenzirati z večjo gledanostjo prek trivializacije; ustanova tako izgublja identiteto in vpliv, gledanost pa caplja na mestu, saj s TV, ki ni ne tič ne miš, ostajajo nezadovoljni oboji, bolj in manj zahtevni gledalci. Ogrožen je sam pojem javne televizije. Podobne težave imajo tudi drugi tradicionalno resni mediji, zlasti tisti, ki še niso preboleli šoka političnega podrejanja, povezanega s politično-lastniškim pajdašenjem. Tako tudi mediji postajajo del problema; populizem v družbi ne samo odsevajo, ampak krepijo in sprožajo.

Za Slovenijo je dolgo veljalo, da ni ugodno rastišče za politični populizem, vsaj v primerjavi z vzhodno Evropo ne. Za to se je ponujala razumna razlaga: naša tranzicija je potekala razmeroma mirno, gradualizem je pustil družbeno tkivo dokaj nepoškodovano, a hkrati omogočil soliden razvoj. Tudi dvojček nacionalizem-protikomunizem, v vzhodni Evropi še zdaj posebej močan zaradi večnega strahu pred imperialno Rusijo, je bil v Sloveniji manj vpliven. Brez velikih pretresov, vsaj na površju, smo preboleli tudi staro-nove imigracijske šoke, ki zdaj posebej mučijo evropski zahod.

Zadnja leta pa se stvari spreminjajo na slabše. Kot kaže, je tudi Slovenija zašla v izrazit populistični cikel. Toda dosedanjega vrhunca ta proces ni doživel z Jelinčičevim zmagoslavjem na predsedniških volitvah in visokimi uvrstitvami SNS, ampak z zmago Janeza Janše na zadnjih volitvah.

Kočljivi blagoslov zmage

Janša se je do nje dokopal izrazito populistično. Zlasti pri vprašanju izbrisanih se je pokazal kot trd populist in demagog, ki se znajde tudi v vodah skrajne desnice. Igral je na vse tipke populističnega potenciala - nezaupanje do institucij, ksenofobijo, jezo na elite, željo po preprostih rešitvah in močnem voditelju, splošno negotovost itd. Seveda pa mu ne bi moglo uspeti brez napak vladajoče levice.

Toda na oblasti se je znašel v bistveno drugačni in težavnejši vlogi. Predvolilni populizem se je v marsičem nujno obrnil proti njemu. Politika je kljub vsemu celota, prejšnji populistični napadi so jo spravili na slabši glas, jo oslabili in tako je tudi sedanja oblast manj odporna proti zunanjim pritiskom in kritikam - upravičenim in krivičnim. Hkrati volilno telo zaradi populistične histerije rado postane bolj nestabilno in hitreje menjava tiste, ki jim je naklonjeno.

Po volitvah je Janšev populizem najprej zamenjala in prikrila avtoritarnost, ta pa narekuje način vladanja, ki se v svojem bistvu do danes ni občutno spremenil: tudi najpomembnejše, dolgoročno kar usodne odločitve (reforme, razdelitev na pokrajine, privatizacija ...) sprejema oblast brez širšega konsenza, poveljniško, zato pogosto naleti na močan odpor - in se nato oportunistično umakne ali pa polovično vztraja. Taka politika po definiciji ne more biti konsistentna. Tako Slovenija z vsakim letom tega mandata očitneje tone v bizarno zmes avtoritarnosti, brezprogramskosti, stihije, populizma, s približevanjem volitev znova čedalje bolj izrazitega. Oblast je vedno manj priljubljena, saj njeno ravnanje tudi za povprečnega volivca postaja čedalje bolj protislovno, zmedeno in problematično.

Nasploh je položaj populista, ki pride na oblast, skrajno kočljiv, malone brezizhoden. Če ostane populist, ne more resno voditi države, rezultati so slabi, to pa udari po njem. Če jo vodi v skladu z zapovedmi zdravega razvoja, mora populizem opustiti, široka podpora pa, enako kot v prvem primeru, začne plahneti. Zato je populizem, če pride na oblast, tako nepredvidljiv in nedosleden, pri osvajanju in ohranjanju oblasti nasploh pa izrazito niha, je nujno cikličen - nezadovoljno volilno telo zna animirati, vendar ga tako rekoč nujno kmalu tudi razočara. Pri tem pa vsak poudarjeni populistični cikel pusti nekaj sledov in tako populistični način razmišljanja, čustvovanja in ravnanja sčasoma vedno bolj prežema vso družbo. Zdravilo za to so včasih samo krize, te pa so vedno dvorezne.

Vzorec zadržanosti

Prodiranja populizma (in njegovih rednih spremljevalcev) v Sloveniji ne gre povezovati samo z Janševo vladavino. To je, kot rečeno, vseevropski in čedalje bolj tudi vseslovenski pojav. Evropske družbe so bogatejše, a na individualni in kolektivni ravni zvečine nemirnejše in manj stabilne kot pred desetimi, petnajstimi leti. Hkrati so težave čedalje hujše, politika pa pogosto dokaj izgubljena ali nemočna. To je ugodno okolje za razvoj populizma, in to na splošno velja tudi za Slovenijo. Prav tako je težko zanikati, da je neki odmerek populizma postal skoraj nujen za osvojitev in ohranitev oblasti.

Hkrati je zelo očitno, da je trdi populizem z Janševim vzponom na oblast dobil mogočen pospešek. Zadnje leto njegovega mandata je to vidno na vsakem koraku: v selektivni vojni proti resničnim in namišljenim tajkunom; v javni prodaji NKBM, katere namen naj bi po Zverovih besedah bila zagotovitev družbene pravičnosti, a si revnejši z njo nimajo kaj pomagati; v zadnjih socialnih korekturah vlade, ki pa je najprej močno zmanjšala davke za premožne; v kadrovskih zadevah, npr. nastavitvi treh ministrov, ki o svojih resorjih niso imeli pojma; v oblastnih manipulacijah in lažeh v zvezi z mediji ... Vse to so za državo škodljive poteze - populizem ni nedolžna družabna igrica.

Značilno populističen je nasploh celoten vrtoglavi obrat oblasti od začetnega neoliberalnega reformizma v sedanjo predvolilno socialnost, njena dozdevna preobrazba iz oblasti, ki predstavlja interese premožne manjšine, v braniteljico ubožnih in brezpravnih. Kot sta populistični in taktični tudi nenadna spravljivost in kooperativnost, ki ju začenja kazati premier. Še en značilen janševski preobrat; izkušnje kažejo, da je lahko najnovejša drža samo narejena.

Zgovoren pretok volivcev

Izrazitih in hkrati pomembnih populistov v slovenski politiki je pravzaprav malo. Marjan Podobnik je širil okoli sebe živčnost, ni imel formata in je potonil, čez čas mu je sledil tudi brat. Enako se bo, kot kaže, zgodilo s Peterletom po zanj klavrnem izidu tekme za predsedniški položaj. Kramberger, mali človek za malega človeka, sploh ni bil pravi politik. Zmago Jelinčič je mešanica nacionalista, vzorčnega demagoga, prilagodljivca in pogosto klovnovskega provokatorja s kancem rahlo odvratnega šarma; v marsičem mu uspeva zaradi oportunizma drugih politikov. Populistični potencial je mogoče začutiti v privzdignjeni retoriki in vsebinskih nejasnostih Boruta Pahorja; uganko, ali utegne ta potencial zrasti čez tisto "nujno" mero, ki smo jo omenili prej, lahko reši samo Pahor na oblasti. Majhno vojsko Janševih gromovnikov in populistov vzdržuje pri življenju le njihov voditelj.

Janša sam - po svojem zunanjem videzu in nastopanju varljivo nasprotje gromovniških, tribunskih, uživaških populistov - uporablja populizem bolj sofisticirano in kot priročno sredstvo, a brez pomislekov - z njim se je povzpel na oblast, potem pa v marsičem postal njegov ujetnik. Gibanje priljubljenosti zadnje leto kaže, da oblasti tudi nekateri uspehi in všečne poteze ne pomagajo; razočaranje nad njo je očitno pregloboko. Tudi zaradi slovesnih - in neizpolnjenih - predvolilnih obljub o novi poštenosti, novi politični drži. Obljube o tem, da bodo "počistili hišo", so za populiste nasploh značilne, pravi Jacques Rupnik. Ko jih praviloma ne izpolnijo, jih ljudstvo odslovi.

Vse kaže, da je Janša padel v to značilno zanko populistov. Tudi ni naključje, da se je hkrati z relativnim slabljenjem SDS krepila SNS; stranki očitno nagovarjata podobno občinstvo in to se je, razočarano nad svojo prvo izbiro, deloma selilo pod sorodni strankarski dežnik. Zato bo zanimivo opazovati vedenje volivcev po krizi SNS. Za druge, zlasti leve stranke pa je vse to dogajanje svarilo: koketiranje s populizmom in z njegovimi protagonisti se kljub skušnjavam dolgoročneje ne splača. Populistični cikel se, upajmo, izteka.