Bush ali Gore?

Še malo nazaj je Al Gore po javnomnenjskih raziskavah zelo zaostajal za Georgeom Bushem, nedavno pa so nekatere javnomnenjske raziskave - recimo tista Newsweekova - pokazale, da Gore nenadoma vodi za 10 odstotkov. Kaj se je zgodilo tako dramatičnega? Je čez noč odkril zdravilo proti raku?

Veste, v Ameriki po nacionalnih konvencijah obeh velikih strank in po vseh predstavitvah ratingi predsedniškemu kandidatu že tradicionalno zelo zrastejo. Goreu pa so še dodatno poskočili, predvsem zato, ker so se ljudje Busha že malce naveličali in zasitili.

Zakaj? S čim je ljudi utrudil? Kaj je narobe z njim?

Za dodaten obrat je poskrbel kar sam. Saj ste slišali, da je nedavno opsoval novinarja časopisa New York Times.

Ko mu je rekel "major league asshole", misleč, da je mikrofon že izključen?

No, s tem je ljudem pokazal tudi svoje drugo lice, saj je do sedaj ves čas kazal obraz nasmejanega, prijetnega, prijaznega, vedno razpoloženega človeka. Ob incidentu z novinarjem pa so se ljudje lahko prepričali, da zna biti tudi zelo grob in divji. Ni toliko pomembno, da je grdo ravnal z novinarjem - tako bi lahko ravnal s komerkoli.

Kar nas seveda pripelje do vprašanja karakterja.

Vsekakor. Je pa res še nekaj drugega. Prava predvolilna kampanja se v Ameriki vedno začne šele po prazniku dela, po prvem ponedeljku v septembru. Do tedaj namreč predvolilna tekma obeh predsedniških kandidatov zanima le insiderje in novinarje, ljudi pa ne. Ljudje postanejo šele septembra pozorni na to, kaj kandidati sploh govorijo, potemtakem dva meseca pred volitvami. Nič prej.

Gore po drugi strani nima toliko problemov s svojim karakterjem, ampak ima probleme predvsem s Clintonovim karakterjem, ne.

Goreu se je uspelo zelo dobro distancirati od Clintona. Ljudje zelo dobro ločijo med Goreom in Clintonom. Jasno jim je, da Gore ni imel nič s Clintonovimi indiskretnostmi, zato ga lahko republikanci lovijo le na njegovih osebnih spodrsljajih.

Kaj pa epska dolžina tokratne predvolilne kampanje, ki traja praktično že eno leto?

O, še dlje. To je hud problem. Tako dolga kampanja ljudi dobesedno odbija. Celo novinarje. Na obeh konvencijah je bila zato glavna topika novinarskih pogovorov: čemu naj sploh namenjamo prostor? O čem naj poročamo? In koliko prostora naj temu namenimo? Vidite, o predsedniških kandidatih se ni odločalo na konvencijah, tudi o podpredsedniških kandidatih se ni odločalo na konvencijah, politični platformi obeh strank nista nič posebnega, z nikomer nismo v vojni, ni recesije, vse je fino - razumete? Zgodilo se je nekaj čudnih reči. Recimo, velike TV mreže - ABC, NBC, CBS - konvencij niso kaj prida pokrivale, zato so se prenosi konvencij preselili na kabelske televizije, ki pa jih spremlja le izbrana publika. Kabli pač niso brezplačni, zato si jih mnogi niti ne privoščijo. CBS je šel celo tako daleč, da je že itak minimalno pokrivanje konvencij vključil kar v svoj magazinski show "60 Minutes". Bizarno. Jasno, njihov argument je - pa saj je itak vse zrežirano. Novinarji smo bili zgroženi nad tem, kako slabo so velike TV mreže pokrivale letošnji konvenciji. Šefi teh mrež so očitno ugotovili, da lahko več zaslužijo z reality-showi, kot je recimo "Survivor". Vse se je zvedlo na denar.

Pa CNN?

CNN je morda vpliven globalno, toda v Ameriki je njegov vpliv drobcen. Vsi se sprašujemo, kaj bodo velike mreže v bodoče počele s konvencijami - jim bodo še namenjale prostor, jih bodo prepustile kablom ali pa kar internetu?

Čudno, da so bile potem vse tiste množice delegatov na obeh konvencijah tako entuziastične?

Konvencija je zelo ljudska prireditev. Delegati si vse stroške potovanja in bivanja, kar ni poceni, krijejo iz svojega žepa, zato se potem tudi tako zelo angažirajo in vživijo.

Hočete reči, da bi se s selitvijo konvencij na kable zmanjšala vloga medijev pri oblikovanju političnega mnenja?

O, ne. Mediji lahko še vedno zelo dobro krojijo politiko. Naj vam pokažem povsem svež primer. Poglejte tole - naslovnica Washington Posta. Na njej je orjaška fotografija, na kateri zmagoslavno paradira Al Gore, obdan z Jessejem Jacksonom in množico navdušenih privržencev. Spodaj pa je petkrat manjša fotografija, znamkica pravzaprav, na kateri Bush objema neko starko. Če bi bili vi član Busheve ekipe, bi se zelo razjezili, ne.

Je to zakuhal Bob Woodward, človek, ki je razkrinkal Watergate - zdaj je eden izmed šefov Washington Posta, ne?

Dvomim, da je to njegovo maslo. A to še ni vse. Tretji predsedniški kandidat, Ralph Nader, advokat potrošnikov, ni na naslovnici, ampak globoko znotraj, v prilogi Style. Kaj vam to pove?

Da so ga degradirali na raven slogovne figure, modne muhe, nečesa irealnega, tako rekoč tabloidnega?

Točno. Sporočilo je jasno: Ralph Nader je zanimiv le zato, ker omogoča dobro zgodbo. To je vse.

Ja, ampak dobro zgodbo omogoča že več kot 30 let.

Toda izgubil je kredibilnost. O tem, zakaj kak avtomobil ni varen, zna povedati vse, o ljudeh pa ničesar. To je njegov največji problem. Zato preprosto ne vžge več. Nader je veliko razočaranje.

Čudno. V Evropi bi bil takoj premier - kjerkoli.

O, zakaj?

Ker je angažiran. Ker se ukvarja z malimi rečmi, ki zadevajo male ljudi, potrošnike. Ker zadeve rešuje, ker delo opravi, ker kaže rezultate. In ker tolče po velikih korporacijah. Evropa je nora na take politike.

Veste, Nader ni ravno revež. Nenehno ustvarja imidž skromnega človeka brez kakih silnih potreb, toda resnica je precej drugačna. Počne to, za kar ves čas obtožuje druge politike - le igra. Ljudi pa mu ne uspe več pritegniti.

Kdo rola kariero četrtemu kandidatu, Patu Buchananu - iz leta v leto mu gre le na slabše?

Buchanan je le slaba šala.

Zakaj potem vedno kandidira?

Ker je egomanijak. Je le eden izmed tistih, ki kandidirajo, pa čeprav vedo, da nimajo šans. Veliki mediji ga ne podpirajo, zato nihče ne ve, za kaj mu sploh gre.

Zdaj smo v sklepni fazi kampanje, Bush in Gore sta zelo blizu, tekma je tesna - s čim bosta skušala premamiti volilce? Je zdaj čas za negativno kampanjo, za osebne napade?

Povsem mogoče. Zelo zanesljivo pa lahko pričakujemo več polemik in več oporekanj, zgodb iz zakulisja, recimo kdo je nagnal koga, vse več pa bo tudi osebnih predstavitev, osebnih, intimnih zgodb, zgodb o njunem karakterju - oba bosta pripeljala svoji družini, svoji soprogi, svoje otroke, svoje sorodnike. Kar bosta kakopak storila tudi oba podpredsedniška kandidata. No, zgodba zase bodo javnomnenjske raziskave in negativni predvolilni oglasi. En teden bo rahlo vodil Gore, en teden Bush - in tako dalje.

Nobenih ljubic?

Nič ne kaže. Morda bomo še kaj odkrili. Tudi različne topike bodo zelo pomembne, toda po drugi strani je res, da če hočete kaj izvedeti o topikah, je dovolj, da odprete časopis, da prižgete radio, da pogledate TV ali pa da greste na internet. Tam je vse polno informacij. Če hočete biti informirani, ste lahko. Če pa hočeš vedeti, kdo bo tvoj šef, potem te ne zanima le, kako briljanten je kot šef, ampak tudi, kako briljanten je kot osebnost.

Bush in Gore sta si podobna, ne - oba sta nekako zmerna.

O, ne. Politično se zelo razlikujeta. Recimo, o pravici do abortusa imata zelo različni mnenji.

Toda to ni več kaka velika in usodna razlika med republikanci in demokrati. Vse več je republikancev, ki so za pravico do abortusa. Ta razlika se izgublja. In zdi se, kot da je le še atraktivna hrana za medije.

Glejte, v Ameriki imajo ženske trenutno pravico do abortusa. In večina ljudi to podpira. Če bo zmagal Bush, ki je proti temu, je povsem mogoče, da bo imenoval vrhovne sodnike, ki bi lahko ta zakon spremenili.

Koga preferira ženski del volilnega telesa - Gorea ali Busha?

Rekla bi, da Gorea. Tradicionalno gre na volitve več žensk kot moških, toda nisem prepričana, da bodo glasovi žensk na teh volitvah odločilni.

Mislite, da bo volilo manj žensk kot na prejšnjih volitvah?

Ja. To pa zato, ker v predvolilnem obtoku ni ravno dosti topik, ki bi se naslavljale direktno na ženske. Pa ne le na ženske, tudi na mladino se nihče ne naslavlja, kar pomeni, da mladine letošnje volitve ne bodo kaj prida pritegnile. Ciljajo predvsem starejše ljudi, kar pa ni čudno - starejši ljudje vedno volijo.

Zato je tak poudarek na zdravstvenem zavarovanju, na receptih, na pokojninskih skladih - to so kosti predvsem za starejše.

Seveda - ker volijo.

Amerika je sredi bajne, tako rekoč rekordne ekonomske rasti, vse je v redu in vsi so srečni, toda republikanci kljub temu trdijo: Čas je za spremembo! Kaj hočejo zamenjati - smer ali le človeka, Clintona, ki je avtor tega ekonomskega eldorada?

Ne smeri, pač pa Clintona, ki se jim zaradi vseh tistih osebnih zadev gabi. A po drugi strani republikanci trdijo, da zaslug za to ekonomsko rast nima Clinton, ker da se je vse skupaj začelo že pred njim, v času Busha in še prej Reagana.

Ali je Bush lahko jamstvo za to smer, za ta trend ekonomske rasti, za ta proces, ki ga... ee, ni začel Clinton?

To bi težko rekla. Rečem lahko le, da Bush izhaja iz velikih naftnih korporacij, iz velikega biznisa, in da je zelo bogat, kar ni nepomembno, ko kreiraš ekonomsko politiko.

Slišim, da je 6 Nobelovih nagrajencev podprlo njegov ekonomski program, češ da je najboljši.

Oh, to je le lobiranje.

Je mogoče zlobirati Nobelove nagrajence?

Tudi oni so le ljudje.

Kmalu se bodo začele TV debate kandidatov. Bodo usodne?

TV debate kandidatov lahko odločajo, zlasti če se spomnimo na leto 1960, ko sta na TV debatirala Nixon in Kennedy. Ali pa na leto 1984, ko sta debatirala Reagan in Mondale in ko je Reagan izrekel tisti znameniti stavek...

... da med kampanjo na noben način ne bo zlorabljal mladosti in neizkušenosti svojega protikandidata?

Točno. Odlična replika, ne. Kandidati so zelo dobro natrenirani. Zato so tako dobri. Toda v zadnjih letih so ugotovili, da ljudi tradicionalne TV debate ne pritegnejo več in da kandidatom bolj ustrezajo gostovanja v talk-showih, kjer je ozračje bolj neformalno, recimo pri Larryju Kingu.

Kdo bo dobil debato - ta, ki bo boljši na topikah, ali ta, ki bo boljši na showu?

Ta, ki bo ohranil večjo gracioznost pod pritiskom. Ta, ki bo bolje pripravljen in bolj premišljen, ta, ki bo vprašanja bolje anticipiral. Oba kandidata imata ekipi, ki ju pred debatami zelo natrenirata.

Si Bush in Gore res želita teh soočenj?

Mislim, da si Gore želi debatiranja, Bush pa ne. Bush je le guverner brez internacionalnih izkušenj, tako da je v mnogih topikah zelo ranljiv, predvsem pri internacionalnih. Zelo ranljiv je tudi pri faktih. Gore pa je bil po drugi strani 8 let podpredsednik, tako da je poln znanja in informacij, ki čakajo na aktiviranje. Je pa res, da zna biti tudi Bush zelo impozanten.

Bosta Nader in Buchanan tudi povabljena na TV debate?

To še ni odločeno.

Bi Bushu in Goreu to ustrezalo?

Mislim, da bi raje debatirala sama, brez njiju.

Ali TV debata bo, če na njej ne bo enega izmed glavnih kandidatov, Busha ali Gorea?

Zakaj ne. Toda potem je bolje, da gresta kar na kak talk-show, recimo k Lettermanu. Kar je pa spet zgodba zase. Gore je pristal, da bo šel k Lettermanu, kar je tvegano. Letterman zna biti zelo oster in sarkastičen. Če mu ne znaš parirati, je bolje, da ne hodiš k njemu.

Bush naj bi šel v show Opre Winfrey.

To ni tako hudo.

Pa Jay Leno?

Ne, ni tako oster kot Letterman.

Kateri topiki se bo moral Bush v TV soočenju najbolj izogibati - ekonomski rasti?

Pozornost bo moral preusmeriti drugam. Reči bo moral kaj takega kot - ja, tako ekonomsko rast smo imeli na škodo starejših ljudi, za katere nismo dovolj skrbeli.

Da bi se Clinton vključil v kampanjo in direktno pomagal Goreu, ni pričakovati, ne.

Morda, toda le bežno. Na konvenciji sta Clinton in Hillary nastopila prvi dan, potem odšla, da nista motila. Morali so pač ustvariti vtis, da je Gore sam svoj. Zdi se mi, da bi Clinton zelo rad sodeloval v kampanji, kar pa Goreovi ekipi ne bi ravno ugajalo.

Bi Clinton zmagal, če bi lahko kandidiral še tretjič?

V javnomnenjskih anketah je še vedno zelo popularen. Večina ljudi pa se je itak že naveličala zgodb o problemu Lewinsky. Ni pa izključeno, da bo problem Lewinsky v škodo sami Hillary, ki med ženskami v državi New York že tako nima velike podpore.

Kaj bo Gore, če zmaga?

Gotovo bo nadaljeval s politiko ekonomske rasti, z reformami zdravstvenega zavarovanja ipd., toda če bo kongres ostal v rokah republikancev, bo imel velike težave, če bo hotel svoje načrte udejaniti.

Zakaj vojska praktično sploh ni topika te kampanje?

Ker nismo vpleteni v nobeno vojno, na vidiku pa tudi ni kakega Vietnama. Ne le vojska, tudi zunanja politika ni topika letošnje kampanje. Razen trgovine s Kitajsko, o čemer pa bo itak zelo kmalu odločal kongres. Sploh pa naša vojska ni ravno v najboljšem stanju - vojaki komaj shajajo, piloti odhajajo v boljše službe, k civilnim letalskim službam.

Kot kaže, ni ravno najbolj motivirana. Kaj bi jo lahko bolj motiviralo? Vojna? Kaka intervencija v tujini?

Denar. Boljše službe. Bolj bi morali poskrbeti za njihove družine.

Ali lahko mediji v tej zadnji fazi predvolilne kampanje odločajo?

O, absolutno. Mediji smo vratarji. Ljudem ne povemo, kaj naj mislijo, ampak - o čem naj mislijo. Informacijo prezentiramo. Ljudje so preveč zasedeni z drugimi stvarmi, da bi se lahko posvečali vsem predvolilnim topikam. Ni vseeno, kaj damo na naslovnico.

Negativni predvolilni oglasi bodo gotovo hit.

Ko zagledam negativne predvolilne oglase, najprej pomislim: ker človek nima sam kaj povedati, hoče raztrgati nasprotnika. Tako misli tudi večina ljudi. Še toliko bolj, ker jih s takimi oglasi nenehno bombardirajo. Zoprno. In če samo pomislite, koliko denarja zapravijo za te oglase. No, za same medije so potem ti oglasi vir vsemogočih zgodb.

So Bushi nova politična dinastija - kot Kennedyji?

Američani jih ne vidijo tako. Nimajo jih za dinastijo - nimajo jih za Kennedyje.

Če hočeš biti Kennedy, se ti mora najprej zgoditi kaj hudega.

Upajmo, da se to ne bo zgodilo.