Ne vrediš ni pola pizde vode!

Vlak nekje med Šidom in Beogradom. Šest potnikov nas sedi v kupeju. Šest neznancev. Ko mladec, ki končuje policijsko akademijo, izve, da sem iz Slovenije, vagon oživi. Nesojeni Slobotov gardist, brezposelni hrust, učiteljica zemljepisa, upokojeni železničar in stara mamka začno drug prek drugega spraševati, kramljati in se radostiti klepeta s tujcem. Od leta 1990 ni nihče od njih šel dlje kot do prvih prekmejnih madžarskih mest. "Kaj si mislite o nas? S čim se ukvarjate? Kako, da ste prišli?" Mamka ne more verjeti ušesom, ko povem, da prihajam na mednarodno konferenco o srbskih psovkah v Novem Sadu. "Uuu, dajte nam povedat, zakaj pri nas tako preklinjamo?" Ja, psovke so posebne besede, ki nam služijo zdaj kot napadalni meč, zdaj kot ščit, da se ubranimo nasilnežev okoli nas, poskusim pojasniti ta sociolingvistični fenomen v ljudskem jeziku. - Sprejeto! V sosednjem vagonu in po hodnikih prepevajo Delije, ki gredo na evropsko tekmo C. Zvezde.

"Jebem vam boga! Kako ste lahko tako brez obraza, da sedite na moji bisagi z jajci!", dobi korajžo naš železničar, ki se požene med mladce v rdečebelih šalih, da bi rešil svoj tovor z živežem, ki ga enkrat na štirinajst dni pritovori od sorodnikov v Beograd.

Psovke torej niso izumrle, kot je leta 1973 napovedovala vojvodinska feniministka in filologinja dr. Olga Penavin, ki je pričakovala, da bo razvoj socializma pripeljal do brezkonfliktne družbe, v kateri ne bo več razlogov za psovanje. Na novosadsko konferenco, prirejeno v čast njenemu jubileju, so se pripeljali udeleženci s svežnji tekstov, ki so dokazovali prav nasprotno.

Aresti, navijači in režim

Dragoljub Zlatković je inženir agronomije, ki že trideset let goji nenavaden hobi. Ko obiskuje kmete, orače in pastirje, da bi jim svetoval, kako izboljšati in povečati pridelek, si v drobni notes na skrivaj zapisuje njihove kletvice in psovke. S seboj je prinesel pol tisoč strani piroških psovk in obscenosti, ki jih ne izpusti iz rok. Bukvalno. Ne dovoli niti, da bi kdo fotokopiral kakšno izmed posvečenih strani. S svojim krepkim telesom je seveda bolj kot kokoši podoben dinozavru, ki s težkimi perutmi zakriva svoja dragocena jajca.

Eden tistih izumrlih zasanjancev, ki verjame, da je ljudsko blago največji zaklad pod soncem. Vsekakor ve za hribovce nad Pirotom, ki jih ne boste nikoli slišati psovati drugih ljudi; kadar psujejo, bodo psovali le živino! Dva ali trikrat v življenju, ko pa se ne morejo zadržati, pljuskne iz njih grozovita beseda - dinda! Ko jih vprašate, kaj pomeni, bodo rekli, da ne vedo, da pa je to najhujša možna psovka, ki lahko pride iz človekovih ust.

Etimologinja dr. Biljana Sikimić proučuje merske enote. V obsceni leksiki prisluhne slovenski meri ni vreden pol kurca!, postreže pa s slikovito srbsko proti primero: ne vrediš ni pola pizde vode!

Zapori v Sremski Mitrovici so pred drugo svetovno vojno veljali za komunistično univerzo, zakaj zaprti partijski intelektualci so v njej prosto prevajali Marxa in Engelsa. Nekaj tega duha se je ohranilo še dandanes, ko eden izmed njenih upravnikov piše magistrsko delo o tipologiji preklinjanja med arestanti.

Navijaški diskurz je priljubljena tema lingvista mag. Aleksandra Mitrovića. Ko Zvezdaši slavijo zmago nad Partizanom, razvijejo dolg transparent, ki sporoča: "Naši sreći nigde kraja, grobari nam ližu jaja!" Toda na Zvezdinah tekmah se ne veseli le rulja, na štadionu so stalni gostje tudi univerzitetni profesorji in državni politiki; eden izmed voditeljev radikalcev je po svojih močeh udrihal v vsesplošnem pretepu. Navijači C. Zvezde tako niso fenomen huliganov, med letoma 1996 in 2000 so veljali za bastion opozicije, kjer se je v širni množici brutalno norčevalo kajpak iz Tuđmana, a v isti meri tudi iz vožda: Večeras je naše veče, Večeras se Tuđman peče, nek se peče i okreće, Ko ga jebe, nije imo sreće! Večeras je naše veče, Večeras se Sloba peče, Nek se peče, nek se dinsta, Ko ga jebe, kad je komunista!

Sodobni beograjski navijači gojijo psovalni dialog, pač po maksimi: "Stadioni niso cerkve, na tekme hodimo, da bi žalili rivale." Poezija psovk pa se ne ustavlja pri domačem besednjaku, ko pridejo v goste italijanski šampioni, jim navijači spregovorijo v lesenem, a vseeno v njihovem jeziku: Fumare mio cazzo!

Ko je Tanja Petrović beležila govor protimiloševićevskih demonstracij, ki jih je vodil "Odpor", je celo v psovaških izbruhih našla visoko mero kultiviranosti. Na Miloševićevo fascinacijo s komunistično Kitajsko/Kino, so hitro izdelali substitute obscenosti kot v: marš u Kinu Materinu! Na samih protestnih pohodih pa so se širile veseljaške nenasilne fomule tipa idem peške, jebem bez greške!

V domači rock poeziji ne izstopa prostaštvo kot uporna drža, temveč kdaj postane celo pesniški domislek. Prof. dr. Svenka Savić je na svoj univerzitetni kurz povabila kot gosta Ramba Amadeusa, ki prepeva: "uči dobro sine, da postaneš intelektualac - ja ću da me boli kurac za sve, neću oko kurca lanac."

Jeba

Prof. dr. Nedeljko Bogdanović, doajen srbskih psovalnih študij, pojasnjuje razliko med kletvico in psovko. Prva izniči, druga le degradira. Zato te bo nekdo preklel z udarcem po najljubšem sadnem drevesu, ko ti bo zabrusil: ne rodila ti sliva!, medtem ko ti bo šel psovalec le izničiti tvoj največji ponos: jebem ti tvoje slive!

Od nekod se zasliši politični vic: "Ali veš, kje je meja med Srbijo in Črno goro? - Tam, kjer se neha psovati mater (jebem ti mater!) in se začne psovati očeta (jebem ti oca!)!"

Če je bila za te dežele značilna mednacionalna mržnja, so psovke ena redkih reči, ki so si jih sposojali drug pri drugem. Srba, ki sta skupaj služila vojsko v JNA, se bosta ljubeče opsovala po albansko, ko se srečata. Kadar vojvodinski Slovaki, Ukrajinci in Madžari psujejo, psujejo le po srbsko. Domačo govorico čuvajo za bolj žlahtne opise duha. Ko v južni Srbiji kdo nemarno zakolne majke mu ga!, bodo rekli: da je to grdo, da je to bolgarsko. Ko Cigani psujejo Boga, pazijo, da se mu ne bi zamerili, pa ga zato raje nekaznovano prekolnejo s srbskim jebem ti boga! Nasprotno je po beograjskih ulicah slišati ciganski džafte kuravte, o katerem pa noben kolnač ne ve, kaj za vraga sploh pomeni.

Prof. Bogdanović opiše temno stran dela Vuka Stafanovića Karađića, kot so pesmi iz "Crvenega bana". Učitelji so dolgo nasprotovali tej objavi, češ, če bodo dijaki brali to literaturo, Vuka ne bodo več poznali po prosvetljenskem delu, temveč ga bodo enačili s fuk poezijo. Na srbski akademiji znanosti in umetnosti so pri leksiki za slovar knjižnega jezika vse lističe z zabeleženimi psovkami metali v posebno škatlo. Obstajalo je celo predpisano navodilo: "Če naletiš na psovko, jo vrži v rumeno škatlo!"

Lingvisti obscenosti so se kajpak pognali v lov za to tajanstveno rumeno škatlo.

Sam sem polemiziral z mnenji, da so psovke jebem ti... balkanska kulturna dediščina in navajal potopise kot mesto, v katerem so beležili celo najbolj nespodobne psovke. Tako je v 16. stoletju baron Žiga Herberstein v svojih Moskovskih zapisih opisoval perverzno psovaško navado tedanjih Rusov, ki jo je zapisal po latinsko: Canis matrem tuam subagiget!

Medijsko pojavljanje psovk budno spremlja dr. Dubravka Valić Nedeljković. Poslednja Srbija je premogla psovke celo v najbolj neverjetnem žanru, kot so agencijske vesti. "Jel' to onaj govnarski radio koji sam ja izbrisala iz registra?" - je vprašala Milena Arežina, sodnica prvostopenjskega sodišča v Beogradu, na zahtevo, da da izjavo za radio B-92.

Razliko med srbsko vsakdanjostjo psovanja prikaže humoreska iz srbsko poslovnega slovarja. Medtem ko se drugod po svetu stari prijatelji pozdravijo: zdravo, dolgo se nismo videli!, bo srbski prevod glasil: Đe si pizda ti materina? Vprašanje: kakšno funkcijo ima gospod v podjetju?, se prevede v : Koji je on kurac tamo? Misel, da je ta projekt lahko uresničljiv, pa bo najadekvatneje prikazal stavek: Ma to je pičkin dim!

Serjoznejši problem prevajanja je predstavil dr. Danko Šipka. Bogastvo srbskega psovalnega jezika povzroča probleme angleškim prevajalcem. Jebem ti majku! Jebem ti miša!, Jebem ti kuću poganu! Ker angleščina ne premore kaj več od fuck you! ali screw you!, je edina smiselna rešitev, da srbsko-angleški slovarji vsebujejo gradacije na lahke, navadne, močne in izjemno močne psovke.

Ko je poslušal srbske protinatovske transparente: "Klintone, možeš da nam pušiš/Širak nabijem ti Ajfelovu kulu u dupe/ Olbrajtovo, kurvo stara, je prof. dr. Jochen Raecke pokazal na razliko med Nemčijo 1945 in Srbijo 1999. Nemci po vojni niso pisali grafitov, v katerih bi v nemščini psovali okupatorje, temveč so v angleščini ter v ruščini in to v cirilici pozivali Američane in Ruse, naj gredo raje domov.

Dr. Stana Ristić iz srbske akademije znanosti in umetnosti razvršča psovke po hierarhiji kultov balkanske kulture: jebem ti mater, oca, sunčevu večeru, krv... in pridodaja mehanizme invektivnih omalovaževanj sodobnih vrednostnih bogov, kot je npr. denar v jebem ti pare!

Ko se vračam z avtobusom iz Novega Sada vojaček na sedežu pred menoj z zaveso pobriše zarošeno okno. Šofer, ki je doslej navijal narodnjake, z zadnjim očesom zapazi Balkanca in ga napade, če je tudi doma tako primitiven, da z zaveso pomiva okna. Mladec se hitro skruši in se opraviči. Srednjeevropejec bi sodil, da bo zdaj zadoščeno šoferjevi jezi, a tod nikakor. Prav zdaj šele ta začne psovati: "jebo te bog!, zdaj se boš pa še opravičeval!"

Misteriozno ostaja: zakaj imajo Srbi celo biblijo psovk, medtem ko po drugih kulturah uporabijo le po nekaj deset psovalnih obrazcev?

Njihova ljudska, šolmošterska razlaga je ta, da tisti, ki ne more doseči svobode, išče vsaj privid svobode, ki ga potem najde v psovanju. Po neodescartovsko: kolnem, torej sem!

Na vlaku tik pred Šidom pripoveduje prebegli Srb iz Osijeka svojo življenjsko zgodbo. "Še marca 1995 sem živel v hiši v Osijeku. Ponoči so mi neznanci streljali z brzostrelko pod oknom, veste, padel sem v tisto psihozo, ko sem se vsak dan tresel, kdaj bodo vdrli in mi posilili hčer in zlorabili ženo. Nisem zdržal in sem s Hrvatom iz Šida zamenjal posest za njegovo hišo. Preselil sem se z družino sem in padel v popolno mizerijo. Ko bi v Osijeku zdržal še dva meseca, ko so mednarodne sile prevzele skrb za srbsko manjšino! Kako lepo hišo sem imel, lepo plačano službo, sedaj sem pa vsem mojim uničil življenja. Po svoji neumnosti. Da bi šel v pizdo materno! Oprostite izrazu, toda ne najdem drugih besed."