Popolnost z napako

Še nedolgo tega so bile tri stvari, za katere je veljalo, da jih pravi gentlemani v nobenem primeru ne posojajo: ženske, avtomobili in cigare. Časi so se medtem spremenili. Ženske so se emancipirale in se posojajo kar same, če jim tako paše. Prestižne avtomobilske znamke so pohopsali multinacionalni koncerni in reprezentativne modele našopali s ceneno elektroniko, tako da med avtom za dva milijona SIT in tistim za dvajset praktično ni več nobene razlike, še posebej ko odpove tajvanski čip za pol centa.

No, zdaj so se spridile še cigare. In to ne katerekoli, ampak kar kubanske, ki med poznavalci že tam nekje od leta 1492 veljajo kot dokaz, da ga bog ni polomil, ko je smrtnikom poslal tobak. Kaj se pravzaprav dogaja s havankami? Predstavljajte si, da ob svečani priložnosti odprete vrhunski francoski konjak razreda XO, iz steklenice pa pricurlja nekaj, kar spominja na Rubinov proletarski vinjak. Ali da se vsaka druga buteljka vašega najljubšega vina, ki ga kupujete pri renomiranem proizvajalcu, skisa zaradi preperele plute. Grozno, ne. Z eno besedo, tudi nekoč pregovorni popolnosti kubanskih cigar ne morete več zaupati. Njihova najpogostejša, a še zdaleč ne edina napaka, ki ljubiteljem krepko greni veselje do kajenja, je to, da ne vlečejo. Da so kratkomalo zamašene oziroma plugged, kot se temu reče v strokovnih krogih. "Kot bi skušal pokaditi svinčnik," je spopad z enim od takih primerkov opisal James Suckling, priznani izvedenec za kubanske cigare in dolgoletni sodelavec ugledne specializirane revije Cigar Aficionado.

Sprva se je domnevalo, da gre najverjetneje za nizke udarce s strani proizvajalcev iz Dominikanske republike, ki skušajo v medijih spodkopati ugled paradnega konja kubanskega gospodarstva. Domneva iz treh razlogov ni zdržala trezne presoje. Prvič, dominikanske cigare so pri konzumentih z izostrenim okusom že dolgo priznan in prepoznaven produkt, ki ne potrebuje posebne promocije. Drugič, tako privrženci kot proizvajalci žlahtnega dima še predobro vejo, da so kubanske cigare zaradi specifike podnebja, v katerem uspevajo surovine zanje, unikaten ter nezamenljiv produkt. In tretjič, o zamašenih kubanskih cigarah ter drastičnih nihanjih v kakovosti izdelave se niso razpisali senzacij željni mediji, marveč so govorice najprej zakrožile znotraj poznavalskih klubov in ljubiteljskih krogov, ki pri cigarah ne gledajo na poreklo, ampak izključno na stopnjo užitka, ki ga daje določena znamka cigar. Po njihovih izkušnjah se delež neuporabnih kubanskih cigar giblje že nekje med 20 in 30 odstotki.

"Ocena je dokaj realna," pravi Andrej Žaren, eden od ustanoviteljev slovenskega Društva ljubiteljev cigar, ki ima sedež v gostilni Pri Poku, in komercialni direktor podjetja Cyan, ekskluzivnega uvoznika kubanskih cigar za slovenski trg. "Pri cigarah vrhunske kakovosti naj bi od semena pa do končnega izdelka minilo vsaj tri leta, vključno s tremi meseci staranja. Na Kubi to pravilo upoštevajo samo še pri proizvodnji najprestižnejših cigar, kot so denimo Cohiba Esplendidos, Montechristo No. 3 in Romeo y Julieta Churchill. Zakaj? Kuba je v zadnjih petih letih proizvodnjo s petdesetih milijonov cigar letno povečala na 150 milijonov letno. Da bi vsaj za silo zadostili povečanemu povpraševanju, bi morali izdelati vsaj 200 milijonov cigar letno. Zalog preprosto ni več. Sproti prodajo vse, kar naredijo. Zaradi prostorskih omejitev ne morejo pridelati več tobaka, zato so prisiljeni skrajševati čas, ki je potreben za izdelavo cigare. Tobak zaradi tega ni dovolj fermentiran, v isti škatli dobite tako leve kot desne cigare, nekatere se odvijajo, ko jih zarežete in prižgete, njihovi odtenki pa so bolj zeleni kot rjavi. Čisto nasprotje standardov, ki veljajo za vrhunske cigare."

Povečana proizvodnja cigar je razumljivo zahtevala okrepitev vrst profesionalnih zvijalcev, med katere so se kvalificirali tudi tisti z minimalnimi izkušnjami, ki listov še ne znajo zvijati z občutkom. Pogosto se dogaja, da v cigare natlačijo preveč tobaka, take cigare pa je potem nemogoče kaditi. "V Dominikanski republiki so se takim težavam izognili z investiranjem v naprave za tako imenovani 'draw testing', s katerim preverjajo vlek že izdelanih cigar. Na Kubi si tega ne morejo privoščiti, ker gre za drag in zamuden postopek." In kaj se zgodi s cigarami, ki jih na draw testingu izločijo? "Razrežejo jih in predelajo v suhe oziroma short filler cigare. Proizvodnja dominikanskih cigar je že tako izpopolnjena, da število zamašenih in izločenih cigar znaša en, največ dva odstotka." Cigaret iz tobaka za cigare ni mogoče delati, prvič zaradi premajhnega volumna, drugič pa zato, ker bi bile absolutno pretežke. "In predrage, saj je tobak za cigare desetkrat do petnajstkrat dražji od tistega, iz katerega izdelujejo cigarete. Pri cigaretnem tobaku ni selekcije, uporabijo se tudi žilnati deli in stebla. Cigaretni tobak se nato ekspandira, kar pomeni, da se s posebnim postopkom umetno poveča njegov volumen."

Cigara, ki ne vleče, ni nujno za v smeti. Včasih pomaga, če jo še enkrat odrežete za kakšen centimeter, svetuje Andrej in opozarja, da so kubanske cigare po sestavi zelo nežne in krhke, zato za poseg priporoča kvaliteten in oster dvostranski rezalec, saj boste v nasprotnem primeru cigaro razcefrali. "Na tak način lahko rešite dve od desetih zamašenih cigar."

Sprememb v kakovosti kubanskih cigar ne občutijo samo kupci, marveč predvsem uvoznik, saj možnost reklamacij pri havankah ne obstaja. "S strani dobaviteljev kubanskih cigar so nas že pred leti opozorili na to problematiko, zato nam že vnaprej priznajo določen odstotek popusta oziroma nam za na primer deset kupljenih škatel Montechristo No. 4 dajo eno brezplačno. Za opravičilo in reševanje tovrstnih zagat pri stalnih kupcih. Toda prav pri Montechristu, ki je poleg Romeo y Julietta Mille Fleurs ena izmed najbolj prodajanih kubanskih cigar na našem trgu, število opravičil krepko presega procent gratis cigar. Zato v izogib neprijetnostim kubanske cigare dobavljamo samo še tistim odjemalcem, ki jih izrecno zahtevajo, s tem da jih predhodno seznanimo s situacijo. Protokolarnim objektom, prestižnim lokacijam in priznanim gostilnam, ki se obrnejo na nas, ker želijo svojo ponudbo razširiti s paleto cigar, pa havank načelno ne priporočamo. Naša dolžnost je, da jim kot uvoznik predstavimo vse blago, ki ga imamo, ampak raje jim ponudimo vrhunske dominikanske cigare, najpogosteje Macanudo in Davidoff, ki se uvrščajo v isti kakovostni razred kot havanke in za katere smo prepričani, da z njimi ne bo ne težav ne zadreg. To seveda ne pomeni, da so kubanske cigare slabe. Prav nasprotno. Želimo le poudariti, da postaja nakup havank zaradi trenutnih razmer na svetovnih trgih svojevrstna loterija."

Kiksi, kakršni bi pokopali slehernega kletarja, in kritike, ki bi uničile vsakega oštirja, kubanskim cigaram kot kaže ne pridejo do živega. Nasprotno, povpraševanje po havankah se nevšečnostim navkljub v svetu še povečuje. Želja po okusu, aromi in občutku zadovoljstva, ki jih ponuja dim kubanskih cigar, krepko presega tveganje, da bomo pri nakupu razočarani. "Polovica vseh cigar, ki se prodajo na slovenskem trgu - govorimo seveda o vlažnih oziroma long filler cigarah - so kubanske cigare. To je približno 3.500 cigar mesečno. V strukturi teh 50 odstotkov je pred tremi leti povprečna cena za cigaro presegala 20 mark za kos, zdaj pa komaj še preseže deset mark. Iz podatkov je razvidno, da se bolje prodajajo cenejše kubanske cigare, medtem ko ljubitelji z izoblikovanim okusom in tisti, za katere je samo najboljše dovolj dobro, vse pogosteje posegajo po dominikanskih cigarah."