Status quo

"To so verjetno naše zadnje počitnice tukaj. Kdo ve, morda bomo že prihodnje leto potrebovali vizume." Misel, ki sem jo prejšnji teden mimogrede ujel na eni izmed plaž s turisti prenapolnjene Budvanske riviere, morda najbolje opisuje smer, v katero se giblje še zadnji satelit že deset let razpadajoče Jugoslavije, ki v četrtem kolenu sliši na ime ZRJ. Ni me presenetila jasna realnost napovedi, pač pa gotovost, skoraj že apatija, s katero je Beograjčanka izrekla trditev.

Kljub mračnim slutnjam si je Črna gora to poletje na prvi pogled nadela brezskrben videz. Na napetosti v državi so opozarjale le policijske patrulje, ki so se na skoraj vsakem križišču od Plevelj in Podgorice do Budve, Ulcinja in Herceg Novega postavljale z novimi uniformami in sodobno opremo. Vse drugo je spominjalo na dobre stare čase življenja v nekdanji SFRJ. S približno 62.000 turisti, med katerimi je bilo 18 odstotkov tujcev, je Črna gora po junijskih slabih napovedih presegla pričakovanja, kar zadeva število turističnih prenočitev. Največ gostov je kljub političnim napetostim prišlo iz Srbije. Tivtsko letališče je bilo zaradi neprestanih vzletov in pristankov Jatovih letal in letal Montenegro Airlinesa bolj podobno avtobusnemu postajališču kot letališču. Vendar je bilo gostov veliko tudi od drugod; Makedonci, presenetljivo veliko Albancev, Bosancev, nekaj Nemcev, Italijanov in Francozov in prvič po desetletju tudi za prgišče Slovencev je Črnogorskemu primorju dajalo videz nekakšne simpatične Casablance strpnega zavetišča pod palmami v neposredni bližini še zmeraj tlečih pogorišč in bojišč.

Bratska kri

Vendar se politiki ni mogoče izogniti, ker preži izza vsakega vogala; v Budvi je počival v atentatu obstreljeni Vuk Drašković, v Kotorju nam je stari znanec iz časov "napadov na JLA", upokojeni admiral Branko Mamula, kavo plačal v nemških markah, v Kraljičini Plaži se je na državne stroške v eni od vil, ki so nekoč pripadale njegovemu dedu, sončil prestolonaslednik Petar Petrović Njegoš. Nič bolje ni bilo ob biserih črnogorske turistične ponudbe. Na poti do Svetega Stefana so vsakih deset metrov stali policisti z brzostrelkami in oznakami "posebne enote policije", ki niso dovolili niti pogleda na najlepše črnogorske plaže.

O Jugoslaviji je presenetljivo veliko sogovornikov govorilo kot o pokojniku. Predsednik monetarnega odbora, ki je nemško marko uvedel za plačilno sredstvo v Črni gori, je zvišanje menjalnega tečaja med marko in dinarjem utemeljil z velikim prilivom dinarjev, ki jih prinašajo "gostje iz Jugoslavije", misleč pri tem na Srbijo. Zaradi enostranske odprave vizumov za večino evropskih držav, gospodarske pomoči ZDA in EU, odpiranja meja s Hrvaško, Bosno in Albanijo, le 6 odstotkov blagovnega prometa v dinarjih in ogromnih količin zahodnih, pa tudi slovenskih in hrvaških izdelkov, s katerimi so prenapolnjene črnogorske trgovine, je bila država bolj podobna nekakšnemu balkanskemu Liechtensteinu kot delu ZRJ. Vodja črnogorske diplomacije Branko Lukovac, ki se je te dni vrnil z diplomatske poti po Južni Afriki (še nedavno je vodil predstavništvo Črne gore v Sloveniji), je prepričan, da bo "Črna gora že kmalu dobila status opazovalke v OZN".

Tudi javno mnenje se vse bolj nagiba v prid neodvisnosti. Še pred tremi leti je v tekmi za predsednika Črne gore v prvem krogu vodil Miodrag Bulatović, Đukanović pa ga je ujel komaj za nekaj tisoč glasov. Sedaj je drugače. "Po raziskavah javnega mnenja se 60 do 70 odstotkov državljanov že opredeljuje za neodvisnost Črne gore. Ta neodvisnost ni antisrbska. V zvezi s tem pripravljamo posebno deklaracijo o pravicah državljanov Srbije, s katero bi zagotovili, da srbski državljani tudi po osamosvojitvi ne bi imeli manj pravic kot doslej. To pomeni, da bi srbski državljani imeli pravico do nakupa nepremičnin, prostega vstopa v državo in vse druge pravice razen volilne, te pa nimajo niti sedaj. Tako se postavljamo po robu zgodbam Miloševićevega režima o tem, da bodo Srbi postali tujci v Črni gori," pojasnjuje Vanja Popović, svetovalec predsednika SDP. "Naš sedanji predsednik Milo Đukanović je res sodeloval z Miloševićem, vendar se je ves čas boril tudi za večjo neodvisnost od Beograda. Skupaj z Miodragom Bulatovićem sta želela 'paritetno' federacijo, a sta kasneje to opustila. Bulatović je ostal zvest Miloševiću, Đukanović pa je priložnost videl ob Miloševiću, oslabljenem v študentskih demonstracijah leta 1996. Paradoksno je, da so bili tedaj mediji v Srbiji veliko svobodnejši od tistih v Črni gori. Šele potem se je zgodil zasuk. Đukanović je postal demokrat pod prisilo, ko je spoznal, da je demokracija konj, ki dobiva tekmo. Sreča je v tem, da je pomoč poiskal med opozicijskimi strankami in na zahodu, ki ne dovoli, da bi Đukanović postal diktator. O tem, kako velik demokrat bi bil brez tega, pa smo se prepričali v sedmih letih njegove vladavine," opozarja Popović. "Črna gora na žalost nima poguma, da bi storila to, kar sta storili Slovenija in Hrvaška, in razglasila samostojnost brez ZDA. ZDA pa v tem trenutku še zmeraj nasprotujejo samostojnosti Črne gore. Črna gora bi zato morala od OZN uradno zahtevati prepoved letenja nad našim ozemljem in prihod vojaških opazovalcev. Brez zračne podpore so Miloševićeve vojašnice lahek plen. Zmazali bi jih kot pite, čeprav tega nočemo, bratska kri je bratska kri, ne glede na to, kako nor je brat," meni Vanja Popović.

Njegove napovedi vse bolj potrjujejo vsakodnevni dogodki. Vse številnejši incidenti med pripadniki MUP-a Črne gore in Vojske Jugoslavije, napoved črnogorskih oblasti, da se bo ta republika opredelila za neodvisnost, če na volitvah zmaga Milošević, mnenja analitikov, da se Milošević pripravlja na odstranitev oblasti v Podgorici, opozorila Nata in ZDA Miloševiću, naj ne ogroža varnosti v regiji, so znaki, ki napovedujejo možnost novega krvavega poglavja zgodbe o razpadu nekdanje Jugoslavije. Če k temu dodamo še mnenje analitika Jane's Defencea Paula Beaverja o možnem spopadu v prihodnjih šestih mesecih in poziv šestdesetih črnogorskih intelektualcev OZN, naj v Črno goro pošlje mednarodne opazovalce, ter izjavo Miloševićevega svetovalca Kutlešića, da lahko Jugoslavija obstaja tudi brez Črne gore, slika postaja vse mračnejša. K temu je treba prišteti že tri leta trajajočo kampanjo, ki poteka v srbskem in deloma črnogorskem tisku. Novinarji srbskih občil neprestano odkrivajo povezave črnogorske oblasti z italijansko mafijo, črnogorski dnevniki pa vračajo milo za drago s podlistki o zločinih Karađorđevićev ob priključitvi Črne gore leta 1918 in z zgodbami o jugoslovanski vojski, ki tihotapi Kitajce.

Zadnje zaostritve so posledica razpisa zveznih volitev. Črnogorske oblasti so jih označile za nelegitimne in napovedale bojkot, zvezne oblasti pa so zaradi bojkota volitev zvezne organe pooblastile, da prevzamejo nekatere dolžnosti lokalnih in republiških institucij. Scenarij torej, ki precej spominja na uvodna dejanja slovenske osamosvojitve. Razlika, in to bistvena, je v tem, da zvezne institucije podpira Narodna demokratska stranka, Miloševiću zvesto krilo nekdanje reformirane ZK Črne gore, največja opozicijska stranka, ki je na nedavnih lokalnih volitvah dosegla celo nekaj lepih uspehov (npr. v Herceg Novem).

Po mnenju Predraga Simića z Inštituta za mednarodno politiko in gospodarstvo v Beogradu so uvod v nasilje že volitve, razpisane na podlagi ustavnih sprememb, ki so bile izpeljane brez soglasja črnogorskih oblasti in so izničile enakopravnost republik pri glasovanju v drugi dom parlamenta ter pri glasovanju za predsednika države. "Če bi se spopadla MUP Črne gore in Vojska Jugoslavije, bi bila zaradi konfiguracije terena in mednarodnih okoliščin vojna zelo kratka. Toda če bi se na referendumu pokazala takšna delitev, kot jo sedaj kažejo raziskave javnega mnenja, bi bil položaj v Črni gori veliko bolj zapleten in možna bi bila paleta razpletov. To bi vsekakor povzročilo zelo hudo krizo, ki bi zajela ne samo Črno goro, pač pa tudi Kosovo, samo Srbijo in se razširila na vso regijo. To bi bil kompleksnejši in širši oboroženi spopad na Balkanu," opozarja Predrag Simić. Po njegovem položaj v Črni gori zelo spominja na položaj v Bosni leta 1991. Sočasno se spreminjajo tudi mednarodni odnosi. ZDA in EU po Simićevem mnenju ciklično uporabljajo enake metode pri reševanju kriz. Najprej poskušajo s podporo demokratičnim silam doseči spremembe v državi, ko to ne uspe, v drugi fazi podprejo separatizem. Logika je preprosta. "Ta dežela se ne more demokratizirati, treba jo je demontirati," se glasi najpogosteje ponavljana teza zahodnih politikov. Miloševićeva politika je njena zrcalna slika. Kot v Danasu opozarja dr. Slavenko Grgurević, Milošević "zapušča ozemlja, ki jih ne more nadzorovati, tako kot je počel v nekdanji Jugoslaviji. Za Kosovom je prišla na vrsto Črna gora." V zadnjem času v ameriški administraciji in medijih po Simićevem mnenju vse bolj javno nastopajo tisti, ki zagovarjajo neodvisnost Črne gore. In čeprav si je danes težko predstavljati, da bi kdo iz Niša ali Kragujevca lahko streljal na koga s Cetinja ali iz Podgorice, takšne možnosti, žal, ni več mogoče izključiti. Kolikor bolj se širi vojna psihoza, toliko verjetneje je, da bodo spopadi izbruhnili. Da je po ustavnem nasilju nad Črno goro spopad skoraj neizbežen, je prepričan tudi Miodrag Vuković, predsednik izvršnega odbora vladajoče Demokratične partije socialistov. Po njegovem bo sledil dokončen razcep med "Miloševićevo diktaturo" in "črnogorsko demokracijo", če na predsedniških in zveznih volitvah zmaga Milošević.

Brez opozicije?

Na vprašanje, kakšna bo usoda ZRJ, bodo torej znova morali odgovoriti srbski volilci, ki bodo na zveznih, lokalnih in predsedniških volitvah odločali 24. septembra letos. Vendar napovedi niso posebej obetavne. "V profesionalnem smislu je kampanja oblasti izredna, ker uporablja jasna in dosledna sporočila. Glavna dilema neopredeljenih je, ali ima smisel 'kupiti' star proizvod. Združena opozicija mora zato dati jamstva, da resnično ponuja nekaj novega. Zato se glavna bitka bije za neopredeljene," opozarja psihologinja Svetlana Đurić - Logar. Teh je največ med ženskami, mladimi in kmečkim prebivalstvom. Vendar je bitka že vnaprej izgubljena. Kot opozarja raziskava Mednarodne krizne skupine (v Srbiji zlonamerno predstavljene kot "skupine, ki spodbuja krize"), je večina volilcev apatična tudi zaradi nesposobnosti in korumpiranosti opozicije, kar se "še posebej nanaša na Srbsko gibanje obnove, zlasti v Beogradu". Voja Žanetić, izvedenec za komunikacije, pa trdi, da je opozicija že vnaprej izgubila volitve tudi zato, ker se s propagando pri njej ukvarjajo priučeni ljudje. "Njihova skrb za politični marketing se konča pri izbiri kravate in frizure kandidata; Milošević ima devet ekip, ki se ukvarjajo s tem, opozicija pa nima niti ene," trdi Žanetić. Sporočili opozicije in oblasti srbskim volilcem sta te dni diametralno nasprotni.Volilna sporočila oblasti poudarjajo "odpor agresiji nove svetovne ureditve", njen glavni nasprotniki pa so ZDA in Nato, ne opozicija, saj ta igra samo vlogo "marionet zahodnih oblastnikov". Na to trditev opozicija nima pravega odgovora. Opozicija kampanjo utemeljuje na zgodbi o Miloševiću tiranu, ki je edini kriv za slabe gospodarske razmere, saj naj bi se te popravile takoj, ko bo na njegov položaj sedel kdo drug. Plakati JUL-a sporočajo, da "izbira ljudstvo in ne Nato", Milošević se na plakatih pojavlja nad besedo SLOBODA (z obkroženim DA, kar se bere tudi kot Slobo - DA) in kot kandidat, ki nastopa "pod zastavo svobode", opozicija pa sporoča, da so "njena zaveza" "boljša Srbija", da se "dela in zasluži" in "trden dinar". Kandidat Demokratične opozicije Srbije, ki jo sestavlja prgišče majhnih strank, je predsednik Demokratske stranke Srbije Vojislav Koštunica, človek, "ki vam zmeraj lahko pogleda v oči", kot sporočajo jumbo plakati po vsej Srbiji. To je tudi edina vrsta propagande, kjer opozicija in oblast nastopata vsaj približno enakopravno. Večina elektronskih medijev je popolnoma pristranskih in odkrito navija za vladajoče stranke, predvsem za SPS in JUL, nekoliko manj pa tudi za Šešljevo Radikalno stranko. Zaradi številnih neopredeljenih in verjetnosti, da si bo Milošević prigrabil fiktivne glasove s Kosova in iz Črne gore, se spremembe po tej poti očitno ne bodo zgodile.

Nekaj podobnega napoveduje Srđa Popović, v osemdesetih letih verjetno najbolj znan odvetnik disidentov, ki že od leta 1991 živi v tujini. Ob kratkem obisku Beograda ni skrival razočaranja nad razmerami. "V Srbiji danes ni opozicije, ker ni političnega življenja, družbe. Na eni strani je oblast s svojimi slugami, na drugi množica izoliranih posameznikov, ki se trudijo, da bi preživeli. Oblast se naslanja na tanek sloj novopečenih biznismenov, ki jim je dovolila, da pokradejo nekdanjo družbeno lastnino. To so deloma ljudje iz aparata, deloma ljudje, ki morajo v zahvalo aparatu služiti. Milošević od vseh občasno jemlje 'harač' za potrebe vojske, policije in svoje partije. To je, brez kakršnekoli metafore, sloj lopovov, ki jih je ustvarila država in ki kradejo zase in za to zasebno državo Slobodana Miloševića." Razpad je po njegovem nujen. "Sosed mi je v ZDA nekoč dejal, da težko razume, kaj se pri nas pravzaprav dogaja, zakaj je toliko vojn, sovraštva. Odgovoril sem mu, da je stvar v resnici preprosta. Predstavljajte si, da se v našo sosesko priseli neki norec. Drug za drugim bi začeli postavljati ograje, da bi se zavarovali pred njegovimi norostmi. Ta norec je pri nas Milošević in to je položaj, v katerem so se znašli Slovenija, Hrvaška, Bosna, Kosovo, Vojvodina, Sandžak in Črna gora. To velja tudi za emigrante, le da ti svojih stanovanj niso mogli odcepiti iz Jugoslavije, pač pa so se morali odcepiti osebno, puščajoč vse za seboj," s trpkim nasmeškom pripoveduje Popović. In kakšna bo usoda odnosov med Srbijo in Črno goro? Srđo Popovića razcep med Miloševićem in Đukanovićem spominja na resolucijo Informbiroja. "Stalin je želel izbrisati Tita, da bi vsemu svetu pokazal, da je vsa oblast njegova, Tito pa se je domislil, da bi svoj odpor razglasil za odpor proti stalinizmu. Podobno se je odzval Đukanović. Vendar ne glede na motive takšen spopad nazadnje postane političen in načelen. Med Srbijo in Črno goro so sedaj napetosti zelo velike, Črna gora je praktično že osamosvojena, vendar nima moči, da to formalizira, Milošević pa nima več moči, da bi jo vrnil pod svojo upravo," meni Srđa Popović. Težava je le v tem, da takšen položaj, ki temelji na ravnotežju strahu, ne more trajati v nedogled.