Šport 2000

O čem govorimo? O tem, da sta se v Slovenijo, natančneje v Olimpijo, vrnila najatraktivnejša slovenska nogometaša Sebastijan Cimerotič in Ermin Rakovič, o tem, da se je v Novo Gorico, v Hit, vrnil najboljši slovenski trener Milan Miklavič, o tem, da sta se Zlatko Zahović in Miran Pavlin dobro prodala v Valencio in Porto, ter o tem, da se je Slovenija po nekaj odmevnih izidih uvrstila celo na evropsko prvenstvo. Čeprav bi Jugoslovane in Norvežane lahko premagali, smo dvakrat remizirali in s Španci izgubili. Govorimo torej o nogometu - o slovesu lani največjega Maribora, ki so ga letos iz Evrope izločili Moldavci. Govorimo o vse bolj polnih stadionih. O pionirčkih in fanih, ki se jim Zahović in Cime podpisujeta na liste papirja, roke in čelo. To se Viliju Resniku ni dogajalo niti v najboljših letih.

Zgodba o uspehu je vezana na odhod selektorja Zdenka Verdenika, na njegovo mesto se je zavihtel Srečko Katanec in z nekaj potezami spremenil moštvo. Ob koncu letošnjega prvenstva se je sicer sprl z nekaterimi zvezdniki in začel novo sezono kvalifikacij s povprečnimi izidi, vendar reprezentanca Slovenije jeseni še ni izgubila, to pa so dosežki, ki jih še pred dvema letoma ni bilo mogoče pričakovati. Hkrati je postalo zanimivo tudi prvenstvo. Eden izmed razlogov je kriza Maribora, saj so se mu drugi klubi približali, po drugi strani pa močna Olimpija pomeni hkrati močno ligo - je že tako. Mimogrede, ravno leta 2000 se je v Sloveniji - v slovenski ligi - pojavil kak ducat novih, mladih fuzbalerjev: Pekić, Kvas, Žnuderl, Šnofl, Kušar, Puc, Lavrič ... Le trenerjev ni več, v Slovenijo prihajajo hrvaški strategi, ki se niso posebej izkazali niti v svoji domovini. Na klop Mure je na začetku prvenstva sedla zagrebška nogometna legenda Zlatko Cico Kranjčar, a ponosa Prekmurja ni spravil z mrtve točke. Podobno se dogaja z drugimi klubi, ki so najeli "CRO-stratege". Državni prvak Maribor, ki bi moral biti glede na igralski kader razred zase, je z nekdanjim trenerjem mlade hrvaške reprezentance Ivom Šuškom nekaj več pokazal šele proti koncu jesenskega dela prvenstva. Toda od pokalnega tekmovanja so se Mariborčani poslovili že v četrtfinalu. Hkrati so domači trenerji dokazali, da so najprimernejši za slovenske klube. Bojanu Prašnikarju je uspelo iz Olimpije, ki je še vedno brez glavnega sponzorja in z milijonskimi dolgovi v nemških markah, ustvariti jesenskega prvaka. Iz Avstrije se je na klop Hita Gorice vrnil Milan Miklavič; po nehumano hudih porazih na tekmah z Romo v pokalu UEFA in popolni igralski depresiji je to moštvo zdaj spet eden izmed kandidatov morebiti tudi za naslov državnega prvaka. Velik odliv igralcev velenjskega Rudarja v prejšnji sezoni je povsem konsolidiral Toni Tomažič, le nekdanjemu Velenjčanu na klopi Kopra Branetu Oblaku ne gre vse po načrtih. Kljub temu je Koper moštvo, katerega tekme si na domačem igrišču ogleda največ gledalcev. Mimogrede, uspelo je tudi srbskemu trenerju Borčetu Sredojeviću, saj je iz Sežane že prestopil v bogatejše Domžale.

Olimpijci

Sloveniji se je v tretjem poskusu uspelo dokopati do zlata. Veslaški dvojec Iztok Čop in Luka Špik je bil tako ali tako brez resne konkurence in bi bilo zanj vse razen zlata neuspeh, presenetil pa je strelec Rajmond Debevec. Olimpiada v Sydneyju je bila že njegova peta po vrsti, a tokrat prvič ni bil v vlogi favorita. Če že ne največji, je bil gotovo najodmevnejši dosežek olimpiade četrto mesto Brigite Langerholc v teku na 800 metrov. Drugi olimpijci so pravzaprav končali krepko pod povprečjem oziroma so dosegli manj od pričakovanega. Več kot 70 odstotkov se jih je uvrstilo niže od šestnajstega mesta, kar naj bi bilo eno od meril nastopa na olimpiadi. Turisti. Velika večina jih je po tekmovanjih izjavljala, da so dosegli največji uspeh, ker so se na igre sploh uvrstili. Denimo gimnastičarka Mojca Mavrič. Med največja razočaranja olimpijskih iger se je poleg skakalca v daljavo Gregorja Cankarja uvrstil njen moški vrstnik Mitja Petkovšek, ki je malo pred tem postal evropski prvak na bradlji. Mojster droga Aljaž Pegan pa se na igre zaradi zapletenih pravil sploh ni uvrstil.

Iztržek, ki bo ostal v zgodovini, so omenjeni zlati kolajni, ki ju je (vsaj eno) napovedoval naš olimpijski šef Janez Kocijančič, in prvi slovenski moštveni nastop rokometašev.

Rokometaši

Pod taktirko konec leta upokojenega Leopolda Jerasa so že januarja na evropskem prvenstvu na Hrvaškem s petim mestom in z zgodovinsko zmago nad Hrvati v Zagrebu potrdili nastop na olimpijskih igrah in prihodnjem svetovnem prvenstvu. Na olimpijskih igrah pa jim ni več šlo tako dobro. Nekateri so krivili sodnike, drugi nesoglasja med največjimi zvezdniki v reprezentanci, spet tretji so dolžili vodstvo. Naši fantje so sprva igrali dobro in tekme izgubljali v zadnjem delu, nazadnje pa so se morali zadovoljiti z mestom, ki ni niti dišalo po kolajnah. Škoda. Podobno neslavno že leta končuje pohod na evropski vrh laška pivovarna. Kljub neprestanim menjavam trenerjev in kopici tujih zvezdnikov na koncu pride Barcelona in z njo slovo v polfinalu. Sicer pa je pivovarna lani dobila novega tekmeca, ki mu prav tako ni žal velikih sredstev. To so ljubljanske Prule, ki jih je poleg Hermesa podprl še Mobitel. Letos jeseni so Prulčani že prvič remizirali v Celju. Dekleta so bila bistveno slabša. Olimpija že leta nazaduje, Krimu Electi pa se je ustavilo v skupini za uvrstitev med prvih osem v Evropi.

Košarkarji

Verjetno je novica leta to, da je razpadel evropski sistem tekmovanja. Na eni strani je okorna FIBA s "svojimi" klubi, na drugi veliki in bogati klubi, ki so imeli njenega sistema tekmovanja dovolj. Druga novica, ki je morda še presenetljivejša, prihaja iz Novega mesta, kjer domuje KK Krka. Novomeščani so v razburljivi končnici prvenstva premagali ljubljansko Union Olimpijo in ji skoraj pokvarili letošnji finančni načrt. Kljub temu sta oba kluba - s sponzorji - ostala v igri, prav tako reprezentanca, saj v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo še ni izgubila tekme. In to reprezentanca, ki še ni niti enkrat zaigrala res popolna. Ko se bodo pojavili vsi zvezdniki (Nesterovič, Milič, Alibegovič, Bečirovič, Gorenc, Tušek, Jurkovič ...), za razne Dragšiče verjetno ne bo več prostora.

Smučarji

Morda se v začetku sezone 2000/2001 sliši malce čudno, ampak leto 2000 je bilo za slovensko smučanje izjemno uspešno. Špela Pretnar je zmagala v svetovnem pokalu pod rubriko slalom. V isti disciplini je pri dečkih odnesel bron Matjaž Vrhovnik. Ob vseh slalomskih uspehih se je odprlo tudi Mojci Suhadolc in Špeli Bračun v smuku in superveleslalomu. V veleslalomu je eksplodiral Mitja Kunc, drugi in druge pa so preprosto povsem odpovedali. Sicer pa letošnja startna številka legende, Jureta Koširja, pove vse. 62.

Kolesarji

Slovenski kolesarji dobivajo čedalje večjo vlogo tudi med profesionalci. Toda niti pri kolesarstvu letos ni šlo brez zapletov. Najboljši slovenski kolesar Gorazd Štangelj je bil na državnem prvenstvu pozitiven na dopinški kontroli - kriv je bil efedrin, zato si je prislužil precej milo kazen kolesarske zveze, toda olimpijski komite ga je kaznoval z brisanjem s seznama olimpijcev. Čeprav so v Sydneyju nastopili kolesarji, ki imajo precej hujše dopinške dosjeje. Štangelj bi sodil v širši krog favoritov, svoj talent pa je dokazal že dober mesec kasneje s 13. mestom na svetovnem prvenstvu.

Ekstremisti

Leto 2000 je še enkrat potrdilo, da med nami živi veliko ekstremistov. Nekateri med njimi se ukvarjajo tudi s športom. Po lanskem odmevnem vzponu Tomaža Humarja smo letos dobili novega carja himalajskih vršacev. Davo Karničar je prvi na svetu presmučal najvišjo goro sveta Everest. Nekaj mesecev pred Humarjem je po svetovni slavi hlastal plavalni ultramaratonec Martin Strel. Uspelo mu je preplavati Donavo od izvira do izliva, pri tem pa je bil deležen velike pozornosti lokalnih medijev in veljakov, od Slovencev je bil njegov največji fan dolenjski rojak Lojze Peterle, ki je obiskoval dežele, po katerih je plaval Strel. To mu seveda ni bilo težko, saj se je letos nekaj časa dičil z naslovom zunanjega ministra. Med ekstremiste se je zapisal tudi nekdanji smučarski tekač Uroš Velepec. Dosegel je odmevno zmago na havajskem Ultramanu, tri dni trajajočem triatlonu. Drugi ekstremisti, npr. Dušan Mravlje, so letos bolj ali manj počivali.