10 najbolj spektakularnih pogrebov 20. stoletja

Gandhiju je leta 1947 končno uspel veliki met - Indijo je odcepil od britanskega imperija in jo osamosvojil, ne da bi pri tem izstrelil en sam strel. Tedaj je bil za njim dolg NOB, med katerim je nastavljal le svoje lice. Saj veste, Britanci so ga zaprli in potem izpustili - pa je nastavil še drugo lice. Spet so ga zaprli in spet izpustili - in spet je nastavil drugo lice. In tako dalje - vse do zadnje klofute. Imperiji so se poslej najbolj bali disidentov in nacionalistov, ki slovijo po tem, da vedno nastavijo tudi drugo lice. Niti sam Henry David Thoreau ni nikoli sanjal, da bo njegov koncept državljanske nepokorščine kdaj tako zaživel, da bo premikal subkontinente. V Gandhiju, ki je predel o miru, nenasilju, bratstvu in napredku ter izgledal kot hindujski mistik na non-stop postu, so nekateri videli reinkarnacijo Jezusa Kristusa, drugi reinkarnacijo Bude, tretji pa reinkarnacijo Frančiška Asiškega - no, Winston Churchill je bil tako pristranski, da je v njem videl le "napol golega fakirja". V resnici je bil politik, ki je rekel: "Če že moram umreti, potem bi rad umrl med molitvijo." Kar se je 30. januarja 1948 tudi zgodilo - med odhodom na molitev ga je ustrelil Nathuram Godse, urednik nekega časopisa, ki se ni strinjal z Gandhijevo mirovniško politiko... ee, združevanjem Indijcev in Pakistancev. Indija je žalovala, jokala, molila, pela. Reki spontanosti in poezije ni bilo ne konca ne kraja, časopisi pa so tiste dni pisali le o Bapuju - vse ostalo so ignorirali. Zdelo se je, da je umrl Bog. Pogreb je bil prvi povojni spektakel. Prišlo je več kot milijon ljudi, ki so korakali za njegovi posmrtnimi ostanki, spremljali javno kremiranje ob "sveti vodi" pri New Delhiju in stegovali vratove, ko so pepel pretresli v 20 žar, ki so jih potem raznesli po Indiji - ja, Gandhija so na njegovo željo stresli v 20 indijskih rek. Le ena žara je ostala v Cuttacku, glavnem mestu države Orissa, toda tudi to so - resda skoraj 50 let kasneje - stresli v Ganges. Leta 1983 je dobil Oskarja, ki ga ni dobil nihče drug izmed kandidatov in kandidatk za najbolje pokopano osebnost 20. stoletja.

Evita - 1952

Da ima Evita Duarte de Peron raka, da je na smrt bolna, so argentinski javnosti sporočili v času, ko je bil njen mož, Juan Peron, argentinski predsednik, ravno sredi kampanje za ponovno izvolitev - mučeniško, svetniško umiranje Evite je postalo vitalni del njegove predvolilne kampanje. Ko se je razvedelo, da ima raka, so se začele množice patetično zlivati v cerkve, kjer so molile za njeno zdravje. Oltarje so postavili tudi na prostem, na trgih, tako da so imele kolektivne molitve status javnih shodov in političnih manifestacij. Cela Argentina je molila za njeno ozdravitev. Ljudstvo je enoglasno ponujalo kri za transfuzijo. Ekstaza je bila popolna. Celo senatorji so molili, na kolenih kakopak. Na pomoč so klicali papeža, ki pa ni trznil. Vse skupaj je zgledalo kot miting resnice, ki naj bi Peronu na predsedniških volitvah prinesel zmago. Podjetjem so predpisali, koliko delavcev morajo poslati na te molitve pred bolnišnico, v kateri je ležala Evita, igralka, ki je mislila, da je Boginja. Volilno skrinjico so ji prinesli kar k postelji: "Kdor ni volil za Perona, je izdal domovino!" Peron je bil ponovno izvoljen, Evita tudi, toda pol leta kasneje - 26. julija 1952 - je umrla. Pri triintridesetih. Argentinci so padli v trans. Trideset dni so žalovali, cerkveni zvonovi so doneli in bobneli, petih minut tišine ni in ni bilo konec, napovedali so celo gradnjo orjaškega mavzoleja, ki naj bi po manjših mestih dobil replike. Položili so jo v bel sarkofag in jo razstavili na ministrstvu za delo, kjer se je že prvi dan zbrala tako silovita množica, da je več kot 2.000 ljudi obležalo na tleh, trije mrtvi. Histerija je bila neutolažljiva, ženske so stale na dežju in se potem nezavestne metale na krsto ljubljene Evite, promet v Buenos Airesu je bil tri dni povsem blokiran, trgovine so bile zaprte, taksiji niso vozili, radio je poročal le o žalnih brzojavkah, gostje v hotelih so si sami postiljali in kuhali, biznis je cvetel le cvetličarjem. Juan Peron se je za balzamiranje odločil že med njenim umiranjem: zdravnikom je naročil, da so ji vbrizgavali kemikalije, ki naj bi obvarovale organe in meso, medtem ko pomirjeval - kljub hudim bolečinam - ni smela jemati, ker bi to lahko porušilo proces prezervacije. Morala je ostati taka, kot je bila. Večna in neuničljiva - pripomoček za naslednje volitve.

Stalin - 1953

Stalin je dal v svoji karieri pobiti toliko ljudi, da je bilo vprašanje, če bo na njegov pogreb sploh kdo prišel, toda ko je 5. marca 1953 v svoji dači vendarle umrl, je na njegov pogreb prišlo več ljudi, kot jih je dal osebno pobiti. V Moskvo se je zgrnilo kar štiri milijone pogrebcev. Marsikdo bi pomislil, da so prišli iz veselja in da so hoteli le popraznovati smrt diktatorja, ki je industrializiral teror, čistke in gulage, toda v resnici je od vseh tako teklo, da se je sneg kar topil. Ko v en glas zajoče štiri milijone slovanskih duš, je do klimatske spremembe le korak. Pokopali so ga isti dan kot slovitega skladatelja Prokofjeva - prišel je le ducat pogrebcev. Da je bila Moskva tiste dni bolj kaotična kot leta 1917, vemo - v stampedu žalujoče mase je umrlo več kot 1.000 ljudi. Nič, Koba je pobijal tudi po svoji smrti. Ni mogel iz svoje kože. A po drugi strani, ne pozabite, da je hotel pobiti celo zdravnike, "agente mednarodnega sionizma", ki so malo prej postavili diagnozo, da je hudo bolan. Na srečo je prej umrl. Njegovo prostato so našli na tleh. Tovarne so zaprli, šolo odpovedali, otrokom pa rekli, da naj se raje skrijejo, ker da jih bodo Američani zdaj, ko je "striček Joe" mrtev, zagotovo napadli, in to z atomsko bombo. Vse cvetje je tiste dni romalo v Moskvo, poeti so kovali elegične rime, celo maršali so jokali, multimilijonsko množico pa je policija prelevila v neskončno vrsto, ki se je vila skozi celo Moskvo - in čakala na svojo priložnost, da vidi truplo nesmrtneža, ki ji je vladal skoraj 30 let. V številu njegovih žrtev so verjetno, tako kot on, videli le statistični podatek. Ker pa so hoteli, da bi za vedno ostal med njimi, so ga balzamirali in inštalirali v mavzolej na Rdečem trgu - zraven Lenina. No, Hruščov je leta 1956 Stalinov kult ukinil, pet let kasneje pa ga je dal odstraniti še iz mavzoleja. Morda ga bodo zdaj vrnili nazaj - sondaže namreč kažejo, da ga ima večina Rusov za pozitivno osebnost. Znana je zgodba o dveh Rusinjah, ki sta ob koncu štiridesetih gledali neki italijanski film: "Glej, kako častijo Boga! Kot da je Stalin!"

Kennedy - 1963

JFK je največja osebnost 20. stoletja, ki je niso nikoli pokopali. Njegovo smrt so v vseh teh letih stalno ponavljali, znova in znova, na fotkah, na TV, na videu, v kinu in na netu, v slow-motionu in fast-motionu. Vsakič, ko so pokazali tisti famozni Zapruderjev filmček, je JFK ponovno umrl. In vsakič ga je bilo treba znova pokopati. Nobena smrt ni bila ponovljena večkrat. Bolje rečeno, njegova smrt je bila ponovljena tolikokrat, da so imeli na koncu vsi Američani občutek, da so bili tam, da so smrt svojega predsednika videli v živo, da so bili torej zraven, ko sta padla kralj Arthur in Camelot. Mi smo krivi! Nič nismo naredili! Pustili smo, da so ga ubili kot kakega gangsterja! Pred očmi žene! Mi smo ga ubili! Ne da je to povsem sprto z logiko: če namreč vprašate teoretike zarot, potem se res zdi, da so bili v atentat na JFK-ja vpleteni vsi Američani. Spisek po vseh teh letih še vedno dopolnjujejo. Vsak dan ga znova ekshumirajo in znova pokopljejo. Če je pokopan, potem je pokopan daleč od svojega groba. Ustrelili so ga 22. novembra 1963, pokopali pa tri dni kasneje. Da je bil pogreb spektakel, ki je ljudem jemal sapo, vemo, toda še bolj fascinantno je dejstvo, da je uspelo njegovi ženi, Jackie, tako fascinanten spektakel - in tudi enega izmed najbolj slavnih! - zrežirati in skoreografirati v pičlih dveh dneh, še toliko bolj, ker je bila moževa smrt nenadna in nepričakovana, tako da stvari niso bile vnaprej pripravljene, kar se običajno zgodi, ko imajo opraviti s persono, za katero vedo, da je na tem, da umre. Z eno besedo: pogreb, ki se je odvrtel v Washingtonu, je formatirala kot kombinacijo TV spektakla in vojaškega pogreba, začinjenega z grško-rimskim slogom in detajli s pogrebov Washingtona, Lincolna in Roosevelta. Vse je bilo prirejeno TV kameri, vsaka epizoda je bila mitomanski performance zase - vse od šestih sivih konjev, ki so vlekli mrliški voz, črnega konja, ki je brez jezdeca korakal za vozom, in njenega stopanja za konjem, do njenega poljubljanja krste, njene mistične tančice, branja JFK-jevega inavguralnega govora in John-Johnovega salutiranja mrtvemu očetu. Procesijo je v živo spremljalo 800.000 ljudi, na pogreb pa so prišli predstavniki 82 držav, toda med njimi je bilo le 10 premjejev in 8 predsednikov, vključno z etiopskim trinogom Hailejem Selassiejem.

Churchill - 1965

Leta 1953, ko je umrl Stalin, so Winstonu Churchillu, nekdanjemu britanskemu premieru, podelili Nobelovo nagrado za literaturo. Napisal je več kot 40 knjig - in imel je o čem pisati. Vedno je bil tam, kjer je bila akcija. Bil je zmagovalec II. svetovne vojne, kar potrjujejo vse tiste fotke z Jalte in Teherana - in bil je prvi, ki nam je povedal, da v Evropi obstaja železna zavesa. Kot vse vojne zmagovalce so tudi njega - "največjega Angleža" - po vojni za vsak primer raje zamenjali, toda ko je 24. januarja 1965 umrl, je bil njegov pogreb spektakel. Prišli so visoki in najvišji predstavniki 110 držav (kralji, kraljice, princi, princese, predsedniki, premjeji, tirani, toge, kilti, Charles de Gaulle v uniformi), v Londonu pa je nastala taka gneča, da so ljudje stali drug na drugem. Kot so rekli: če si se onesvestil, nisi padel! In ljudje so se serijsko onesveščali - kot na koncertih Beatlesov. Ostali so klečali, molili, jokali, peli elegije in se tresli na mrazu - nekateri so prišli s spalnimi vrečami, drugi so nizke temperature preganjali z dekami, časopisi in polivinilom, tretji pa so jajca in slanino pekli kar na ulici. Piccadilly Circus je ugasnil. Hyde Park je obmolknil. Big Ben je do polnoči obnemel. Kraljica je Churchillu namenila državni pogreb - in salve iz devetnajstih kanonov. Noben navaden smrtnik jih še ni doživel več kot 17. Njegovo truplo si je v Westminstrski hali, kjer je bilo razstavljeno tri dni, ogledalo okrog 350.000 ljudi, sprevod od Westminstrske hale do katedrale Sv. Pavla, kjer so bile zadnje državne slovesnosti, pa je spremljal več kot milijon ljudi. Koliko ljudi je stalo ob progi, po kateri so ga potem, vključno z vsemi odlikovanji, s postaje Waterloo odpeljali v Bladon, njegov rojstni kraj, je misterij, toda njegovo "zadnjo vožnjo" je zanesljivo spremljalo manj ljudi kot Titovo "zadnjo vožnjo" - do Bladona je bilo namreč le dobrih 100 km. Pokopali so ga v hrastovi krsti. Taka je bila njegova zadnja želja. Toda pred tem je imel drugačno zadnjo željo - da ga kremirajo. No, nekateri so ga hoteli balzamirati, pa se niso prebili. Imel je kraljevski pogreb. Kot da so slišali njegove zadnje besede: "Tako mi je dolgčas."

De Gaulle - 1970

"To je velik dan za Francijo," je dahnil ameriški predsednik Richard Nixon na pogrebu Charlesa de Gaullea, slovitega generala, junaka II. svetovne vojne, osvoboditelja Francije in nekdanjega francoskega predsednika (1958-1969), znanega po sloganu "Francija nima prijateljev, le interese". Nixon se je izrazil dvoumno, celo nerodno, toda s tem je le povzel tisto nelagodno averzijo, ki so jo zavezniki čutili do de Gaullea med II. svetovno vojno. Kot veste, je general po nemški okupaciji Francije zbežal v London, kjer je skušal Churchilla in potem še Roosevelta prepričati, da naj mu prepustita vojaško poveljstvo nad zavezniškim osvobajanjem Evrope. No, zavezniki, ki se jim je zdel primeren kvečjemu za vodenje Madagaskarja, so ga raje držali na distanci in v temi, tako da mu niso povedali niti za datum izkrcanja v severni Afriki niti za datum izkrcanja v Normandiji, še več - tudi na Jalto ga niso pustili, kar pomeni, da ga ni na tisti famozni fotki bodočih zmagovalcev. A to še ni bilo vse: Roosevelt ni hotel niti slišati za to, da bi vulkanski in arogantni de Gaulle kot osvoboditelj na belem konju - v h'woodskem slogu - vkorakal v Pariz. De Gaulle je imel srečo, da je general Eisenhower mislil drugače. In tako je "general brez vojske" postal junak Elizejskih poljan. Na Rooseveltov pogreb ni šel. Na Churchillovega in Eisenhowerjevega pač. Na Kennedyjevega najprej ni hotel iti, toda ko je ugotovil, da bo to shod "velikih osebnosti", je šel. Sam je umrl 9. novembra 1970, toda nepričakovano, pri najboljšem zdravju - po eni verziji med pisanjem spominov, po drugim med gledanjem TV poročil. Predsednik Pompidou je oznanil: "Francija je ovdovela!" De Gaulle na svoj pogreb skoraj ni prišel: želel je, da ga pokopljejo brez pompa, v krogu najbližjih, zgolj ob prisotnosti dobitnikov Reda svobode in prebivalcev njegove rojstne vasi Colombey, toda njegov pogreb so potem kljub temu prelevili v masovni spektakel, ki je vključeval tudi pompozno mašo v Notredamski katedrali, v kateri so se zbrali predstavniki osemdesetih držav. V Colombeyju se mu je želja vendarle izpolnila - vaško cerkvico, ki je premogla 400 sedežev, je obkolilo le 40.000 žalovalcev.

Mao - 1976

Mao - "veliki vodja, veliki učitelj, vrhovni poveljnik in veliki krmar" - je bil največji fan permanentne revolucije. Revolucija se ne sme končati, pa naj stane, kar hoče. "Železo je treba kovati, dokler je vroče." Rad je tudi poudaril, da je na Kitajskem vseh družbenih protislovij konec - ostane le še ideološki boj, le še boj med pravilnimi in nepravilnimi idejami, jasno, znotraj partije. Ker je kot edini avtentični in edini nezmotljivi kitajski filozof hlepel po absolutni čistosti, so bile čistke nekaj povsem vsakdanjega. Mao je bil nad vsem - nad ljudstvom, nad partijo in nad nebom. S kulturno revolucijo je hotel spremeniti "psihologijo nacije". Leta 1949 je sicer svaril pred "pretiranim čaščenjem" voditeljev, toda zlagoma je svoj kult osebnosti dvignil na raven božanstva - izgledal je kot diktator, ki si hoče zagotoviti velik pogreb. In njegove sanje so se izpolnile - ko je 9. septembra 1976 umrl, je Kitajska obstala. Vsi so žalovali. Vsi so hoteli na pogreb. Vsi so se hoteli posloviti od njega. Na pogrebni svečanosti, ki se je odvrtela na večnem in nebeškem Tiananmenu, se je zbral milijon žalujočih. Prišli so od daleč in od blizu, iz tovarn in s polj, iz rudnikov in iz kasarn, iz šol in iz pisarn, z vrha in z dna. Da bi pregnali muhe in ostali mrčes, je igrala 500-članska godba. Tu ni bilo kaosa in stampeda, kot na Stalinovem pogrebu - ne, množica žalujočih je stala strumno kot armada, združena v formaciji, ki je bila videti tako, kot da bi jo zrežiral izumitelj spartakiad. Epski rep del množice se je zlival v petkilometrski avenijski špalir. Tistim Kitajcem, ki se niso kvalificirali na potovanje v Peking, sta pogreb pričarala radio in TV. Onesveščanje je bilo prepovedano. A po drugi strani, nezavest je bila mission impossible - sirene so bile preglasne. Velikega učitelja so balzamirali, pa četudi je bilo to proti njegovi zadnji želji. Pustili so ga med ljudmi, toda le mesec dni kasneje so prijeli "bando štirih", vključno z Maovo soprogo, gospo Mao, ki so jo takoj obsodili na smrt. Imela je manjši pogreb kot Prokofjev.

Tito - 1980

Če hočete Jimmyja Carterja, nekdanjega ameriškega predsednika, spraviti ob živce, mu morate reči le, da je Belo hišo izgubil zato, ker 8. maja 1980 ni prišel na Titov pogreb. Vsi ostali svetovni voditelji so prišli - to je bil vrhunski PR. Carter, ki je ta spektakel preskočil zaradi krize s talci v Iranu, je v Beograd sicer poslal 25-člansko delegacijo, ki sta jo vodila njegova mama Lilly in podpredsednik Walter Mondale, toda doma so mu kljub temu očitali, da zanemarja ameriške nacionalne interese. Njegovo korakanje za Titovimi posmrtnimi ostanki je bilo očitno v ameriškem nacionalnem interesu. Ker pa nočem stopati med Slovence, ki so trenutno ravno sredi boja za Titovo dediščino, ne bom težil z "našim" pogledom na Titov pogreb, ampak bom raje povzel zunanji, uravnoteženi pogled, kot ga je tedaj - po Titovem pogrebu - podala ameriška revija Time. Za začetek: s Titovo smrtjo je "za Evropejce, če ne kar za cel svet, presahnila zadnja povezava s staro, pomirjujočo povojno dobo", kajti "grčavi jugoslovanski komunist je bil res zadnji izmed velikanov, ki so bili skovani v ognju II. svetovne vojne in ki so potem sodelovali pri stvaritvi novega svetovnega reda". Titov pogreb je bil "najbolj grenak evropski pogreb v zadnjih dekadi in dejansko najbolj vznemirljiv po maši za Charlesom de Gaulleom v Notredamski katedrali leta 1970". Time poudari, da so na pogreb prišli predstavniki "123 držav - štirje kralji, 32 predsednikov in voditeljev držav, 22 premjejev." Ne pozabite, da so ta shod slavnih jugo mediji tedaj razglasili za "Titovo zadnjo zmago". Time opazi na stotisoče Jugoslovanov, ki so se zgrnili na beograjske ulice... veterane II. svetovne vojnes solzami v očeh in odlikovanji na prsih... gospodinje z robčki na očeh... šolarje z zastavicami... ljudi, ki so klečali in molili. Time tudi špekulira, kaj se bo z Jugoslavijo zgodilo po Titovi smrti: lahko da jo bo napadla SZ (toda potrebovala bi 35 divizij, več kot 300.000 vojakov)... lahko da jo bodo pokopala mednacionalna trenja (zlasti med Srbi in Hrvati)... lahko da jo bo spodkopalo Kosovo, ki bo obenem tudi dobra pretveza za sovjetsko intervencijo. Konec uravnoteženega pogleda na Titov pogreb.

Kim Il Sung - 1994

Kim Il Sung je imel več vzdevkov kot Mao in Stalin skupaj - "Veliki vodja", "Večni vodja", "Vrhovni vodja", "Veliki oče", "Veliko sonce", "Sonce naroda", "Največji um", "Veliki jasnovidec", "Največji državnik 20. stoletja", "Genij" in tako dalje. Vzdevke je množil s tako naglico, kot si je postavljal spomenike, kipe, stolpe, štadione in slavoloke zmage. Ker je Koreja po II. svetovni vojni razpadla na Sever in Jug, jo je hotel leta 1950 ponovno združiti - s korejsko vojno, v kateri je na vseh straneh umrlo 3 milijone ljudi. Kim je oznanil, da je zmagal in rešil svobodo domovine. Po Stalinovem zgledu je rolal čistke in gulage (kwan-li-so) - po Maovem zgledu se je dal razglasiti za božanstvo. Ljudje zanj in za njegov sungizem niso le umirali, ampak tudi stradali. Bolje rečeno, ljudi je prepričal, da je Severna Koreja zgodba o uspehu, primer moderne družbe, in da v tujini, na Zahodu, ljudje še bolj stradajo. Da ne bi zahajali v skušnjavo, jim je zaprl vsa okna v svet - branje tujih časopisov in prepevanje južnokorejskih šlagerjev je zato prepovedal, kakor tudi vse religije in vse kulte. Edina religija, edini kult je bil pač on sam, Največji in Najlepši enciklopedični odgovor na vsa vprašanja. Severno Korejo je tako nepredušno zaprl, da je izgledala kot puščavnica, bolje rečeno - tako jo je izoliral, da je bila res neodvisna. Hej, koledar se je itak začel z njegovim rojstvom. Večen je bil 46 let, potem pa je 8. julija 1994 na lepem umrl. Pogreb je bil papeški, milijonske množice pa so žalovale, jokale, stokale, padale v trans in ga modelovale, naj se vrne. Kim Džong Il, njegov sin in njegov naslednik, jih je uslišal - in razglasil triletno žalovanje. Da bi ga lahko ljudske množice še vedno obiskovale, ga je dal balzamirati, tako da jim je v predsedniški palači - v spominski stekleni grobnici, ki je stala skoraj milijardo dolarjev - še vedno vsak dan na voljo, v črni obleki, zavit v zastavo, ves lep, naličen in večen, v družbi odlikovanj, ki so mu jih podelili predsedniki Albanije, Ruande in Jugoslavije. Ne pozabite, da je Kim Il Sung leta 1977 obiskal tudi Slovenijo - in da so severnokorejski časopisi poročali, da ga je v Ljubljani pričakalo več kot milijon ljudi.

Diana - 1997

Ko se je britanska princesa Diana 31. avgusta 1997 ubila v prometni nesreči, se je svet odel v črno. Bolje rečeno, svetu so začeli dopovedovati, da Diana ni bila le britanska princesa, ampak kraljica vseh - tudi Slovencev. Zakaj? Ker je "modernizirala" monarhijo. Komu mar? Ja, hitro je bilo jasno, da ne gre le za žalovanje, ampak za nekaj več. To je bilo nekaj med halucinacijo, religioznim transom, histerijo, onesveščanjem, kolektivno blodnjo, specialno vojno in pranjem možganov. Civilizacija je jokala. Celo Kitajska. Reakcija na njeno smrt je bila patološka. Še huje, v tej reakciji je bilo nekaj perverznega: ljudje niso žalovali za človeškim bitjem, ampak za sliko... fotko... imidžem. Ljudem ni bilo žal, da je umrla Diana, ampak da je umrla njena fotka. Ironično: ženska, ki je živela od fotk in nekje vmes tudi postala fotka, "najbolj fotografirana ženska na svetu", je umrla, ko je po Parizu kot obsedena bežala pred fotko, pred paparaci. Je Diana res umrla? Ne, spremenila je le slog. Imidž. In imidž je več vreden kot življenje. Diana - žrtev, križana mučenica, boginja, svetnica - ni bila nič drugega kot postmodernistična ikona, no, ikonca, na katero so pritisnili - in že je spremenila imidž. Znova in znova. Nenehno se je na novo izumljala - menjala je imidže, stile, kostume. Zdaj je bila Julija in zdaj Ana Karenina, zdaj Pepelka in zdaj Madonna, zdaj Grace Kelly in zdaj Audrey Hepburn, zdaj mati Tereza in zdaj Jackie, zdaj Queen of Hearts in zdaj Fair Princess. Njeno življenje je bilo le dober material za telenovelo. Vsaka epizoda nov ljubimec, množenje sorodnikov in čudnih povezav, prevare, izdaje, maščevanja in strasti - v slepo neskončnost. Daljše od življenja, krajše od večnosti. Diana je bila dokaz, kako malo je danes - v času spektakelske družbe - potrebno, da postaneš svetnica. Diana je bila slavna, toda slavna je bila le po tem, da je bila slavna. Po čem je slovela? Po tem, da je slovela! Med svečami žalujočih je odmevala viža Eltona Johna Candle in the Wind, himna Marilyn Monroe (kultni mrtvi zvezdnici), ki se začne z verzom "Goodbye Norma Jean", toda za potrebe pogrebne komemoracije so ga spremenili v "Goodbye England's Rose". Pot pogreba so podaljšali - na zahtevo publike. To je zahtevala tudi papeževa publika.