Veliki blef

1. Bushiji trdijo, da je treba po Iraku udariti zato, ker razvija orožje za množično uničevanje - nuklearno in biokemično orožje. Brez panike, to je le špekulacija, smešna, malone absurdna in očitno za lase privlečena, saj se bije s tem, kar trdijo sami pentagonski insiderji, tudi Scott Ritter, eks marinec, ki je do leta 1998 vodil inšpekcije Združenih narodov - da so po zalivski vojni iraški programi razvijanja orožja za množično uničevanje zamrli in da je razorožitev Iraka v principu uspela. Zakaj, je na dlani: iraška vojaško-industrijska infrastruktura je bila tako razdejana, da si "razvijanja" tako zapletenih programov preprosto ni več mogla privoščiti. Da Irak razvija orožje za množično uničevanje, ni nobenega dokaza. Tudi za Kubo so bushiji še nedavno zagotavljali, da razvija nuklearno in biokemično orožje in da ga celo prodaja teroristom, ko pa se je izkazalo, da je to laž, so rekli: ne, ne, hoteli smo reči, da ima Kuba možnosti za razvijanje nuklearnega in biokemičnega orožja. Šur, možnosti ima tudi Slovenija.

2. Bushiji pravijo, da mora Irak pasti, ker gre za "malopridno deželo", za pošast z "osi zla", ki kopiči orožje za množično uničevanje. Okej, da je zgodba o iraškem kopičenju atomskega in biokemičnega orožja le mit, že vemo, nekaj drugega pa ni mit: da ima prav Amerika daleč največji arzenal nuklearnega in biokemičnega orožja. Kaj torej? Bo Amerika napadla samo sebe? Hirošima, Nagasaki, atol Rongelap, atol Bikini, nevadska puščava ipd. so namreč zelo plastični dokazi, da je ameriško orožje za množično uničevanje skrajno "malopridno".

3. Bushiji poudarjajo, da je treba Irak napasti zato, ker ogroža Ameriko - in to na njenih lastnih tleh. Češ: Irak nas lahko napade z daljinsko vodenimi izstrelki! Sadam zgrabi daljinca - in Amerike ni več! Potem zgrabi drugega daljinca - in na CNNu gleda rušenje Amerike! Srhljivo. To je seveda pravljica za tiste, ki še vedno mislijo, da je pisma z antraksom pošiljal Sadam, v resnici pa ne drži niti vode. Kaj šele težke vode. Še slane prestice ne. Kot namreč pravijo oficiali Pentagona in podatki obveščevalnih služb, Irak tako epskih raket sploh nima. Še več, celo raket tipa Scud "B", ki nesejo 400 milj, premore le kakih 20 - morda. Pa še to je vprašanje, če so tudi mobilne... če sploh funkcionirajo... če so torej operational. Kar pomeni, da se tudi ameriške zalivske zaveznice - in Izrael, se razume - nimajo česa bati.

4. Bushiji trdijo, da je treba Sadama potolči, ker ne pusti, da bi inšpektorji Združenih narodov pregledali njegov vojaški arzenal in njegove laboratorije. Sadam nekaj skriva! In vsi vemo kaj! Atome! Biologijo! Kemijo! S to sliko je kakopak nekaj hudo narobe: prav bushiji so se namreč najbolj trudili, da bi blokirali vrnitev inšpektorjev v Irak. In se še vedno trudijo. Združeni narodi se sicer z Irakom stalno pogajajo o vrnitvi inšpektorjev, toda bushiji pogajanja nenehno ovirajo, Kofija Annana stiskajo v kot, če pa je treba, lansirajo tudi kako "alarmantno" zgodbo, ki inšpektorje še dodatno oddalji od misli na vrnitev v Irak (recimo, da CIA in Specialne enote v Iraku pravkar pripravljajo atentat na Sadama ipd.). Jasno, bushiji to počnejo z razlogom: ko so bili inšpektorji pred leti v Iraku, niso nič našli, nobenega "razvijanja" in nobenih sledi atomskih programov, zato se bushiji razumljivo bojijo, da tam de facto ni kaj najti. Razkritje, da Irak ne "kopiči" nič spornega, bi bilo preveč zoprno - bushiji pač potrebujejo pretvezo za napad na Irak. Ob tem je vprašanje le, kaj skriva Bush, ki je nedavno najavil, da je treba očem javnosti onemogočiti vpogled v ameriški arzenal nuklearnega in biokemičnega orožja.

5. Bushiji pravijo, da je treba Sadama zrušiti zato, ker krši človekove pravice. In to brutalno! Drži, Sadam je brutalen kršitelj človekovih pravic. Toda mar to pomeni, da bo Bush odstrelil tudi druge brutalne kršitelje človekovih pravic? Ne pozabite, da so številne ameriške zaveznice in prijateljice brutalne kršiteljice človekovih pravic, recimo še vedno napol sužnjelastniški Kuvajt, kjer homoseksualce čaka smrtna kazen, ja, ta čudežni Kuvajt, jabolko spora iz časa zalivske vojne ("Rešimo kuvajtsko demokracijo!"), ali pa Savdska Arabija, ja, predvsem ta blažena monarhija. Tipično: ko je marca zagorela dekliška šola, je verska policija preprečila beg štirinajstim šolarkam, ki so potem zgorele. Ta mračni incident je povzročil splošne demonstracije (proti režimu, proti kraljevi družini, proti Ameriki, za Palestince), ki jih je savdski režim - na čelu s princem Abdulahom - brutalno zadušil, obenem pa poskrbel, da tuji mediji in tujina o tem niso imeli pojma. Savdski režim, pojem nedemokratičnega, avtarkičnega, totalitarnega režima, lahko počne, kar hoče. Zakaj? Točno - ker je ameriški ključ do naftne nirvane. Vedno se strinja s ceno nafte, ki jo določi Teksas. Za kar je Fahdov dvor tudi vedno dobro poplačan, se razume: embargo na iraško nafto mu je vrgel 100 milijard dolarjev. Da je Sadam diktator in tiran, ni dvoma, kakor tudi ni dvoma, da je diktator in tiran princ Abdulah, toda Bushu je simpatičen, še več, Bush mu zavida - ker je na oblast prišel brez volitev. Kot njegov oče.

6. Bushiji obljubljajo, da bodo Sadamov režim zamenjali z "dostojnim režimom". Drži, Sadamov režim ni dostojen. Daleč od tega. In drži, Iraku bi zelo dobro prišel dostojen režim. Toda problem je v tem, kako si bushiji predstavljajo "dostojen režim". Koga bodo torej inštalirali? Kakega junaka iraškega undergrounda, kakega disidenta? Nak. Kaj pa iraški Nacionalni kongres v izgnanstvu? Ne, nima šans. V svojem programu ima namreč tudi zelo zoprno točko - vpeljavo demokracije. Odpade. Koga briga demokracija? Kaj boš z demokracijo v naftnem bazenu? Demokracija je preveč nepredvidljiva. Hej, naftarje le ovira - teksaške naftne družbe se pač lažje pogovarjajo z diktatorji, ki so odgovorni Teksasu, kot pa z demokratično izvoljenimi vladami, ki so odgovorne volilcem. Že Bush starejši je po zalivski vojni Irak raje pustil diktatorju Sadamu, kot pa da bi podprl upornike, bodisi Šiite na jugu ali pa Kurde na severu. Kakšna demokracija neki! Potem bi jo hoteli še Savdci! Kar bi bila s poslovnega vidika tragedija. GulfCom! Če torej bushiji rečejo, da bodo za sabo pustili "dostojen režim", hočejo reči, da bodo inštalirali svojega človeka - kvislinga. Kot pravijo iraški prebežniki, je trenutno na ameriškem spisku potencialnih kandidatov za novega iraškega vladarja 15 imen, ki jih je odobrila CIA - 15 generalov. In med temi generali, znanimi ljubitelji demokracije, ustave in človekovih pravic, menda najvišje stoji general Nizar al-Khazraji, ki je bil v času zalivske vojne šef iraškega štaba in ki ga iraški Kurdi dolžijo genocida - leta 1988 naj bi kurdske vasi zravnal z zemljo, Kurde pa prepeljal v lagerje smrti. Bushijem gre torej le na slabše. Vse bolj so histerični - v Afganistanu so inštalirali Hamida Karzaija, ki je bil prej le uslužbenec ameriške naftne družbe Unocal. In ker smo že ravno pri znašanju nad Kurdi, nikar ne pozabite, da Bush stalno ponavlja, da je Sadam res svinja, ker je biokemično orožje uporabil proti svojemu ljudstvu - hja, proti Kurdom. Perverzno, ne. A to še ni vse. Bushiji so Turčiji, ki slovi po zatiranju Kurdov, obljubili, da po zrušitvi Sadama Huseina ne bodo podprli Kurdov na severu Iraka, kaj šele da bi jim dali kako neodvisnost - če jim bodo seveda Turki v oporo pri invaziji na Irak. Dogovorjeno!

7. Bushiji nam zagotavljajo, da bi radi osvobodili Irak: hej, prihajamo kot osvoboditelji! Blef. Za začetek, zelo malo verjetno ali pa že kar neverjetno je, da bo iraško ljudstvo Američane razumelo in sprejelo kot osvoboditelje. Oh, ali pa kot prijatelje, ki so prišli na pomoč. Le kako? Samo pomislite: Amerika je Iračane zadnjih 10 let nenehno bombardirala, raketirala, izčrpavala, mučila in uničevala. Sistematično & križarsko - bombe, operacije, izolacija, embargo, kolateralna škoda, "highway of death", "no-fly" cone, lakota, bolezni. Umirali so vojaki, civilisti, otroci. Res mislite, da bodo najstniki, ki že dobrih 10 let živijo v strahu pred ameriškimi bombami in raketami, v novem paketu ameriških bomb in raket prepoznali dolgo roko osvoboditelja - ali pa mislite, da so jim mame rekle, veste, tiste bombe, ki so vam izsesale očete, strice in starejše brate, so bile v resnici namenjene Sadamu Huseinu? Ne, to se ne kvalificira za bratsko pomoč. In ne, ameriška proti-iraška kampanja nima nobene zveze s svobodo. Ko so šli Američani osvobajat Afganistan, so rekli, da kanijo še posebej osvoboditi afganistanske ženske, ki so tako zatirane in ponižane, da morajo nositi burke, toda ko so afganistanske ženske po "osvoboditvi" burke obdržale, so bushiji rekli: veste, razumeti je treba njihovo spoštovanje tradicije. Bushiji so pač oboževalci vsakogar, ki spoštuje represijo. In ker so oboževalci vsakogar, ki spoštuje represijo, so svoji največji oboževalci - ker spoštujejo represijo. Ironično, to dokazujejo zlasti v Ameriki. Con gusto.

8. Bushiji svarijo, da morajo Sadama sestreliti zato, ker je zločinec - nevaren, agresiven, militanten. Aja? In kdo ga je militariziral? Amerika. Še najbolj pa Bush starejši. Že Reaganova administracija, pri kateri je stari Bush združeval delo kot podpredsednik, je med iraško-iransko vojno odkrito podpirala Sadama, fanatičnega antikomunista, in ga tudi ves čas oboroževala. Še več, ko je Irak napadel Iran, je Bela hiša poskrbela, da varnostni svet Združenih narodov iraškega zločina ni obsodil, obenem pa je Irak umaknila s spiska "držav, ki podpirajo terorizem". No, ko je stari Bush postal predsednik, je oboroževanje Sadama še pospešil. Nakazoval mu je milijarde dolarjev, mu odpiral izdatne kreditne linije - in seveda, dostavil mu je sofisticirano tehnologijo za razvijanje biokemičnega orožja. In ne le tehnologijo, ampak tudi biološke materiale, uporabne za izdelavo biološkega orožja! Hej, dodajte še 19 kontejnerjev antraksa. Stari Bush je ustvaril "bagdadskega mesarja" in iraški vojni stroj. Vsekakor, Sadam je zločinec, toda zločinec je bil že, ko je bil na ameriškem plačilnem spisku. Podobno kot panamski diktator Manuel Noriega, ki so ga Američani odstrelili kar sami - tik pred iraškim napadom na Kuvajt.

9. Bushiji trdijo, da je treba invazijo na Irak izvesti zato, ker je to edini način, da strmoglavijo Sadama, "zalivskega Hitlerja". Napad na Irak naj bi bil torej čista humanitarna akcija - hja, tako kot napad na Afganistan. Nafte bushiji kakopak ne omenjajo. Nikoli. Kot da je ni. Če pade Sadamov režim, so bushiji še bližje svojemu velikemu cilju, tisočletnemu snu dinastije Bush - združitvi dveh največjih naftnih bazenov na svetu, zalivskega in centralno-azijskega. Le Savdska Arabija ima večje naftne rezerve kot Irak. Juhej! Nafte bo toliko, da bodo poplave v Teksasu še večje. A po drugi strani, ko je ameriški predsednik Eisenhower v petdesetih naskočil naftno regijo in začel odkrito podpirati nekatere režime (jordanskega, libanonskega), okej, nekatere pa rušiti (iranskega, Mossadeqovega), je to počel pod pretvezo boja proti mednarodnemu komunizmu in sovjetskemu imperializmu, ki da osvajata regijo. Jasno, Ike je hotel biti v resnici le blizu nafte - Arabci za Marxa, Lenina in Roso Luxemburg itak niso kazali niti najtanjšega interesa. Ko je bilo Sovjetske zveze in hladne vojne konec, je bilo treba v regiji ustvariti novo geopolitično pretvezo za kampiranje in interveniranje: odtod Sadam, odtod zalivska vojna, odtod al-Kajda, odtod "os zla", odtod "rogue states". Demokracija v regiji je ogrožena! Regijo je treba osvoboditi! In seveda - odtod famozna doktrina "dvojnega obvladovanja"... ee, nenehnega ameriškega izigravanja Irana proti Iraku in Iraka proti Iranu. Ergo: če hočejo Američani obvladovati naftno regijo, morajo poskrbeti, da sta Irak in Iran, velesili regije, stalno v konfliktu, magari vojni, in stalno izolirani. Med razvpito iraško-iransko vojno, ki se je raztegnila čez cela osemdeseta, je Amerika sicer stala na iraški strani, toda orožje je prodajala obema stranema, tako Iraku kot Iranu. Trik se je prijel. In ostal. Kul, ne. Tako v regiji ne pride niti do iraške niti do iranske prevlade, da ne govorimo o tem, da to onemogoča združitev obeh velesil... ki bi hudo ogrozila ameriško nacionalno varnost... in ameriški način življenja... in ameriško svobodo - cena nafte bi namreč dramatično poskočila. Ko sta Irak in Iran pred kratkim nepričakovano prebila led, pokadila prvo pipo miru in se spet začela pogovarjati, je Busha verjetno tako zmrazilo, da je avtomatično kriknil - zarolajte mi invazijo na Irak! In če ne gre drugače, si pravno osnovo izmislite! Ali pa poskrbite za provokacijo! Hočem nekaj velikega!

10. Bushiji poudarjajo, da bodo v Irak pripeljali demokracijo. Kako? Po floridsko? S pučem? A la Bush? Bush je zadnji, ki bi smel pridigati o demokraciji in drugim očitati nedemokratične metode. Pa ne le zato, ker ni bil demokratično izvoljen, ampak zato, ker je v zadnjem letu ogrozil samo ameriško demokracijo. Nič, Bush potrebuje le močno, histerično digresijo, s katero bi pozornost javnosti speljal drugam - proč od debaklov korporativne Amerike, proč od svoje vpletenosti v korporativni kriminal, proč od hude ekonomske krize in recesije, proč od agonične borze, proč od svojih neuspehov. Pa še kongresne volitve se bližajo, tako da malce republikanskega mahanja z zastavami ne bi škodilo. In če pomislite, da bi se lahko ob tem še osebno maščeval Sadamu, ker je leta 1993 pripravljal atentat na njegovega očeta, Busha starejšega, dobite paket s pentljo. Bush se je odločil, da Sadam ne bo umrl od starosti - kot Fidel Castro. Interne pentagonske študije svarijo, da bo ob invaziji na Irak padlo nekaj 10.000 ameriških vojakov, da bodo na iraški strani orjaške civilne žrtve, da bo Bagdad klavnica, da bo Irak po invaziji skoraj gotovo razpadel, da bo invazija porodila nove teroristične organizacije, da se bo v arabskih deželah okrepil proti-ameriški sentiment, da bo okupacija Iraka zelo draga ter logistično zahtevna in da bo Amerika s tem hkrati vključena v dve vojni, toda nič ne pomaga - Bush potrebuje dogodek... ee, Vietnam, Korejo, krizo, kaos. Strupene reke. In črno borzo. V zadnjih nekaj tednih so v Fort Braggu štirje vojaki umorili svoje žene. Dva sta potem ubila še sebe. Trije so bili člani Posebnih enot - pravkar so se vrnili iz Afganistana.