Miha zabijalec

V letošnjih poletnih mesecih bodo poleg slovenskih olimpijcev, ki jih v Atenah čaka eno izmed največjih tekmovanj njihove kariere, najbolj zaposleni košarkarski reprezentanti. Avgusta se bodo začele priprave slovenske reprezentance na projekt Beograd 2005. Jeseni se namreč začne novi cikel kvalifikacij za nastop na evropskem prvenstvu, ki bo drugo leto v srbski prestolnici. Bolj kot težave z nasprotniki (Francija, Češka in Poljska) bo imel selektor Aleš Pipan težave s sestavo prave kombinacije reprezentance, ki bi lahko po številnih evropskih debaklih končno dosegla kakšno odmevnejšo uvrstitev. Na seznamu 24 kandidatov, ki naj bi jih selektor Pipan preizkusil v pripravah in morda kasneje tudi v kvalifikacijah, je tudi igralec ljubljanskega Slovana Miha Zupan, ki se je letos proslavil kot najboljši zabijalec in najbolj koristen igralec All Star tekme slovenske lige. To pa ni bil Mihov edini letošnji uspeh, saj je konec junija v Ljubljani na vrh Evrope popeljal slovensko reprezentanco gluhih in naglušnih. Slednja v Evropi praktično nima enakovredne konkurence tudi po njegovi zaslugi.

Zaradi svoje naglušnosti je imel 22-letni košarkar Slovana nekoliko drugačno šport od ostalih košarkarjev, ki so se postopoma kalili v različnih starostnih kategorijah, od dečkov, prek kadetov do mladincev. Nekateri klubi so ga sicer opazili na ligaških tekmovanjih, predvsem zaradi višine in znanja. Toda imel je svojevrstno smolo, da je igral s starejšimi kolegi. Večina slovenskih košarkarskih skavtov je menda tedaj menila, da bo soliden center za 1. B slovensko košarkarsko ligo. Ko pa se je pojavil na mladinskem All Staru v družbi "mlajših" košarkarjev, je postal zanimiv tudi za večje klube. Še najbolj za slovensko iskalnico in kalilnico košarkarskih talentov na Kodeljevem, Slovana. Vodstvo kluba je namreč takoj potem, ko so ugotovili, da je Miha mlajši, kot so mislili, navezalo stike z njim in šele tedaj je stopil na pot "zaresne" košarke. "Res je, da sem začel dosti pozno igrati košarko. Pri šestnajstih letih sem začel igrati v 3. ligi pri Društvu za gluhe in naglušne. Tam sem treniral dve leti, nato pa sem po mladinskem All Starsu prestopil v Slovana, kjer igram štiri leta. Vsi so najprej mislili, da sem starejši igralec, in potem kar niso mogli verjeti, da sem tako zgodaj igral v starejši konkurenci. Najprej me je opazil Slovanov direktor Janez Rajgelj in šele takrat so me sploh začeli spraševati po starosti," se spominja 206 cm visok krilni center tretjega najboljšega slovenskega košarkarskega kluba. Najboljši igralec v moštvu gluhih in naglušnih je bil tedaj Sašo Lukić, ki sedaj prav tako aktivno igra košarko v 1. B slovenski košarkarski ligi za Fragmat Cerknico. "Pri društvu gluhih in naglušnih treningi niso bili tako aktivni. Le enkrat na dan, in še to le zvečer tri do štiri dni ne teden. Toda naša ekipa je bila zelo dobra. Največji problem je bil, da nekateri niso verjeli v nas kot v igralce, drugi pa so se nas spet bali zaradi komunikacije." Tudi sicer je bila košarka pri gluhih in gluhonemih po Mihovih besedah zaradi uspehov njihove ekipe zelo popularna. "V tej generaciji so bili številni dobri igralci in videli smo, da imamo možnosti, da pridemo na vrh Evrope. Mene so vseskozi prepričevali, da lahko uspem, ker imam talent in veselje. V začetku nisem verjel vase, še posebej ker sem vedel, da nekateri košarkarski klubi ne sprejemajo gluhih igralcev kot enakovredne. V mladinski konkurenci je igral tudi Sašo Lukić, ki je imel veliko težav, soigralci so ga podcenjevali. Morda bi bil uspešen kot jaz. Moja pot se zdaj nadaljuje med profesionalci in bil sem prvi izmed gluhih igralcev, ki je podpisal profesionalno pogodbo za kakšen večji klub."

Govor

Prvi koraki pri Slovanu so bili zanj težavni, še posebej zaradi strahu, kako ga bodo soigralci sprejeli, kako bodo komunicirali z njim, kako se bo znašel na igrišču na precej bolj resnih in težavnejših tekmah. Največ zaslug za svoj bliskoviti vzpon med najboljše slovenske košarkarje pripisuje zdaj že bivšemu trenerju Slovana Ivanu Sunari, ki ga je poučeval, kako bi najlažje slišal trenerja in sodnike, hkrati pa mu je dal tudi dovolj minutaže in pokazal veliko zaupanja, da lahko igra tudi tekme na najvišji ravni. Skupaj z Urošem Slokarjem, ki je kasneje odšel v Treviso k Bennetonu sta veljala za najperspektivnejši dvojec. "Uroš je bil prvi soigralec, s katerim sva se družila. Veliko mi je pomagal pri mojih prvih težavah s konverzacijo. Prestop k Slovanu mi je sicer močno spremenil življenje. Prej sem sicer nekaj govoril, vendar se zdaleč ne tako dobro kot sedaj. Vedno manj uporabljam kretnje in vedno lažje in bolje se sporazumevam s soigralci in trenerji. Ko sem začel igrati za mlado reprezentanco, sem se ogromno trudil z govorom, ker sem ga nujno potreboval za lažjo komunikacijo," pravi Miha, ki je sedaj sposoben povsem normalnega govora, ki ga lahko razume vsak povprečen osebek. Pri igri pa si pomaga tudi s slušnim aparatom. Na tekmah ga nosi šele zadnji dve leti. Prej je pred tekmo aparat obvezno snemal. Velikokrat se mu je namreč zgodilo, da mu je v kakšnem naletu ali prodoru padel na tla. Za edinstveno rešitev problema se je izkazal trak okoli glave. Tak, ki ga sicer nosijo športniki, v zadnjem času pa tudi mladi pozerčki, da jim pot ne teče po obrazu. Slušni aparat mu je, kot pravi, v veliko pomoč, saj veliko bolje sliši tako trenerja kot sodnike. Edino, kar ga moti, je, če je okoli njega preveč hrupa in različnih zvokov. Kot recimo preveč glasna glasba. "Če ljudje z mano lepo počasi komunicirajo, nimam nobenih problemov. Težave imam le, če ljudje z mano govorijo prehitro in v kakšnem hrupnem prostoru. Sicer pa sem se v teh nekaj letih že privadil na nove razmere. Vsako leto prihajajo v klub novi igralci in z vsemi sem se hitro razumel." Na drugi strani so k njegovem boljšemu sluhu pripomogle tudi nove tehnologije. Miha se spominja, da so sprva nosili velike naprave, obešene okoli vratu. Nato so prišli slušni aparati, nameščeni na uho, zdaj pa so že digitalni, ki so praktično iz leta v leto boljši. "Zdaj imam veliko možnosti, da bi študiral karkoli, saj lahko precej normalno slišim in govorim."

Amerika lahko počaka

Eden od njegovih izborov je morebiti Fakulteta za socialne delavce. Toda na drugi strani so ga vabili tudi že prek velike luže v ZDA. Tam obstaja več univerz, na katerih študirajo gluhi in gluhonemi iz celega sveta. Na Univerzi iz Washingtona so slišali za Mihov košarkarski talent in ga pred tremi leti povabili, da bi študiral pri njih in igral za tamkajšnje univerzitetno moštvo. "Ponudbe sem bil zelo vesel, vendar tedaj še nisem bil pripravljen za odhod v ZDA. Poleg tega sem dobil ponudbo Slovana, zaradi česar sem še lažje njihovo zavrnil ponudbo. Vem pa, da imajo številne dobre košarkarje. Univerzo obiskujejo študentje iz vsega sveta, ki lahko tam študirajo ogromno stvari Še vedno obstaja možnost, da bi šel tja študirat. Morda čez kakšni dve leti." Ameriška univerza pa ni edina, ki je pokazala zanimanje, da bi novi slovenski reprezentant okrepil njene vrste. Ena od ponudb, težka naj bi bila kar 250.000 evrov, je prišla iz vrst vodilnega slovenskega kluba Uniona Olimpije. Slednja še pred nekaj leti ni kazala veliko interesa za mlade perspektivne igralce s Kodeljevega in je svoj bodoči kader iskala rajši po svoje v širši okolici, kot je Slovenija. Miha je s Slovanom podpisal petletno pogodbo in zato ne razmišlja resno o odhodu drugam. "Olimpija lahko še počaka name," pravi. "Rajši bom ostal še nekaj časa pri Slovanu, da si naberem dodatnih izkušenj, ki mi bodo pomagale pri pripravi na težje nastope v evropski ligi. Sam vem, da potrebujem še nekaj časa."

Tudi nekateri košarkarsko poučeni so istega mnenja, da bi bilo za mladega Zupana bolje, če si še nekaj časa nabira prakso pri Slovanu. Pa čeprav je sedaj šef strokovnega štaba košarkarjev Slovana postal Mihov nekdanji, sicer kratek čas, soigralec Jure Zdovc. Nekateri so pač menja, da potrebuje še vedno vsaj dve do tri leta trdega dela, ki mu manjka, ker pač v svojih kadetskih in mladinskih letih ni organizirano treniral. Sam pravi, da je bil v začetku morda malce zmeden zaradi tega, še posebej, ker so sledile močne tekme. Toda novim razmeram naj bi se lahko hitro prilagajal.

Njegov trenutni kratkoročni cilj je preboj med 12 izbrancev selektorja Pipana, ki bodo, razen če se ne zgodi kakšna nepredvidena katastrofa, nastopili drugi leto na EP v Beogradu. Uvrstitev med dvanajsterico bo precej težavna, saj je svoj nastop na EP napovedalo vseh pet slovenskih NBA-igralcev z najbolj plačanim slovenskim športnikom Rašo Nesterovićem na čelu, ki se je precej elegantno izmuznil prejšnjemu evropskemu prvenstvu. Toda spektaklu v Beogradu se ne gre odpovedovati. "Zdaj sem bil izbran v širši izbor 24 igralcev in seveda je moja največja želja uvrstitev med dvanajsterico. Zadnje čase smo na EP vedno pričakovali visoko uvrstitev, ker imamo v Sloveniji precej dobrih in nadarjenih igralcev. Prihodnje evropsko prvenstvo bi lahko odigrali precej bolje, saj naj bi igrala tudi Nesterović in mladi Aleksander Vujačić. Zakaj našim košarkarjem nikoli ni uspelo, pa ne morem govoriti, ker pač nisem bil tam zraven in ne vem, kaj se je dogajalo." Sicer pa bo tokrat na pripravah zaigral tudi z Markom Miličem, ki je bil eden glavnih krivcev, da Miha Zupan goji veliko ljubezen do zabijanja žoge v koš. O kakšnih višjih ciljih, kot je morebitni odhod v najbolj elitno ligo NBA po kakšnem sanjskem scenariju, pa niti ne razmišlja. In kaj Miha počne, ko ne igra košarke? Kot pravi, je njegov največji hobi računalništvo in še posebej internet, prek katerega komunicira z vsemi svojimi prijatelji in nekdanjimi soigralci, ki branijo barve najrazličnejših svetovnih klubov.