Dva odstotka boljših

Pred kratkim je na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo potekalo drugo slovensko testiranje inteligenčnega kvocienta. Presenetljivo mirno in nenapeto popoldansko ozračje je za trenutek učinkovalo celo rahlo dolgočasno. Nobenega potenja, pretiranega tresenja ali živčnega grizljanja obveznih pisnih pripomočkov ni bilo zaslediti. Mogoče je bil kriv mraz, večina, ki je na testiranje prišla iz gole radovednosti, pa si je verjetno mislila, kar bo, pa bo. Čeprav je že bežen pogled na testne pole kazal, da reševanje nalog ne bo ravno mačji kašelj.

Večina prebivalcev našega planeta se svojega inteligenčnega kvocienta niti ne zaveda. Večina ima namreč povsem povprečnega - IQ med 90 in 110. Redki posebneži, ki jim je mati narava namenila visoko nadpovprečen prag osebne inteligence, pa se že od leta 1946 združujejo v uglednem mednarodnem klubu Mensa. Takrat se je znanstvenikoma Rolandu Berrillu in dr. Lanceu Waru porodila zamisel o ustanovitvi neprofitnega društva, ki bi združevalo najbistrejše posameznike z vsega sveta. Drugače od nekaterih drugih teorij o človeškem umu je njuno razmišljanje temeljilo predvsem na enakopravnosti. Mensa je latinska beseda za "mizo", okoli katere se združujejo nadpovprečni iz različnih življenjskih sfer, ne glede na raso, socialni status, politično ali versko pripadnosti in spolno usmerjenost. Celo izobrazba ne igra nobene vloge. Med člani so ljudje, ki so s težavo končali osnovno šolo, in večkratni doktorji najvišjega razreda. Za vstop v elitno druščino je treba izpolniti samo en pogoj - nadpovprečen rezultat na standardnem testu inteligence, o kateri je razglabljal že Cicero, ki je prvi uporabil izraz intelligentia. A koncept celotnega testiranja je zasnovan tako, da zahtevani rezultat presežeta samo dva odstotka populacije. To ni nič nenavadnega. Zahtevani rezultat je IQ 148.

Mensa v Sloveniji

Kljub strogemu pogoju ima organizacija Mensa zdaj več kot sto tisoč nadpovprečnih članov, ki so razdeljeni v štirideset podružnic po vsem svetu - le Antarktika še nima svoje Mense. Pri nas je njeno delovanje še v povojih. Po besedah računalniškega strokovnjaka Mirana Nikoliča in arhitekta Petra Jamška, najbolj prizadevnih pobudnikov za uradno ustanovitev Mense v Sloveniji, pa se stvari zelo hitro razvijajo: "Pravzaprav je pobudo za ustanovitev v naši državi dala Mensa International. Gre za organizacijo, ki združuje člane iz držav, ki še nimajo svojih nacionalnih organizacij Mensa. Tej pripada večina sedanjih slovenskih članov, nekaj pa jih je še vedno včlanjenih v organizacijo Mensa Yugoslavia. Prvo testiranje je bilo v Sloveniji opravljeno šele ob koncu osemdesetih let, torej še v času skupne države, zato so bili tudi člani vpisani pod Menso Yugoslavia. Nekateri so po razpadu države ostali evidentirani v tej Mensi, drugi so se včlanili v Menso International, tretji pa se niso včlanili nikamor. Prvo samostojno slovensko testiranje je potekalo šele maja letos. Preizkusa se je udeležilo samo triindvajset ljudi, a kar šestnajst jih je izpolnilo pogoje za članstvo, to pomeni, da je IQ 148 presegla več kot polovica." O nacionalnem kvocientu je težko govoriti, ker je preveč posploševanja. Morda pa dobri rezultati na testih pomenijo, da bo slovenski narod nekoč uvrščen med ljudstva z najvišjim IQ-jem, med katerimi nedvomno kraljujejo Japonci. Tako kaže tudi decembrski test. "Tokrat smo bili resnično presenečeni. V pozitivnem smislu. Odziv je bil zelo dober, testiranja se je udeležilo kar sto sedemnajst kandidatov. Prišli so večinoma študentje, nekaj je bilo tudi starejših, vendar zanimanje med mladimi prevladuje. Spomladi bomo spet pripravili testiranje, ker želimo pridobiti čim več članov," ambiciozno napoveduje Nikolič. Za ustanovitev uradne slovenske Mense je treba zbrati najmanj dvesto članov, okoli sto jih je testiranje že uspešno prestalo pred desetletjem. Med njimi tudi Peter Jamšek, ki ga je v Menso pripeljal splet naključij. "Test, ki sem ga opravljal že daljnega leta 1989 v Cankarjevem domu, je pokazal, da je moj IQ 164. Toda na testiranje nisem šel zato, ker bi hotel komu kaj dokazati, ampak izključno zato, ker me je ves čas spodbujala moja takratna punca. Dejala je, da je prepričana, da bom dobro opravil. Sam sem bil že od nekdaj precej nesamozavesten, pa sem jo poslušal. Test sem pač opravil, ampak kakšne nenavadne ali velike spremembe me vseeno niso doletele. Tudi bolj samozavesten nisem postal. Dobil sem le notranje potrdilo, da nekaj sem. V pozitivnem smislu. In to se mi zdi v redu." Podobno se je zgodilo pri Miranu Nikoliču, ki o tem, kolikšen inteligenčni kvocient so mu izmerili, noče govoriti. Glavno je, da je presegel normo. "Bil sem šele v prvem letniku fakultete, ko sem s kolegi zagledal plakate, ki so vabili na testiranje. Tudi sam sem se za sodelovanje pri takšnem preizkusu odločil zgolj iz radovednosti, ne pa zato, ker bi želel komu kaj dokazati. Po testiranju se moje življenje ni bistveno spremenilo. Mogoče sem postal malce bolj samozavesten, ampak na to karto ni pametno igrati. Samozavest je lahko precej varljiva zadeva. Recimo, da si v prvem letniku faksa, greš na testiranje in izveš, da imaš astronomski kvocient. Vse skupaj te lahko tako prevzame, da se nehaš učiti, ker misliš, da se ti ni treba več. To pa seveda ne gre. Zato se mlajšim ljudem testiranje celo rahlo odsvetuje. Da jim ne bi preveč stopilo v glavo. Kaj takega se je pripetilo že marsikomu." Na spletnih straneh matične Mense sicer piše, da se testiranja lahko udeležijo tudi štiriletni otroci in štiriindevetdesetletni dedki, a to ne drži povsem. Najmlajšim se testiranje odsvetuje predvsem zaradi razvojnih razlogov, pri ostarelih pa po mnenju strokovnjakov poznavanje osebnega IQ-ja tako ali tako ne more nadomestiti znanja in zamujenih produktivnih let. Čeprav je vprašanje, ali s starostjo inteligentnost resnično upada, izključno empirične narave. Spodnja meja za članstvo v Mensi je tako zdaj šestnajst let, odkrivanje prirojenih talentov pa se priporoča od enajstega leta.

Testi inteligence in šola

Vseeno se otroškim genijem ne kaže izogibati. Zlasti zato ne, ker vedno znova opozarjajo na pereča vprašanja odnosa med nadarjenimi in šolskim sistemom. Ali nadarjeni otroci potrebujejo "posebno pozornost" v šoli? Kolikšna in kakšna naj bo ta pozornost? In kje napraskati dodatna denarna sredstva?! "Posebna pozornost" še zdaleč ni poceni. Skorajda vsi evropski časniki so v začetku devetdesetih let pisali o desetletni Angležinji Alexandri Inns, ki so ji izmerili zavidanja vreden IQ 168. Ker v bližnji okolici njenega doma ni bilo nobene šole, ki bi ji zagotovila primerne možnosti za izobrazbo, so jo starši prepisali na zasebno šolo za nadarjene, a so jo morali kmalu izpisati, ker si niso mogli privoščiti visoke šolnine. Podobne neprijetnosti je doživljala komaj štiriletna Lucinda Cash - Gibbons, ki je z IQ-jem 161 postala najmlajša članica Mense. Nadpovprečen inteligenčni kvocient rojenim genijem torej še ne zagotavlja uspešne, bogate kariere in srečnega življenja. Prirojeno je treba dopolniti s pridobljenim znanjem, kar je leta 1975 z grobo komičnostjo orisal angleški zdravnik Thomas Fielding. V poročilu o inteligenci, ki ga je objavil tudi nemški časnik Welt, je med drugim zapisal: "Do osemnajstega leta je človek sposoben sprejemati znanje. Do osemindvajsetega leta se mu posreči ohraniti znanje. Po petdesetem letu postane očitna neumnost." Ironično - strokovnjak sam je bil, ko je izrekel to trditev, star štiriinsedemdeset let ... "Eden od problemov, s katerimi se spoprijemajo nadpovprečno inteligentni otroci, je ta, da se zaradi sposobnosti hitrega dojemanja nikoli ne naučijo discipline učenja. Zato se v družbi dogaja, da odraščajočemu posamezniku, ki je očitno nadpovprečno inteligenten, v okolju ne uspe izraziti svoje nadarjenosti, saj v učnem procesu pride čas, ko je treba sprejeti tudi kaj empiričnega, ne samo logičnega. Šolski sistem najpogosteje celo zatre take talente, saj razbijajo koncept učnega programa. Naloga Mense je opozoriti družbo na ta problem in s tem spodbuditi ustanovitev šol za nadarjene otroke in mladino. Poslanstvo Mense je odkrivanje in spodbujanje človeške inteligence za blaginjo človeštva, omogočanje stimulativnega intelektualnega in socialnega okolja in spodbujanje naravoslovnih področij z uporabo inteligence. Inteligenca je namreč eden izmed elementov, ki človeku zelo koristijo," o dobronamernosti inteligence razglablja Peter Jamšek. Če imamo posebne šole za zaostale in prizadete otroke, bi lahko imeli še kakšen dodaten program za nadpovprečne učence. "V državah, kjer ima Mensa že dolgoletno tradicijo, imajo stvari drugačen pomen. Potrdilo o nadpovprečni inteligenci ima precejšen vpliv na odločanje o nadaljnjem usmerjanju in podpori kadrov. Namen delovanja Mense je tudi ta, da se odkritim inteligentnim potencialom pomaga pri nadaljnjem izobraževanju v smislu uporabe argumenta certificiranega inteligenčnega kvocienta pri pridobivanju štipendij." Kako bo s tem pri nas, še ni znano. Marsikomu se zdijo vprašljivi že testi, s katerimi merijo nadarjenost Zoisovih štipendistov. Sicer pa se o relevantnosti inteligenčnih testov že od nekdaj bijejo boji med psihologi. Človeški um je tako kompleksen, da popolnih podatkov pač ni mogoče izluščiti. Čeprav so bili Mensini testi deležni podobnih očitkov, Peter Jamšek zagotavlja, da gre za teste, ki kažejo zelo realno sliko: "Kljub vsemu večina strokovnjakov meni, da ima Mensa objektivne teste s pomembno težo, ki jih odlikujeta neodvisnost od jezika in kulturnega okolja. Pri tovrstnem sodobnem testiranju inteligence sta splošna razgledanost in znanje iz šolskih predmetov povsem nepomembna. Testi so sestavljeni iz različnih grafičnih znakovnih nalog, ki jih je mogoče rešiti le s hitrim logičnim razmišljanjem." Goljufanje ne pride v poštev. Zaradi tega so Mensini testi dobro zavarovani. Če bi prišli v javnost, bi se bodoči testiranci rezultatov lahko naučili na pamet ... in kasneje obveljali za genije, čeprav to mogoče sploh ne bi bili. Poleg tega je za tiste, ki želijo vaditi testiranje, dovolj gradiva na internetu.

Ženske s humorjem

Žal ljudje z izjemno inteligenco pogosto doživljajo nevšečnosti. V mladosti jih sovrstniki označijo za piflarje, kasneje jim za hrbtom pravijo čudaki ali dolgočasneži. V resnici je popolnoma drugače. Peter Jamšek pravi, da se zelo redko dolgočasijo: "Celo dokazano je, da imajo ljudje z višjim inteligenčnim kvocientom več smisla za humor. V drugih deželah in v večjih mestih se Mensini člani redno srečujejo v najrazličnejših interesnih skupinah in verjamem, da se imajo prav fino." To pomeni, da sedijo za mizo in razpravljajo, kdo je danes pametnejši ... In o tem, kako tanka je včasih ločnica med geniji in bedaki?! "Haha, pa ni točno tako. Imajo razne krožke od astronomije do glasbe, športa ... In potem se pač dobivajo in razpravljajo o tem in onem. Pri nas tega še ni, ker smo preveč razdrobljeni. Za zdaj smo imeli tri sestanke, na katerih smo se pogovarjali, kako bi speljali delovanje društva v Sloveniji. Vse uradne stvari so rahlo dolgočasne, predvidevam pa, da bo nadaljnje delovanje pestro in zanimivo. In enakopravno. Kar se tiče šale o meji med geniji in bedaki, pa lahko povem, da sem jo slišal že najmanj stokrat. Mislim, da povprečna družba oceni nekoga za norca samo zato, ker ga ne razume." Nesporazumi se včasih pojavijo tudi znotraj posebne druščine. Večji škandal je bil en sam. "Eden izmed Mensinih članov v tujini je nekoč dejal, da se strinja s teorijo, ki temelji na rasnem razlikovanju. Črnci naj bi bili rojeni delavci, ker so fizično močnejši in umsko šibkejši, belci pa naj bi bili rojeni vodje, ker so umsko sposobnejši in fizično šibkejši. To je seveda absurd. Ampak njegova izjava nam je povzročila veliko škode, odzivi drugih so bili zelo hudi." Zaradi tega Mensini člani o posebnih fenomenih govorijo s pridihom skrivnostnosti. Recimo, koliko resnice je v tezi, da imajo ženske menda že na splošno nekoliko višji IQ od moških? Za zdaj najvišji znani IQ 228 ima ravno ženska. "Okorele stereotipe pa rušijo tudi znani obrazi iz sveta šovbiznisa. Najprepoznavnejši članici Mense sta zagotovo hollywoodski zvezdnici Geena Davis in Sharon Stone, ki se resnično ne moreta poistovetiti z vici o neumnih blondinkah," dodaja Jamšek. No, znanih Slovencev in Slovenk v Mensi še ni. Znanih državnikov, politikov skorajda tudi ne. Pa čeprav bi še tako radi izvedeli, kako so nekateri izmed njih obdarjeni "tam zgoraj". Le kako bi Mensino inteligenčno testiranje prestal ameriški predsednik George Bush, ki si je z izjavami in dejanji v zelo kratkem času prislužil lovoriko daleč najmanj bistroumnega predsednika države? Verjetno ne preveč dobro. Ampak to zagotovo ni povezano s šalo, ki pravi, da imajo republikanci že po naravi nižji IQ od demokratov.