Diplomacija v ilegali

Kronične težave s Hrvaško, odhod vojaških inštruktorjev v Irak, mučni spodrsljaji pri predsedovanju, zadrega zaradi razkritega ameriško-slovenskega zapisnika ... niso gola naključja, ampak izraz dejstva, da je Slovenija na mednarodnem terenu dokaj izgubljena. Stvari niso tragične, nedolžne pa tudi ne. Ni vseeno, ali si na glasu skandinavske ali balkanske države; to ima poleg prestižnih tudi materialne posledice.

Vezna posoda zunanje in notranje politike

Nasploh obstaja med mednarodnim in notranjim ravnanjem neke države (politike) tesna zveza. Če si navznoter teslo, tudi navzven ne boš dolgo veljal za genija. Glavna težava naše zunanje politike je v tem, da Slovenija še zlasti pod sedanjo vlado ne ve dobro, kako naj se razvija navznoter, nato pa v skladu s tem in z globalnimi trendi v svetu ravna navzven. Tako ne more trdno določiti svojih interesov in izdelati ustreznih strategij za konkretna področja.

Ilustrirajmo to trditev. Janševa vlada v svojem pogledu na bistvene usmeritve strahovito niha. Začela je z ostrimi neoliberalnimi reformami, zdaj pa se predstavlja kot izrazito socialna oblast. Toda nauki neoliberalnih ideologov (ali provizijske skomine, tujini dane obljube, mehanično odkljukavanje točk iz koalicijske pogodbe ...) še vedno tičijo v razvojno zmedenih vladnih glavah, in to se med drugim kaže v škodljivi prodaji uspešnih podjetij tujim lastnikom. Tu se domača politika preplete z mednarodno: s tako odprodajo bomo po eni strani postali bolj občutljivi na politično-ekonomske pritiske držav, od koder bodo novi lastniki, predvsem pa bo izguba ključnih podjetij zavrla razvoj Slovenije in jo oslabila tudi navzven. Skratka, šibka, notranje zmedena država po definiciji ne more voditi dobre zunanje politike.

To se v Sloveniji poudarjeno kaže zdaj, deloma pa se je tudi pod prejšnjimi vladami. Toda v Drnovškovem obdobju sta bila razvojni koncept in praksa kljub mnogim nedoslednostnim in anomalijam kolikor toliko jasna in dosledna (postopnost pri tranziciji, socialnost, skrb za stabilno gospodarsko rast). Hkrati so bile tako rekoč same od sebe določene tudi zunanjepolitične prioritete - vstop v EU in Nato, evro. Ko je bil ta vseobvladujoči cilj dosežen, pa se je nujno pokazala relativna izgubljenost na mednarodni sceni. To bi se, v večji ali manjši meri, zgodilo vsaki oblasti.

Tradicionalno zapiranje

V današnjem svetu se države objektivno težko znajdejo; Zahod zaradi globalizacije prehaja v defenzivo in mučijo ga skušnjave protekcionizma; spreminja se geopolitična slika - Amerika očitno ni več hegemon; ogroženo okolje postavlja pod vprašaj dogmo nenehne gospodarske rasti kot rešiteljice vseh težav; neoliberalizem je tudi zato najbrž že dosegel svoj zgodovinski vrh, država pa tudi na Zahodu spet dobiva veljavo.

Slovenska politika je o teh procesih slabo poučena, do njih bolj ali manj ravnodušna in podcenjujoča. Tako je, ne glede na omenjeno osnovno težavo, nemogoče voditi dobro mednarodno politiko. Kratkotrajna državnost do neke mere je opravičilo, toda naša politika kot celota je preveč samozadostna in miselno zaprta v meje te države (taka drža lahko vodi v avtarkijo, avtarkija pa je pogosto bližnjica v avtokracijo). Politika v osnovi ponavlja zgodovinski vzorec zapiranja Slovencev pred zunanjim okoljem, tradicionalno sovražnim. To se med drugim kaže v slabem znanju tujih jezikov. Gospodarstvo je v primerjavi s politiko, pač zaradi preživetvene prisile, bistveno bolj kozmopolitsko.

Oglejmo si nekaj področij, kjer prihajajo te značilnosti do izraza, ne v našo korist.

Sosedje in nekdanja Jugoslavija

Za odnose s sosedi je praviloma značilna čustvena obarvanost. V Sloveniji je v tem pogledu izjema Madžarska, ki bi, po intenzivnosti medsebojnih stikov sodeč, lahko ležala v Zakavkazju ali Patagoniji. Odnosi z Italijo in Avstrijo so vsaj na površju umirjeni. Izjema sta naši manjšini; njun položaj je daleč od optimalnega, sami pa ju imamo prej za breme kot za enakovreden del etnije in za mostišče, s katerega bi se lahko pri obeh sosedah laže uveljavljali. Odnos do manjšin jasno kaže na refleks zapiranja.

Slovenija je stranska tarča italo-avstrijskih ambicij po nekakšnih mini imperijih - italijanskega politično-simbolnega v Sredozemlju in avstrijskega gospodarskega v srednji Evropi in na Balkanu. Avstrija je pri tem bistveno uspešnejša kot Italija in brez hrupa, a vztrajno kot krt napreduje tudi v Sloveniji, pogosto v navezi z Nemčijo ali kot njen podaljšek.

Tiha grožnja prevelikega vpliva s severa je resnejša kot hrupne težave s Hrvaško, že zato, ker smo v tem razmerju bolj razviti mi. Konfliktnost odnosov z Zagrebom krepita mešanica več- in manjvrednostnih kompleksov na obeh straneh in dejstvo, da obe politiki trenja med državama radi prenašata v notranjepolitično sfero, nacionalni interes gor ali dol. Pač vesta, da napetosti trajajo že tako dolgo, da zdaj čustvujejo že veliki deli obeh prebivalstev, s tem pa je mogoče manipulirati. Predvsem zaradi tega zastrupljanja bi bilo spor dobro končati čim prej. Sicer pa se da z njim brez posebnih težav še dolgo mirno živeti naprej.

Kar zadeva druge dele nekdanje Jugoslavije, bi bilo pametno, da bi bilo slovensko gospodarstvo v njih dejavno čim bolj, politika pa čim manj. Bili smo del skupne države, občutljivosti ostajajo velike, naša politična pretanjenost pa majhna. V tem pogledu nam je predsedovanje samo v nadlego.

Nepregledna gmota EU

V Uniji je Slovenija nekako v zlati sredini med starimi in novimi članicami. V glavnem je značilna EU-država - stara se, niha med socialnostjo in neoliberalizmom, se otepa priseljevanja, materialno napreduje in se boji negotove prihodnosti. Od vstopa v EU leta 2004 velikih neposrednih koristi nismo imeli, a zunaj nismo smeli ostati. Po novem bomo (če bo potrjen lizbonski dokument) lahko tudi izstopili.

Z velikimi vprašanji Unije (socialni model, EU kot morebitni globalni igralec, tempo in doseg širjenja, intenzivnost povezovanja ...) si naša politika ne beli glave. Zato ima še manj vpliva na skupno politiko EU, kot ji ga dopušča majhna objektivna teža Slovenije, slabše pa skrbi tudi za njene parcialne koristi. Na Unijo v bistvu gleda kot na nepregledno, nespremenljivo gmoto, na katero nima nobenega vpliva (iz takega odnosa izvira tudi to, da vlada poslancem sploh ni posredovala vsebine lizbonske pogodbe, ti pa niso besno skočili pokonci). Predsedovanje bo spremenilo malo ali nič.

Tak odnos vpliva tudi na to, da se v fluidni skupnosti 27 držav teže pridružujemo ad hoc zavezništvom glede na posamične probleme in naše interese ter čedalje bolj padamo v gravitacijsko polje Nemčije, zunaj EU pa Amerike. Skratka, odnos naše politike do EU je mešanica ravnodušnosti, ignorance in negotovosti. Čas bo to počasi verjetno odpravljal, tempo pa bo počasen.

Oboževana Amerika

Moč ZDA se relativno manjša, privlačnost njenega družbenega modela usiha, svet stopa iz unipolarnosti v multipolarnost. Unija, katere sestavni del smo, prekaša Ameriko skoraj v vseh pogledih (izjema je pravzaprav le vojaška moč), zlasti pa po boljšem življenju množic. Toda slovenska politika ostaja fascinirana z Ameriko. Psihološko je to značilna reakcija majhnosti in negotovosti na koncentracijo moči in samozaverovane samozavesti. Slovenija v svojem slabo prikritem favoriziranju Amerike nima niti tistega izgovora, ki ga ima vzhodna Evropa - zgodovinsko zakoreninjenega strahu pred Rusijo. Pod prejšnjo oblastjo se je ta odnos drastično razgalil z vilensko izjavo, pod sedanjo še bolj z odhodom vojaških inštruktorjev v Irak v času, ko ga zapuščajo najzvestejši ameriški zavezniki.

Amerika sicer ostaja izjemno pomembna država in dobri stiki z njo so v glavnem prednost (ne nujno v mnogih islamskih državah). Toda nekaj bi moralo biti jasno: ti dobri odnosi, pogojeni bodisi s fascinacijo ali pritiski in korenčki, ne morejo imeti prednosti pred našimi lastnimi interesi in članstvom v EU. Če kaj vemo, naše drobne uslužnosti veliki Ameriki tudi niso bile z ničimer poplačane. Navsezadnje pa so važna tudi načela; Bushove iraške avanture in njenih mnogih implikacij ni mogoče v ničemer podpreti.

Razsutje diplomacije

Dobre zunanje politike ni brez dobre diplomacije. Toda poglavitni avtor zunanje politike ni diplomacija, ampak politika. Če ta politika ne ve, kakšna je ali naj bi bila osnovna mednarodna lega države - za to pa mora, kot rečeno, imeti konsistenten pogled na notranji razvoj in poučenost o glavnih gibanjih v svetu -, je nujno brez osnovnega kompasa tudi diplomatski aparat.

Naša diplomacija ima smolo, da služi takemu gospodarju. Njegov negativni vpliv na diplomatski aparat pooseblja in dodatno krepi Dimitrij Rupel, tako rekoč dosmrtni zunanji minister. Razsutje oziroma slab razvoj diplomatskega aparata (npr. podhranjena gospodarska funkcija) je eden njegovih hujših grehov. Na splošno nima ne intelektualnih ne karakternih sposobnosti za strateško vodenje zunanje politike, ima pa izjemen preživetveni instinkt. Premieri, pod katerimi je služil, so ga morali vsebinsko korigirati (Drnovšek), če tega niso bili sposobni (Rop, Janša), pa je bilo zunanjepolitičnih težav še več. Od Rupla obvladovani diplomatski aparat ne more blažiti napak politike, če to skuša početi, pa počne ilegalno - denimo tako, da spravi v obtok zloglasni zapisnik in s tem državi poleg koristi (opozarjanje na servilni odnos do Amerike) napravi tudi škodo (nekredibilnost v tujini). Zapisnik je tipična zverižena posledica zverižene ruplovske politike.

Notranji in mednarodni položaj Slovenije nikakor ni katastrofalen. Vendar je zelo ranljiv, daleč od optimuma, hkrati pa pred dilemami, ki lahko brez dobrega političnega vodenja - sedanje je njegovo nasprotje - prinesejo zastoj in nazadovanje. Problem Slovenije ni fizična majhnost, ampak majhnost v (političnih) glavah. Med prvo deseterico najbolj uspešnih držav na svetu je običajno skoraj polovica majhnih. Ne verjamemo, da vodi njihovo diplomacijo kak rupel.