Levji kralj

Sredi 19. stoletja je Dancem počil film. Dovolj so imeli tega, da ima vso oblast kralj - hoteli so demokracijo. Nekega večera so se ga na lepem napili, se opogumili in potem množično odkorakali pred rezidenco Fredrika VII, danskega kralja in absolutnega vladarja, se razume. Ko so prikorakali do palače, je bila že noč. Kralj je kakopak trdno spal. Pa so ga zbudili. Ne, niso vdrli v palačo. Niti je niso začeli oblegati s kamni ali pa obstreljevati s katapulti. Začeli so le zganjati trušč in na ves glas klicati kralja. Fredrik, o, Fredrik! Kralj se je prebudil in stopil na balkon: Kaj je? Kaj hočete ob tej pozni uri? Danci so si bili edini: Kralj, hočemo demokracijo! Kralj Fredrik VII je le skomignil: Aja, sem že mislil, da je kaj resnega! Glede na trušč je gotovo pomislil, da se je zgodila kaka nesreča. Pa se ni. Ljudje so hoteli le demokracijo. Kralj, ki je hotel čim prej nazaj v posteljo, je le dahnil: Če je to vse, kar hočete, potem prav - imejte demokracijo! Samo ponoči mi dajte mir! In naslednji dan je Danska dobila demokracijo. In novo ustavo, ki je uzakonila predstavniško obliko vlade. Lepo, seksi in elegantno. Brez terorja in giljotin.

Nekaj podobnega se je te dni zgodilo v Bolgariji, le da je bila smer nekako obratna. Ljudje so šli do svojega nekdanjega kralja Simeona II in rekli: Veličanstvo, hočemo, da se vrnete! Toda tudi on je bil po dansko začuden: Zakaj hočete, da se vrnem? Bolgari so si bili edini: Ker hočemo demokracijo! Okej, je dahnil kralj, če je to vse, kar hočete, potem prav - imeli boste demokracijo! In se je vrnil. Prejšnji vikend. Toda ni se vrnil tako, kot se običajno vračajo kralji, ampak se je vrnil demokratično - naredil je svojo stranko, Nacionalno gibanje, rekel "Dajte mi 800 dni, pa vam izboljšam življenje", šel na volitve in zmagal. Lepo, seksi in elegantno. Brez terorja in giljotin. "Od danes je Bolgarija drugačna," je vzkliknil po spektakularni zmagi svoje desno-sredinske stranke, ki je v parlamentu dobila polovico sedežev in ki jo je - da bi bilo vse skupaj ja še bolj infarktno in urgentno! - ustanovil le dva meseca pred volitvami. Ja, šele tam nekje aprila, ko se je sploh vrnil v Bolgarijo. Do tedaj je Bolgarijo poznal v glavnem iz pripovedovanj, kajti od svojega devetega leta - od leta 1946, ko je Bolgarija na referendumu zrušila monarhijo - je živel v izgnanstvu. Kot se pač za balkanskega kralja spodobi.

Simeon je bolgarski kralj postal že pri šestih, leta 1943, ko je njegov oče, Mufasa, hočem reči kralj Boris, na lepem umrl. A le zakaj bi še živel, ko pa se mu je že zgodilo vse tisto, o čemer je sanjal. Tik pred tem je namreč srečal Adolfa Hitlerja, svojega junaka, poslovnega partnerja in duhovnega sorodnika. Šest let prej pa se mu je rodil sin, kar ga je tedaj tako razveselilo in navdahnilo, da je pomilostil 4.000 zapornikov, dal krstno vodo pripeljati iz reke Jordan, vsem bolgarskim otrokom pa dvigniti šolske ocene. Kaj bi še živel? Circle of life! Njegov Simba je pač dopolnil 6 let, tako da je bil zrel za prevzem oblasti - in kakopak tudi za vojaško menedžiranje ruske fronte, vključno z bitko za Stalingrad. Nerodno je bilo le to, da Bolgari po II. svetovni vojni niso hoteli slišati, da bi jih vodil 9-letni mulc. Ni mu preostalo drugega, kot da se je dal izgnati v Deželo senc... ee, v Afriko, v Egipt, kjer je postal prijatelj vseh Arabcev. In kasneje v Španijo, kjer je proizvajal vojaško elektroniko - in postal bolj ali manj senca.

Drugi izgnani balkanski kralji ali prestolonasledniki so se bolj trudili. Albanski kralj Leka, ki so ga zaradi trgovanja z orožjem vrgli iz Španije in Tajske, je pred leti pristal v Južnoafriški republiki, skušal vmes nekajkrat vreči komunistični režim, a tudi ko je potem komunizem padel sam od sebe, so ga na meji zavrnili, ker v njegovem potnem listu piše, da je Kralj. Grški kralj Konstantin, sicer olimpijski prvak v jadranju, je moral po neuspešnem puču proti vojaški hunti prebegniti v Veliko Britanijo, po padcu vojaške hunte pa je lahko le nemočno gledal, kako njegovo ljudstvo referendumsko ukinja monarhijo. Tudi romunski kralj Mihael se je umaknil v Veliko Britanijo, toda nikoli ni bil ravno pri denarju, tako da je proti komunistom deloval le idejno-politično, v glavnem pa prodajal rezervne dele za letala. In seveda, jugoslovanski prestolonaslednik Aleksander mirno živi v Veliki Britaniji, že ves čas pa ne odstopa od svoje teorije, da je monarhija edino zdravilo za jugoslovanski kaos.

Simeon je to teorijo spravil v prakso. Od Aleksandrovih besed je prešel k dejanjem. Simeon je uslišana molitev tistega kriptofašističnega populizma, ki ga - mhm, tudi pri nas! - poznamo iz stavkov a la "zdaj je slabše kot prej"... "demokracija nas ubija"... "prej je bilo sicer na oblasti partijsko enoumje, toda vsi smo imeli službe, stanovanja". Simeon je Rambo postkomunistične tranzicije. Bolgari so ga "ustoličili" zato, ker verjamejo, da jih bo rešil pred revščino, korupcijo, inflacijo, brezposelnostjo, visokimi davki, politično elito, begom možganov in mamutskim dolgom tujini in da jih bo popeljal v Nato, EU, moralni raj in neke sorte novi komunizem. Jasno, pri vsem skupaj je najbolj srhljivo to, da mu verjamejo zato, ker je pravljično bitje! Ker je kralj. In dalje, na oblast ga je pripeljala ista logika kot nedavno desno-sredinskega Berlusconija: Ker je bogat, ne bo kradel, ne bo podkupljiv! To logiko kakopak lepo dopolni podatek, da so Bolgari de facto proti restavraciji monarhije. Kar pomeni, da so za kralja, toda ne za kralja samega po sebi, ampak hočejo, da jih vodi popolna populistična postkomunistična fantazija - kombinacija diktatorja in kralja. V eni osebi hočejo kralja, ki bo delal, in diktatorja, ki bo sočuten. Huh, kako slovensko pravzaprav.