Janez Drnovšek

1950-2008

Janez Drnovšek je bil ekonomist in bančnik, ki ga je igra naključij ponesla v politiko. Začelo se je po novoletnih praznikih leta 1989, ko je med svojo pošto odkril sporočilo, da ga štiri občine predlagajo za kandidata za člana predsedstva razpadajoče Jugoslavije. Bil je neznan, politično neizpostavljen, na funkcijo ga niso predlagali komunisti, svojo kandidaturo pa je potrdil brez pravih ambicij. Avanturistično, zgolj zato, da bi sodeloval na volitvah. Od takrat se je svet zanj in za ljudi okoli njega spremenil. V devetnajstih letih politične kariere je bil predsednik dveh držav, vodil je štiri različne vlade, deset let je poveljeval nekoč najvplivnejši slovenski stranki in se, čisto nazadnje, razglasil za duhovnega voditelja.

Vendar bistvo njegovega političnega obnašanja ni v novodobni duhovnosti, kjer je iskal rešitev in mir zadnja leta svojega življenja, prav tako ne v enoletnem predsedovanju Jugoslaviji, ko je poskušal krmariti med nacionalizmi, porajanjem demokracije in človekovimi pravicami, ali v nekaterih napakah, političnih in značajskih, ki jih je kot vsak človek tudi naredil in imel. Temeljna Drnovškova zasluga je v izpeljavi preobrazbe nekdanje socialistične družbe v demokratično državo, ki je kljub pritiskom in drugačnim idejam ohranila podstati socialne in sekularne družbe.

Drnovšek seveda ni bil prvi, ki je v Sloveniji napovedal konec komunizma, prav tako ni bil med vidnimi borci, junaki osamosvojitve, pa čeprav je bistveno pripomogel k dogovoru o umiku jugoslovanske vojske iz Slovenije, a njegove vlade so izpeljale tisto, kar so njegovi predhodniki zastavili, vendar zaradi različnih, tudi ideoloških razlogov niso znali in zmogli dokončati. Slovenija je v desetih letih naredila tisto, česar še ni naredila nobena država pred njo. Iz države komunizma, delegatske ekonomije in tudi represije nad človekovimi pravicami je nastala navadna, dobro razvita, demokratična družba. Nobena druga država iz vzhodnega bloka ni bila tako uspešna, kot je bila Slovenija, ki jo je vodil Drnovšek.

Mnogi, tudi Drnovškovi politični sopotniki, se niso vedno strinjali s tehnokratskim načinom vladanja, s politiko majhnih korakov in izogibanja odkritim spopadom, ki je včasih pripeljala tudi do spornih političnih kompromisov. A kolikšen je bil pravi pomen pragmatične tranzicije, ekonomskega gradualizma in odklanjanja ideoloških sporov, je pokazala vlada, ki je prevzela oblast po propadu Drnovškove LDS. Vlada, za katero je Drnovšek, ko je bil še predsednik Slovenije, dejal, da se v njej kažejo nastavki totalitarizma.

Drnovškov pragmatizem in iskanje dialoga, ki je v slovenskem proporcionalnem volilnem sistemu bistven za uspešno delo katerekoli vlade, sta se kazala že na samem začetku njegove politične kariere, v času predsedovanja Jugoslaviji. Tako naj bi bila recimo črna pika Drnovškovega predsedovanja Jugoslaviji njegova udeležba na proslavi ob 600. obletnici kosovske bitke junija 1989, ki jo je za promocijo velikosrbske ideje zlorabil Slobodan Milošević. A ravno zaradi te udeležbe je imel Drnovšek več argumentov pri pogajanju o odpravi izrednih razmer, zapiranju t. i. "izolacij" in začetku kazenskih postopkov proti policistom, ki so grdo ravnali z albanskimi protestniki.

Drnovškov pragmatizem je imel svoje načelne meje. Septembra 1989, ko je bil še predsednik Jugoslavije, je dan pred koncem zasedanja generalne skupščine OZN iz New Yorka nenapovedano priletel v Slovenijo in pozdravil slovenske delegate, ki so sprejemali ustavne spremembe. Njegova poteza je v Podgorici, Novem Sadu in še ponekod drugod na ulice zvabila ljudi z napisi "Dole Drnovšek", v Beogradu pa je besnel tedanji srbski član kolektivnega predsedstva Jugoslavije Borisav Jović. Slovenski politiki so bili nad potezo predsednika jugoslovanskega predsedstva navdušeni.

Na vprašanje Kosova, ki ga takrat, ko je bil prvi politik v Jugoslaviji, ni znal rešiti - verjetno ga v tistem jugoslovanskem kotlu sovraštva in nasilja ne bi mogel rešiti nihče -, se je Drnovšek spomnil šestnajst let pozneje, ko je bil predsednik Slovenije, in je svetovno javnost presenetil z načrtom nadzorovane kosovske samostojnosti. Slovenska politika mu je takrat očitala, da je njegov predlog iluzoren, da je z njim načel prijateljske odnose s Srbijo in da je delal na svojo pest. Neusklajeno in neodgovorno. Februarja 2008 je sicer del mednarodne skupnosti priznal Kosovo kot samostojno državo in storil tisto, kar je Drnovšek predlagal že konec leta 2005. Način razglasitve neodvisnosti Kosova je bil izpeljan bolj enostransko, kot je bil pred leti predlagal on.

Predlog o avtonomiji Kosova je bil tudi eden od prelomnih dogodkov na Drnovškovi politični poti. Zadnji dve leti predsedovanja Sloveniji je namreč začel več mednarodnih pobud. Bile so praviloma neuspešne. Zavzel se je za mirovno konferenco o Darfurju, za pravičnejšo globalizacijo, za pomiritev med Palestinci in Izraelci. Njegove pobude naj bi, kot je večkrat dejal, "zbudile svet". Neposredni politični predlogi, drugačni od tihe diplomacije in politike počasnih korakov, ki jo je do potankosti izpilil v prvem delu svoje politične kariere, niso prinesli vidnejših učinkov, bili pa so kritika birokratiziranega delovanje mednarodnih institucij in zato so bili, praktično v samem izhodišču, sistemsko obsojeni na neuspeh. Kolumnist New York Timesa Nicholas D. Kristof je leta 2006 zapisal, da bi se lahko ameriški predsednik George Bush zaradi zavzemanja za mir v Darfurju zgledoval po Janezu Drnovšku. A Bush je počel nekaj drugega, z Drnovškom se glede Darfurja ni želel sestati, prav tako ni podprl njegove politične akcije. Nasprotno, Slovenijo so Američani opomnili, naj se v reševanje spora v Darfurju ne vmešava.

Za prvi del politične kariere Janeza Drnovška je torej veljalo, da je bil zadržan pragmatik, zadnja leta pa je bil nasprotje tistemu, kar je nekoč kazal v javnosti. Njegove izjave in dejanja niso bili več zadržano politični, pač pa je delal tisto, kar je mislil, da je prav. Brez premisleka, ne oziraje se na politične posledice. Sprl se je z vlado, ki je poskušala načeti neodvisnost institucije predsednika republike, politiko je obtožil, da si podreja vse družbene sisteme, nekaj časa je bil edina legitimna opozicija v Sloveniji. To sicer ni funkcija predsednika republike. A Drnovšek je menil, gotovo tudi na podlagi političnih izkušenj, da mora predsednik države vlado opomniti, da je ponekod prestopila mejo običajnih demokratičnih procesov. Drnovšek je bil zaradi svojega upora od tistih, ki jih je kritiziral, deležen številnih nizkih političnih udarcev, takšni odzivi pa so sicer potrjevali njegove navedbe o totalitarističnih recidivih.

V boju s politiko totalitarnosti je Drnovšek uporabljal retoriko nove duhovnosti. Ker je govoril o princih teme, silah teme in svetlobe, so njegova opozorila pogosto izgubila legitimnost, ki bi jo morala imeti. Drnovškov obrat v duhovnost, v dvigovanje zavesti, v filozofijo pozitivnega mišljenja je bil gotovo posledica spoprijemanja z boleznijo, vendar so bili nastavkih njegovega razmišljanja o dobrem in miru vidni v času njegove kariere "navadnega", pa čeprav netipičnega politika.

Janez Drnovšek je umrl na Zaplani, na svojem domu, kamor se je pred leti preselil iz mestnega vrveža. Zaradi njegove smrti je država razglasila dan žalovanja, ljudje pa so v vrsti čakali po več ur, da so se vpisali v žalne knjige. Pred slabim letom je poseben Drnovškov portret za serijo Srečanje s predsednikom posnela angleška izpostava Al Jazeere. Novinar Barnaby Phillips je dokumentarno oddajo končal z mislijo, da Drnovšek ne bo več kandidiral za predsednika Slovenije in da se bomo Slovenci poslovili od človeka, "ki ga ni strah sanjati in povedati, kar misli. Zmanjkuje mu časa, da bi spremenil svet, ko pa bo odšel, ga bomo pogrešali." Drnovšku je res zmanjkalo časa, da bi spremenil svet na bolje. Je pa to vsaj poskušal. In bil pri tem, vsaj ponekod, uspešen.