Do soglasja s podkupnino?

Nobenega dvoma ni, da je gradnja odlagališča nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov neizogibna. Sedanje skladišče v jedrski elektrarni Krško je bilo zgrajeno kot začasno. Danes je v njem 2300 kubičnih metrov odpadkov, letni prirast pa je povprečno 45 kubičnih metrov, kar pomeni, da bo skladišče polno okoli leta 2011. Nemoteno delovanje elektrarne do konca življenjske dobe leta 2023 in njeno razgradnjo je mogoče zagotoviti le s trajnim odlagališčem. Slovenija primerno lokacijo išče že četrt stoletja. Po zadnjem razpisu Agencije za radioaktivne odpadke (ARAO) sta od dvanajstih predlaganih v igri ostali le dve lokaciji: Vrbina v občini Krško in Vrbina - Gornji Lenart v občini Brežice. Ker postopki v Brežicah vsaj leto dni zaostajajo za postopki v Krškem, je najbolj verjetno, da bo odlagališče zgrajeno v Krškem. Na to se zanaša tudi vlada, saj sicer konec lanskega leta ne bi potrdila šestih protokolov, s katerimi je občini Krško v zameno za odlagališče obljubila 43,6 milijona evrov za izvedbo razvojnih projektov, kot so na primer obvoznica, širokopasovna omrežja ter nova cestna povezava od Krškega do Brežic.

Podkupnina s protokoli

O protokolih mediji skopo poročajo, kar je glede na ogromna sredstva presenetljivo, posebej zato, ker ni jasno, ali v državnem proračunu zanje sploh obstaja kritje. Še huje. Zakonska podlaga za protokole sploh ne obstaja! V gradivu ministrstva za okolje in prostor iz decembra 2007 je navedeno, da so protokoli pripravljeni v zvezi z zagotavljanjem družbene sprejemljivosti prostorske umestitve odlagališča nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov na lokaciji Vrbina v občini Krško v skladu s programom priprave državnega prostorskega načrta (DPN) za odlagališče. Vendar program priprave česa takega sploh ne predvideva. Še bolj čudno je, da nekateri protokoli niso vezani na dejansko umestitev odlagališča, pač pa so veljavni takoj ob podpisu. Tak primer je protokol med ministrstvom za okolje in občino Krško o sofinanciranju komunalne infrastrukture v višini 8,4 milijona evrov. V osmem členu tega protokola sicer piše, da začne veljati, ko ga podpišeta obe stranki, finančna obveznost pa nastane z dnem, ko je s strani občine Krško omogočen sprejem uredbe o DPN za umestitev odlagališča v prostor. Toda ne gre pozabiti, da se lahko tudi potem, ko bo občina Krško že prižgala zeleno luč za DPN, stvari zelo zapletejo. Prebivalci Krškega namreč nimajo na voljo le možnosti predhodnega referenduma, čigar rezultati za občinsko oblast niso zavezujoči, pač pa tudi možnost naknadnega referenduma, ki je za občino zavezujoč in s katerim lahko že sprejeto odločitev občinskega sveta o DPN prekličejo. V takšnem primeru se bo zagotovo odprlo vprašanje, ali je podpisani protokol med ministrstvom in občino sploh veljaven oziroma ali mora vlada denar nakazati tudi v primeru, če odlagališča v Krškem ne bo. Sporno je tudi, da so bili protokoli sklenjeni le z občino Krško, čeprav obstaja še ena možna lokacija v občini Brežice, kar je s stališča postopka diskriminatorno. Poleg tega vlada s protokoli krši načelo enakosti, saj v dokumentaciji niso bila navedena povabila vsem slovenskim občinam v postopku izbire lokacije. Ob drugačnih pogojih bi bil morda tudi odziv na povabilo k sodelovanju drugačen, danes pa bi imeli na voljo tudi kakšno primernejšo možnost od poplavno ogroženih lokacij v Krškem in Brežicah. Vprašanje je tudi, ali bi občina Krško do finančno izredno ugodnih protokolov sploh prišla, če njen župan Franc Bogovič ne bi bil član iste stranke kot minister za okolje in prostor Janez Podobnik. Glede na to, da protokoli obravnavajo posredne koristi, ki so posledica obljubljenih in pričakovanih prednosti za posamezne vpletene, bi bilo v njih mogoče zaslediti elemente korupcije. Zato smo na vladni urad za komuniciranje posredovali vprašanje, ali so bili protokoli presojani z vidika korupcije in njihovega vpliva na druge postopke umeščanja neželenih objektov v prostor. Z ministrstva za gospodarstvo so nam odgovorili, da pri protokolih ne gre za osebno okoriščanje, zato o korupciji ni mogoče govoriti. Zapisali pa so tudi: "Energijo iz NEK že desetletja uporabljamo vsi Slovenci; te radioaktivne odpadke smo ustvarili vsi in vsi skupaj smo odgovorni za njihovo ustrezno spravilo. V primeru, da bi slovenske občine kar tekmovale, katera bo prevzela radioaktivne odpadke, bi bila nadomestila gotovo skromnejša, dodatnih pogojev pa morda sploh ne bi bilo. V razmerah pa, ko je število za prevzem tega okoljskega bremena pripravljenih občin tako skromno, je treba sprejeti, da so sodelujoče občine pripravljene to breme sprejeti le pod določenimi pogoji."

Vprašljiva lokacija

Čeprav skuša vlada z ogromnimi sredstvi v paniki kupiti občinsko soglasje, je učinek med krajani ravno nasproten od želenega. Umestitvi odlagališča so iz meseca v mesec manj naklonjeni. Eden od razlogov za nasprotovanje je tudi strah pred morebitnimi vplivi na okolje. Dejstvo je, da sta lokaciji v Brežicah in Krškem poplavno ogroženi in zato daleč od idealnih. Prednost lokacije v Krškem je neposredna bližina jedrske elektrarne, zaradi česar bi bili obratovalni stroški nižji. Njena pomanjkljivost pa je lega na zelo prepustnem vodonosniku in na ravnici, ki bo poplavljena pri katastrofalnih poplavah, kakršne naj bi nastopile enkrat na tisoč do deset tisoč let. Čeprav v ARAO trdijo, da so slabosti lokacije obvladljive, so krajani skeptični. Upravičeno. ARAO je namreč leta 1997 v knjigi Radioaktivni odpadki zapisal, da se "na prvi stopnji izbire lokacije izloči neprimerna območja, kot so: narodni parki, zazidalna območja, rezervati pitne vode, navzočnost ali bližina aktivnih prelomov ter geotermalna območja, poplavna območja ipd.". Preostala območja pa naj bi ocenili na osnovi prostorskih meril, kot so poselitev, površinske vode, kmetijstvo, gozdarstvo in drugo. Če bi se ARAO držal lastnih meril, bi moral lokacijo v Krškem izločiti iz postopka zaradi podtalnice na krškem polju, velike potresne ogroženosti krško-brežiškega polja, bližine Čateških toplic in Save, ki je na tem področju že prestopala bregove. Poleg tega bi moral upoštevati, da je v neposredni bližini naselje. "Zdi se mi neodgovorno in neetično, da so sedaj, ko teče voda v grlo, ker se mudi z odlagališčem, ti faktorji naenkrat nepomembni. Z najnovejšimi metodami gradnje jih je sicer mogoče precej omiliti, a je zato gradnja odlagališča veliko dražja, kot bi bila kje drugje. Da o ogroženosti krške podtalnice ne govorimo," opozarja krajanka Leskovca pri Krškem Smiljana Jurečič. Da bi bila gradnja odlagališča na lokaciji v Krškem dražja, je že leta 1997 priznal tudi ARAO. V knjižico Najpogostejša vprašanja in odgovori o radioaktivnih odpadkih je namreč zapisal: "Zahteve za lokacijo odlagališča so precej drugačne od zahtev za lokacijo jedrske elektrarne. Odlagališče bi bilo možno urediti tudi na lokaciji NE Krško, vendar bi bilo to znatno dražje kot na terenu, ki je zaradi naravnih danosti primernejši." Res je sicer, da predvidena lokacija odlagališča ni točno na območju NEK, je pa tako blizu elektrarne, da teren ne more biti bistveno boljši. Jurečičeva opozarja, da odlagališče ni tako varno, kot skušajo prikazati, da bi potolažili krajane: "Odlagališče Forsmark na Švedskem so lani maja zaprli zaradi previsoke radioaktivnosti. Ko sem zadnjič preverjala, novembra lani, je bilo še vedno zaprto. V Nemčiji so zaradi vdora vode zaprli eno odlagališče, zaradi previsoke radioaktivnosti pa drugo. V Franciji so v podzemni vodi odlagališča izmerili povišano radioaktivnost. S tem ne mislim reči, da se ne da zgraditi odlagališča tako, da vsaj nekaj časa ne bi škodilo okolici. Nikakor pa takšni objekti ne morejo zagotavljati absolutne varnosti, zato ne sodijo v urbano okolje."

Ob jedrskih reaktorjih večja pojavnost raka

Da je zaskrbljenost krajanov upravičena, dokazuje tudi najnovejša raziskava strokovnjakov Inštituta za epidemiologijo iz Mainza o pojavnosti raka na območju šestnajstih nemških jedrskih reaktorjev. Javnost je bila šokirana ob podatku, da pojavnost raka pri otrocih do petega leta starosti, ki so med leti 1980 in 2003 živeli v radiju petih kilometrov od jedrskih reaktorjev, za 66 odstotkov presega nemško povprečje, pri levkemiji pa celo za 120 odstotkov. Raziskava je bila uradno objavljena oktobra lani. Hrvaško podjetje Pliva je na svoji spletni strani o izsledkih raziskave poročalo novembra lani, sredi decembra pa se je o tem obširno razpisala tudi nemška revija Focus. Medtem pa slovenska javnost o raziskavi ne ve praktično nič. Študijo o pojavnosti raka je po naročilu ARAO pred časom izdelal tudi ljubljanski Onkološki inštitut. Predstavitve te raziskave se je udeležil tudi predstavnik civilne iniciative Globoko Milan Cizl. "Povedali so nam le, da imamo veliko srečo, saj naj bi živeli v okolju, kjer ni nobenega razloga za bojazen. Ko pa smo hoteli izraziti pomisleke, sploh nismo prišli do besede. Dobro vem, da je študija v hudem navzkrižju s podatki, ki smo jih izvedeli v neformalnih pogovorih z zdravstvenim osebjem slovenskih bolnišnic," je Cizl nedavno izjavil za revijo Mag.

Lokalno (ne)partnerstvo

Član lokalnega partnerstva Krško Bojan Petan pravi, da krajani sicer niso popolnoma proti umestitvi odlagališča, pričakujejo pa bistveno več posluha s strani države in občine. "Žal se je dveh letih lokalnega partnerstva izkazalo, da je nastal partnerski odnos le med državo, ki jo v primeru odlagališča zastopa ARAO, in občino Krško, medtem ko so bili prebivalci kot tretji partner zapostavljeni." Prepričan je tudi, da rešitev ni smiselno iskati le znotraj 1,5-kilometrskega pasu okrog NEK in potencialnega odlagališča, pač pa znotraj 10-kilometrskega pasu, ki sega prek meja občine Krško na območje občine Brežice. Zakaj ravno 10-kilometrski pas? Zato, ker je to pas, ki je v primeru nesreče predviden za evakuacijo.

Po mnenju predstavnika civilne iniciative Spodnji Stari grad Andreasa Repšeta lokalno partnerstvo deluje kot nekakšna podaljšana roka župana in občine Krško, namesto da bi skupne rešitve iskalo s prebivalci najbolj ogroženih naselij Spodnji Stari grad in Spodnja Libna. "Prikrivanje informacij, ignorantski odnos do zahtev lokalnih prebivalcev ter zavajanje in zavlačevanje zagotovo vodijo k še večjemu odporu do takega objekta," je prepričan Repše. Med krajani so čedalje glasnejše zahteve, da tako pomembno odločitev, kot je umeščanje odlagališča, sprejmejo neposredno na zborih krajanov. Petan se s to zahtevo sicer strinja, a opozarja, da je občinski svet sprejel statut, po katerem je na zborih krajanov mogoče dajati pripombe, ne pa tudi sprejemati odločitev. "S takšnim statutom je bila ljudem odvzeta ena od ustavnih pravic neposrednega odločanja!" še dodaja Petan.

Kamen spotike je tudi status hrvaških nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov, saj ni povsem jasno, ali bodo tudi ti sprejeti v odlagališče ali pa bodo še naprej skladiščeni v elektrarni Krško. Povsem jasnega odgovora jim pristojni niso dali niti na javni razpravi o DPN, ki je v Krškem potekala pred kratkim. Vprašanje je seveda še kako na mestu, posebej ker Hrvaška doslej ni bila pripravljena prevzeti nobene odgovornosti za predvideno odlagališče.

Za zdaj so v najboljšem položaju prebivalci naselja Vrbina, ki je najbližje potencialnemu odlagališču, saj so se s podjetjem Gen energija kot upraviteljem NEK že dogovorili za izselitev vseh enajstih hiš. Ker pa uradni razlog za izselitev ni morebitno odlagališče, pač pa gradnja industrijske cone Vrbina, Gen energija krajanom drugih naselij nadomestnih lokacij ne namerava ponuditi, čeprav so od morebitnega odlagališča oddaljeni približno toliko kot naselje Vrbina.

Zahteve po individualni renti

Zadržanost krajanov je še toliko večja, ker se že nekaj časa govori o gradnji drugega bloka NEK. "Prebivalci počasi spoznavamo, da je odlagališče nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov trojanski konj za umeščanje novih jedrskih objektov v našem prostoru," pravi Petan in dodaja, da tu ne gre le za jedrske objekte, pač pa tudi za predvideno vojaško in civilno letališče, hidroelektrarne z akumulacijskimi zajetji, kemično industrijo, plinsko elektrarno, plinohram v rudniku Senovo, štiri industrijske cone (Vrbina, Fenix, Drnovo in Židovinek), transformatorsko razdelilno postajo in daljnovode, avtocesto, hitro železnico in obvoznico. "Sprašujemo se, ali smo že postali južno odlagališče Slovenije, kjer sprega med kapitalom in oblastjo pomeni več kot človeško življenje in zdravo okolje." Krajani so z umestitvijo odlagališča pripravljeni soglašati, a le pod določenimi pogoji, med katerimi je na prvem mestu individualno nadomestilo, ki bi ga dobivali direktno v obliki električne energije, brezplačnih komunalnih storitev, dodatnega zdravstvenega zavarovanja, oprostitve plačila davka na nepremičnine, nadomestila za bivanje v degradiranjem okolju ali pa v skrajnem primeru v finančni protivrednosti v času sobivanja z jedrskimi objekti. Prav tu pa se zadeve lahko še zelo zapletejo, saj sedanja zakonodaja in vladne uredbe izplačila individualne rente ne omogočajo.