Potrta tovarišica Milošević

Kratkolasi voznik črnega BMW-ja se opravičujoče nasmehne, ko skozi rdečo luč na semaforju in čez pločnik zdrvi navkreber proti Dedinju. "Včasih moramo malo prekršiti predpise, toda tukaj je za nas najbližje." Poblisk z lučmi in sporočilo, da so v avtu "gosti", sta dovolj, da se pred vozilom počasi odmaknejo sivozelena električna vrata z ostrimi konicami na vrhu, ki jih varujejo vojaki v maskirnih uniformah, oboroženi z avtomatskimi puškami. Notranjost dvorišča - natančna lokacija mora ostati neznana - je osvetljena z desetinami reflektorjev in v zelenico zasajenimi neonskimi lučmi.

Mira Marković Igorja in mene pričaka stoje. Intervju, ki ga bo dala, je za Srbijo pomemben - prvi v zadnjih treh letih za srbske medije, prvi od preobrata v Srbiji za domače medije in sploh prvi intervju za do prejšnje oblasti zelo kritičen medij - beograjsko Vreme. "Če vas vprašajo, kako sem, mirno recite, da sem potrta, čeprav mi tega nihče ne verjame," pove smeje se. To je njen odgovor na tisti običajen, "kako ste", "off the record" pa se pogovarjamo o burnih dogodkih v zadnjih štirinajstih letih. Pozno zvečer je in na Dedinju je tiho. Prostor, v katerem se pogovarjamo, je velik in svetel, opremljen z belim pohištvom. Usedemo se v prav tako snežno bele usnjene naslanjače. Za nami je kamin, zraven njega globus, v kotu televizor, na drugem koncu pa nekaj velikih lončkov z ogromnimi umetnimi benjamini. Mira Marković ima rada cvetje, vendar priznava, da ni najboljša vrtnarica, zato ima v svojih prostorih najraje umetne rastline.

Čeprav odločno zatrjuje, da ne spremlja televizije in časopisov, kmalu postane jasno, da je odlično obveščena o dogajanju pred 5. oktobrom in po njem. V zadnjih štirinajstih letih, od osme seje, je ta profesorica sociologije na beograjski naravoslovno-matematični fakulteti in soproga Slobodana Miloševića ter poznejša predsednica direkcije Jugoslovanske levice prehodila pot od absolutnih vrhov oblasti do obtožb za najhujša kazniva dejanja. Medtem ko analizira izide jesenskih predsedniških, zveznih in republiških volitev - te so se končale s skoraj popolno zmago srbske opozicije, zbrane v DOS, in porazom Slobodana Miloševića - prizna, da takšnega toka dogodkov ni pričakovala.

"Bila sem presenečena nad izidi volitev. Še danes sem prepričana, da sem precej kompetentna za presojo razpoloženja javnosti. Sama sem zelo dejavno sodelovala v volilni kampanji in sem imela sliko razpoloženja volilcev. Ta slika je šla v smeri drugačnega izida volitev od tistega, ki je bil objavljen 6. oktobra. Vendar je mogoče, da sem se zmotila in da je bilo razpoloženje javnosti, ko je šlo za vprašanje predsednika republike, drugačno."

Da se bo 5. oktobra lani zgodilo nekaj usodnega, nista pričakovala niti Mira Marković niti Slobodan Milošević. "O tem, da so se pripravljali tovornjaki, avtobusi in bagerji, ki so šli proti Beogradu, smo v naši hiši nekaj malega slišali šele zvečer pred 5. oktobrom in zjutraj tega dne. Informacije, ki so glede tega prihajale do mojega moža, jaz pa sem jih slišala od njega, niso govorile o nikakršnem resnejšem nasilju. Oba sva menila, da gre za pritisk, ki naj bi preprečil drugi krog glasovanja o predsedniku. Čeprav nisva povsem razumela, zakaj bi bilo treba preprečiti ta drugi krog volitev."

Na pripombo, da se je to dogajalo zato, ker so že volilni izidi v prvem krogu dokazovali zmago Vojislava Koštunice in ker je vedenje volilne komisije zbujalo sume, da se pripravlja nova volilna kraja, Mira Marković odgovarja z drugačnim pogledom na dogodke. "Nisem opazila, da bi bilo ljudstvo nezadovoljno zato, ker naj bi obstajal sum, da se pripravlja volilna kraja. Prav tako sama nisem opazila, da je obstajal sum, da se pripravlja volilna kraja. Poleg tega sama nisem niti pomislila, da bi se kdo v za volitve pristojnih državnih institucijah pripravljal na volilno krajo. In zakaj bi vse to delali v interesu kandidata SPS in JUL? Slobodan Milošević je bil že deset let na čelu Srbije in Jugoslavije. Ni bil prvič kandidat za položaj predsednika in popolnoma dobro je vedel, da ta funkcija, če se opravlja vestno in pošteno, ne prinaša ničesar, za kar bi se človek moral puliti, jemlje pa veliko življenja, pomeni neskončno obremenitev in za tistega, ki jo opravlja, ni niti enega dneva, ki ne bi bil izpolnjen s skrbmi, napetostmi in ogromnim delom. Biti predsednik države je privlačno samo za nekoga, ki ne namerava delati, za kogar bodo večino dela opravili drugi, ki nima občutka odgovornosti za državo in narod in ta položaj čuti kot priložnost, da nekaj časa lepo živi, in takrat, ko se mu zahoče, odloča o tujih življenjih."

Mira Marković poudarja, da nikomur v družini ni žal, da Slobodan ni več predsednik ZRJ. "Nikomur v naši družini ni bilo žal, ker on ni več predsednik republike, še posebej pa nam zaradi tega ni bilo težko. Težko nam je bilo samo zato, ker se je vse zgodilo na tako nenavaden in nepotrebno agresiven način," dodaja.

Vse obtožbe na račun Slobodana Miloševića zavrača. Trditve srbskega tiska, češ da naj bi bil Milošević 5. oktobra lani ukazal, da se vrže razstrelivo na televizijo Studio B in naj policija strelja na demonstrante in likvidira 30 ljudi, zanika kot "absolutno netočne" in trdi, da to dobro ve, ker je bila "največji del tega dneva z njim". O tem, kaj se je res dogajalo in kakšne odločitve so bile tega dne sprejete, še zmeraj ne želi spregovoriti. "O tem, kaj je točno v zvezi s 5. in 6. oktobrom, dnevi po tem in nekaterimi dnevi pred tem, se ne piše nič in nikjer. O tem vsi molčijo. Poudarjam - tudi jaz," ostaja skrivnostna Mira Marković. Na ponovljeno vprašanje, zakaj vendar molči, skopo dodaja, da zato, ker "so tudi razlogi za molk".

Ko beseda nanese na obtožbe, da sta s soprogom pripravljala likvidacije političnih nasprotnikov in organizirala prenose velikih količin zlata in deviz na račune v tujini, vse te zgodbe mirno označi za neresnične. "Mediji so v začetku oktobra trdili, da je moj mož nekam v svet po 6. oktobru poslal tri letala, polna zlata, da ima račune v tujih bankah, da je bogat človek ... Sedaj teh letal seveda nihče več ne omenja. Niti v tujih niti v domačih bankah ni imel nobenega računa, razen tekočega, na katerega je dobival plačo. Od 1. oktobra pa ne prejema niti plače. Najbolj umazano v zvezi z njim je to, kar vsak dan beremo v časopisju in gledamo po televiziji, češ da se je gmotno okoristil z dolgoletnim predsedniškim položajem. Vsak direktor boljšega podjetja in predsednik občine ima več materialnih dobrin kot on. O ministrih da niti ne govorim ... Če obstaja človek, ki od države ni ničesar niti vzel niti dobil, potem je to on. In če obstaja človek, ki mu je država dolžna, potem je to on."

Na pripombo, da zaradi odkupa rezidence v Užiški ulici proti Slobodanu Miloševiću teče postopek zaradi nelegalne gradnje, Mira Marković zanika vse navedbe o kaznivih dejanjih. "V Užiški ulici ni nobene rezidence. V nadaljevanju našega dvorišča je stala rezidenca kitajskega veleposlanika. Ker je naše dvorišče majhno, je moj mož, da bi ga razširil, zahteval od vlade Srbije, naj mu dopusti uporabo dela sosednjega, nekdanjega kitajskega vrta in pomožnega objekta nekdanjega kitajskega veleposlaništva ... Vlada je to zahtevo odobrila in mi smo plačali zahtevano ceno za pomožno zgradbo. Tu ni nič spornega. Kot niso sporni, iz težko razumljivih razlogov, nenehni poskusi, da se v zvezi z dosedanjim predsednikom Jugoslavije najde kak greh. Haag, zlato, hiša, zemljišče ... Pričakujem, da bodo začeli raziskovati, ali je res končal pravno fakulteto in ali je bilo to res v Beogradu, ali zna plavati ali se samo dela, ali ima dioptrijo res plus dve ali je prevaral ljudstvo s tem, da nosi očala z dioptrijo dve in pol ..."

Mira Marković brez zadržkov pripoveduje tragikomične podrobnosti iz časa bombardiranja Jugoslavije in komentira na desetine dogodkov ter mimogrede našteva sočne podrobnosti, ki bi lahko še mesece polnile naslovnice srbskega časopisja. Z ironijo omenja prijatelje, ki so jih po 5. oktobru "ekspresno hitro pozabili", in ne varčuje udarcev na račun nekdanjih zaveznikov, "ki so jo pobrisali v druge partije", in nekdanje opozicije, ki je zdaj na oblasti. Vse to se kar nekako ne prilega medijski podobni človeka, katerega usoda, morda pa tudi življenje sta odvisna od potez prav te, nove oblasti.

Ko se dotaknemo sumov, da sta s Slobodanom pripravljala likvidacije političnih nasprotnikov (o tem pravkar poteka preiskava, povezana z aretacijo dosedanjega šefa službe državne varnosti Radeta Markovića), Mira Marković zanika kakršnokoli odgovornost. "SDV je, kakor sem razumela stvari, precej samostojna institucija, in kot je videti, pogosto ne dobro obveščena ... Kar se mene tiče, s prejšnjim vodstvom SDV nisem imela nikakršnih stikov. To bodo potrdili tudi oni. S temi novimi - z njimi pa še manj ... Kar pa zadeva lastnika Dnevnega telegrafa (Slavko Ćuruvija, novinar, ki je bil sredi Beograda likvidiran takoj po začetku Natovega bombardiranja - op. avt.), je tako, da se je s svojimi posli že precej pred smrtjo preselil v Črno goro in mislim, da njegova smrt nima nobene zveze s politiko."

V zvezi s skrivnostnim izginotjem Ivana Stambolića Mira Marković sicer prizna, da je bil "Ivan Stambolić prijatelj mojega soproga", vendar poudarja, da družini nista imeli "posebej razvitih prijateljskih družinskih odnosov". "Prišli so novi in burni časi, Ivan Stambolić pa je ostal v preteklosti," dodaja Mira Marković in trdi, da je njen mož v času, ko je še bil predsednik države, od takratnega ministra za notranje zadeve zahteval, da "stori vse" oziroma da "se vsaj izve, kje je (Stambolić - op. avt.) in za kaj gre," vendar vse dokler je bil na položaju, "te informacije ni dobil".

Ko se pogovarjamo o obtožbah na račun njenega moža pred mednarodnim sodiščem v Haagu, ne pokaže nobenega vznemirjenja. Na vprašanje, kaj bi odgovorila Carli del Ponte, če bi jo ta vprašala, ali je njen mož ukazal etnično čiščenje v Bosni in bombardiranje Dubrovnika, Vukovarja, Sarajeva ..., odgovarja z vprašanjem. "Če meni, da ima mandat legalnega mednarodnega telesa, da se ukvarja s tem, naj poišče tiste, ki so dajali ukaze in izvajali etnično čiščenje na Hrvaškem in v Bosni. Predsednik Srbije iz tistega časa resnično nima nobene zveze s to zgodbo. Kakšno zvezo lahko ima predsednik Srbije z bombardiranjem Dubrovnika, Sarajeva, Zadra, Vukovarja leta 1991? Nekdo jo seveda ima. Za vojno v Hrvaški in Bosni so odgovorni tisti, ki so vojno spodbujali, in tisti, ki so jo izpeljali. Če je treba komu soditi v zvezi s tema vojnama, potem je treba soditi predvsem tistim zunaj Jugoslavije, ki so jugoslovanske narode spodbujali k sovraštvu in vojni v okviru svojega načrta razbijanja Jugoslavije. Po tem, ko se je državljanska vojna začela v Hrvaški in Bosni, pa naj o tem, kar spada v kategorijo vojnih zločinov, razpravljajo v Hrvaški in Bosni in ta vprašanja tam tudi rešujejo. To ni stvar Beograda, niti Haaga."

Za soprogo moškega, za katerega občila vsak dan napovedujejo nove in nove možne datume aretacije, in mater otrok, ki so vsakdanja tarča obtožb v medijih, je ta mirna drža precej nenavadna. Med Miro Marković na štiri oči in Miro Marković, kot jo poznamo iz poročil z različnih konferenc in tribun, je velika razlika. To je zato, ker se, kot sama prizna, "težko zbere pred kamerami". Nasploh se zelo nerada slika. V teh dnevih veliko več piše in se še naprej vsak dan sestaja s člani direkcije svoje stranke. Veliko časa preživi tudi z vnukom Markom. O svojem sinu Marku in hčerki Mariji rada pove kaj lepega, vendar ne želi povedati, kje točno je njen sin zdaj. Pravi, da je to zato, ker je med bombardiranjem na lažno obtožbo britanskega ministra Robina Cooka o tem, da sta njena otroka zbežala iz države, medijem odgovorila z odprtim pismom, kjer je navedla, kje sta Marko in Marija. Takoj zatem sta nekdanjo zgradbo CK na ustju Save zadeli raketi. Ena od njiju je prebila prostore radia Košava, ki je bil v lasti njene hčerke Marije - in ne prostore SPS, kot so poročali zahodni mediji.

"Vedela sem, da je to maščevanje za tisto pismo ... Po tem sem se odločila, da nikoli in nikomur več ne bom dala naslova svojih otrok, četudi bi imel najboljše namene," zatrjuje Mira Marković. O Vojislavu Koštunici, novem predsedniki ZRJ, ne izreče podrobnejšega mnenja, vendar pove, da ji "mnogi tovariši govorijo, da je v nacionalnih zadevah blizu politiki, kakršno je uveljavljala SPS". O svojih nekdanjih prijateljih, ki so prestopili v nove stranke, ne misli nič dobrega.

"Iz SPS in JUL se je novi oblasti pridružilo nekaj priliznjencev in strahopetcev, vendar se zdi, da je bilo še največ precejšnjih lopovov." Da danes skoraj nobeden od članov SPS, ki so "tekali za Slobodanom po tribunah", ne brani bivšega predsednika, jo navdaja z razočaranjem. Kljub temu na to pomanjkanje solidarnosti v vrstah srbskih levih strank gleda s precejšnjo ironijo. "Ah, ta solidarnost. Morala bi biti najmočnejša vrlina levičarjev. Izkazala pa se je za najšibkejšo. Po vsem skupaj resnično ne vem, ali bom drugič še levičarka," samoironično sklene pogovor.