Internetne avtorske pravice

Sodni pregon in zmaga ameriške glasbene industrije proti Napsterju, programu, ki je omogočal medmrežno izmenjavo glasbe v digitalnem formatu, je bil najbolj odmeven spor, kar se tiče interneta in avtorskih pravic. Internet je že izgubil frivolni anarhični status, ki ga je imel sredi devetdesetih let, ko so ga uporabljali za izmenjavo najrazličnejših podatkov in je bil praktično edini medij, za katerega je veljala popolna svoboda govora. Toda popularizacija je pomenila komercializacijo, internet pa je dobil status enakovrednega med mediji. Za takšnega pa veljajo enaka pravila kot za ostale medije. Internet je bil dolgo vir 0glavobola softverske industrije, saj se je prek njega prenašalo veliko piratskega materiala, pojav mp3 pa je pridružil še glasbeno industrijo. Sodnih sporov glede avtorskih pravic je bilo že nič koliko, ne nazadnje se je tu pojavilo tudi združenje ameriških filmarjev, kljub temu da jim internet ne povzroča toliko škode, kolikor skrbi za njihovo promocijo. Po internetu se je namreč na veliko razpečeval program DeCSS, ki omogoča dekodiranje zmeraj bolj priljubljenih DVD-jev, ki so po nekem bizarnem ključu kodirani po različnih svetovnih conah.

Varovanje avtorskih pravic in njihova uveljavitev na internetu je bila dilema od njegovega razcveta. Prve tožbe v zvezi z avtorskimi pravicami so bile zaradi zaščitnih znamk. Njihovim lastnikom je šlo že v nos, če je kdo njihovo stran poimenoval s podobnih imenom, še bolj pa so jih motile razne parodije. Jedro spora so bile tudi internetne strani, narejene iz tako imenovanih okvirjev (frames), ki omogočajo povezave na različne strani, obenem pa ohranjajo še vedno del prvotne spletne strani. Tako je CNN tožil neko novičarsko stran, ki je omogočala povezavo na CNN, obenem pa so se obračali spletni oglasi CNN-ju konkurenčne strani. Veliko prahu povzročajo tudi domene com, net ali org, ki se dajo registrirati brez omejitev. Brez regulacije je nastala velika zmeda, predvsem v ZDA so se vrstile številne tožbe tako zaradi kraj imena ali blagovne znamke, zmaga pa je večinoma pripadla tožnikom. Razen, seveda, če ni šlo za kakšne umetniške nadiimke, kot so Sting ali Madonna. Za zaščito avtorskih pravic je največ napravilo sprejetje ameriškega Digital Millenium Copyright Act v letu 1998, ki je praktično zaščitil vso vsebino na internetu. Večina tožnikov se je pozneje sklicevala nanj, saj ne ščiti zgolj dveh zadev. Vsebine, ki so omejene z različnimi filtri, in vsebine, ki niso ali pa so slabo ter zastarelo zaščitene. ZDA je glede zaščite vsebin sledila Evropa, piratstvo pa se seli vedno bolj na vzhod, tam, kjer ga pač najmanj omejujejo oblasti.

Slovenske prijave

Kako je z internetom in avtorskimi pravicami v Sloveniji? Slovenski del interneta še velja bolj ali manj za lokalnega in tudi zaradi razmeroma slabe obiskanosti iz tujine nikoli ni veljal za kakšno leglo piratstva. Povsem drugačna je situacija že na strežnikih, ki so postavljeni nekaj sto kilometrov po cesti bolj jugovzhodno, kjer je moč najti od crackov za razbijanje programov do piratske programske opreme ... "Naše stališče je, da ima uporaba gradiva na internetu isto usodo kot ostala uporaba avtorskih del," pravi Andrej Zupančič iz Avtorske agencije Slovenije. V zvezi z objavo na internetu je na Avtorsko agencijo prišlo že nekaj sto prijav, vendar se na sodišču končajo bolj ali manj redko, saj največkrat pride do izvensodne poravnave. Na sodišču sta se končala denimo spora s predvajanjem teleteksta na spletni strani in zlorabo blagovne znamke. Prav sedaj pa naj bi potekal postopek nekega našega umetnika proti nekemu ameriškemu podjetju, ki se ukvarja s spletnim trgovanjem, ker prodaja njegova dela brez dovoljenja.

Na področju glasbene industrije pa v Sloveniji ni nič novega. Kljub temu da po internetu kroži precej slovenskih glasbenih mp3-jev, se zdi, da so ti namenjeni zgolj za promocijo glasbenikov. SAZAS čaka, za kakšne ukrepe se bodo odločili veliki založniki, ki imajo po besedah Istoka Žagarja z internetom veliko več izgube kot dobička. Mp3-ji so že tako ali tako zadali smrtni udarec nekoč popularnim singlom, velike založbe pa še vedno niso iznašle pravega ključa, kako prodajati glasbo v digitalnem formatu. Tovrstna prodaja ne samo, da ne prinaša dobička, temveč še zdaleč ne pokriva izgube, ki jo ima glasbena industrija zaradi prenosa glasbe po internetu. V Sloveniji je glavni vir piratstva prodaja nelegalno posnetih cd-jev, njihova vsebina pa je velikokrat zajeta z interneta ali pa je internet medij prodaje. Podobno je tudi s programsko opremo. Internet bolj služi za prodajo nelegalne opreme kot za pretok programske opreme. Rok Koren, ki v Sloveniji vodi podružnico BSA (Bussines Software Alliance), nam je povedal, da je največ nelegalne opreme še vedno v podjetjih, ki jih tržna inšpekcija vse bolj jemlje pod drobnogled. V preiskavah se je pokazalo, da ni veliko nelegalizirane programske opreme, ki bi bila pridobljena prek interneta. V glavnem gre le za program Win Zip, za katerega pa tržna inšpekcija največkrat izda le opomine. Sicer pa večina prijav v zvezi z nelegalno opremo prihaja iz vrst nevoščljive konkurence ali nezadovoljnih delavcev, tržna inšpekcija pa je začela že ukrepati ob vsaki prijavi. Toda tistih, ki bi preverjali legalnost opreme, je v Sloveniji še vedno drastično premalo.