Dobrodošli v puščavi resničnosti

Najhujša paranoična fantazija Američanov je, da prebivalec majhnega, idiličnega kalifornijskega mesta, potrošniškega paradiža, nenadoma začne sumiti, da je svet, v katerem živi, prevara, spektakel, ki so ga priredili, da bi ga prepričali, kako živi v resničnem svetu, medtem ko so vsi ljudje okoli njega pravzaprav igralci in stažisti v gigantski predstavi. Najnovejši primer tega je film Petra Weira (1998) Trumanov šov, v katerem Jim Carrey igra uradnička iz majhnega mesta, ki sčasoma odkrije, da je junak 24-urne televizijske oddaje brez konca: njegov domači kraj leži v ogromne studiu in nenehno ga spremljajo kamere. Med njegovimi predhodniki je vredno omeniti film Time Out of Joint (1959) Philipa Dicka, v katerem junak, ki živi skromno vsakodnevno življenjem v majhnem idiličnem kalifornijskem mestu konec 50. let, slednjič ugotovi, da je vse mesto šarada, ki so jo uprizorili, da bi bil zadovoljen... Pri obeh filmih prevladuje občutek, da je nekdanji kapitalistični potrošniški kalifornijski paradiž v svoji izredni hiper-resničnosti v nekem smislu irealen, brez substance, brez materialne inercije.

Hollywood torej ne le uprizarja podobe resničnega življenja brez teže in materialne inercije - v nekdanji kapitalistični potrošniški družbi samo *"resnično družabno življenje" nekako dobi poteze uprizorjene prevare, v kateri se naši sosedje v "resničnem" življenju obnašajo kot igralci in stažisti. In spet je največja resnica kapitalističnega utilitarističnega razduhovljenega univerzuma dematerializacija samega "resničnega življenja", njegova preobrazba v fantomsko predstavo. Christopher Isherwood je med tistimi, ki so tej neresničnosti ameriškega vsakdanjika dali lasten izraz; primer za to najdemo v motelski sobi: "Ameriški moteli niso resnični! /.../ namenoma so zgrajeni tako, da so neresnični. /.../ Evropejci nas sovražijo, ker smo se umaknili, da bi živeli znotraj naših oglasov, kot puščavniki, ki gredo v jame, da bi razmišljali." Predstava Petra Sloterdijka o "sferi" se tu uresniči dobesedno, ko ogromna kovinska krogla obda vse mesto in ga osami. Pred leti je vrsta znanstvenofantastičnih filmov, kot sta Zardoz in Logan's Run napovedovala današnji postmodernistični predikament, ko je fantazijo razširila na samo skupnost: izolirana skupina, ki živi aseptično življenje v odmaknjenih krajih, hrepeni po izkustvu resničnega sveta materialnega propada.

Uspešnica bratov Wachowski Matrica (1999) je takšno logiko pripeljala do vrhunca: materialna resničnost, ki jo vsi občutimo in vidimo okrog sebe, je virtualna, proizvaja in usklajuje pa jo ogromen megaračunalnik, na katerega smo vsi priklopljeni; ko se junak (igra ga Keanu Reeves) prebudi v "resnično resničnost", vidi opustošeno pokrajino, polno požganih ruševin - kar je ostalo od Chicaga po svetovni vojni. Vodja upornikov Morpheus izusti ironični podzrav: "Dobrodošli v puščavi resničnosti." Mar ni bilo to nekaj podobnega, kot se je 11. septembra zgodilo v New Yorku? Newyorčani so spoznali "puščavo resničnosti", mi, ki nas je pokvaril Hollywood, pa si nismo mogli kaj, da se ob prizorih in posnetkih sesedajočih se stolpičev ne bi spomnili najbolj dih jemajočih prizorov iz velikih katastrofičnih produkcij.

Ko poslušamo, da je bilo bombardiranje povsem nepričakovan pretres, da je prišlo do nepredstavljivo nemogočega, bi se morali spomniti pomembne katastrofe z začetka 20. stoletja, Titanikovega potopa: tudi ta je bil šok, vendar je bil teren zanj že pripravljen z ideološkim fantaziranjem, saj je Titanik predstavljal simbol moči industrijske civilizacije 19. stoletja. Ali enako velja tudi za tokratno bombardiranje? Ne le, da so nas mediji ves čas bombardirali z besedičenjem o teroristični grožnji; ta grožnja je bila tudi očitno nagonsko ustoličena - spomnite se samo vrste filmov od Pobega iz New Yorka do Dneva neodvisnosti. V tem se skriva načelo pogosto omenjene zveze med napadi in holivudskimi filmi o katastrofah: nepredstavljivo, ki pa se je vendarle zgodilo, je bilo objekt fantazije, tako da je Amerika v nekem smislu dobila tisto, o čemer je fantazirala, in to je bilo največje presenečenje.

Prav zdaj, ko se ubadamo z neolepšano Resničnostjo katastrofe, bi se morali zavedali ideoloških in fantazmatičnih koordinat, ki določajo, kako jo vidimo. Če je sesutje stolpičev WTC kakorkoli simbolično, ne gre toliko za staromodno predstavo o "središču finančnega kapitalizma", temveč za predstavo, da sta stolpiča predstavljala središče VIRTUALNEGA kapitalizma, finančnih špekulacij, ki niso povezane s sfero materialne proizvodnje. Uničevalni učinek napadov je mogoče razložiti le z ozadjem, to je z mejo, ki danes ločuje digitalizirani prvi svet od "puščave resničnosti" tretjega sveta. Zavedanje, da živimo v izoliranem umetnem univerzumu, spodbuja predstavo, da nam neki zlovešč dejavnik ves čas grozi s popolnim uničenjem.

Mar tako Osama bin Laden, duhovni vodja, ki naj bi stal za napadi, ni resnični dvojnik Ernesta Stavra Blofelda, glavnega zločinca v večini filmov o Jamesu Bondu, ki naj bi sodeloval pri uničenju sveta? Tu bi se morali spomniti, da v holivudskih filmih proces produkcije v vsej njegovi intenzivnosti lahko opazimo le, ko James Bond prodre v skrivno domeno glavnega zločinca in tam odkrije živahno dejavnost (prečiščevanje in pakiranje mamil, gradnja rakete, s katero naj bi uničili New York, itd.). Se Hollywood kdaj bolj približa socialistično-realističnemu ponosnemu seznanjanju s tovarniško proizvodnjo, kot takrat, ko glavni kriminalec Jamesa Bonda potem, ko ga ujame, popelje na ogled svoje nelegalne tovarne? In namen Bondovega posredovanja je seveda, da kraj vrže v zrak, mi pa se lahko vrnemo v vsakdanji okvir našega obstoja v svetu z "izginjajočim delavskim razredom." Se v eksploziji stolpičev WTC to nasilje, usmerjeno proti grozečemu Zunanjemu svetu, ni obrnilo proti nam?

Varna Sfera, v kateri živijo Američani, se zdi ogrožena od Zunanjega sveta - zaradi terorističnih napadalcev, ki so neizprosno požrtvovalni IN strahopetni, premeteni IN primitivno barbarski. Kadarkoli naletimo na takšen popolnoma zloben Zunanji svet, bi morali zbrati pogum in si vzeti k srcu hegeljanski nauk: v tem čistem Zunanjem svetu bi morali prepoznati prečiščeno različico našega lastnega bistva. Zadnjih pet stoletij si je "civilizirani" Zahod (relativno) blaginjo in mir kupil z izvozom brezobzirnega nasilja in uničenja v "barbarski" Zunanji svet: gre za dolgo zgodbo od zavzetja Amerike do pokola v Kongu. Morda zveni kruto in neprizadeto, vendar bi se zdaj bolj kot kdajkoli prej morali spomniti, da je dejanski učinek teh napadov precej bolj simboličen kot resničen: v Afriki VSAK DAN zaradi aidsa umre več ljudi, kot je bilo vseh žrtev ob sesutju svetovnega trgovinskega središča, in njihovo umiranje bi bilo mogoče preprečiti z razmeroma skromnimi finančnimi sredstvi. ZDA je lahko degustirala, kaj se drugje po svetu dogaja vsak dan, od Sarajeva do Groznega, od Ruande do Konga in Sierra Leoneja. Če bi razmeram v New Yorku dodali še roparske tolpe in kakih deset ostrostrelcev, ki naključno ciljajo na mimoidoče, bi dobili Sarajevo pred kakim desetletjem.

Ko smo na televizijskem zaslonu videli, kako se sesedata stolpiča WTC, smo dobili priložnost izkusiti ponarejenost "resničnih TV oddaj": četudi so ti programi "resnični", ljudje v njih kljub vsemu igrajo - pač igrajo sami sebe. Običajna opomba v romanu (vse osebe v knjigi so izmišljene, podobnost z resničnimi osebami je povsem naključna) drži tudi za udeležence "reality TV" žajfastih šovov: kar vidimo v njih, so izmišljene osebe, četudi zares igrajo sami sebe. Seveda je "vrnitev v Resničnost" mogoče tudi popačiti: nekateri konservativci že trdijo, da smo tako ranljivi prav zaradi naše odprtosti - in z neizogibnim sklepom v ozadju, da bomo morali žrtvovati nekaj svoboščin, ki so jih "zlorabili" sovražniki svobode, če hočemo zavarovati naš "način življenja". Takšno logiko bi morali zavračati tout court: mar ne drži, da so naše "odprte" države prvega sveta najbolj nadzorovane države v vsej zgodovini človeštva? V Veliki Britaniji nenehno snemajo vse javne kraje, od avtobusov do nakupovalnih centrov, da skoraj totalnega nadzora nad vsemi oblikamo digitalne komunikacije niti ne omenjamo.

Hkrati so desničarski komentatorji, kot je George Will, tako razglasili konec ameriških "zgodovine prostih dni" - posledica resničnosti, ki je uničila osamljeni stolp liberalnega strpnega stališča in na tekstualnost osredotočenih študij kulture. Zdaj smo prisiljeni vrniti udarec, opraviti z resničnimi sovražniki v resničnem svetu. Vendar - PO KOM udariti? Ne glede na odgovor, ta nikoli ne bo udaril po PRAVI tarči in nam prinesel popolnega zadovoljstva. Absurdnost ameriškega napada na Afganistan kar bode v oči: mar ne bo to skrajni primer impotentnega izživljanja, če bo največja svetovna sila uničila eno najrevnejših držav, v kateri se kmetje v jalovem hribovju komaj prebijajo z dneva v dan? Afganistan je sicer idealna tarča: država je ŽE v ruševinah, nima infrastrukture, v zadnjih dveh desetletjih jo nenehno pretresajo vojne... ne moremo se izogniti ugibanju, ali odločitev za napad na Afganistan ne bo odvisna tudi od gospodarskega vidika: mar ni najbolje, če svojo jezo stresemo na državo, za katero ni nikomur mar in kjer ni ničesar, kar bi lahko uničili? Na žalost se ob Afganistanu spomnimo na šalo o norcu, ki pod cestno svetilko išče izgubljeni ključ; ko ga vprašajo, zakaj ga išče ravno tam, če pa je ključ izgubil malo stran, kjer je tema, odgovori: "Lažje je iskati pod močno lučjo!" Mar ni skrajno ironično, da je ves Kabul že zdaj videti kot središče Manhattna?

Popustiti nagibu za takojšnje ukrepanje in maščevanje pomeni ravno izogniti se soočenju z dejansko razsežnostjo dogodkov 11. septembra - pomeni dejanje, katerega pravi namen je, da nas zaziblje v varno prepričanje, da se PRAVZAPRAV nič ni spremenilo. Prava dolgoročna grožnja so nova dejanja množičnega ustrahovanja, v primerjavi s katerimi bo spomin na WTC obledel - manj spektakularna dejanja, ki pa bodo zato strašnejša. Kaj pa bakteriološka vojna, kaj pa smrtonosni plini, kaj pa možnost terorizma z DNK (razvijanje strupov, ki bodo prizadeli le ljudi z določenim genomom)? Namesto naglega ukrepanja bi se morali soočiti z naslednjima težavnima vprašanjema: Kaj bo v 21. stoletju pomenila "vojna"? Kdo bodo "oni", če očitno ne gre niti za države niti za kriminalne združbe?

V "spopadu civilizacij", ki smo mu priča, se skriva delna resnica - spomnite se, kako presenečen je bil povprečni Američan: "Kako je mogoče, da ti ljudje tako malo spoštujejo lastno življenje?" Mar druga plat tega presenečenja ni razmeroma žalostno dejstvo, da si mi, države prvega sveta, čedalje težje že samo predstavljamo splošno ali univerzalno stvar, za katero bi bil nekdo pripravljen žrtvovati lastno življenje? Ko je po bombardiranju celo talibski zunanji minister dejal, da lahko "čuti bolečino" ameriških otrok, kaj ni s tem potrdil hegemonske ideološke vloge te "zaščitne" izjave Billa Clintona? V resnici se dozdeva, da se razkorak med prvim in tretjim svetom čedalje bolj ujema z nasprotjem med dolgim, zadovoljstva polnim življenjem, vkaterem ne manjka materialnega in kulturnega bogastva, in življenjem, posvečenim neki sveti Stvari. A kakorkoli že, predstavo o "spopadu civilizacij" je treba kategorično zavrniti: tisto, čemur smo priča danes, so prej spopadi ZNOTRAJ vsake civilizacije. Poleg tega že bežen pogled na primerjalno zgodovino islama in krščanstva pove, da je "zgodovina človekovih pravic" v islamu (če uporabim ta anahronistični izraz) precej zglednejša kot v krščanstvu: v preteklih stoletjih je bil islam bistveno strpnejši do drugih ver kot krščanstvo. ZDAJ je tudi čas, da se spomnimo, da je Zahodna Evropa v srednjem veku ravno prek Arabcev spet dobila dostop do dediščine stare Grčije. Ta dejstva nikakor ne opravičujejo sedanjih grozovitih dejanj, kljub temu pa jasno kažejo, da nimajo opraviti z lastnostjo islama "kot takšnega", temveč s posledicami sodobnih socialno-političnih razmer.

Vse lastnosti, ki jih pripisujejo Drugim, so že opazne v sami srčiki ZDA: smrtonosna fanatičnost? Danes je samo v ZDA več kot dva milijona desničarskih populističnih "fundamentalistov", ki izvajajo lasten teror, upravičen z (njihovim razumevanjem) krščanstva. Bi morala ameriška vojska po bombnem napadu v Oklahomi kaznovati same ZDA, ker jim ta država v nekem smislu "nudi zatočišče"? Kaj pa način, kako sta se Jerry Falwell in Pat Robertson odzvala na napade in jih označila kot znamenje, da bog ne čuva več ZDA zaradi grešnega življenja Američanov, da so za to krivi hedonistični materializem, liberalizem in razuzdana spolnosti, nato pa še zatrdila, da je Amerika dobila, kar je zaslužila? Amerika kot varni pristan? Ko je neki Newyorčan pripomnil, da po napadih nihče ne bo več varen na mestnih ulicah, je bilo ironično, da so bile že pred napadi newyorške ceste dobro znane zaradi napadov ali vsaj ropov - če že kaj, je bombardiranje zbudilo nov občutek solidarnosti, ki ga ponazarja prizor, kako mladi Američani afriškega rodu pomagajo staremu židovskemu gospodu čez cesto, kar si nekaj dni pred napadom ni bilo mogoče niti predstavljati.

V dnevih po napadu se zdi, kot da lebdimo v enkratnem obdobju med travmatičnim dogodkom in njegovimi simboličnimi posledicami, podobno kot v tistih bežnih trenutkih, ko se močno urežemo, bolečina pa se nam še ni zarezala v možgane - ni jasno, kako bodo dogodki simbolizirani, kakšen bo njihov simbolni učinek, kakšna dejanja bodo upravičili z njimi. Celo zdaj, v trenutkih skrajne napetosti, ta povezava ni samodejna, temveč pogojna. V javnih razpravah je že opaziti prva slaba znamenja, da nenadoma od mrtvih vstaja izraz iz obdobja hladne vojne "svobodni svet": zdaj se bojujejo "svobodni svet" in sile teme ter ustrahovanja. Zdaj se moramo seveda vprašati, kdo potemtakem sodi v NESVOBODNI svet? Sta, denimo, Kitajska in Egipt del tega svobodnega sveta? Dejansko sporočilo pa je seveda, da spet stopa v veljavo stara razdelitev na zahodne liberalno demokratične države in ves preostali svet.

Dan po bombardiranju sem dobil sporočilo časnika, ki je ravno nameraval objaviti enega mojih daljših besedil o Leninu. Sporočili so mi, da bodo objavo prestavili - menili so, da ni primerno, če bi besedilo o Leninu objavili tik po bombardiranju. Ali to ne kaže na vnovično zloveščo ideološko artikulacijo, ki bo sledila, na novo Berufsverbot (prepoved zaposlovanja radikalcev), še močnejšo in bolj razširjeno od tiste, ki je v 70. letih veljala v Nemčiji? Te dni pogosto slišimi frazo, da gre zdaj za boj za demokracijo - to drži, a ne povsem v smislu, v katerem običajno uporabljamo to frazo. Nekaj mojih levičarskih prijateljev mi je že pisalo, da se je v teh težkih trenutkih boljše potuhniti in ne pritiskati z našim programom. Tej skušnjavi se je treba upreti in vztrajati, da bi Levica ravno ZDAJ morala pripomoči k boljši analizi - sicer že vnaprej priznava svoj politični IN etični poraz v primerjavi z dejanji povsem pristnega herojstva navadnih ljudi (kot na primer potniki, ki so kot zgled za racionalno etično dejanje premagali ugrabitelje in povzročili, da se je letalo zrušilo predčasno: če je nekdo obsojen na skorajšnjo smrt, bi moral zbrati moč in umreti tako, da bi preprečil smrt drugih ljudi...).

Kaj pa fraza, ki odmeva vsepovsod: "Po 11. septembru nič več ne bo kot prej"? Pomembno je, da te fraze nikoli ne dopolnijo - je le prazna gesta, s katero povemo nekaj "globokega", ne da bi pravzaprav vedeli, kaj bi radi povedali. Zato bi naš prvi odziv nanjo moral biti: kaj res? Mar se ni v resnici zares spremenilo le to, da je bila Amerika prisiljena dojeti, kakšnemu svetu pripada? Po drugi strani takšne spremembe v dojemanju nikoli ne ostanejo brez posledic, saj to, kako dojemamo lastno situacijo, odloča tudi o našem odzivu nanjo. Spomnite se na proces propadanja kakega političnega režima, na primer zloma komunizma v Vzhodni Evropi leta 1990: v nekem trenutku so se ljudje nenadoma začeli zavedati, da je igre konec, da so komunisti izgubljeni. Zlom je bil povsem simboličen, "v resnici" se ni nič spremenilo - in kljub vsemu je bil od tistega trenutna naprej končni propad režima le vprašanje dni... Kaj če se je nekaj enako pomembnega zgodilo tudi 11. septembra?

Zdaj še ne vemo, kako bodo ti dogodki vplivali na gospodarstvo, ideologijo, politiko in vojno, nekaj pa je gotovo: ZDA, ki so se doslej imele za otok, na katerem ne prihaja do takšnega nasilja, in ki so takšne stvari spremljale le z varne razdalje prek televizijskega zaslona, so zdaj vpletene neposredno. ZDA imajo dve možnosti: da se Američani odločijo dodatno okrepiti svojo "sfero" ali da tvegajo in izstopijo iz nje. Bo Amerika vztrajala in celo okrepila globoko nemoralen odnos v smislu "Zakaj bi se to moralo dogajati nam? Takšne stvari se PRI NAS ne dogajajo!", s čimer bi pripomogla k večji agresivnosti do grozečega Zunanjega sveta, skratka, k paranoičnemu izživljanju. Ali pa bo Amerika končno tvegala in stopila skozi fantazmatičen zaslon, ki jo ločuje od Zunanjega sveta, se sprijaznila s svojim prihodom v Resnični svet in se odločila za premik od "Takšne stvari se PRI NAS ne bi smele dogajati" k "Takšne stvari se ne bi smele dogajati NIKJER", kar bi bila morala narediti že zdavnaj. V tem se skriva pravi nauk napadov: če hočemo zagotoviti, da se to ne bi več zgodilo PRI NAS, moramo preprečiti, da se to dogaja KJERKOLI. Skratka, Amerika bo morala ponižno sprejeti lastno ranljivost kot del tega sveta, kaznovanje odgovornih pa izpeljati kot žalostno dolžnost in ne kot razvedrilno maščevanje.

Ameriški "zgodovine prosti dnevi" so bili prevara: ameriški mir je bil kupljen s katastrofami, ki so se dogajale drugje. Te dni prevladuje stališče, da se mora nedolžen pogled soočiti z nezaslišanim Zlom, ki je udaril od Zunaj - in spet bi morali zbrati moči in v zvezi s tem pogledom spomniti na dobro znani Heglov izrek, da se Zlo skriva (tudi) v samem nedolžnem pogledu, ki vidi Zlo vse okoli sebe.

Med volivno kampanjo je predsednik Bush kot najpomembnejšo osebo v svojem življenju imenoval Jezusa Kristusa. Zdaj ima enkratno priložnost dokazati, da je mislil resno: zanj in za vse Američane zapoved "Ljubi svojega soseda" danes pomeni "Ljubi Muslimane", ali pa NE POMENI ČISTO NIČ.