Nepotrebna in škodljiva

Vprašanje t. i. velike koalicije - povolilnega zavezništva med Pahorjevo SD in Janševo SDS - čedalje bolj sili v ospredje. Toda politika sama se ga izogiba kot hudič križa, saj je skrajno kočljivo. A do volitev najbrž ne bo mogla molčati.

Koga mika?

Velika koalicija je bolj ali manj ustaljen pojem. Gre za vladajočo koalicijo dveh ali več največjih strank, navadno iz dveh nasprotujočih si politično-ideoloških taborov, ki tako bolj ali manj suvereno obvladajo politično prizorišče. Premier postane vodja zmagovite stranke. Pri nas sta kandidatki za tako morebitno povezavo SD in SDS, zelo verjetno tudi po volitvah dve največji stranki. Zmagovalka, se bojijo nasprotniki velike koalicije, bo povabila k sovladanju tekmico, ki bo zasedla drugo mesto.

Vsaj delni interes za veliko koalicijo imata oba, Pahor in Janša. O nekakšni posebni kemiji med njima nima smisla govoriti, to so psihologistične razlage. Res pa je, da je Pahor ves dosedanji mandat marljivo sodeloval z Janšo (partnerstvo za razvoj, pakt o nenapadanju), ob tem pa dolgo zelo prizanesljivo govoril o anomalijah in napakah oblasti. Tretjič, velika koalicija se zdi na prvi pogled manj težavna oblika vladanja kot sodelovanje s kopico majhnih strank. Navsezadnje pa je tudi priložnost za vsaj deljeno oblast.

Za Janšo bi bila velika koalicija najvabljivejša, če bi volitve izgubil. Tako bi vsaj delno ostal na oblasti.

Zaželen sestop Janeza Janše

Gledano scela se zdi velika koalicija nepotrebna in škodljiva.

Že na splošno so take koalicije izjema; sklepajo se, če volitve prinesejo pat položaj in jih tako rekoč izsilijo ali če je zaradi izrednih razmer nujna visoka stopnja nacionalne enotnosti.

Poleg tega praviloma niso produktivne. Ideološke delitve in napetosti prej poglobijo kot ublažijo, malo koristnega pa prinesejo tudi vsebinsko (svež primer je koalicija med nemškimi socialdemokrati in konservativci). Vse je podrejeno nenehnemu iskanju ravnotežja med partnerjema in njunemu opozarjanju volivcev na lastne zasluge.

V Sloveniji izrednih razmer ni, verjetnost, da bi volitve ustvarile položaj, v katerem nihče ne bi mogel sestaviti vlade, tako da bi preostala samo velika koalicija, pa je majhna. Splošnih razmer za veliko koalicijo torej zelo verjetno ne bo.

Proti njej pa govorijo tudi konkretni razlogi. Tako mnenje predvideva, da bi bilo za Slovenijo nasploh slabo, če bi Janša ostal na oblasti, bodisi kot vodja nove večstrankarske vlade ali kot član velike koalicije. Druga možnost bi bila morda še slabša kot prva.

Vsaka stranka ima seveda pravico svobodno sklepati predvolilna in povolilna zavezništva. Načeloma je zaželeno, da je celotno strankarsko prizorišče toliko "normalno", da so mogoče vse kombinacije.

Če se stranka A izreče, da s stranko B ne bo sodelovala, lahko gre za ideološko ekskluzivnost, za zavezo, ki izvira iz dogovora o sodelovanju z drugimi strankami ali pa za izraz distanciranja od stranke B. To distanciranje je lahko načelno, pragmatično ali oboje.

V vlogi stranke A se je zdaj po pričakovanju verjetno znatnega dela javnosti (objavljenih raziskav o tem za zdaj ni) znašla predvsem Pahorjeva SD. Ti volivci nasprotujejo temu, da bi SD po volitvah sklenila veliko koalicijo s SDS, ne glede na to, ali bi bil Pahor premier ali ne. Hkrati želijo, da bi stranka prišla na dan z jasno besedo že pred volitvami.

Kdo resno jemlje demokratičnost?

Razlogov za to, da bi se SD izrekla proti veliki koaliciji, je več.

Prvi je načelne narave. Gre za to, da je Janševa SDS surovo posegla v novinarsko avtonomijo in svobodo in tako kršila enega izmed ustavnih temeljev demokratične ureditve. S političnim vatlom je preurejala tudi upravo, univerze, šolstvo, raziskovalno sfero...Tudi sicer je bilo njeno ravnanje v marsičem avtoritarno. To stranko diskvalificira kot spodobnega partnerja. Gre za nekaj, česar stranke, ki se imajo za demokratične, ne morejo spregledati, sicer je težko verjeti v njihovo demokratičnost. Velika koalicija bi bila naknadno legitimiranje antidemokratične Janševe drže. V praksi bi se z njo nevarnost medijskega mrcvarjenja, politične polaščevalnosti in avtoritarnosti ponovila.

Drugič, Pahor je svojim volivcem po svoje dolžan pojasniti, kako gleda na veliko koalicijo. V vlogi kandidata za premiera se ves čas predstavlja kot Antijanša, kot izrazit demokrat, privrženec konsenzualnosti itd. Če bo sklenil veliko koalicijo, bo svoje volivce torej opeharil. Če molči, jo dopušča in pušča svoje privržence v negotovosti.

Tretjič, velika koalicija bi zelo verjetno delovala slabo. Srečala bi se populistični, makiavelistični, izkušeni Janša s politično že obvladano administracijo, šibko ministrsko posadko in širokim zunanjim krogom političnih nastavljencev na odločilnih položajih ter neizkušeni Pahor brez trdnega konkretnega programa z bogve kakšno ekipo. Iz take kombinacije bi bilo tako rekoč nemogoče sestaviti pameten, zaokrožen program, ustrezne ekipe na različnih ravneh in spodobno sodelovanje. Pomislimo samo na vprašanje povsod raztresenih Janševih kadrov.

Četrtič, velika koalicija bi bila v marsičem ali pretežno podaljšanje vladavine sedanje oblasti. Pri tem je čedalje očitneje, da je Janšev mandat prejkone zgodba o neuspehu, oblast pa dokaj nesposobna in brez kompasa. Njene temeljne usmeritve so se v kratkih treh letih dramatično spreminjale, zdaj pa zašle v tipično gasilsko-populistično predvolilno obdobje. V gospodarstvu je Slovenija na začetku desne vladavine padla v ugodno mednarodno konjunkturo, ta je omogočila visoko gospodarsko rast, ki pa jo je zasenčila visoka inflacija. Te se oblast ne more učinkovito lotiti, ker je premalo kompetentna in ker je izgubila avtoriteto, potrebno za konsenzualno reševanje te težave. Vpliv dogmatičnih in prepotentnih mladih ekonomistov na oblast, ki ni imela kompasa, je prinesel neoliberalne reforme in blaznost pospešene privatizacije s prodajo uspešnih domačih podjetij tujcem; prvo in drugo je na srečo upočasnil javni odpor, toda zdravstveni sistem je načet, v številnih drugih podsistemih vlada zmeda, družbeno ozračje je slabo, socialne napetosti se krepijo, nezaupanje v javne institucije s politiko vred pa upada.

SDS še naprej na (delni) oblasti bi pomenila podaljšanje takega položaja, ne pa iskanje drugih možnosti, o čemer govori Pahor. Ali nekoliko drugače: nova vladajoča koalicija brez bremena SDS bi bila bolj demokratična, pogojno sposobnejša in uspešnejša. Janša je svoje že pokazal.

Zavračanje anomalije, ne desnosti

Prvak SD je za nekatere grehe SDS premalo občutljiv, izrekanju o povolilnem (ne)sodelovanju s SDS pa se izmika tudi iz taktičnih razlogov. Če bi se veliki koaliciji vnaprej odrekel, se boji, da bi izgubil del neodločnih, a bolj desno usmerjenih volivcev. Temu nasproti stoji premislek, da mu lahko tiho dopuščanje velike koalicije odtuji morda še večji del levih ali z Janšo izrazito nezadovoljnih volivcev. Če bi se glasno izrekel za veliko koalicijo, bi mu podpora zanesljivo dramatično zgrmela. V podobni dilemi je tudi Zares, bistveno manj pa LDS s svojim ostrim odnosom do oblasti. Kakorkoli, če se bo levica dolgo zavijala v taktični molk, hkrati pa se najbolj grabila za goltanec med seboj, bo imel od tega največ koristi Janša. Za predsednika SD pa bi bilo dobro, da bi si zapomnil besede Katarine Kresal ob Gasparijevem prestopu: koalicije ne bo sestavljal sam.

Pahor se najbrž tudi boji, da bi si z vnaprejšnjo izločitvijo SDS nakopal očitke, da spodbuja zaostrovanje delitve levo-desno in postavlja na laž svojo politiko sredinskosti. Takim očitkom je mogoče ugovarjati, da pri nasprotovanju veliki koaliciji ne gre za apriorno izločanje desne SDS, ampak za zavračanje njene izpričane antidemokratičnosti in slabe usposobljenosti za vladanje. Zavrnitev SDS pa tudi ne bi pomenila izključevanja drugih desnih strank.

Hkrati je delitev levo-desno (liberalno-konservativno itd.) do neke mere naravna in produktivna. Včasih je naporna in moteča (a tudi drugod v Evropi ni idil), vendar ni dosegla stopnje, ki bi zastrupljala vsakdanje življenje, onemogočala razvoj ali politično sodelovanje čez taborske meje. Vse vlade do te zadnje so bile ideološko pisane, medstrankarsko sodelovanje pri velikih nacionalnih projektih (vstop v EU, evro ...) je ostalo mogoče. Gorečno sredinjenje strank, tačas značilno bolj za levico kot za desnico, je tako v marsičem izraz težav z identiteto, programske praznine, prikritega opuščanja nekaterih značilnih atributov, brez katerih o levosti sploh ni mogoče govoriti, in praznega upanja, da je sredinskost udobna bližnjica do množične podpore volivcev. Kjer vse stranke trdijo, da so v sredini, je lahko sredinskost prej minus kot plus.

Slabo za vse

Če potegnemo črto: Pahor ima morda nekaj taktičnih razlogov za molk, toda načelnih in vsebinskih razlogov, ki govorijo proti veliki koaliciji, je bistveno več in so tehtnejši. Tak duumvirat bi bil jalov, poln notranjih nasprotij, nemočen ob problemih, ki se kopičijo pred Slovenijo brez njene krivde, dodatno pa jih zaostrujejo mojstrovine sedanje izvršne oblasti. Tako čudni miksi so lahko samo škodljivi. Stvar bi bila toliko slabša, ker bi velika koalicija samodejno prinesla šibko in razklano opozicijo.

Kar zadeva Pahorja, bi sovladanje z Janšo pomenilo nenačelno in tudi zanj osebno že srednjeročno škodljivo politiko; čas velikih koalicij je praviloma čas, ko priljubljenost koalicijskih strank prej upada kot raste, krepijo pa se manjše stranke zunaj koalicije.

Za Janšo bi taka koalicija lahko pomenila rešilno bilko za podaljšanje vladanja (da bi jo Pahorju, če bi postal morebitni zmagovalec, resno ponudil sam, če bi mu to omogočil izid volitev, ne verjamemo). Za Slovenijo in njen razvoj bi bilo dvovladje, kot rečeno, slaba izbira. To velja tudi za desnico v celoti; dokler bo SDS na oblasti in tako dominantna, Janša pa njen voditelj, se ne bo mogla preurediti in sestaviti na novo, kot se je to bolj ali manj posrečilo levici. Bolj ali manj, pravimo - eden izmed preskusov za to bo tudi velika koalicija.