Ptice miru

Na starih razglednicah so bili golobi pogosto "pocukrana" ponazoritev ljubezni. Kasneje, v letih udarnega socializma, so ti najbolj urbani ptiči postali simbol miru. Spoznanje o tem, da so golobi spretni prenašalci bolezni, jim je prineslo še vlogo in sloves letečih podgan. Že precej pred našim štetjem so leteli za človeka kot pismonoše, za poštarje pa so jih uporabljali tudi v vojnah.

Tako naj bi bila v nekdanji Jugoslaviji, in tudi v Sloveniji, v vojaške vrste vključena celo posebna golobarska enota. Žal tega podatka današnje ministrstvo za obrambo ne more potrditi, lahko se zanašamo le na govorice starejših golobarjev. Sicer pa je ljubiteljev pismonoš letalcev v Sloveniji bistveno manj kot gojiteljev tako imenovanih "športnih" golobov, ki so vzrejeni in vzgojeni za razstave. Teh je samo registriranih 168.

Lepota

"Po svoje je golob neumna žival. Celo kokoš je pametnejša od njega, ker se zna skriti pred jastrebom," je pred svojim golobnjakom razlagal Miha Ferjuc, mednarodni sodnik in ocenjevalcev golobov ter predsednik in eden najdejavnejših članov golobarske sekcije pri Slovenskem društvu gojiteljev malih pasemskih živali. "Golob niti pod razno ni kokoš, kajti svoje mladiče krmi iz kljuna z že prebavljeno hrano. Od drugih ptičev mu je najbolj podobna papiga."

V Ferjučevih golobnjakih v Gmajnici pri Komendi so najopaznejši naduti in nadpovprečno (do 40 centimetrov) visoki angleški golšarji. "Ko se jim zvalijo mladiči, se tako napihujejo od ponosa, da jih ne morejo niti krmiti. Zato dam jajca ponavadi kakšnemu drugemu, negolšarskemu paru." Zakaj pa imajo vse prste in kremplje pokrite s perjem? Jih morda to varuje pred mrazom? "Ne, vse to je zaradi lepote."

Kot pri nekaterih drugih živalih si je človek tudi pri golobih prilastil pravico odločati o tem, kaj je lepo in kaj grdo pri njihovem videzu. In kot so psom še pred kratkim rezali uhlje, golobe neprestano (staro pravilo za pasemske golobe je, da noben golob ni tako lep, da ne bi bil lahko še lepši) namensko križajo in jim tik pred razstavami pulijo perje, ki kvari predpisano barvno sliko, lepšajo jih s posebnimi pršili, da se perje sveti, ter izvajajo različne diete. Za angleške golšarje, katerih cena na trgu doseže 50 tisoč tolarjev, pa naj bi bili v skrbeh celo angleški zaščitniki živali. "Ker se držijo preveč pokonci. Ampak, tako se držijo, ker so tako visoki," pojasnjuje Ferjuc. Tako visoki pa so, ker je tako hotel človek in so v tem podobni nekaterim ekstremnim pasmam muc (tudi posledici človekovega odločanja o lepoti), ki jim hrana zaradi sploščenega gobca maši nosnice.

"V Nemčiji, kjer je golobarstvo na občutno višji ravni kot pri nas, je okrog 1268 pasem in barvnih različic. Če hoče ljubitelj postati sodnik, mora ustvariti svojo pasmo. Pri nas ni tako, saj sodniki pridobivajo znanje iz teorije in ne iz prakse, vendar skušamo to spremeniti." Tako je bilo po Ferjučevih besedah na državni razstavi v Sloveniji (v golobarstvu sta najmočnejša Maribor in Ormož) pred kratkim 970 golobov (na leto obročkajo okoli 15.000 pasemskih golobov), na nemških razstavah pa je predstavljenih več kot 28.000 golobov. Pri "športnikih" ocenjujejo postavo, telesno držo in kakovost perja. Pri pismonošah pa je pomembno, kako dolgo in uspešno letijo: "Ponavadi je pismonoša, ki leti najdlje, tudi najlepši." Razlikujejo se še po načinu letenja in akrobacijah v zraku.

Golob mora biti na tekmovanjih razstavljen v kletki, veliki 40 krat 40 centimetrov - to je za žival, ki ni navajena majhnih prostorov, lahko šok. "Goloba navajamo tako, da mu damo, ko gre prvič v kletko za trideset minut, po dve zrnci konoplje. To je hrana, je pa tudi blago mamilo. Ko gre naslednjič za uro ali dve, mu damo štiri zrnca konoplje. In tako dalje. Dokler se golob tako ne navadi na kletko in konopljo, da si sam želi noter."

O tem, da so golobi "nagnjeni k drogiranju", je v knjigi Pasemski golobi zapisal tudi Milan Grmek. "Znano je, da vse ptice konopljo luščijo in pojedo samo jedro, golobi pa hlastajo po konoplji prav zaradi njenih lusk, ki vsebujejo hašiš." Škoda, da ta podatek še ni prišel do borcev za legalizacijo mehkih drog, kajti podobo goloba bi lahko izkoristili za simbol svojih prizadevanj. No, Grmek svetuje, naj bi golobarji konopljo uporabljali le v "neznatni količini", in to predvsem za urjenje.

A v Ferjučevem golobnjaku je tudi golob, ki brez kakršne koli dresure takoj, ko se lastnik nagne, skoči na njegovo glavo. "Enkrat sem eksperimentiral in sem se nagnil tridesetkrat, pa je tridesetkrat zletel na glavo." Z golobi se ukvarja, odkar je bil kratkohlačnik - 65 let. Kot vsak ljubitelj, ki mu konjiček pobere veliko denarja in časa, je že večkrat premišljeval o tem, da bi odnehal. "Imel sem že ovčarje, dirkalnega konja ... Pa so zmeraj zmagali golobi, čeprav znajo razočarati." Med razočaranja sodijo velika pričakovanja od mladičev, ki potem kar nenadoma poginejo. Pogosto pa delajo težave še divjad in živali iz soseščine, ki se rade sladkajo z golobino. "Kuna pride skozi vsako luknjo. Zdaj imam betonski golobnjak, in to z armiranim betonom in železno mrežo. Prej pa so mi zmeraj odnesli najboljšega goloba." Včasih tudi kateri uide na razstavi ali na primer snemanju. "Nekoč sem golšarje posodil za film, pa se je režiser zelo razburjal, ker sta mu dva goloba ušla. Jaz sem pa rekel, da če je kakšnemu lepše zunaj kot pri meni, naj kar gre."

Golobi zahtevajo tudi nekaj odpovedovanja. "Če greš za deset dni na dopust, si lahko uničiš celo sezono. Zato sva z ženo mladiče že peljala s sabo, da ne bi poginili." Verjetno prav zato velja, da ko golobar umre, dva dni zatem v golobnjaku ni nobenega goloba več. Žene, ki imajo po več let strpen odnos do moževega konjička, golobe navadno razdelijo med navdušence.

Ferjučeva žena pravi, da so njen mož in njegovi prijatelji, ki se pogosto sestajajo, ko začnejo govoriti o golobih, bolj podobni otrokom kot odraslim. "Ko se začnejo poglabljati v to, kakšen naj bi bil kljun, pa oči ... ne veš, ali so tako otročji ali so takšni strokovnjaki."

Med golobarji je zaslediti precej žalovanja za nekdanjo Jugoslavijo, saj je ta imela svoj standard za golobe in veliko avtohtonih pasem. "Posebej dobri so bili visokoletalci. Golobi pismonoše so lahko leteli po dva dni. Sedaj pa vse upada," je potožil Ferjuc. V Sloveniji obstaja ena sama avtohtona pasma in, začuda, pri Ferjucu avtohtonega beloglavčka, ki je priznan tudi v Evropi, ni. "Naš slovenski avtohtoni golob je izredno temperamenten. Če živi med sebi po velikosti enakimi, je razmeroma miren. Če pa se znajde med različnimi golobi, začne razgrajati. Celo jajca premetava in kljuva mladiče vse do smrti. Zato ga nimam." Nasploh se Ferjuc ne strinja s tem, da bi bil golob lahko razglašen za ptico miru: "Pravijo, da je golob ptica miru. Pa sploh ni res! Pretepajo se do smrti - za hrano, za samice in za prostor."

Plašen pretepač

Za to, da bi videli avtohtonega temperamentneža, smo se napotili v kraje, od koder naj bi izhajala pasma beloglavčkov - v Notranje Gorice pri Brezovici k Vojku Gajserju, enemu od dveh najuglednejših gojiteljev pasme, ki je stara že več kot sto let. Pasma je zaradi "mladosti" po besedah poznavalcev zelo neenotna, golobi si med seboj še niso popolnoma podobni, to pomeni, da se razlikujejo od želene idealne podobe, ki so jo določili leta 1999 na sestanku golobarske sekcije v Mariboru njeni člani. "Nekoč je v Notranjih Goricah bival Alojz Sojer, bil je pedanten, pri njem si goloba lahko le kupil. Kot mulci smo zmeraj hodili gledat, kako hrani golobe na vrtu. Užitek je bilo gledati, ko je naenkrat priletelo več kot tristo golobov. Sojer je tudi zasnoval beloglavčke, ko pa je umrl, se je na njegovi domačiji golobarstvo končalo." Ko je bil še osnovnošolec, je golobe lovil tudi pri kmetih: "Ponavadi so stari golobi ušli, mladiči pa so se navadili in ostali." Njegovih 70, včasih pa tudi do 80 beloglavčkov (v Sloveniji stanejo dva tisoč SIT in več) je ločenih od drugih ptičev in so navkljub pretepaškemu značaju zelo plašni. "Nobeden se mi še ni usedel na roko, pa četudi veliko več delam z njimi kakor z drugimi golobi." Na vprašanje, ali za beloglavčke obstaja zanimanje med kuharji, je Vojko skomignil z rameni. "Zanimivi so predvsem kingi, ker tehtajo tudi do kilograma," in je s prstom pokazal na belega debeluščka. "Kingi nasploh skoraj ne letijo, ampak hodijo po tleh. Njihovo meso pa naj bi bilo zlasti okusno tedaj, ko so še mladi in se najmanj premikajo." Neki znanec se je celo zanimal, kaj Vojko naredi z mladiči, ki ne ustrezajo standardu pasme, in mu je očital, češ zakaj meče stran meso, ki je v Italiji zelo iskano. "Nekaj sva se menila, pa ni bilo nič iz tega. Sam pa golobov nikoli nisem jedel."

Dan mladosti

Vojko ima tako kot Miha Ferjuc več prostorov za golobe, ki stojijo stran od hiše - tipično za slovenskega golobarja. "Ne poznam nobenega, ki bi imel ptiče v bloku, na podstrešju. Nekoč je sicer bil eden v Ljubljani, ki je gojil golobe kar na balkonu v zabojih, a je potem umrl in je njegova žena razdelila golobe med nas," je pojasnil Vojko. Med golobarji najdete le dve ali tri ženske. Na to je Vojkova žena pripomnila, da je tudi med ribiči zelo malo žensk.

Anica Morn, ki je ena od teh redkih žensk, se po moževi smrti ni mogla ločiti od osmih kingov. "Nekoč smo imeli več golobov. Pismonoše je mož vozil v Beograd na dan mladosti, kjer so jih izpustili." V osmih, devetih urah so prileteli nazaj, domov v Trbovlje. Sicer ne v polni sestavi, kajti od desetih golobov sta se eden ali dva na poti izgubila. Najhitrejše, po Aničinih besedah, in najzanesljivejše so bile golobice, ki so jih v domačem gnezdu čakala jajčka, iz katerih bi se lahko vsak čas izlegel naraščaj. "Mož je tudi kdaj dal v jajčka hroščka. Zaradi 'hrupa', ki ga je povzročil hrošček, je golobica mislila, da bo iz jajca vsak hip pokukal mladič. Hitele so, da bi poskrbele zanje."

Mož, ki je bil veterinarski tehnik, je golobe ure in ure gledal, kako se sprehajajo po dvorišču. Tako kakor drugim golobarjem so mu ptiči pomenili sprostitev.

"Kadar gre kdo mimo, pravi - kake lepe piške imate. Ko razložim, da to niso piške, sprašujejo, kakšno korist imamo od golobov. Ali jemo njihova jajca ali golobe. Nobene koristi nimamo, vendar jih ne morem kar tako oddati." Osem snežno belih kingov, med pogovorom izpuščenih iz golobnjaka, se je v hipu znašlo pred mojim avtom in začelo kljuvati kolesa. V reliefu na gumah se je nabral pesek, ki so ga v zimskih dneh posipavali po cestah in ki ga golobji mlinček nujno potrebuje za predelavo hrane. "Saj imajo svoj pesek, ampak tuj jim je verjetno ljubši." Enooki muc, ki je sedel pri vratih sosednjega golobnjaka, in nemška ovčarka, ki je ta čas pazila na sosedovega pobeglega zajca, ki se je skril v drveh, nista pokazala znakov zanimanja za debelušne kinge. "Vedo, da so to naši ptiči, če pride kakšen tuj, je pa drugače."

'Uniseks'

Sicer je vprašljivo, kako dolgo traja navidezno sožitje med živalmi, ko gredo lastnica in njeni hčeri v hišo. "Saj, samo pogledaš stran, pa so golobi že na stopnicah pred hišo in so te že vse umazane. Toda kako si dvorijo, tega pa nikoli ne bi verjela, če ne bi videla na lastne oči. Samček se priklanja pred golobico, ure in ure se kljunčkata. Skupaj se kopata. Ko pa dežuje, lahko samček z dvignjeno perutjo zavaruje samičko pred mokroto," je zatrdila ena od hčera. Anica pa je dodala: "Če bi lahko izbirala, bi bila golobica." Očitno je nekdanja priljubljenost golobove podobe na poročnih razglednicah izhajala iz opazovanj, saj se topla čustva ne končajo tedaj, ko samček osvoji golobico (to zna biti izredno težko zaradi konkurence - sitnež, ki ne zna, lahko zelo grobo naskoči samico, in če se ta upira, jo lahko okljuva do krvi). Ko samička znese (ponavadi dve jajci), samček in samička izmenično sedita na jajcih. Posebnost golobov je tudi mlečna golša, ki je priraščena k normalni in ki jo imata samička in samček. V času valjenja in še tri dni po tem se v golši nabira tekoče mleko, s katerim oba starša tri dni krmita mladiče. Tedaj se jim teža vsak dan podvoji, nato golobica po 15 dneh ponovno znese jajčka, samec pa pogosto prevzame oskrbovanje s hrano še nedoraslih mladičev in sočasno sedi na novih jajcih. Golobica se s "starimi" mladiči ne ukvarja več. Torej bi bil lahko golob tudi simbol kakšnega ženskega gibanja? Še posebej, če upoštevamo, da zvestoba golobjega parčka traja vse življenje. Žalovanje za partnerjem pa traja tri dni.