Trst je naš!

Najmanj v treh pogledih je bila napovedana prijateljska nogometna tekma med Italijo in Slovenijo rizična. V tekmovalnem smislu je vladala negotovost ob številnih spremembah v izbrani vrsti, saj je Prašnikar poklical skoraj za celo enajsterico novincev in se obenem odrekel nekaterim Katančevim izbrancem. V navijaškem pogledu se Slovenci kljub majhnosti že lahko postavimo ob bok nogometno razvitejšim državam z močno ultra sceno, vendar so se nekateri preveč razgreti navijači doslej izživljali samo na domačih stadionih, predvsem za Bežigradom in v Ljudskem vrtu, medtem ko je prihajalo na gostovanjih v tujini le do manjših iskric. Posebej pa je skrbelo protislovensko vzdušje v Trstu, ki zagotovo ni bilo najbolj posrečen gostitelj sosedskega nogometnega obračuna. "Mislim, da so si tržaški desničarji na čelu z mestno in deželno vlado zelo želeli organizirati to tekmo, saj so pričakovali konflikte, ki naj bi jim pomagali v boju proti manjšini in proti vključevanju Slovenije v evropsko skupnost," je prepričan eden najbolj znanih zamejskih Slovencev, Igor Malalan. Skrajni desničarji so že več dni pred tekmo opozarjali na množičen prihod privržencev slovenske reprezentance, ki naj bi prišli predvsem provocirat. Morda je k takšnemu razmišljanju prispevala tudi informacija slovenskih policistov, ki so svoje tržaške kolege obvestili, da se lahko pričakuje okrog 500 organiziranih navijačev iz Slovenije. Organizirani navijači so seveda v prevodu postali huligani, kar so ob županu Robertu Dipiazzi in poslancu Robertu Menii (oba sta člana Nacionalne stranke) izkoristili predvsem skrajni desničarji. Organizacija z imenom Forza Nuova je pred tekmo celo delila letake z izrazito protislovenskimi parolami in pozivala prvega italijanskega "fašista" Gianfranca Finnija ter premiera Silvia Berlusconija, naj Trst očistita Slovencev. Žal jim je v nameri, da znova očrnijo slovensko manjšino in izrazijo nove dvome o premiku schenghenske meje proti vzhodu, del slovenskih navijačev z divjanjem samo pomagal.

Nobenega dvoma ni bilo, da bodo v Sloveniji razprodane vse vstopnice, ki jih je organizator namenil slovenskim navijačem, katerim je bila namenjena tribuna Valmaura. Tu so bili izraženi dodatni pomisleki, saj so bili med seboj pomešani tako organizirani navijači kot gledalci, ki so prišli na tekmo z namenom, da v miru pogledajo dvoboj slovenskih in italijanskih nogometnih asov. V zraku je bilo predvsem vprašanje, kako bodo viole in dragonsi raegirali, ko bo na igrišče pritekel kontroverzni zvezdnik Zlatko Zahovič. Reprezentanci se je pridružil šele v Novi Gorici in ne v Ljubljani in nekateri so v tem videli določeno ozadje. Ko se je debelo uro pred tekmo s telefonom na ušesu mrzlično sprehajal pred vhodom na stadion, so pesimisti pomislili, da je v našem prvem nogometnem kolektivu spet kaj počilo. Toda izkazalo se je, da je ZZ - Top čakal na prijatelje, ki jim je osebno izročil vstopnice, in nato odhitel na ogrevanje. Navijači so seveda izkoristili priložnost in se z njim veselo fotografirali, zagotovo pa je bilo druženje z rajo tudi primeren test javnega mnenja, ki se je na svetovnem prvenstvu precej ostro razdelilo na Katančeve in Zahovičeve privržence. Zadnji dvomi o tem, kako bo sprejeta njegova vrnitev v dres z državnim grbom, so se razblinili, ko ga je celotna tribuna pozdravila s skandiranjem. Več kot očitno pa je, da se je v sredo, kljub temu da je v svoji karieri doživel že marsikaj, pošteno oddahnil, saj ni nobenega dvoma, da so ga po porazu na Daljnem vzhodu v reprezentanci sprejeli z odprtimi rokami. Na minule dogodke je pravzaprav spominjal samo transparent, s katerim so mu navijači svetovali, naj pusti Šmarno goro in raje kupi stadion.

Trst je naš! Italia, va fa'n culo! To sta bili paroli, ki sta najpogosteje in najbolj glasno odmevali s slovenske tribune. Odzivi privržencev azzurov so bili bolj medli in slovenska stran je tu dobila pomembno bitko. Že pred prvim sodniškim žvižgom Avstrijca Bruggerja so se pojavile informacije, da je bilo na severni strani stadiona razbitih nekaj slovenskih avtomobilov, kar je ob počasnosti redarjev na vhodu na tribuno Valmaura poskrbelo za dodatno podžiganje navijaških strasti. Kljub vsemu je kazalo, da bo ostalo samo pri verbalnem dvoboju, toda potem so v italijanski kazenski prostor, v neposredno bližino vratarja Buffona, priletele prve bakle. Specialci, ki so prišli iz Padove posebej za to priložnost, so z napadom na tribuno poskusili opraviti svoje poslanstvo, vendar pa se je pirotehnični šov nadaljeval. Vrhunec je divjanje navijačev doseglo z vdorom enega izmed njih na igrišče in gledalci po svetu (izjema so seveda plačniki naročnine RTV Slovenija) so lahko videli prizor "vsi na enega". Skrito televizijskim očem pa je ostalo dejanje desničarskega poslanca Manie, ki ga je razkuril transparent z napisom IX. korpus is Back. Za nepoznavalce, to je bila partizanska enota, ki je po drugi svetovni vojni poskrbela, da je bil Trst 40 dni res naš. Poslanec je že med prvim polčasom namenil nekaj ostrih pogledov pomembnejšim slovenskim zamejcem, ki so bili na častni tribuni stadiona Nereo Rocco, med odmorom pa od vodje policistov zahteval, da poskrbi za odstranitev spornega slogana. Specialci iz Padove seveda ne poznajo tržaške polpretekle zgodovine in na transparentu niso videli nič spornega, tako da je Mania nazadnje sam odšel pod slovensko tribuno in se prepiral z navijači, ki so izzivali na tako izviren način. Kot je bilo pričakovati, je bil učinek ravno nasproten. Seveda tudi privrženci azzurov na drugi strani igrišča niso bili nedolžni. Razvili so velik transparent, s katerim so protestirali proti bilingvizmu oziroma za odpravo zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Italijanska televizija je pokazala samo slovenske navijače in njihove izgrede, gledalci pa niso imeli priložnosti videti, s kakšnimi transparenti so izzivali tržaški fašisti.

Ob tem je zanimiva tudi reakcija slovenskih nogometašev ob posameznih navijaških iskricah. Ko so policisti navalili na navijača, ki je vdrl na igrišče, so mu priskočili na pomoč, slovensko čast so odločno branili tudi na samem travniku, ko niso pokazali nobenega usmiljenja do nekajkrat bogatejših italijanskih zvezdnikov. Najlepše darilo si je seveda priigral Sebastjan Cimerotič oziroma Cimirotič, kot ga kličejo v Italiji. Bo zaradi odlične in uspešne akcije bolj cenjen ali pa bo doživel neprijeten sprejem ob vrnitvi v svoj Lecce? Dejstvo je, da je prav on glavni "krivec" za nov boleč poraz italijanskega nogometa, za krizo, ki se utegne še dodatno razplamteti zaradi napovedi o zmanjšanju finančnih prilivov. Azzuri seveda še zdaleč ne bodo postali reveži, očitno pa se bodo morali počasi spustiti na realna tla. Morda jim je Slovenija celo priskočila na pomoč; z zmago jih je opozorila na nogometne težave, nepopustljivost naše nacionalne televizije pa jim je po drugi strani dala vedeti, da morda res precenjujejo svojo tržno vrednost.

"Navijače zelo dobro poznam, in lahko rečem, da so povsod po svetu enaki," se je spretno izmazal iz objema provokativnega vprašanja italijanski selektor Trapattoni na tiskovni konferenci po tekmi. Jasno je, da ga bolj kot navijači zanimajo težave v lastnih vrstah, sploh pa ob dejstvu, da je v Italiji toliko selektorjev, kot je prebivalcev. Trap je nekoliko ošvrknil Prašnikarja, ker v drugem polčasu ni poslal na igrišče vseh igralcev, ki jih je imel na razpolago, sam pa je zamenjal praktično celotno enajsterico. Po krajšem prijateljskem klepetu v nemškem jeziku se je Prašnikar seveda pritajeno nasmehnil.