Snus in švedska izkušnja

Pred kakšnim mesecem sem v enem od slovenskih dnevnikov zasledil članek z naslovom "Kranj noče biti več Kransterdam". V poročilu z okrogle mize, ki so jo organizirali na eni od osnovnih šol gorenjske metropole, je bilo govora o drogah in njihovi priljubljenosti med mladimi. Seveda so poudarili tudi žalostno dejstvo, da naša država, ki nameni veliko denarja za zdravljenje odvisnikov, zanemarljivo malo pa za preventivo, še vedno nima nacionalnega programa za preprečevanje odvisnosti. Mojo pozornost je še posebej pritegnil tekst pod fotografijo, na kateri sta dve bejbi ovohavali malo okroglo škatlico "z vse bolj nevarno, a legalno drogo 'fuga', ki je med mladimi v Kranju vse bolj priljubljena, a lahko zelo nevarna".

Fuga? V prosti prodaji, če prav razumem. Hm. Konzultacije z rekreativnimi uživalci najrazličnejših psihotropnih substanc niso obrodile sadov. Raziskovalci spremenjenih stanj so zmajevali z glavami, češ vemo, kaj so fuge, prvič pa slišimo, da je mogoče z njimi širiti percepcijo oziroma prestavljati zavest v višje brzine. In ker misteriozne fuge ni bilo moč dobiti niti pri dilerjih, sta se sama po sebi ponujala dva možna odgovora: prvič, brezvestni zasužnjevalci človeških duš so zvarili popolnoma novo mamilo, ki mora biti za povrh zelo ekskluzivno, saj ga v prestolnici še niso izvohali. In drugič, fuga najbrž sploh ni droga.

"Kaj bluzijo, kakšna droga neki," je kolega zamahnil z roko, ko sem mu pokazal fotografijo z inkriminiranim izdelkom. "To je žvečilni tobak, ki ga uvažajo s Švedske in je v trafikah nekaj tako običajnega kot cigarete." Hočeš reči snus, sem vprašal. "Ja, snus." Tisto, kar baje čikajo profesionalni športniki, ki že po definiciji ne smejo kaditi? "Tisto, ja." Zanimivo. O sumljivem snusu se je prvič začelo govoriti pred leti, ko so nekateri mediji naravnost tekmovali v zlivanju gnojnice na Primoža Peterko. Prav snusu, ki naj bi ga Primož na veliko "jedel", so znalci pripisovali levji delež krivde za njegov športni, moralni, duhovni, osebni in kdo ve kakšen razkroj še. Ko je gorenjski orel spet poletel proti vrhu svetovne elite, sta bila tako gnojnica kot snus hitro pozabljena. Vse do zdaj, ko se je snus spet znašel med nevarnimi drogami. Z drugimi besedami to najbrž pomeni, da na Centru za odvisnost, Uradu za droge in Ministrstvu za zdravje vejo o snusu tako rekoč vse in lahko v vsakem trenutku postrežejo s podatki o uničujočih učinkih na organizem, škodljivih posledicah uporabe in številu uživalcev na Slovenskem. Narobe. Že hitra preverba je pokazala, da na Centru za odvisnost o snusu vejo toliko kot zaskrbljene mame, v Uradu za droge za snus prvič slišijo, a so prepričani, da je zaradi vsebnosti nikotina nevaren, medtem ko na Ministrstvu za zdravje vejo samo to, da bo prodaja snusa od 30. junija dalje v Sloveniji prepovedana. Ne zato, ker bi to narekovali morebitni katastrofalni rezultati natančnih analiz spornega produkta, marveč zato, ker tako zahteva evropska zakonodaja. Ki, kot bomo videli, še zdaleč ni enaka za vse.

A še preden zainteresirano javnost seznanimo z dejstvi na svetovnem spletu, s katerimi bi stroka morala razpolagati, stopite z mano v trafiko, da nabavimo "drogo".

Snus

V hladilniku z različnimi vrstami snusa sem pokazal na modro škatlico z napisom Catch Dry, šibkejšo varianto, ki naj bi bila za snusa nevajene uporabnike najprimernejša. Na spodnji strani škatlice sem prebral znano opozorilo: "Minister za zdravstvo opozarja: kajenje je zdravju škodljivo. Kajenje skrajšuje življenje." Zato sem prodajalko za hec pobaral, če morda ve, kako se to kadi. Se zavije v papirček, nabaše v pipo ali kako drugače? "Ne, ne, to se žveči," me je podučila. "Vrečko s tobakom date pod zgornjo ustnico."

Očitno sem naletel na bolj razgledano prodajalko, kajti mnoge pred njo in po njej v različnih ljubljanskih šoping centrih tega niso vedele. Ker je švedski snus vlažen tobačni proizvod, ima omejeno dobo skladiščenja in se ga hrani v hladilniku, s čimer se mu znatno podaljša originalno svežino. Vlažni snus se na sobni temperaturi ohrani le nekaj tednov, potem se izsuši, s čimer se spremeni okus, lahko pa se v njem razrastejo tudi mikroorganizmi in plesen. Pri suhem snusu, ki sem si ga izbral jaz, te skrbi odpadejo. Glede pakiranja prav tako obstajata dve vrsti, prosti snus in snus v porcijah oziroma nekakšnih filter vrečkah, ki so za začetnike primernejše, ker se z njimi naučijo doziranja.

Kot bivšemu kadilcu, ki je trinajst let kuril po dve škatli na dan, so mi eksperimentiranje s tobačnimi izdelki sicer odsvetovali. A glede na to, da sem trdno voljo že postavil na preizkušnjo, ko sem po petletni popolni nikotinski abstinenci prižgal svojo prvo cigaro - kar je preraslo v največ tri na teden, ne da bi ob tem kdajkoli pomislil na cigarete - sem se testiranja snusa lotil dokaj neobremenjeno. Tobačno vrečko z aromo likviricije sem vtaknil pod zgornjo ustnico in čakal, kaj se bo zgodilo. Kar je seveda trapasto, saj tudi ko srkneš skodelico kave, ne pričakuješ, da bo sledil fleš. Za kavo pravijo, da tako ali tako zgolj potencira trenutno počutje. Če si buden, boš po skodelici, dveh še bolj, in narobe, če si utrujen, boš z vsakim kofetom bolj. Mislim, da tale snus učinkuje na podoben način. Vsaj po mojih izkušnjah. "Gre za tobačni izdelek, ki vsebuje nikotin in še zdaleč ni nedolžen. Obstajajo tudi močnejše vrste snusa, ki lahko pri nesmotrnem predoziranju povzročijo zastrupitev z nikotinom. Kot če bi ves čas inhaliral havanko, na primer," so me podučili. "Ampak za kaj takega ne bi bil kriv snus, marveč tvoja neumnost."

Snus, ki ima na Švedskem že 150-letno tradicijo, sestavljajo tobak iz izbranih tobačnih listov, katerih kvaliteta in ustreznost se preverja v švedskih laboratorijih, sol in izključno tisti aromatični dodatki, ki so dovoljeni v prehrambeni industriji. Tudi proizvodnja snusa mora izpolnjevati visoke standarde, ki veljajo za živila. Sol se dodaja v glavnem zaradi okusa, igra pa tudi vlogo konzervansa, kar pripomore h kvaliteti blaga pri skladiščenju. Tobak za snus se najprej posuši v zračnih komorah, zmelje v tobačno moko in nato pošlje v predelovalni mešalec, kjer se moki med mešanjem dodaja vodo in sol. Dobljena zmes se zatem segreva in od 8 do 32 ur ohranja na določeni temperaturi, kar tako kot mešanje nadzira poseben računalniški program. Po pasterizaciji se zmes ohladi in dodajo se ji aromatične snovi. Vzorce se pošlje na kontrolo kvalitete in če ta ustreza predpisanim standardom, gre zmes v proces pakiranja.

Švedska izkušnja

Iz naše perspektive se sliši malce nenavadno, toda snus je ena od stvari, ki so odigrale zelo pomembno vlogo pri švedskih priključitvenih procesih za vstop v Evropsko unijo. Začelo se je leta 1985, ko je mednarodno združenje za raziskovanje raka IARC (International Agency for Research on Cancer) izdalo poročilo, v katerem je navedlo, da zaradi visoke vsebnosti nitrosaminov in kancerogenih substanc obstaja dovolj dokazov za to, da tudi uživanje tobaka za oralno uporabo povzroča rakava obolenja. Posledica poročila so bile obvezne nalepke s svarili o kancerogenosti produkta, ki so jih morali lepiti tudi na vse vrste tako imenovanega brezdimnega tobaka in tobačnih izdelkov, ki so se prodajali na trgih znotraj Evropske skupnosti. Švedi se takrat zaradi izsledkov niso kaj prida vznemirjali iz dveh razlogov: prvič, Švedska še ni bila članica nastajajoče Evropske skupnosti, in drugič, analize IARC niso zajemale skandinavskih produktov, marveč so se oprle na študije uporabe brezdimnega tobaka za oralno uporabo v Indiji in ZDA. Tako ameriški kot indijski tobak za oralno uporabo nista zmleta, ampak rezana, sušena nad ognjem, kar jima daje značilno temno barvo in aromo, nepasterizirana, nenadzorovana glede vsebnosti pesticidov ter obogatena z aditivi, za katere ne veljajo živilski standardi.

Švedi so v zadnjih petnajstih letih objavili precej znanstvenih poročil, ki obravnavajo zdravstvene posledice uživanja snusa in kažejo popolnoma drugačno sliko, ki se ne sklada z ugotovitvami IARC, saj Švedi pri izdelavi snusa uporabljajo drugačne vrste tobaka in popolnoma drugačne postopke predelave. Sporne substance iz poročila IARC v snusu skorajda ne obstajajo. Prisotnost kancerogenih nitrosaminov v švedskem snusu je namreč do 4000-krat manjša kot v primerljivih ameriških in indijskih tobakih, kar je leta 2002 potrdila tudi dodatna neodvisna analiza Blohinovega onkološkega znanstvenega centra na Ruski akademiji medicinskih znanosti v Moskvi. Snus v nobenem pogledu ni kancerogen tobačni izdelek, zato je morala Evropska skupnost umakniti opozorilo o povzročanju raka, s čimer je snus postal edini tobačni izdelek na svetu, za katerega je bilo opozorilo sicer predpisano, a kasneje umaknjeno. Še več, Švedi so si s tem izpogajali, da kot edina izjema snus ohranijo na trgu, medtem ko je v ostalih državah Evropske skupnosti v skladu z direktivo 2001/37/EC prepovedan.

Švedska statistika kaže, da uživanje snusa pomaga tako pri odvajanju od kajenja kot pri zmanjševanju rasti odstotka kadilcev, pri katerih so, kot vemo, zdravju škodljivi učinki povezani z vdihavanjem dima. Švedska je postala tudi prva in edina država na svetu, ki ji je uspelo spraviti procent odraslih kadilcev pod mejo 20 odstotkov, ki jo je postavila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Kadi samo še 16 odstotkov Švedov, 18,5 pa jih uporablja snus. Snus je tudi lažje opustiti kot cigarete, kajti fizična odvisnost zaradi uporabe je podobna ali manjša, psihična odvisnost, ki je ključnega pomena pri kadilcih cigaret, pa ne obstaja več.

Snus in Slovenija

Med države z dolgoletno tradicijo uporabe švedskega snusa spada tudi Slovenija, in to že vse od konca sedemdesetih oziroma začetka osemdesetih. Snus je v Slovenijo prišel z Ingemarjem Stenmarkom ali točneje z ljudmi iz njegovega štaba, od trenerjev do poslovnežev, ki so takrat imeli dokaj tesne poslovne stike z begunjskim Elanom. Snus, ki je bil na Švedskem vedno družbeno sprejemljiv, se je začel najprej širiti po Gorenjskem, kjer tudi sedaj najdemo največjo koncentracijo odjemalcev, sledijo pa še prestolnica z okolico, južna Primorska, južna Dolenjska in Štajerska, medtem ko ga najmanj pokupijo na Notranjskem in severnem Primorskem.

Statistika prodaje obstaja od leta 1995, ko se je v Sloveniji prodalo okoli 150 kilogramov snusa, pakiranega v škatlice po 6 do 50 gramov. Koliko škatlic je to, si izračunajte sami. Da bo matematika zanimivejša, velja omeniti, da se je poraba švedskega snusa v zadnjih sedmih letih v Sloveniji povečala za 5200 odstotkov. Ali drugače, leta 2002 smo Slovenci pokupili 7,8 tone snusa, kar je bržčas v neposredni vzročni zvezi z upadanjem kajenja pri nas, žal pa ne razpolagamo z nobeno relevantno, znanstveno podprto analizo, ki bi te domneve potrdila ali ovrgla.

Prevladujejo ocene, da švedski snus uporablja skoraj odstotek slovenskega prebivalstva oziroma 3 do 4 odstotki moških med 22. in 40. letom, od katerih je tretjina bivših kadilcev.

Vprašanje je, kako se bodo le ti znašli po 30. juniju, ko bo Slovenija zaradi prilagajanja evropski zakonodaji postala edini trg v Evropski uniji, na katerem bodo birokratsko prepovedali prodajo artikla, ki se je prej desetletja nemoteno prodajal. Drugo vprašanje pa je, kako bo država zapolnila novo proračunsko luknjo, ki bo pri tem nastala. Lani je namreč bruto vrednost prodanega snusa v Sloveniji presegla sto milijonov tolarjev.

Evropska direktiva 2001/37/EC, ki je povzročila spremembo slovenske zakonodaje, prepoveduje prodajo tobaka za oralno uporabo, pri tem pa je najbolj absurdno to, da bomo Slovenci iz prodaje umaknili daleč najbolj "zdrav" tobačni izdelek, medtem ko se bo navaden tobak za žvečenje še naprej lahko prodajal. Če potegnemo primerjavo iz kadilskega sveta, bi bila razlika med snusom in žvečilnim tobakom približno taka, kot je razlika med cigaretami s filtrom in tistimi brez.

Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki je v Uradnem listu izšel 13. marca letos, v drugem členu pravi: "Tobak za oralno uporabo so vsi tobačni izdelki za oralno uporabo, razen za kajenje in žvečenje, ki so delno ali v celoti izdelani iz tobaka v prahu ali drobcih ali kakršnikoli kombinaciji prahu in drobcev, ki so lahko pakirani v vrečkah ali kakršnikoli drugi embalaži, ali so podobni živilskemu izdelku," nakar v 14. členu prodajo tobaka za oralno uporabo nedvoumno prepoveduje. Pač v skladu z direktivo 2001/37/EC - ki pa v 28. točki kot edino izjemo omenja prav Švedsko. Zakaj? Ker bi Švedi zavrnili vstop v Evropsko unijo, če bi jim izdelek, ki predstavlja stoletno tradicijo, vzeli. Švedska je kot socialno visoko razvita država uporabo snusa sprejela za bolj zdravo alternativo kajenju, ki od leta 1976 strmo upada. Slovenija tega očitno noče. Če bi hotela, bi si namreč na osnovi stanja na domačem trgu izpogojevala podoben status, kot ga ima Švedska. Slovenski kupec bo moral poslej zdravo alternativo kajenju naročati preko interneta ali pa jo uvažati s Hrvaške, pri čemer bo težko govoriti o nadzorovanih produktih, ki so pregledani po naši zakonodaji in ustrezajo našim standardom.

Mimogrede, na naslovu www.ash.org.uk/html/regulation/html/eusmokeless.html najdete argumentirano izjavo šestih evropskih neodvisnih znanstvenikov s šestih univerz in inštitutov, med njimi tudi prof. Michaela Kunzeja, ki je avtoriteta s tako imenovanega nikotinskega inštituta na dunajski univerzi. V izjavi utemeljujejo, zakaj smatrajo, da je evropska zakonodaja na tem področju napačna. Predvidevajo tudi, da bo v dveh do treh letih prepoved prodaje snusa popolnoma odpravljena na področju celotne Evropske skupnosti.

povezava