Med čustvi in dobički

V ponedeljek popoldne je ministrstvo za zunanje zadeve v javnost poslalo nenavadno sporočilo. Državljanom Slovenije je odsvetovalo potovanja v Srbijo, izogibali naj bi se krajem, kjer potekajo protesti, tisti pa, ki so že v Srbiji, naj bi bili posebej previdni pri svojem gibanju. Je v Srbiji spet izbruhnila vojna? Zadnje podobno poročilo je namreč ministrstvo poslalo zaradi varnostne situacije v Čadu, ko so uporniki v prestolnici obkolili predsedniško rezidenco in se spopadli z vojaškimi enotami, ki so podpirale čadskega predsednika Debyja.

V ponedeljek v Srbiji vojne seveda ni bilo. Pa čeprav je bilo slovensko veleposlaništvo videti, kot da bi se v njem vnel spopad. Tudi besede novega slovenskega predsednika Danila Türka niso bile ravno miroljubne, nasprotno, uglajeni diplomat si je privoščil zaostrovanje. Opustitev varnostnega nadzora nad slovenskim veleposlaništvom naj bi bila "resna kršitev mednarodnega prava". In ker naj bi srbske oblasti dopustile "sramotitve državnih simbolov republike Slovenije ter simbolov Evropske unije", Türk od njih pričakuje opravičilo in odškodnino za razbito veleposlaništvo.

Napad na veleposlaništvo, bomba pred Mercatorjem, protislovenska gesla in gnev množice, ki je od daleč spominjala na leta mitingaške revolucije, so bili posledica razglasitve kosovske neodvisnosti. In slovenske, evropske drže, ki je to razglasitev zadržano podprla. Slovenci so iz prijateljev, zaveznikov na poti evropskega integriranja, postali nasprotniki srbskega naroda in zarotniki proti državni suverenosti Srbije. Seveda je težko verjeti, da bodo Slovenci, konkretneje slovenska vlada, spet postali veliki sovražniki Srbije. V Srbiji danes ne vlada diktator in nacionalistični režim, pač pa ji poveljuje demokratično izvoljena vlada. Politika, ki skuša na miren način, tako vsaj vseskozi poudarja, pridobiti izgubljeno ozemlje. Vodilni srbski politiki so tudi obsodili divjanje množice, napad na veleposlaništvo in grožnje Mercatorju, a hkrati zagrozili Sloveniji, naj ne prizna Kosova.

"Slovenija se je znašla v neprijetni situaciji, ker je izpostavljena bolj, kot je bilo pričakovano. V to so situacijo so jo, skupaj z EU, potisnile ZDA. Do Slovenije je to nekorektno, saj bi bilo načeloma popolnoma vseeno, ali bi bilo Kosovo priznano nekaj mesecev prej ali kasneje, recimo v času predsedovanja Francije, ki bi to lažje in bolj nevtralno izpeljala. Res pa je tudi, da se je Slovenija izkazovala kot "ekspert" za bivšo Jugoslavijo in so jo pač EU ali ZDA tukaj "potegnile za jezik"," pravi zgodovinar Božo Repe, ki je med drugim preučeval tudi razpad Jugoslavije.

Na nesrečna naključja Slovenije opozarja tudi Borut Šuklje, nekdanji veleposlanik Slovenije v Beogradu. "Ti protesti v principu nimajo veze s Slovenijo, ampak so povezani s tem slučajem, da Slovenija predseduje Evropski uniji." Gre pač za začasen, trenuten odziv. Podobnega mnenja je tudi Matjaž Hanžek - nekdanji ombudsman sicer ni politik ali diplomat, a zelo dobro pozna razmere, saj je konec osemdesetih pripravljal poročilo o spoštovanju človekovih pravic na Kosovu. "Proteste zaradi razglasitve neodvisnosti Kosova razumem, a jih ne upravičujem, Srbija je izgubila velik del svojega ozemlja in samo spomnite se, koliko političnih manipulacij in akcij imamo v Sloveniji zaradi mrtvega rokava ene reke in nekaj hiš. Logično je, da je Srbija reagirala na tak način. Če sem zelo iskren, sem pričakoval hujše, bolj radikalne posledice."

Na čustva in neracionalnost opozarja tudi Zoran Janković, ki je v času vodenja Mercatorja odpiral pot slovenskemu gospodarstvu v Srbijo. "Zanimivo je, da so protestniki poleg veleposlaništva napadli Mercator. Ta očitno predstavlja simbol Slovenije, prvi je prišel tja in šele za njim Gorenje, Pivovarna Laško in drugi. In tu je pravi pomen zgodbe, pokazali so, da ne želijo slovenskega podjetja." Janković je seveda gospodarstvenik in na svet gleda skozi optiko blagovnih znamk. A kako je pravzaprav s stanjem slovenskega gospodarstva v Srbiji in na Kosovu?

Gospodarski prodor

Gospodarske vezi z državami, nastalimi iz nekdanje Jugoslavije, so danes močne. Podatki Gospodarske zbornice Slovenije razkrivajo, da je Hrvaška tretji najpomembnejši zunajtrgovinski partner Slovenije, Srbija pa deveti. Tako je v Srbijo Slovenija do septembra leta 2007 izvozila za okoli 489 milijonov evrov, kar je za 40 odstotkov več kot leto poprej. Iz Srbije smo uvozili za 261 milijonov evrov blaga, a tudi uvoz se je od leta 2006 povečal kar za 57 odstotkov. Največji trgovinski partner Slovenije je sicer še vedno Nemčija, sledita ji Italija in Avstrija. V Srbijo je Slovenija izvažala zlasti zdravila, osebne avtomobile, hladilnike, pralne stroje, avtomobilske gume, v Slovenijo pa iz Srbije prihaja predvsem aluminij in aluminijasti ter železni izdelki. V primerjavi s Srbijo je izvoz na Kosovo bistveno manjši. V lanskem letu je do septembra znašal le 50 milijonov evrov. Zaradi napetosti, političnih in gospodarskih vzrokov je blagovna menjava v primerjavi z letom 2006 za nekaj odstotkov celo padla.

"Končnih statističnih podatkov za preteklo leto še nimamo, a glede na trende lahko sklepamo, da bo blagovna menjava s Srbijo v letu 2007 dosegla 1,0 milijardo EUR, s Kosovom pa bo ostala na približno 80 milijonih EUR, z izrazitim presežkom na slovenski strani," podatke pojasnjuje Matej Rogelj iz Gospodarske zbornice Slovenije. "V blagovni menjavi s Srbijo je aktivnih približno 2.700 slovenskih podjetij, na Kosovu pa okrog 600 podjetij. Slovenska podjetja so po podatkih Banke Slovenije v gospodarstvo Srbije vložila preko 1,2 milijarde EUR." Ravno investicije pa so tiste, ki lahko skokovito povečajo obseg menjave ter poslovanje med Slovenijo in Srbijo ter Kosovom. "Srbija je po deležu investicij prehitela Hrvaško (1,1 milijarde EUR investicij) in postala prva investicijska destinacija slovenskih podjetij. Govorimo o vsaj 400 aktivnih izpostavah oziroma poslovnih enotah slovenskih podjetij na srbskem trgu, ki zagotavljajo več kot 10.000 delovnih mest za državljane Srbije."

Premika pa se tudi na Kosovu, v pokrajini, po novem v državi, kjer je Telekom pred kratkim zagnal novo mobilno omrežje. Podjetje je za licenco drugega mobilnega operaterja na Kosovu plačalo 75 milijonov evrov, v gradnjo mobilnega omrežja GSM pa naj bi vložilo še dobrih 120 milijonov. Velike naložbe ima v Srbiji tudi NLB, ki je pred kratkim dve kosovski banki združila v NLB Priština. In v torek je na nadzorni točki Jarinje, na administrativni meji med Kosovom in Srbijo, po poročanju agencij poleg drugega gorel tudi urad lokalne banke, ki je v lasti slovenske NLB. "Če bodo, in ko bodo, realizirane napovedane slovenske investicije na Kosovu (predvsem gre za Telekom), lahko računamo z 200 milijoni investicij na Kosovu, s čimer bi verjetno postali prvi tuji investitor v pokrajini. V Srbiji je Slovenija 5 do 6 največji tuji investitor (za Norveško, Nemčijo, Grčijo, Avstrijo in Nizozemsko)."

Pasti politike

A gospodarstvo je danes prestrašeno. Politika je večkrat krojila gospodarske odnose med Slovenijo in drugimi državami. Ne samo davnega leta 1989, ko so Srbi zaradi "slovenskega separatizma" bojkotirali nakup slovenskega blaga, pač pa tudi pozneje. Poleg uradnih omejitev so se pojavljale različne akcije, recimo "kupujemo naše - obnovimo Srbijo". Ena od večjih gospodarskih škod je bila posledica afere t. i. radioaktivnih borovnic, ki je poleti 2004 prizadela Fructal.

Paradoksalno so se s slovenskimi izdelki "spopadli" tudi Albanci s Kosova, ki naj bi bili danes pravi "krivci" za morebitne težave, v katere se lahko zaradi neodvisnosti zaplete slovensko gospodarstvo. Slovenska policija je namreč na Brniku leta 2003 aretirala Agima Çekuja, nekdanjega poveljnika Osvobodilne vojske Kosova, in takrat so zaradi aretacije demonstranti v Prištini po tleh zlivali alpsko mleko. Slovenija je potem zaradi "nesporazuma s tiralicami" pridržanega hitro izpustila, Çeku pa je leta 2006 postal mandatar kosovske vlade. Zanimivo je, da se tovrstne politične težave v splošnih številkah ne poznajo veliko. "Pretekle izkušnje s težavami podjetij na trgih regije se na agregatnih številkah v menjavi in investicijah niso odrazile. Pravzaprav v preteklih 3-4 letih beležimo na večini trgov visoke stopnje rasti izvoza, uvoza in investicij," pravi Rogelj.

V Srbiji tako te dni kroži še eden izmed vrste poziv k bojkotu slovenskega blaga, v katerem avtorji pozivajo kupce, naj ne kupujejo v Mercatorju in Merkurju. Namen bojkota je pritisk na slovensko vlado, ki "kvari odnose s Srbijo in tvega velike investicije zaradi nepotrebnega priznanja Kosova. To bomo naredili, če pokažemo odločnosti in začnemo bojkot slovenskih proizvodov in trgovskih verig (največ Mercatorja in Merkurja). Zamislite si, kakšen vtis bi pustil popolnoma prazen Mercator na slovenske lastnike in proizvajalce v Sloveniji." Bojkota v Merkurju in Mercatorju sicer ni bilo čutiti. Pri Mercatorju obsojajo vsa nasilna dejanja in dodajajo, da je "ustvarjanje ugleda podjetja in zaupanje kupcev dolgotrajen proces, ohranjanje obeh pa je odvisno tudi od stabilnih političnih razmer. Dejstvo je, da nestabilne politične razmere slabo vplivajo na položaj gospodarskih družb, torej tudi na zaposlene in okolje, v katere so podjetja vpeta." Upajo pač v politično modrost vseh, ki odločajo o političnih vprašanjih.

Na razum se sklicuje tudi predsednik uprave Gorenja, podjetja, ki je med največjimi izvozniki v Srbijo, Franjo Bobinac. "Slovenska podjetja z zanimanjem in bojaznijo gledajo v dni, ki prihajajo. Vsi si želimo isto: da zaostrene razmere ne bi dolgoročno vplivale na naše sodelovanje, na poslovanje slovenskih gospodarstvenih subjektov, ki že poslujejo na tržišču Srbije in Kosova. Da bodo potrošniki in poslovni partnerji razumeli, da smo tam partnerji in ne samo prodajalci nečesa. Da zaposlujemo ljudi in da so eventualni pritiski Srbije na ta podjetja slabi za njih same." Bobinac si sicer želi, da Slovenija ne bi prehitevala s priznanjem Kosova, da tega ne bi storila med prvimi državami. Njegova zadržanost je razumljiva. Srbija je namreč eden najpomembnejših trgov Gorenja, v strukturi prodaje predstavlja 7 odstotkov, lani so na srbskem trgu realizirali več kot 72 milijonov evrov prodaje, v Srbiji pa kot proizvajalci zaposlujejo že skoraj 1000 ljudi. Gorenje je ena najbolj prepoznavnih slovenskih blagovnih znamk, če ne kar najbolj prepoznavna - že sredi osemdesetih je Bora Đorđević spesnil "zapalite vaše voljeno stvorenje u našoj peći Gorenje Velenje".

Tudi predsednik uprave Merkurja Bine Kordež je previden. "Želimo si razmer, v katerih bodo uspeh ali neuspeh našega podjetja določali zgolj in samo kupci. Ti se dolgoročno vedejo racionalno in za svoj denar izberejo ponudnika, ki jim za isto ceno ponudi čim več. Pričakujem, da bodo politiki s svojimi odločitvami našli racionalne kompromise, ki bodo gospodarstvu obeh držav omogočili nadaljnji razvoj." Po ugotovitvah Franja Štiblarja, objavljenih v Gospodarskih gibanjih leta 2007, naj bi bila povprečna rast BDP držav zahodnega Balkana v naslednjih petnajstih letih po realnem scenariju 4,9-odstotna, višja kot v Sloveniji in EU. Prav tako naj bi se v teh državah bistveno hitreje povečeval življenjski standard. Interes gospodarstva je torej razumljiv.

Priznati ali ne priznati?

Po vsej verjetnosti pa politične napetosti ne bodo imele dolgoročnih gospodarskih posledic za Slovenijo, razen če bo država zašla v politično krizo. Slovenija in slovenski izdelki so namreč v Srbiji cenjeni. "Raziskovali smo entnocentrično ravnanje potrošnje. V Srbiji je bistvena večja odprtost do slovenskih izdelkov kot pa v Sloveniji do srbskih. Slovensko blago je kvalitetno in če danes vprašaš Srbe, imajo nekatere slovenske blagovne znamke še vedno za domače srbske. Recimo Gorenje," pravi Srđan Bogosavljević, eden izmed najbolj ugledih preučevalcev javnega mnenja v Srbiji. In kakšen je pravzaprav odnos Srbov do Slovencev? "Etična distanca med Srbi in Slovenci še zdaleč ni tolikšna kot med Srbi in Albanci. Je pa res, da se v trenutkih političnih pretresov to spreminja. Takrat se pojavijo politične stranke in skupine, ki pravijo, da je Slovenija začela vojno in razpad Jugoslavije. Slovenci torej v nekih momentih krize postanejo dežurni krivci. Odnos do Albancev je konstanto slab, s Slovenci pa je slab samo v času političnih kriz."

Glavno politično vprašanje tega trenutka je, kdaj in na kakšen način priznati Kosovo. Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je jasno napovedal, da bo Slovenija to storila, ni pa povedal kdaj. Tovrstna zadržanost naj bi bila za gospodarstvenike pozitivna. A ne za vse. Bivši šef Mercatorja Janković je prepričan, da je bila škoda že narejena. "Ključno vprašanje politiki bi moralo biti, kako slediti interesu obeh, Srbiji in Kosovu. Država mora biti s svojo politiko jasna in tukaj smo se, vsaj po mojem mnenju, malo zaleteli."

Na napačne korake mednarodne skupnosti opozarja tudi Šuklje. Po njegovem mnenju bi bilo mogoče z večjo pripravljenostjo in strpnostjo najti dogovor med vsemi stalnimi članicami varnostnega sveta, pa tudi trdno pravno podlago za napotitev varnostih sil.

"Problem je nasprotje dveh načel. Načela pravice do samoodločbe in načela pravice do ozemeljske celovitosti. Evropska unija bi morala vedeti, katero načelo in zakaj ravno to zagovarja. V tistem hipu, ko je izbrala eno, je bilo jasno, da bo prišlo do konflikta. In dobra politika bi pač morala najti mehanizme, ki bi napetosti zmanjševale. Danes nimamo niti enega resnega oprijemljivega stališča EU, v katerem bi našli razloge za ali proti takšni rešitvi. Razen Ahtisaarijevega predloga seveda."

Nemalo ljudi v Srbiji je prepričanih, da je bila srbska vlada potisnjena v kot. "Državljani niso pričakovali, da bo Kosovo ostalo v Srbiji, pričakovali pa so, da ga bo vlada branila. In vlada je to storila. Sicer pa, če vprašaš Srbe ali ste za Evropsko unijo pod pogojem, da je Kosovo neodvisno dobiš podobno razmerje, kot je bilo na zadnjih volitvah. Populacija daje tako minimalno prednost Evropi pred Kosovom, podobno, kot je na volitvah za majhno prednostjo zmagal Tadić pred Nikolićem," pravi Bogosavljević.

Kakšna pa je bila vloga Slovenije? Je imela res zavezane roke? "Slovenija je zadevo skušala reševati tako, da bi kot "kompenzacijo" za strpnejše stališče Srbije do priznanja Kosova ta dobila odpustke pri približevanju, a se to zaradi nekaterih držav, zlasti Nizozemske, ni izšlo, neobvezna politična deklaracija, ki je na koncu nastala, pa je bila premalo," je prepričan zgodovinar Repe. Po njegovem se zgodba o Kosovu ne bo zlahka končala. "Kot kaže, bo še dolga leta Kosovo milijardna investicija EU, luknja brez dna, ki bo na videz funkcionirala kot država, v podzemlju pa s sedanjim sistemom nepotizma, korupcije in mafijskih povezav. Okoliške regije, poseljene z Albanci, bodo mirili s kombinacijo popuščanj na račun večinskih narodov (na primer Makedoncev) in raznimi oblikami pomoči, Srbijo in Republiko Srpsko bodo skušali kupovati s takimi ali drugačnimi odpustki ..."

A kljub vsemu priznanje Kosova ne bi smela biti večja dilema. Srbija je Kosovo izgubila že zdavnaj. Demografsko v 19. stoletju, politično, ko je Srbija Kosovu ukinila status avtonomne pokrajine, in moralno konec devetdesetih let, ko je jugoslovanska vojska na Kosovu začela vojno z Albanci in je pobijala civilno prebivalstvo. "Dilema priznati ali ne priznati je zelo nekorektna. Ko smo se mi odločali za samostojnost, smo odločili na podlagi pravice do neodvisnosti in smo to pravico udejanjili. Sedaj, ko je na vrsti podobna situacija, moramo biti načelni. Samostojnost Kosova je dejstvo, o katerem se sploh ne bi smelo razpravljati. Če jim tega ne bomo privoščili, potem niti svoje lastne samostojne države nismo vredni," pravi Hanžek. Z razglasitvijo neodvisnosti naj bi po njegovem mnenju pridobili prav vsi, tudi Srbi na Kosovu, ki naj ne bi bili več tarča političnih manipulacij in nacionalizmov. A razglasitev neodvisnosti bi lahko na dolgi rok prinesla še nekaj. "Rezultat vsak vojne je in je bil, da zmagajo nasilneži. In nasilni princip potem prevzame politika, ki vodo vlado. Z udejanjenjem samostojnosti pa se bodo na Kosovu spet odprla vrata za manj agresivne ljudi, za posameznike, ki bodo znali postaviti učinkovito civilno oblast. Za ljudi, kakršen je bil recimo Ibrahim Rugova."