Colin Powell = dokaz
Zakaj v Varnostni svet ni šel Bush - in kaj če Nemci tokrat niso na napačni strani
Nihče ni znal biti tako žalosten in tako sočuten kot Bill Clinton. Ko so mu sredi devetdesetih ratingi padli in ko so njegovi demokrati izgubili kongres, je zamenjal strategijo - šel je med ljudi. To je počel brez napake. Puščal ni niti najmanjšega prostora za dvom. Njegova iskrenost ni bila vprašljiva. Niti za hip. Meryl Streep ne bi bila bolj prepričljiva. Clinton je bil idealni, popolni žalovalec. In ratingi so šli gor. Zjebati jih ni mogla niti Monica Lewinsky. Po tragediji vesoljskega raketoplana Columbia je tak obraz ponudil tudi Bush. Žaloval je in kazal sočutje, vlažne oči, bolečino. Čutil je z družinami preminulih. In jasno, čutil je z NASO - kar je ista reč. Niti za hip ni puščal dvoma, da je največji fan NASE in ameriških vesoljskih programov, da je potemtakem član vesoljske družine. Skratka, žaloval je, žaloval in žaloval, toda ne brez napake... ee, ne brez bušizma. Ko so namreč nekateri namignili, da Bush blefira in da ga NASA pred tragedijo raketoplana sploh ni zanimala, je Ari Fleischer, tiskovni predstavnik Bele hiše, vse to ovrgel, rekoč, da je Bush osebno večkrat obiskal Vesoljski center v Houstonu. Kdaj? V času predsedniškega mandata? Ne, ampak v času, ko je bil guverner Teksasa. Aha. Pa so preverili, če je to res - nak, nič ni kazalo, da je Bush kdaj obiskal Vesoljski center. Tudi Vesoljski center je malce pobrskal po svojih arhivih in ugotovil, da Bush ni nikoli obiskal Vesoljskega centra. Fleischerju tako ni preostalo drugega, kot da se je naslednji dan potegnil nazaj in ob znatni dozi sprenevedanja vendarle tudi sam zanikal, da je bil Bush kdaj v Vesoljskem centru. A ni ostal le pri tem. Navrgel je celo razlog, zakaj si Bush ni ogledal nobene izstrelitve in nobenega pristanka vesoljskih plovil - ker je v državi toliko drugih lepih stvari, ki jih še mora raziskati! Ergo: Fleischer je skušal bušizem, bedno, patetično laž, preglasiti s cinizmom - in to v času nacionalnega žalovanja! Slišati je bilo tako, kot bi rekel: hej, bodite zadovoljni, da si je predsednik odtrgal čas in prišel na to vašo procesijo! Je to na nivoju? Je to sočutno? In lepo prosim - kakšno zvezo ima Bushevo žalovanje z njegovim turističnim ogledovanjem Amerike?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Nihče ni znal biti tako žalosten in tako sočuten kot Bill Clinton. Ko so mu sredi devetdesetih ratingi padli in ko so njegovi demokrati izgubili kongres, je zamenjal strategijo - šel je med ljudi. To je počel brez napake. Puščal ni niti najmanjšega prostora za dvom. Njegova iskrenost ni bila vprašljiva. Niti za hip. Meryl Streep ne bi bila bolj prepričljiva. Clinton je bil idealni, popolni žalovalec. In ratingi so šli gor. Zjebati jih ni mogla niti Monica Lewinsky. Po tragediji vesoljskega raketoplana Columbia je tak obraz ponudil tudi Bush. Žaloval je in kazal sočutje, vlažne oči, bolečino. Čutil je z družinami preminulih. In jasno, čutil je z NASO - kar je ista reč. Niti za hip ni puščal dvoma, da je največji fan NASE in ameriških vesoljskih programov, da je potemtakem član vesoljske družine. Skratka, žaloval je, žaloval in žaloval, toda ne brez napake... ee, ne brez bušizma. Ko so namreč nekateri namignili, da Bush blefira in da ga NASA pred tragedijo raketoplana sploh ni zanimala, je Ari Fleischer, tiskovni predstavnik Bele hiše, vse to ovrgel, rekoč, da je Bush osebno večkrat obiskal Vesoljski center v Houstonu. Kdaj? V času predsedniškega mandata? Ne, ampak v času, ko je bil guverner Teksasa. Aha. Pa so preverili, če je to res - nak, nič ni kazalo, da je Bush kdaj obiskal Vesoljski center. Tudi Vesoljski center je malce pobrskal po svojih arhivih in ugotovil, da Bush ni nikoli obiskal Vesoljskega centra. Fleischerju tako ni preostalo drugega, kot da se je naslednji dan potegnil nazaj in ob znatni dozi sprenevedanja vendarle tudi sam zanikal, da je bil Bush kdaj v Vesoljskem centru. A ni ostal le pri tem. Navrgel je celo razlog, zakaj si Bush ni ogledal nobene izstrelitve in nobenega pristanka vesoljskih plovil - ker je v državi toliko drugih lepih stvari, ki jih še mora raziskati! Ergo: Fleischer je skušal bušizem, bedno, patetično laž, preglasiti s cinizmom - in to v času nacionalnega žalovanja! Slišati je bilo tako, kot bi rekel: hej, bodite zadovoljni, da si je predsednik odtrgal čas in prišel na to vašo procesijo! Je to na nivoju? Je to sočutno? In lepo prosim - kakšno zvezo ima Bushevo žalovanje z njegovim turističnim ogledovanjem Amerike?
Ljudje proti
Nobene. Ima le zvezo z ratingi. Bushu namreč proti Houstonu - dol, proti jugu - drsijo le ratingi. Časopis Los Angeles Times je te dni izvedel javnomenjsko raziskavo, ki je bila za Busha pogubna - registrirane volilce so vprašali, če bi na volitvah leta 2004 volili za Busha, in le 45 % jih je reklo, da bi. Še bolj zoprno: kar 57 ameriških mest je že sprejelo resolucijo proti napadu na Irak! Ja, zoprno, tako zelo zoprno, da je First Lady Laura Bush odpovedala simpozij o poeziji Walta Whitmana, Emily Dickinson in Langstona Hughesa, ki naj bi se odvrtel v Beli hiši - kot so sporočili iz Bele hiše, niso hoteli, da bi se "literarni dogodek prelevil v politično zborovanje". Vsekakor, večina vabljenih poetov, vključno z "laureatusi", je protivojno nastrojenih. In da bi bila mera polna in ironija popolna - tudi Walt Whitman, Emily Dickinson in Langston Hughes so bili protivojno nastrojeni!
Rita Dove, Philip Levine, Stanley Kunitz in drugi elitni ameriški poeti so odvrnili, da njihova poezija pač ne odraža "zgrešene politike Busheve administracije", da iz Bele hiše prihajajo "le laži in orwellovsko blagorečje", da "Busheva administracija ni prijatelj poezije in da je njen napad na Irak v nasprotju z humanitarno pozicijo, ki je v središču pesniškega impulza". Hu! Lawrence Ferlinghetti, eden izmed največjih ameriških poetov 20. stoletja, pa je poslal poemo Coda, v kateri stoji tudi verz: "In Amerika je napad na Svetovni trgovinski center obrnila v začetek Tretje svetovne vojne". Zoprno. Zato ne čudi, da razvpiti Paul Weyrich, ustanovitelj Krščanske desnice, navijač Busheve administracije ter podpornik Reaganove politike v latinski Ameriki in tamkajšnjih "vodov smrti", odločno zahteva, da Tom Ridge, minister za domovinsko varnost, takoj sproži preiskavo proti organizatorjem protivojnih demonstracij, ker da gre za "neokomuniste", ki so še vedno v službi nekdanje SZ. Ja, in v čigavi službi so disonantni, protivojni glasovi, ki jih je slišati na desni, med konservativci in prorepublikanci? V čigavi službi so general Norman Schwarzkopf, general Anthony Zinni, general Brent Scowcroft, oficiali CIE, 41 ameriških Nobelovcev, veterani II. svetovne vojne, vietnamski veterani, zalivski veterani, nekdanji šef inšpektorjev Richard Butler, metodistična cerkev in številni prorepublikanski biznismeni, ki so podpirali tako zalivsko vojno kot vojaško intervencijo v Afganistanu, ki so leta 2000 volili za Busha in ki so v zadnjem času izrazili hudo skepso do njegovega početja in vojne?
To je bil lonec, v katerem je pred prejšnjo sredo vrel Bush, človek, ki na pogrebu misli na ratinge, predsednik, ki se mu upirajo celo lastni volilci. Ja, to so bile okoliščine, v katerih je prejšnjo sredo pred Varnostni svet Združenih narodov stopil zunanji minister Colin Powell. In zakaj je pred VS stopil Powell, ne pa Bush? Ker ljudje bolj verjamejo njemu kot pa Bushu! Konzorcij CNN-USA Today-Gallup je izvedel sondažo, ki je pokazala, da pri Iraku kar 63 % ljudi bolj zaupa Powellu kot pa Bushu. Da ne govorimo o tem, da je Bush drugje po svetu sploh brez ratingov. Powell je še donedavna veljal za golobico, za ministra, ki je proti vojni in za reševanje "iraške krize" v okviru ZN, za ministra s kultivirano intonacijo, ki ni eno z Bushem in ki misli s svojo glavo, zato je bil popularen tudi zunaj Amerike. Ergo: če si je zdaj premislil tudi Powell, če je tudi on prestopil med jastrebe, če je potemtakem tudi on zdaj za vojno, pomeni, da je vojna res nujna. Vse, kar bo rekel Powell, bo resnica. Še več, vse, kar bo rekel Powell, bo dokaz. Ne nujno, huh - Powell je bil vedno le vojak, ki na koncu izvrši ukaz svojega poveljnika. Ne pozabite, da se je Powell boril v Vietnamu, da je vedel za ameriški pokol v vasici My Lai in o tem molčal, da je tedaj javno opravičeval grozote vietnamske vojne in da je potem potreboval več kot 20 let, da je ugotovil, da je bil Vietnam napaka.
V dnevih pred sredo, pred dnevom D, so svet mentalno pripravljali na Powellov govor. Nenehno so poudarjali, da bo imel "močan" govor... da bo njegov govor "compelling"... da bo vse očaral - da bo prepričljiv, nepremagljiv in neovrgljiv. Ne bo govoril Bush - govorila bo resnica, Powell. Uradni slogan se je glasil: Colin Powell bo prezentiral dokaze. Kampanja je bila tako divja, da je Powell mnoge prepričal, še preden je prezentiral dokaze, recimo 10 vzhodnoevopskih držav, "Vilnius Ten", tudi Ruplovo Slovenijo. Dokazi niso bili potrebni - Powell je bil dokaz! In Slovenija se je tako znašla natanko v grozljivki, pred katero nas je sam Rupel nedavno svaril v svoji mali literarni "negativni utopiji" - med vzhodnimi in jugovzhodnimi evropskimi državami! Ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld je v Evropi pred kratkim ustanovil nov protektorat, "novo Evropo", s katero skušajo bušiji zjebati monolitno Evropsko unijo - jasno, Rupel in drugi iz skupine "Vilnius Ten" so se takoj javili.
No, v sredo je od Powellove prezentacije dokazov itak ostala le prezentacija. Ko je vstopil v dvorano Varnostnega sveta, je pokazal, da je res le presenter, z vsemi se je poljubljal, tako z moškimi kot ženskami, se smehljal, laskal in zapeljeval. Ni se ustavil - ko je sedel, je še vedno pošiljal poljube. Jebeš dokaze - njegov poljub je bil dokaz!
Dokazi: reciklaža
1. Powell je rekel: "Ne morem vam povedati vsega, kar vemo, toda to, kar vemo, je zaskrbljujoče!" Uf! Je to dokaz?
2. Rolal je satelitske fotke iraških skladišč, baz, bunkerjev in tovornjakov, ob tem pa poudarjal, "da lahko to, kar je na teh fotkah, razumejo le tisti, ki se s tem ukvarjajo leta in leta". Točno, na teh fotkah ni bilo kaj videti. Videli smo bunkerje in tovornjake - kaj je v njih? Kdo ve. In zakaj bušiji teh podatkov niso posredovali inšpektorjem, ko so bili že ravno tam? Hej, lahko bi preverili, ne. Obenem je zagotovljal, da to, kar vidimo na teh fotkah, dokazuje, da so Iračani vse svoje obrate pred prihodom inšpektorjev evakuirali - okej, "sanirali". Dokazuje? Vi glejte, jaz pa vam bom povedal, kaj morate videti! V tovornjakih so "mobilni laboratoriji za izdelavo biokemičnega orožja". Neprepričanih s tem ni prepričal, Hans Blix, šef inšpektorjev, pa je to itak že vnaprej zanikal. Še bolj absurdno: rolal je satelitske fotke baz v severnem Iraku, ki je pod kurdsko, ne pa Sadamovo kontrolo. Z eno besedo, te baze so bolj pod ameriško kot pa pod iraško kontrolo.
3. Zarolal je avdio posnetka dveh elektronsko prestreženih pogovorov med iraškimi oficirji, ki pa niso rekli nič konkretnega, določnega. Oficir vpraša: "Imam to modificirano vozilo. Kaj naj rečem inšpektorjem, če ga vidijo?" Drugi odvrne: "Zjutraj se oglasim. To me skrbi." Za kakšno vozilo je šlo? Kaj so modificirali? Ni jasno. Vse, kar sta rekla, je bilo brez konteksta. Tipoma očitno ni bilo jasno, ali je "modificirano vozilo" v skladu z vsemi tistimi jebenimi resolucijami o razorožitvi.
4. Spet smo slišali, da je Sadam leta 1988 z biokemičnim orožjem napadel svoje Kurde, specifično, mestece Halabja. Kar ni nujno tudi res - Stephen Pelletiere, tedanji glavni analitik CIE za Irak, je te dni v New York Timesu poudaril, da je bil plin uporabljen med bojem, med iraško-iransko vojno, da se je mestece Halabja znašlo v navzkrižnem ognju in da plin de facto ni bil iraški, ampak iranski. In čakajte - kaj že s Kurdi počnejo Turki?
5. Spet smo slišali, da Irak poseduje in skriva na tone biokemičnega orožja. Zakaj? "Ker ni dokazal, da ga je uničil, ali pa pokazal, kje se nahaja." Jasno, Powell je pozabil omeniti, da so raznorazne bakterije, bacile in toksične agente a la Bacillus Anthracis, Clostridium Botulinum, Histoplasma Capsulatam in Brucella Melitensis v Irak lifrali prav Američani in da so to počeli tudi po Halabji.
6. Spet smo slišali, da Irak prikriva razvijanje nuklearnega orožja, in potem naštel države, od katerih je skušal Irak v preteklosti kupiti aluminijaste cevi, ki bi lahko služile za izdelavo nuklernega orožja - med drugim je omenil tudi Slovenijo. Točno, poudarek je na besedi skušal! Powell je kakopak pozabil omeniti, da je Iraku komponente in know how za nuklearno in biokemično orožje zares prodajalo več kot 150 podjetij - iz Amerike, Evrope in Japonske. Jebeš prezentacijo, v kateri si prisiljen med argumente za napad na Irak vključiti Slovenijo!
7. Spet smo slišali, da je Sadam diktator. Hej, zakaj sta ga potem Reagan in stari Bush podpirala v osemdesetih, ko je že bil diktator in ko je biokemično orožje na iraško-iranski fronti uporabljal vsak dan? In zakaj ga je John Kelly, pomočnik ameriškega zunanjega ministra, leta 1989 razglasil za "vir zmernosti v regiji"?
8. Spet smo slišali, da je treba iraškemu ljudstvu omogočiti demokracijo. Zakaj potem Amerika podpira avtokratske, diktatorske, nedemokratične režime v srednji Aziji in Zalivu?
9. Spet smo slišali, da Irak krši resolucije Varnostnega sveta. Zakaj potem ne težijo Izraelu, ki prav tako krši resolucije VS (242, 1402)?
10. In seveda - na koncu smo spet slišali, da Irak gosti al-Kajdo. Še več, slišali smo, da je Bagdad novi center al-Kajde, kjer da se je načrtovalo tudi atentat na ameriškega diplomata v Jordaniji in biokemični napad na London (ricin). Stara zgodba: že prej smo namreč slišali, da se je Mohamed Atta pred napadom na WTC v Pragi sestal z iraškimi agenti (Čehi so to zanikali!), da so povezavo med Irakom in al-Kajdo potrdili al-kajdisti, ki so zaprti v Guantanamu (ne sprašujte!), in da so se nekateri borci al-Kajde zatekli v severni Irak (šit, ni pod Sadamovo kontrolo!). Hej, zakaj al-Kajdo iščejo v Iraku, ne pa v Savdski Arabiji? Večina atentatorjev na WTC je imela savdski potni list, ne. Nič, četudi ameriške in britanske obveščevalne agencije vztrajajo, da ni nobenih dokazov, je Powell moral Irak povezati z al-Kajdo. Zakaj? Iz preprostega razloga: ta tema pač zadeva tudi tri članice Varnostnega sveta z vetom, Francijo, Rusijo in Kitajsko, ki imajo probleme s "teroristi" - Francija z alžirskimi, Rusija s čečenskimi, Kitajska pa z islamskimi (na severozahodu).
A kot rečeno - šlo je le za prezentacijo. Powell zadošča. Drugi dokazi niso več potrebni. Koga briga! Vlade držav, v katerih je večina ljudi proti vojni, so potrebovale le pretvezo, da prestopijo na provojno stran - in Powell jim je dal kritje. Ob tem pa poudaril, da Amerika spoštuje ZN in mednarodno pravo in da so resolucijo 1441 sprejeli zato, da bi ohranili mir. Ja? Kaj pa potem počne vsa tista vojska v Zalivu?
Kaj je torej novega? Nič. Bushu je zadnjič uspelo izgovoriti besedo transparently.