V začaranem krogu

Vlada si je oddahnila, ko se je za las izognila stavkama zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju. Vendar pa je bistveno vprašanje ostalo odprto: kako visoka bo cena za nakup socialnega miru v predvolilnem letu? Bo rast plač presegla dopustno mejo in če, kaj to pomeni za inflacijo? Ekonomisti so v ocenah vse prej kot optimistični.

Dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani in nekdanji finančni minister dr. Dušan Mramor je že pred pol leta zaman opozarjal, da bi morebitna privolitev v zvišanje plač pomenila le "prilivanje olja na ogenj, saj bodo razlike med elementi konkurenčnosti v Sloveniji in evroobmočju čedalje večje". Danes pravi, da bodo dogovori o dodatnem povišanju plač v javnem in zasebnem sektorju, ki so posledica bistveno višje inflacije od predvidene in od te v državah, v katere največ izvažamo, imeli zagotovo velik vpliv na inflacijo v Sloveniji. "V danih razmerah konjunkture bodo dogovori vplivali tako na stran povpraševanja kot stroškov. Že v letu 2007 so se v prvih devetih mesecih stroški dela v Sloveniji v primerjavi z istim obdobjem leta 2006 povečali za 6,7 odstotka, medtem ko so se v Nemčiji za 0,9 odstotka. Sicer se je tudi produktivnost dela v Sloveniji nekoliko bolj povečala kot v Nemčiji, v industriji na primer za 2,3 odstotne točke bolj, vendar se je konkurenčnost Slovenije na tem segmentu zmanjšala za približno 3,5 odstotne točke. Z dogovorjenimi povišanji plač se v prihodnje te 'škarje' še razpirajo."

Hkrati 'šok' povečanja stroškov dela po Mramorjevem mnenju bistveno povečuje pritisk na povišanje cen predvsem v nemenjalnem sektorju, kjer ob povečanem povpraševanju ni tuje konkurence, kar še dodatno povečuje stroške izvoznemu sektorju in s tem zmanjšuje njegovo konkurenčnost ter povečuje pritiske na dodaten dvig plač. "Takšnemu gibanju sledi zmanjšanje gospodarske rasti in povečanje brezposelnosti ter vrsta dodatnih negativnih posledic, kot na primer povečanje proračunskega primanjkljaja." Mramor se sicer zaveda, da so prilagoditve plač normalna zahteva delojemalcev, vendar ob tem poudarja, da je težava v neustreznem ukrepanju ekonomske politike, ki je pripeljala do toliko višje inflacije v Sloveniji, kot je v evroobmočju. Opozarja, da se ukvarjamo le z blaženjem posledic inflacije, ne pa z njenimi vzroki. "To pa je hkrati že vzrok za nadaljnje zviševanje cen, zato bo treba v prihodnosti spet blažiti posledice, torej smo v začaranem krogu." Slovenija je na prelomni točki, ko se ji dejansko lahko zgodi t. i. portugalski scenarij.

Kaj se je zgodilo na Portugalskem? Ob visoki gospodarski rasti, ki je temeljila na močnem domačem zadolževanju in ugodni zunanji konjukturi, so se precej povečale plače. To je inflacijo potisnilo navzgor, konkurenčnost gospodarstva je uplahnila, sledila sta recesija in povečanje brezposelnosti. Da so se izvlekli iz čedalje globlje krize, so morali nominalno znižati plače in izpeljati druge nepriljubljene ukrepe, ki so najbolj prizadeli prav socialno najšibkejši sloj prebivalstva.

Podobno kot Mramor razmišlja tudi dr. France Križanič, predstojnik Ekonomskega inštituta pri Pravni fakulteti v Ljubljani, sicer ekonomski svetovalec predsednika vlade Janeza Janše in predsednika SD Boruta Pahorja. "Skrb vzbuja povečanje plač za 4,7 odstotka. To je ostanek tistega južnoameriškega gospodarjenja, ki je Slovenijo stalo precejšen padec standarda v zadnjih dvajsetih letih," je pretekli teden izjavil za Delo. Po njegovem bi bilo v dogovoru o plačah po kolektivnih pogodbah za gospodarstvo smiselno poviševati plače v ustaljenem ritmu (letno ali na tri leta) in pri tem poskrbeti, da rast plač odraža rezultate gospodarske rasti. "Lani se je slovenski BDP nominalno povečal za 10,7 odstotka, število zaposlenih pa za 3,53 odstotka. Nominalni BDP na zaposlenega se je torej povečal za okoli 6,9 odstotka. To je zgornja raven povečanja osnovnih plač z vsemi dodatki, da ne bi prišlo do pritiskov rasti plač na zmanjšanje zaposlenosti v primeru nadaljevanja vsaj takšne ravni povpraševanja, kot smo ga imeli v lanskem letu. V primeru znižanega povpraševanja in previsoko postavljenih osnovnih plač bo namreč sledilo upadanje števila delovnih mest," pravi Križanič.

Zanimivo je, da je ravnodušnost minila celo doslej dokaj apatične vladne ekonomiste. Direktor vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj Boštjan Vasle priznava, da bo plačni dogovor med sindikati in delodajalci letos zagotovo privedel do višje rasti plač, kot jo je vladni urad napovedal jeseni. Ni sicer nujno, da bo rast plač presegla rast produktivnosti, a približala se ji bo bolj, kot so sprva predvidevali. Najbolj nevarno bi seveda bilo, če bi rast plač presegla rast produktivnosti, saj bi to še dodatno dvignilo inflacijo, ki v Sloveniji že zdaj krepko presega povprečno raven inflacije v evroobmočju. "Rast plač, ki bi bila za eno odstotno točko višja od rasti produktivnosti, bi inflacijo dvignila za 0,6 do 0,7 odstotne točke," ocenjuje Vasle. Pri čemer seveda ni nujno, da bo rast plač res 4,7-odstotna. Vse je odvisno od tega, kako se bo dogovor med sindikati in delodajalci izvajal na ravni posameznih podjetij. Podjetja, ki so že opravila del uskladitve z lansko 5,6-odstotno inflacijo, bodo zdaj plače lahko povišala le za razliko med že izvedeno uskladitvijo in dvigom iz dogovora. V podjetjih, kjer so se plače že lani zvišale za več, kot je znašala inflacija, zaposleni sploh ne bodo dobili nobene razlike. Podjetja, ki so v težavah in ki si dviga plač ne morejo privoščiti, pa bodo v dogovoru s sindikati lahko dosegla odlog dviga. Zato Vasle ocenjuje, da bo skupno povišanje plač celo nekoliko nižje od 4,7 odstotka. Ali je ta ocena pravilna, bo pokazal čas, tako kot bo čas pokazal tudi, ali je dogovorjeni dvig plač še znotraj dopustne meje. To bo namreč jasno šele marca, ko bo državni statistični urad objavil točne podatke o lanski gospodarski rasti in rasti produktivnosti.

"Prave ocene vpliva rasti plač na inflacijo ni mogoče dati. Na eni strani dinamičnost sporazuma onemogoča natančno določitev efektivnega zvišanja plač in njihove časovne dinamike, na drugi strani pa nimamo natančnih podatkov glede dejanske gospodarske rasti in produktivnosti v lanskem letu," meni predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač. Zaradi pomanjkanja podatkov je odgovor mogoče dati le na ravni splošno sprejetih resnic, od katerih po Kovačevem mnenju velja omeniti tri. Masa plač mora ostati v letošnjem letu v okvirih rasti BDP in produktivnosti, rast plač zasebnega sektorja je nevarnejša, ker pritiska tako na stroške kot na povpraševanje, medtem ko rast plač javnega sektorja ostaja pri nespremenjenih davčnih obremenitvah samo znotraj potrošniških pritiskov. Še najnevarnejše pa je, da plačne spremembe postanejo del inflacijske indeksacije in s tem motor prihodnjih inflacijskih pričakovanj. "Sklep je torej jasen. Če plačni dogovor pomeni konec nestabilnosti in začetek partnerskega delovanja socialnih partnerjev glede plač, stroškov in cen, potem sedanje stanje pri problematično. Prispeva lahko k umirjanju inflacijskih pričakovanj, kar je trenutno najpomembnejši del protiinflacijskega delovanja. Danes smo s tem kupili socialni mir in čas za pravilno ukrepanje jutri. Če pa bodo vsi v tem videli zgolj novo obliko razrednega boja, zmagovalce in poražence, pa bo žrtev najprej višja inflacija in jutri dejanski realni padec plač in konkurenčnosti. Potem nam ob morebitni recesiji v tujini in doma lahko pomaga samo še Bog, za volitve bo namreč že prepozno," opozarja Kovač.

Predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Igor Masten pravi, da je z vidika inflacije zagotovo pozitivno, da so sindikalni apetiti v javnem sektorju nekoliko popustili, in dobro bi bilo, če bi se podobno zgodilo tudi v zasebnem sektorju. "Premalo ljudi se namreč zaveda, da globalni cenovni šoki, ki pomembno vplivajo na našo inflacijo, pomenijo premike globalnih relativnih cen, ki jih v Sloveniji ne bomo mogli zavreti s povišanji plač. Prekomerna povišanja plač k dvigu določenih relativnih cen dodajo samo še dvig inflacije."

Zaskrbljenost izraža tudi poslanec SD Milan M. Cvikl: "Dogovor o rasti plač v javnem sektorju ne bo vplival na povečanje inflacije le, če se bo povečala 'produktivnost' javnega sektorja kot rezultat sprememb v organiziranju javnega sektorja in se bo zaustavila negativna selekcija. Glede dogovora v zasebnem sektorju pa velja, da je dogovor zagotovo boljši kot generalna stavka. Tudi po stavki bi namreč moral slediti dogovor, negativni učinki stavke pa bi pomembno ustavili razvoj izvoznikov, pa naj bo to Krka ali Mura."

Da smo na pragu portugalskega scenarija, se strinja tudi vodja poslanske skupine Zares dr. Matej Lahovnik. Po njegovem bo vpliv 4,7-odstotne rasti plač na inflacijo odvisen od več dejavnikov. "Prvi in verjetno najpomembnejši je rast produktivnosti. Dokler rast plač zaostaja za rastjo produktivnosti, plače ne delujejo inflatorno. Če pa bi rast plač prehitevala rast produktivnosti, bi postopoma izpolnili še zadnji potrebni pogoj za nastop portugalskega scenarija, saj bi se konkurenčnost gospodarstva zaradi tega začela postopoma zniževati." To bi bila zadnja kaplja čez rob. Že zdaj namreč obstaja cel kup znakov, ki kažejo, da Slovenija stopa po poti črnega portugalskega scenarija: poleg visoke inflacije so tu še visok primanjkljaj na tekočem računu plačilne bilance, prihajajoča recesija in naraščajoče zadolževanje v tujini, predvsem s strani poslovnih bank, ki je bilo posledica naraščajočega povpraševanja po kreditih s strani prebivalstva zaradi padajočih obrestnih mer, ki smo jim bili priča po vstopu v evroobmočje.

Samo Hribar Milič, generalni sekretar GZS, pravi, da plače v Sloveniji v zadnjih desetih letih niso povzročale inflacije. "Delodajalci in sindikati smo se v glavnem uspeli dogovoriti, da so plače naraščale hitreje od inflacije, vendar počasneje od produktivnosti oziroma bruto domačega proizvoda. Res so predvsem nižje plače v Sloveniji tudi dejansko relativno nizke, na primer v primerjavi z avstrijskimi ali italijanskimi, vendar so po drugi strani relativno zelo visoke glede na Hrvaško in Madžarsko. V GZS ocenjujemo, da so še vzdržne glede na doseženi nivo konkurenčnsti, ki jo dosegajo naša podjetja. Imamo praktično polno zaposlenost in ugodno investicijsko aktivnost." Tudi zadnji dogovor med sindikati in delodajalci se mu zdi znotraj tega okvira. "Če pa bi to razmerje porušili, na primer zaradi pritiskov v posameznih panogah, potem pa res lahko računamo z resnimi težavami ne le pri inflacijski spirali, temveč tudi pri obstoju delovnih mest."

Da plače do zdaj niso bile pomembne za inflacijo, se strinja tudi dr. Maks Tajnikar: "V sektorjih, kjer so plače raste najhitreje, na primer v gradbeništvu, je hitro rasla tudi produktivnost, zato plače niso pritiskale prek stroškov na cene. Medtem ko je rast denarnih plač na ravni 4,1 odstotka v javnem sektorju celo prispevala k dušitvi inflacije." Toda hkrati dodaja, da je letos zgodba drugačna. "Trg dela bi moral letos vsaj malo omiliti rast denarnih plač v zasebnem sektorju, a se to ne bo zgodilo zaradi pretiranih sindikalnih uspehov, ki niso popravili le spodnjih plač, kar ne bi bilo škodljivo, pač pa so popravili kar plače nasploh. Lahko se zgodi, da bo letos ta sindikalni uspeh podaljšal rast denarnih plač, ki jo je lani povzročilo neravnotežje na trgu dela. S to reko bodo plavale, a je ne poglabljale tudi plače v javnem sektorju. Vsaj nekaj časa zato ni pričakovati umirjanja inflacije."