Velika tišina

Kdor v sredo ob pol polnoči na milanskem štadionu Giuseppe Meazza ni sedel med navijači Valencie, ne ve, kaj je to tišina. Ne zna si je predstavljati. Ko je namreč enajstmetrovko zastreljal zadnji igralec Valencie, Argentinec Pellegrino, sem skoraj oglušel - oglušel od tišine. V tistem trenutku ni bilo nič bolj absolutnega od te tišine. Nič bolj nepremagljivega. In nič bolj oglušujočega. Ko je Oliver Kahn, golman Bayerna, žogo paradno blokiral, je južni del štadiona, zeleni sektor, v katerem je ždelo kakih 20, 25 tisoč Špancev (okej, in prgišče Slovencev), sunkovito in silovito obnemel. Hkrati. Absolutno. Nepredušno. Srhljivo. Na ves glas. Brez preostanka. Brez primere. Kot da ga ni več. Kot bi ga nekaj posrkalo. Požrlo. Kot bi padel v črno luknjo. Okej, to morda pride od šoka. Morda od antiklimaksa. Morda od sramu. Morda od utrujenosti. Morda od dehidriranosti. Morda od padca adrenalina. Morda od naglega izbrisa bojevniške srčnosti. Ali pa morda od groze. Vedel sem le eno - efekt je bil grozljiv. Kot da se je tišini zmešalo. Na njen luciden, apokaliptičen način.

Pričakovali bi stokanje. Po špansko, se razume. Pričakovali bi pestre glasove razočaranja, žalosti, potrtosti, strtosti, žalovanja, prizadetosti, negodovanja. Po špansko. Pričakovali bi besne krike. Po špansko. Pričakovali bi psovanje. Po špansko. Pričakovali bi jebanje matere, očeta, sina in svetega duha. Po špansko. Pričakovali bi klicanje in rotenje Boga. Po špansko. Pričakovali bi, o, šit! Po špansko. Pričakovali bi kakofonijo. Po špansko. Pričakovali bi šume, zvoke, zvene, kak pok. Po špansko. Hja, pričakovali bi španščino. Veliko španščine. Magari plaz španščine. Overdose španščine. Okej, pričakovali bi... saj veste... že kaj... nekaj... karkoli. Kje neki! Nič se ni zgodilo. Od španščine ni ostalo nič. Zdelo se je, kot da jo je kdo izsesal. Vršanje, šuštenje, pršenje se je v delčku sekunde sesedlo. Iz preže smo padli pod prešo absolutne tišine. Rekel sem si le: o, šit, kaj je pa zdaj to - sem gluh? Jasno, to sem si rekel v nešpanščini, v neslovenščini, v ne-jeziku, brez besed. Počutil sem se tako kot na začetku tekme in ob golih, ko sta trušč in hrušč največja. Mhm, to so trenutki, ko se ne slišiš. Tudi če kričiš. Ta tišina je bila iz iste snovi - ne slišiš se. Pogledal sem levo... desno... se zasukal - ne, to niso bili obrazi, ampak nogometne žoge, ki jim je nekdo izpustil dušo.

Navijači Valencie - oh, in slovenski navijači, brata Obrez na levi, zraven njiju novomeški navijač Crvene zvezde, simpatičen parček na desni, Pero Lovšin spodaj, nekaj vrst nižje, v dresu Zlatka Zahoviča, se razume, in še nekaj Slovencev, levo od Perota, jasno, z osmico na hrbtu - so obviseli v nekakem pol-svetu, med-svetu, pod-svetu, ne-svetu. Policija jih ne bi našla. Bili so nematerialni, irealni. Ne morem reči, da so bili mrtvi, obenem pa tudi ne morem reči, da so bili še živi. Kot bi Bog na daljincu stisnil tipko mute. In vzel zvok. Ga amputiral, odpravil, ukinil. Z dekretom. Gledal sem levo in desno, gor in dol. Nekateri so na stolih okameneli. Neslišno. Nekateri so zdrsnili s stolov. Neslišno. Nekateri so že drseli proti izhodom. Breztelesno. Eterično. Brezizrazno. Neslišno. Nihče ni bil več izziv za tišino. To je bil trenutek, ko se je zazdelo, da zvok sploh ne obstaja. In da nikoli niti ni obstajal. In če vprašate mene, potem lahko rečem le, da si zvoka preprosto nisem več znal predstavljati. Nisem ga več mogel z ničemer primerjati - ker ga ni bilo več s čim primerjati. Je lahko kaj bolj absolutnega od tišine, ki te prisili, da izgubiš občutek za zvok? In to do te mere, da si ust ne upaš odpreti, ker se pač bojiš, da ne bo kaj slišati. Drži, lahko se ti zmeša.

In seveda, gledal sem bejbe, navijačice Valencie, seksi Španke, lepe norice - po licih so jim lile solze. Kot dež. Toda neslišno. Ne, nobenega hlipanja ni bilo slišati. Nobenega smrkanja. Nobenega lovljenja sape. Njihove solze so bile edini znak življenja. Edini dokaz, da so še žive. Edini dokaz, da moški še obstajajo. Edini dokaz, da je ta masa še živa. Vsi skupaj so izgledali brezposelno. Kot mumije, ki jih je sram svoje tišine. Kot mumije, ki jih je strah tega, da nimajo kaj reči... da ni kaj reči... da ni kaj slišati. Odmotavali se bodo do doma, vse do Valencie - in čez. Plast za plastjo, ovoj za ovojem. Kaj bo ostalo, ko se bodo odmotali do konca, nimam pojma, toda nočem biti zraven, ko se bo to zgodilo. Albert Camus je nekoč rekel, da se je vse, kar ve o morali, naučil od nogometa - eh, ni čudno, da je potem napisal tudi knjigo o Sizifu. O tipu, ki vali skalo po klancu navzgor, a se mu pred vrhom vedno zavali nazaj. Vidite, navijači Valencie so izgledali kot Sizifi na sedativu. Sami dobro vedo, kaj vse bodo morali storiti, prestati in žrtvovati in kam vse bodo morali, preden bodo lahko Valencio spet gledali v finalu evropske nogometne lige. In sami dobro vedo, kaj se jim bo zgodilo, če bodo začeli zdaj po izgubljeni tekmi rolati vse tiste dobre stare fuzbalske špekulacije, oh, saj veste, kaj bi bilo, če bi dal Zahovič gol že med tekmo... če bi Zahovič pri penalu streljal v Kahnov desni kot... če Carboni s penala ne bi zadel vratnice... in če Hector Cuper zadnjega penala ne bi dal streljati Pellegrinu. Drži, do Valencie se jim lahko zmeša. Pred norostjo jih bo varovala le tišina. Za njih je res bolje, da se ne slišijo.

Ko sem šel s štadiona, so navijači Bayerna sedeli v avtu in snifali kot Al Pacino v Brazgotincu. Ne, zmaga ni bila dovolj - če so hoteli ujeti intenzivnost navijačev Valencie, so potrebovali še program plus.

Banalna nepozabnost, nepozabna banalnost

Na prve navijače Bayerna smo nabasali že kmalu po Benetkah. Na črpalkah so cuzali pir, mahali in se trepljali. Vsi so bili kakopak v rdečih dresih. Vsi so bili oboroženi s transparenti, zastavami in drugimi pritiklinami. Njihovi avtomobili so bili mobilni džamboti. Toda iskreno rečeno, kakega cirkusa niso delali. Ne, niso težili. Italijani so jih le nemo gledali, malce zviška in prezirljivo, četudi v resnici ljubosumno. Le zakaj ne, lepo prosim - Nemci so v svojo vojno, tokrat v vojno s Španci, svojimi nekdanjimi partnerji, spet zapletli Italijo. No, policajev je bilo povsod polno. Na avtocesti. Na črpalkah. Potem je bilo navijaških avtomobilov vse več - in vse več je bilo navijaških avtobusov. Vsuli so se s severa, pred Brennerja. Ja, obzorje je bilo vse bolj rdeče. Danes Italija - jutri svet. Nemci pač. V irhastih hlačah in s frizurami, po katerih je zaslovela bundesliga. Reds. Vidijo rdeče. Govorijo rdeče. Hodijo rdeče. Mislijo rdeče. Na kongresu internacionale bi se jih razveselili, heh. A kot rečeno, brez kravala. Brez incidentov. Rutinsko. Bili niso nič posebnega, izjemnega ali pa neobičajnega.

Toda hecno, po isti poti so se proti Milanu valile tudi karavane z navijači Valencie. Ne, to niso bili Španci, ampak člani fan-klubov iz tujine, tudi Italije. Da bi potovali čim bolj mirno in da bi se na avtocesti izognili srečanjem z navijači Bayerna, je skrbela policija, tako rekoč sproti - vsi avtobusi z navijači Valencie so imeli namreč spremstvo. Za njimi in pred njimi so namreč vozili policaji - z na stežaj prižganimi lučmi. Točno, "Španci" se niso mogli izgubiti. A po drugi strani, nihče se ni mogel izgubiti, saj so se ob cesti hitro začeli pojavljati elektronski panoji, ki niso puščali nobenega dvoma, kako se pride do milanskega štadiona Giuseppe Meazza alias San Siro: Richtung Bologna! Ah. Na "španskih" avtobusih je bilo polno Mendiet. Kamor si pogledal, je sedel Mendieta. Mendi, Mendi! Okej, na štadionu je malce kasneje pred mano resda sedel Ayala, toda zraven njega je sedel Mendieta. In zraven Mendiete spet Mendieta. Kar je veliko Mendiet, huh. Je pa res, da mi je na prste med prebijanjem skozi vrste stopil tudi Canizares. Ne, ta ni imel le Canizaresovega vratarskega dresa, ampak je bil tudi videti kot Canizares, vključno s peroksidno frizuro. To ni več navijač - to je impersonator. Fuzbalerji so na tem, da postanejo Elvisi. Kot da je to kaj spremenilo. Tudi navijači Valencie so se namreč proti Milanu valili brez kravala. Brez incidentov. Rutinsko. Bili niso nič posebnega, izjemnega ali pa neobičajnega.

Ne da je bila slika v središču Milana kaj bolj izjemna ali pa kaj bolj neobičajna - ulice, piazze in atriji so bili nastlani, navijači so orgiastično noreli, skakali in vreščali, petarde so pokale kot topovi, na vsakem koraku je stal štant z navijaškimi artikli, do zob oboroženi policaji so tekali sem ter tja, Italijani so zmajevali z glavami, tapkaroši so tapkali. Res, nič posebnega. Nič nadnaravnega. Nič mitskega. Brez presežka. Navijači Valencie so mi celo za karto ponujali le piškavih 350.000 lir. Šit. Rutinsko pa je bilo tudi pred štadionom. Tapkaroši so karte ponujali po tisoč mark. Nič spektakularnega, ne. Še manj rekordnega. Kar nas pripelje na štadion, kjer se prav tako ni zgodilo nič dramatičnega, izjemnega ali pa običajnega, če seveda odštejem, da se je Špancem začelo mešati, ko so po zvočnikih začeli vrteti Volare, in da so stali mirno, ko se je zbor Scale prelevil v Zbor sužnjev iz Verdijeve opere Nabucco (o plavajoči misli, hitečih krilih, dehtečih oljkah, blagih sapah domačih livad, zlati harfi in domovini), ker so očitno mislili, da poslušajo himno Združene Evrope. Narobe - poslušali so himno italijanskemu osvobajanju izpod avstrijskega škornja.

Junak našega časa

Kar nas pripelje na tekmo, ki je bila le replika vseh prejšnjih baz - nič izjemnega, dokaj rutinska, brez tveganj, okej, brez presežka, brez veličine, brez dimenzij. Dokler ni vstopil Zlatko Zahovič, ki je na dan tekme Ekipi rekel: "Velike tekme so za velike igralce. Ne sanjam o tem, da bom odločil finale, ampak trdno verjamem, da ga bom res!" Drži, dvoboj med Bayernom in Valencio je bil brez velikega igralca, dokler ni v igro vstopil Zahovič. Kako prepoznate velikega igralca? Po petih rečeh - po lucidnosti, po nujnosti, po zgodovinski smiselnosti, po protislovnosti in po tragičnosti.

Kaj je lucidnost, je pokazal takoj, ko je vstopil v igro: njegove žoge nimajo le oči, ampak imajo oči, ki vedno vidijo tri poteze vnaprej. Po šahovsko. Iz vsake njegove podaje bi bilo mogoče izpeljati celo nogometno tekmo - še več, idealno nogometno tekmo. Vsaka njegova poteza igro razplete. Zato je nujen. Navsezadnje, kdaj ga pa v igro daje Hector Cuper, coach Valencie - točno, le ko je res nuja. Ko ne gre. Ko sam ne vidi več. Ko mu sistem odpove. Ko igra potrebuje revolucijo. Ko Valencia vodi in zmaguje, ga Cuper ne potrebuje. Zato smo upali, da bo Bayern izenačil. Ja, upali! Upali? Zahovič pač ve, da v Valenciji igra za klub in za Slovenijo. Pod dresom je imel majico z napisom Slovenija. Ve, kaj pomeni za Slovenijo. Ve, da za Valencio navijamo le zato, ker tam igra on. Ve, da ga gledamo. Ve, da ima nalogo. Ve, da čakamo njegov odgovor. Ve, da je del zgodbe o Sloveniji. Zgodovinsko je smiseln. In vzvišeno protisloven, ujet v razredni boj sodobnega nogometa, v boj med silami starega in novega reda - Cuperju, Argentincu z božjim kompleksom, mora nenehno dokazovati, da je boljši od "njegovih" Bogov, ki prihajajo iz nogometno privilegiranih dežel. Zakaj ga Cuper ne mara, je jasno - Zahovič ne loči med tem, kar je za ljudi, in tem, kar je za Bogove.

Velik igralec tekmo odloči ali pa je ne odloči, toda to stori na velik, nedoločno ogromen, epski, monumentalen, agoničen, tragičen način. Ja, na ajshilsko-sofoklejsko-evripidski način. Kar pomeni, da jo odloči, četudi je ne odloči. Ko je zastreljal enajstmetrovko, so vsi vzdihnili: oh, zajebal je, lahko bi bil junak! Okej, lahko bi streljal v Kahnov levi kot. Lahko bi bil tako banalen. Vedel je, da se Kahn vedno vrže v svoj desni kot, ne. Mehanično, avtomatično, serijsko, hja, kot robot. Kahn je robotiziran Bog... ee, RoboGod. Toda Zahovič si banalnosti ne more privoščiti. Banalnost je lastnost Bogov. Zahovič je tam zato, da Bogove izziva. Storil je le to, kar je moral storiti. Streljal je v zgornji desni kot - in Kahn je strel ubranil. Njegov strel je bil popoln - kot pač rečemo za umetnino, da je popolna. Neubranljiva. Tudi Kahnova obramba je bila popolna - kot pač rečemo za mašino, da je popolna. Kahn je bil v živo videti kot specialni efekt - kot da so ga podaljšali z digitalno manipulacijo.

Dvoboj Zahovič/Kahn je bil kristal San Sira, edini metafizični trenutek te tekme, edino zrno, v katerem smo lahko začutili Stendhala, Dostojevskega, Kafko, šekspirjansko vrtoglavico in duha antične tragedije. Zahovič je hotel dati tej zgodbi smisel. In seveda, smisel je hotel dati svojemu boju z Bogovi. Kot Orest, kot Ojdip, kot Prometej. Šur, po boju je stal tam, sredi bojišča, popolnoma sam, rahlo ločen od ostalih, si snemal elastiko, jo zvijal in grizel, nemo zrl predse in potem s stoičnim nasmeškom gledal skupino desetletnih dečkov, malih nogometašev, malih fanov, ki so ga na lepem obkrožili ter ga začeli trepljati in nežno vleči za dres. Ja, hoteli so njegov dres. Drugih niso vlekli za dres. Drugi jih niso vlekli. On je bil njihov junak, ne pa Kahn.