13. 11. 2000 | Mladina 46 | Družba
Ne vrediš ni pola pizde vode!
© Tomo Lavrič
Vlak nekje med Šidom in Beogradom. Šest potnikov nas sedi v kupeju. Šest neznancev. Ko mladec, ki končuje policijsko akademijo, izve, da sem iz Slovenije, vagon oživi. Nesojeni Slobotov gardist, brezposelni hrust, učiteljica zemljepisa, upokojeni železničar in stara mamka začno drug prek drugega spraševati, kramljati in se radostiti klepeta s tujcem. Od leta 1990 ni nihče od njih šel dlje kot do prvih prekmejnih madžarskih mest. "Kaj si mislite o nas? S čim se ukvarjate? Kako, da ste prišli?" Mamka ne more verjeti ušesom, ko povem, da prihajam na mednarodno konferenco o srbskih psovkah v Novem Sadu. "Uuu, dajte nam povedat, zakaj pri nas tako preklinjamo?" Ja, psovke so posebne besede, ki nam služijo zdaj kot napadalni meč, zdaj kot ščit, da se ubranimo nasilnežev okoli nas, poskusim pojasniti ta sociolingvistični fenomen v ljudskem jeziku. - Sprejeto! V sosednjem vagonu in po hodnikih prepevajo Delije, ki gredo na evropsko tekmo C. Zvezde.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?