Konec tedna bo spet neka olimpiada ...

Največji športni dogodek na pragu novega tisočletja bo svoje plamene prižgal v petek. Ste si rezervirali termine? Ste kupili čips in čokolado? Že veste, kaj boste gledali? Atletiko - nedvomno, to je vendar kraljica športov; plavanje - komaj čakate, da si ogledate novo kolekcijo kopalk; kolesarstvo - kako, da ne, saj to je boljše kot Tour; veslanje - to je vaš šport, nikoli ne zamudite regate na Bledu in v Luzernu; strelstvo - kakopak, ta dinamika in prikriti lovski nagoni; military pa nedvomno obvezno, ker tam včasih nastopajo tudi kronane glave; če ne to, pa vsaj dresurno jahanje, ker moramo podpirati slovenski lipicanski simbol ... Ne blefirajmo. Katerega od omenjenih športov gledate v času, ko ni olimpijskih iger? Nobenega? Zdaj pa jih boste v ekstremnih terminih?! Naj podvomimo. Sicer pa se slovenska televizija že hvali, da nas celo s tem ne bodo obremenjevali. Raje bodo vrteli (cenejše?) posnetke. Prav nam je, če smo pa kar naenkrat postali nogometna nacija. Olimpiada kot taka pa seveda negira nogomet, ki je kot globalni spektakel igre že davno presegel. Kar niti ni bilo težko. Olimpiada se trudi negirati vse, kar je v športu popularnega ali holivudskega. Si predstavljate, da bi uradno priznani in prav po olimpijsko podkupljivi športni funkcionarji namesto svojega privatnega biznisa privolili v zakonitosti športa kot spektakla? Ja, kam pa pridemo, če bi gledali na igrah formulo 1 ali motocikle, ali pa nogometaše tipa Raul in Figo, ali košarkarja Shaqa? To ne gre, težava je v tem, da so to profesionalci. Kaj so? Profesionalci? In kaj so atleti in plavalci in strelci in kolesarji in gimnastičarji? Malo manj uspešni profesionalci, tisti boljši na igrah zaslužijo letno po par milijonov dolarjev, le malo manj kot boljši fuzbalerji in košarkarji.

Edina komponenta spektakla, ki jo premore olimpiada, je množičnost. Ta razsežnost združenega miroljubnega sveta je preživela tisti hip, ko smo na televiziji videli posnetke opletajočih in skup padajočih maratonskih eksotov, ki so se v boj s kilometri podali zato, da bi zadovoljili maksimo o pomenu sodelovanja. Če nič drugega, so postali zanimiv material za tv smešne posnetke. In dokazali, da sta v sodobnem športu samo dva diktata: denar in televizijska fotogeničnost.

Ko so pred leti začeli počasi spuščati na igre tudi prepovedane športe a la baseball in tenis, ki sta sinonim finančne "profesionalnosti", smo za hip pomislili, da se bodo stvari spremenile, vendar je zdaj spet vse jasno in povprečen slovenski športno navijač nima za koga navijati. Kot že rečeno, ni nogometa (za države nastopajo mlade reprezentance in trije odrasli nogometaši), po kontinentalnem ključu so izbrani tudi ostali predstavniki ekipnih športov in Slovenci smo se skozi nepravičen kvalifikacijski sistem prebili le pri rokometu, čeprav smo od mnogih reprezentanc, ki bodo nastopile, boljši celo v odbojki, ne samo v košarki in nogometu. Pa nič ne pomaga. Prastaro kubertenstvo je pozabljeno, važno je sodelovati in ne zmagati pa se je spremenilo v: važno je zmagati, če se vam seveda uspe uvrstiti na igre.

In zmagali so vsi naši, ki so prišli na naš avion za Avstralijo. In tako so naši olimpijci, predvsem tisti iz pri nas manj popularnih športov, počasi nabirali različne norme, ki so jih vodile na tekmovanje. Vrata so bila odprta predvsem za plavalce in atlete, katerih norme so prilagojene množičnosti. Ob strani pa velja to pot pustiti dejstvo, da so se na koncu posamezne panožne zveze odločale malce tudi po prilagojenih okusih. Tako kolesar Gorazd Štangelj ni mogel na potovanje, ker da je bil pred časom dopingiran, pri štafeti 4 x 100 metrov je šel na olimpiado kot četrti naš peti tekmovalec, ob tem pa smo izbrali še nekaj takšnih, ki se tudi, če bodo zvezde dobro stale, ne bodo prebili med trideset nas svetu. Ampak važno je sodelovati. Pa čeprav nam bo dolgčas. Zadnje pol leta smo tako ali tako govorili samo o normah. Po pravici povedano pa je dejstvo, da tisti, ki so norme lovili v zadnjem trenutku, tako ali tako nimajo nobenih možnosti, res nobenih. Atletika je že davno postala domena športnikov, ki s Slovenijo, razen da tu radi potrenirajo, nimajo nobene zveze. V plavanju naši še na evropskih prvenstvih ne dosegajo velikih uspehov. Pravzaprav so edina izjema rokometaši, ki jih bomo menda vsi gledali ne glede na termine.

Ampak ali ni lepo gledati naših zastav, ki se dvigujejo nad glavami naših športnikov v času, ko plehgodbe igrajo himno? Ja, to je res lepo, moteče je samo dejstvo, da je zlato medaljo vseeno težko osvojiti. Osvajali smo bronaste, osvajali smo srebrne, zdaj pa ... Naši favoriti za zlate medalje, ne glede na to, da nas obveščajo, da je prišla zlata doba našega olimpijstva, so zelo redki. Pravzaprav sta le dva: veslača Špik in Čop. Ostali so zgolj polfavoriti. Medalje naj bi pričakovali od skakalca v daljino, od rokometašev (ki edini zanimajo tudi širšo javnost), od tekvadoista, potem pa ... Ali nas bo izvlekel strelec na glinaste golobe ali troskokašica? Naj podvomimo. Smo zaradi tega manj nacionalno zavedni? Ali samo realistično-pesimistični, in to samo zato, ker nismo okuženi z globalno olimpijsko evforijo?

In se vrnimo nazaj v izbore. Od naših najboljših in najpopularnejših športnikov imamo samo rokometaše, selekcija, ki so si jo izmislili olimpijski funkcionarji, pa seveda izloča Slovence v ekipnih športih, podobno, kot nas je izločila v tekmi za organizacijo zimskih olimpijskih iger. Pri usodnih in zanimivih športih nas pač ne bo zraven, in ne vidim razloga, da bi zdaj vse te olimpijske blodnje gledal po televiziji. Ste pomislili, da bi pustili slovenski reprezentanci igrati košarko z edino ekipo, ki vsaj približno kaj pomeni tudi v svetu spektakla, z Dream Teamom? Ste mislili, da je Hala Tivoli Hollywood?

Včasih smo v ekipnih športih navijali za Jugo, ki je ponavadi delila svoje medalje s Sovjetsko zvezo in z Združenimi državami. Imeli smo športno vojno med Zahodom, Vzhodom in neuvrščenimi, zdaj ni več Juge in ni več Sovjetske zveze. Za odgovor na nagradno vprašanje, kdo bo v Sydneyju osvojil največ zlatih kolajn ali kolajn nasploh, pa ni treba trideset sekund za premislek.

Čeprav - če pa se zgodi čudež in nemara res osvojimo zlato ali kakršno koli drugo medaljo, bo medaljaš postal slovenski nacionalni heroj, športna disciplina, v kateri se bo to zgodilo, pa bo za hip najpopularnejša v naši deželi.

In še opomba: vsako športno prireditev, ki bo v naslednjih tednih konkurirala olimpiadi, si bom z užitkom ogledal. Predvsem fuzbal 1. 2. in 3. slovenske lige, pa tudi košarkarske turnirje po Sloveniji, pa formulo in motocikle, jasno.Tudi igre brez meja so OK. Mimogrede, kaj pa dobri stari srečelovi?

P.S. Prav zanima me, ali bo naša televizija zbrala dovolj sredstev in pokazala največji letošnji jesenski spektakel: pokalni nogometni tekmi med Mariborom in Olimpijo.

povezava