Norveško bogastvo

Norveška je država z najvišjo življenjsko ravnijo na svetu; to že nekaj let potrjujejo tudi redna Poročila o človekovem razvoju Organizacije združenih narodov. BDP na prebivalca znaša 29.620 ameriških dolarjev. Za primerjavo, slovenski BDP znaša 17.130 dolarjev na prebivalca. Dolgoročna brezposelnost na Norveškem je skoraj nična, pod pragom revščine pa živi 'samo' 4,3 odstotka prebivalstva. Država se upravičeno ponaša tudi z izjemno socialno blaginjo. Javni zdravstveni izdatek znaša zavidanja vrednih 2769 dolarjev na osebo (v Sloveniji le 1463 dolarjev), za izobraževanje in šolstvo pa država nameni skoraj štirikrat več denarja kot za vojsko.

Še pred nekaj desetletji je bila Norveška ena izmed revnejših držav Zahodne Evrope. Njeno gospodarstvo je temeljilo predvsem na ribolovu in gozdarstvu. Po odkritju ogromnih zalog nafte je v času ene generacije doživela gospodarsko revolucijo. Danes je Norveška med največjimi izvozniki nafte na svetu, kar ji med drugim zagotavlja stalne proračunske presežke. Čeprav je v državnem naftnem sektorju zaposlenih le 0,7 odstotka domače delovne sile, prispeva tudi do 20 odstotkov celotnega BDP.

Norveški parlament (stortinget) je 22. junija 1990 sprejel zakon o naftnem skladu. Naftni sklad je v bistvu bančni račun v Norveški centralni banki (Norges Bank), kamor država nalaga denar. Finančni prihodki sklada so definirani kot "pritok denarja od prodaje nafte in trgovanja z delnicami državne naftne korporacije Statoil ter dobiček od vlaganja denarja iz sklada v tuja gospodarstva". Naftni sklad skupaj upravljata ministrstvo za finančne zadeve in Norges Bank. Po zakonu je glavni upravitelj sklada MFZ, ki sprejema strateške investicijske odločitve. Norges Bank skrbi za izvajanje investicij in ministrstvu ponuja strokovne nasvete.

MFZ in Norges Bank denar vlagata v delnice tujih korporacij, ki obetajo visoke dobičke in razmeroma nizka tveganja. Čeprav je bil zakon o naftnem skladu sprejet že leta 1990, je v sklad denar začel formalno pritekati šele leta 1995. V naslednjih treh letih je sklad investiral že v 2093 podjetij iz 28 držav. Njegova vrednost je bila tedaj 171,8 milijarde norveških kron (23 milijard takratnih ameriških dolarjev). Danes naj bi bila vrednost sklada okoli 875 milijard kron (124 milijard dolarjev).

Naftni sklad je neke vrste rezerva za 'črne dni'. Kakor večina evropskih držav tudi Norveška doživlja staranje prebivalstva. Poročilo o človekovem razvoju predvideva, da bo "mlada norveška populacija (mlajša od 15 let) do leta 2015 upadla za 2,2 odstotka, delež stare populacije (več kot 65 let) pa se bo v istem obdobju povečal za 2,7 odstotka". Vzporedno s tem se bodo povečali tudi državni izdatki za pokojnine in javno zdravstvo. "Dolgoročne investicije naftnega sklada v tuja gospodarstva bodo skrbele za pritok denarja v sklad tudi potem, ko bodo zaloge nafte usahnile. Prihodnost norveške socialne blaginje je življenjsko odvisna od naftnega sklada," zatrjuje finančni minister Per-Kristian Foss.

Nečedni posli

MFZ in Norges Bank se pri upravljanju sklada slepo oklepata uveljavljenega neoliberalnega načela 'zaslužek pred ljudmi'. Z leti je tako norveška država prek naftnega sklada investirala denar v številne korporacije, ki so v svetu sinonim za teptanje človekovih pravic in brezobzirno uničevanje naravnega okolja.

Primere najdemo že na samem začetku poslovanja sklada. Leta 1996 sta se Norsk Hydro in Statoil (obe korporaciji sta v lasti norveške države) z režimom v Burmi dogovarjala o izkoriščanju naftnega polja Yadana. V norveški javnosti je novica povzročila splošno ogorčenje. Burmanski režim SLORC je namreč na oblast prišel leta 1988 z vojaškim udarom, v katerem je bilo pobitih na tisoče civilistov. Predstavniki demokratično izvoljene vlade so bili usmrčeni, zaprti ali pregnani v tujino. SLORC je kmalu nato uvedel suženjstvo - nešteto vaških družin je prisiljenih prispevati po enega člana, ki je nato poslan na gradbišča cest ali železniških prog. Na teh 'progah smrti' umre tudi po nekaj sto civilistov na mesec. SLORC-u preživetje omogočajo predvsem tuja gospodarska vlaganja, ki režimu navržejo na stotine milijonov dolarjev letnega dobička.

Zaradi srditega nasprotovanja domače javnosti sta se Statoil in Norsk Hydro umaknila iz Burme. Pogodbo o gradnji naftovoda sta nato izposlovala francoski TotalFinaElf in ameriški Unocal. V istem času je norveška vlada prek naftnega sklada vložila 2,178 milijarde kron v Total in 57,7 milijona kron v Unocal, 36,5 milijona pa je bilo pozneje naloženih še v Halliburton, ki je prav tako sodeloval pri projektu. Investicija se je obrestovala. Projekt Yadana je vpletenim korporacijam in njihovim investitorjem prinesel skupno okoli 1,2 milijarde dolarjev dobička. Šele nato je v svet prišla novica, da je bil naftovod zgrajen s prisilnim delom. Jorgen Johansen iz Centra za mirovniške raziskave v mestu Tromso pravi: "Tu gre za očitno dvojno igro države, ki pospešeno vlaga v sporne gospodarske projekte, iz katerih prej javno umika svoja podjetja."

NorWatch, norveška nevladna organizacija, ki spremlja poslovanje naftnega sklada, je marca 1999 objavila poročilo Naftni sklad podpira uničevanje okolja in kršitve človekovih pravic. NorWatch v poročilu obravnava 37 korporacij na slabem glasu, v katere je sklad leta 1998 vložil denar. "Naštete korporacije so zgolj vrh ledene gore," je še opozoril NorWatch.

Naftni sklad je vložil 74.159.291 kron v korporacijo Broken Hill Proprietary Co. iz Avstralije. BHP upravlja rudnik zlata v Papui Novi Gvineji. Rudnik je več let skrivoma odmetaval nevarne odpadke v bližnje reke. BHP se je s krajevnimi prebivalci pogodil, da bo namenil 350 milijonov dolarjev za čiščenje rek, vendar je velik del storjene škode neodpravljiv.

Ene izmed skromnejših investicij naftnega sklada (1.246.716 kron) je bilo deležno dansko kemično podjetje Cheminova. Podjetje se je 'proslavilo' s prodajo nevarnih pesticidov Nikaragvi in Gvatemali. V Nikaragvi so za posledicami zastrupitve umrli 103 kmetje. Predsednik Cheminove Bjorn Albinus je krivdo za smrt pripisal umrlim samim in dejal: "... ne bomo ustavili prodaje pesticidov, ker bi to ogrozilo položaj našega podjetja na svetovnem trgu."

Naftni sklad je investiral tudi v ameriški Hasbro Inc., in sicer 8.477.018 kron. Hasbro je za proizvodnjo igrač telebajskov najel kitajsko tovarno Dor Lok, kjer so zaposleni tudi otroci, ti pa dobijo manj kot dva dolarja za 16 ur dela na dan. Nočno delo je pogosto vključeno v proizvodnjo in 'delavcem' je prepovedano zapustiti tovarno. Večina izmed njih ni nikoli slišala za sindikat. Podobne tovarne po vsem tretjem svetu najemajo tudi Mattel Inc. (ZDA), McDonald's (ZDA), Tyco International (ZDA) in Walt Disney Corp. (ZDA). Naftni sklad je vlagal v vse naštete. Skupna vrednost naložb znaša 332.168.980 kron.

Eden izmed sramotnejših poslov sklada je bila investicija v ameriški Mobil Corp. (134.792.791 kron). Mobil črpa nafto v nemirni indonezijski provinci Aceh, kjer indonezijska vojska že vrsto let terorizira krajevno prebivalstvo. Samo leta 1998 je bilo tam najdenih devet množičnih grobišč. Dele človeških trupel so našli tudi v neposredni bližini naftnih napeljav, vendar lokalno vodstvo Mobila tega ni sporočilo naprej. Poleg tega je podjetje indonezijski vojski pomagalo zgraditi vojaško postojanko. Za svoje potrebe pa je Mobil zgradil še manjše letališče na zemljišču, kjer je bilo prej pokopališče.

Ignorantski odnos do lokalnih prebivalcev in njihovega okolja kaže tudi Texaco, ki je med letoma 1972 in 1992 črpal nafto v ekvadorskem delu amazonskega pragozda. Vanj je sklad vložil 56.481.966 kron. Texaco je za seboj pustil na stotine vrtin, onesnažene reke in nasipe strupenih odpadkov. Naftne odplake so bile namerno speljane globoko v pragozd. Plin, ki je prosto zgoreval v ozračje leta in leta, je prispeval k temu, čemur krajevni Indijanci pravijo "črni dež".

Naftni sklad investira tudi v biotehnologijo - 56.438.756 kron je bilo vloženih v Monsanto, vodilno korporacijo, ki se ukvarja z razvojem gensko spremenjene hrane. Monsanto igra vlogo biotehnološkega doktorja Frankensteina. V svojih laboratorijih je razvil tako imenovano 'terminatorsko tehnologijo', ki gensko spremenjene rastline naredi sterilne. Prednost za korporacijo je v tem, da so kmetje odvisni od njene dobave novih semen. Monsantu je prek STO uspelo vsiliti gensko spremenjena semena kmetom v številnih delih sveta. Nešteto malih poljedelcev zaradi tega propada.

Poročilo NorWatcha je povzročilo ogorčenje norveške javnosti. V medijih in političnih krogih se je začela razprava o nujnosti etičnih smernic, ki bi zagotavljale, da investicijski denar iz sklada ne bi bil naložen v podjetja, ki kršijo človekove pravice in namerno uničujejo okolje. David Stenerud, raziskovalec pri NorWatchu, pravi: "Izračunali smo, da je sklad leta 1998 v 2000 podjetij vložil okoli 70 milijard kron, od česar so bile kar tri milijarde naložene v 37 korporacij, ki jih obravnava poročilo. Vlada je na škandal odgovorila z obljubo, da bo ustanovila nov sklad, ki bo investiral izključno v korporacije, ki imajo minimalen škodljiv vpliv na okolje. O človekovih in socialnih pravicah ni bilo rečeno nič."

Orožje za množično uničenje

Stortinget je junija 2002 od vlade zahteval ustanovitev komisije, ki bi določila etične smernice za poslovanje naftnega sklada, na podlagi katerih bi nato vlada spomladi 2004 predlagala ustrezen zakon. Komisijo naj bi sestavljali strokovnjaki za mednarodno pravo, še posebej s področja človekovih in socialnih pravic ter varstva okolja. Vlada je pokazala veliko naklonjenost zamisli in se sončila v soju žarometov norveških medijev, nadaljnje poslovanje sklada pa je ostalo prikrito. Vendar ne dolgo. Nova afera se je že širila čez obzorje.

Leta 2002 so javnost razburile novice, da sklad vlaga v razvoj orožja za množično uničenje - 177.409.455 kron je bilo vloženih v korporacijo Honeywell International Inc., ki igra ključno vlogo pri vzdrževanju in razvoju ameriškega jedrskega orožja. Honeywell je del konzorcija, ki upravlja tovarno Pantex Plant v Teksasu, kjer poteka sestavljanje raketnih jedrskih konic.

Naprej, naftni sklad je 131.204.089 kron vložil v Lockheed Martin, največjega proizvajalca orožja na svetu. Lockheed prav zdaj izdeluje novo generacijo balističnih raket dolgega dosega Trident II D5, ki so sposobne nositi tudi do osem jedrskih konic hkrati (te so neodvisne druga od druge). Eksplozivna moč raket Trident II D5 je od 100 do 475 kiloton. Za primerjavo, atomska bomba, odvržena na Hirošimo, je imela moč 12 kiloton.

Sto tri milijone kron je naftni sklad vložil tudi v korporacijo General Dynamics (ZDA), ki prav tako velja za eno izmed vodilnih proizvajalk orožja. GD sodeluje v proizvodnji kasetnih bomb (CBU-87). Njihova značilnost je, da se v zraku razpršijo na manjše bombe, ki nato neeksplodirane obležijo na tleh. Bombe imajo obliko paketkov rumene barve, kar še posebej privlači otroke. Civilisti v Afganistanu so jih pogosto zamenjevali za prav tako rumene pakete z živili, ki so jih ameriška letala skupaj z bombami odmetavala po vsej deželi. Cena, ki so jo plačali za svojo nevednost, so bila njihova življenja.

"Zakaj je naftni sklad začel tako pospešeno investirati v proizvodnjo orožja za množično uničenje, ni nobena uganka," pravi Ole Kopreitan iz nevladne organizacije Nei til atomvapen (Ne atomskemu orožju). "Kmalu po 11. septembru 2001 je Busheva administracija znatno povišala obrambni proračun in z domačimi vojaškimi korporacijami sklenila številne dobavne pogodbe, ki bodo vsem vpletenim prinesle astronomske dobičke. To, da kar 92 odstotkov Norvežanov nasprotuje razvoju orožja za množično uničenje, očitno ni vplivalo na odločitev norveške vlade, kam naj vlaga denar iz naftnega sklada."