Zasedeno? Osvobojeno!

"Ob koncu sedemdesetih let, potem ko so Rdeče brigade umorile Alda Mora in so se na rimskih ulicah vsak teden vrstili nasilni spopadi med policijo in manifestanti, se je porodila nuja, da se kaj spremeni, potreba po čem trajnejšem od demonstracij enkrat na teden, potreba po prostorih, kjer bi lahko delovali alternativno, ločeni od države." Tako Alessia, mlada aktivistka iz Rima, razlaga, kako se je v večmilijonskem mestu pred približno dvajsetimi leti začelo množično skvotiranje in trajalo približno deset let. "To je bil prvi val množičnih zasedb prvih t. i. socialnih centrov", med katere spada tudi gostilna 32, kjer se aktivisti, komunisti, anarhisti, nepokorni pogosto zberejo po manifestacijah, da premeljejo, kako je potekal dan, ki so ga preživeli na barikadah, pojejo obrok po socialno znosnih cenah in si ogledajo na platno projicirano medijsko poročanje. Ampak kako je mogoče, da je neki prostor zaseden že dvajset let, ne da bi se ga dotaknila roka represivnih državnih institucij? "Ker je 32 simbol boja, ki ga je gibanje bilo v sedemdesetih letih," pravi Alessia. "Če bi policija poskušala zapreti ta prostor, bi bil ves Rim na nogah." Kljub temu je nasilje oblasti nad gibanjem prisotno in se v zadnjih letih, predvsem po Genovi, stopnjuje v sistematično nasilje nad prostori svobodne komunikacije in ustvarjanja. V začetku oktobra, v času demonstracij ob zasedanju voditeljev držav EU, so policisti napadli prostore, imenovane anarcotico.net, v katerih deluje skupina anarhistov. Zasegli so jim računalnike, s katerimi so ustvarjali spletno stran, ki je ponujala informacije o aktualnem dogajanju. Podobno obravnavo je doživela skupina nepokornih, v noči na 1. oktober pa so "neznanci" vdrli (skozi dvoje vrat) v prostore Amisneta, radijske postaje, katere program soustvarja tudi Alessia. "Neznanci" so iz prostorov odnesli posnetke, narejene med zasedanjem G8 v Genovi. "Preostali posnetki so ostali nedotaknjeni," pripoveduje Alessia in ne kaže presenečenja nad tem, da se je kraja zgodila ravno sedaj, dve leti po dogodkih v Genovi, po tem, ko je tožilstvo končalo preiskavo in vložilo blizu sto obtožnic zoper visoke policijske funkcionarje. Zgolj "naključje". Tako kot pet hišnih preiskav pri aktivistih Actiona le tri dni po vrhu EU in obisk kriminalistov iz enakih razlogov na sedežu Amisneta teden po vlomu. Tako kot grožnja z deložacijo, ki preti sto petdesetim prebivalcem De Lollisa, osemnadstropne stavbe, ki jo je 1. aprila 2003 zasedla skupina Action studenti. Zgolj "naključje".

Action!

V skupini Action studenti so dejavni predvsem študenti, ki so od aprila do danes skupaj s pribežniki zasedli pol ducata stavb, kjer zdaj prebiva šeststo prebežnikov z družinami. V De Lollisu je večji del stanovalcev iz Eritreje, Etiopije, Peruja, stari pa so od dve do sedemdeset let. Po stolpnici, na kateri je še pred kratkim visel transparent, ki je mimoidoče opozarjal, da "Stanovanje je pravica!", teka ducat otrok s treh celin. Njihovi radovedni obrazi te spremljajo po dolgih hodnikih, nato se opogumijo, se ti obesijo za nogo in te ne izpustijo, dokler jim ne obljubiš, da boš naslednjo uro ali dve igral vlogo, ki ti jo bodo skupaj dodelili. Odrasli imajo svoje "igre". Aprila je s strehe stavbe začela oddajati piratska TV-postaja, okoliški prebivalci in prebivalke četrti San Lorenzo pa so bili posebej navdušeni nad brezplačnimi prenosi nogometnih tekem. Pripadniki notranjih organov seveda niso kazali pretiranega razumevanja. Kot niso kazali zanimanja za preiskovanje ozadja menjavanja lastnikov De Lollisa pred zasedbo. Raziskava, ki jo je opravila skupina aktivistov, je pokazala, da je bila stavba pred leti prodana zasebnemu podjetju, to jo je prodalo drugemu podjetju in to naprej naslednjemu podjetju. Zadnji lastnik je prostore še pred kratkim oddajal občini in državi. Glavna ugotovitev raziskave pa je, da ni šlo za 'navadno' prehajanje lastnine, pač pa so bili večinski lastniki navedenih podjetij isti ljudje. Recept je preprost: stavbo kupiš od države ali občine, jo prodajaš svojim podjetjem, pri tem opereš nekaj denarja in hkrati zaslužiš bajne zneske z oddajanjem prostorov občini oziroma državi, od katere si zgradbo kupil. Nič čudnega torej, če se je v primer De Lollis kaj kmalu vključil celo župan mesta Rim Veltroni.

Laurentino 38 squat

Laurentino je geto pozabljenih, je četrt zatiranih, brezposelnih, socialno izključenih ljudi, ki se borijo za preživetje. Ravno zato je bil na začetku devetdesetih let idealen prostor za nove socialne eksperimente. "Laurentino 38, četrt, ki jo je zgradila t. i. 'levica', nikakor ni zgrajena po meri človeka, temveč po meri kapitala; nakopičeni stolpi, stolpnice iz armiranega betona, trideset tisoč prebivalcev, prepuščenih samim sebi, brez socialnih, kulturnih, rekreativnih, športnih dejavnosti, BREZ VSEGA! Zato, da bi v teh delavskih četrtih ponovno vzpostavili aktivno socialno tkivo, zavest o lastnih pravicah in prakso, ki bi imela moč, da se uveljavi ... zato se rojeva in raste C.S.O.A. Laurentino occupato ..." pojasnjuje razloge zasedbe kolektiv L38squat.

Medtem ko je padala železna zavesa, so se tu odpirali in zasedali prazni prostori. Na tisoče družin je zasedlo na tisoče stanovanj, sledile so deložacije in ponovne zasedbe. Danes je Laurentino s svojimi številnimi nadvozi primer množičnih zasedb in boja za pravico do stanovanja. "Zgradbe od prvega do tretjega nadvoza še vedno zasedajo družine in posamezniki," razkazuje L38squat tridesetletni fant, stoječ na terasi "manjšega" skvota, kjer prebiva dvanajstčlanski kolektiv, ki ga vodi misel, "anarhizem od spodaj, brez organizacij in ideologij". Vse delovanje temelji na samofinanciranju, značilnem za avtonomne cone. S prispevki, ki jih dobijo s prirejanjem koncertov, z vodenjem bara in kuhinje ali s prodajo alternativne literature, pripravljajo delavnice, tiskajo publikacije, omogočajo brezplačen dostop do interneta na nekaj deset računalnikih, dostop do raznovrstne literature iz manjše knjižnice, brezplačno prenočišče, telovadnico, infoshop ... "Iz Ljubljane? A poznaš Stripburger?" vpraša mlajša članica kolektiva L38squat, medtem ko s čopičem nanaša rdečo barvo na petmetrsko sliko, ki prikazuje jezen trop opic, kako preplavlja z nebotičniki na gosto poraslo mesto. "Obesili jo bomo na zunanjo stran stolpnice." V tednih pred rimskim vrhom članic EU so tu izpeljali številne delavnice, sestanke, "tekmovanja" za najlepši transparent, videoprojekcije o antisummitih in razprave o metodah rušenja meja od spodaj, o nadzorovanju, rasizmu, seksizmu ... in načrtovanju direktnih akcij. Verjetno je bil prav zaradi slednjega obisk v L38squatu novinarjem odločno odsvetovan oziroma prepovedan pred manifestacijami in po njih. L38 je namreč skvot zaprtega tipa, to pomeni, da nihče nima vstopa brez poprejšnje napovedi, klica ali zanesljive osebe, prek katere naveže stik. Čeprav skvot deluje že dvanajst let, niso nikoli imeli večjih težav s policijo. "Ker nas podpira celotna soseska, si policija ne upa izvajati večje represije," pravijo. "Ravno tako nismo nikoli doživeli odklopa vode in elektrike, čeprav ju nihče ne plačuje." Previdnost pri izbiri obiskovalcev postane razumljiva, ko izvemo za montirane preiskave in dokazano podtaknjene "dokaze", ki so jih italijanski organi pregona "našli" pri nekaterih italijanskih aktivistih.

Metamorfoze prostorov

Iz osrčja Rima pelje proti Prenestini, do nekdanjega mestnega obrobja, ki se je z leti združilo z urbanim središčem, od rje že vidno načet tram številka pet. V bližini končne postaje se v zelenici parka kot biser v školjki pod zemeljsko odejo skriva eden najbolj znanih rimskih skvotov - C.S.O.A. Forte Prenestino. Spada med fenomene socialnih centrov prve generacije. "Bil je vojaški kompleks, vojaška utrdba, do leta 1978, prvič so ga poskusili zasesti leta 1982/83, sledila sta še dva poskusa, neprekinjeno pa je zaseden zadnjih petnajst let," pripoveduje tridesetletno dekle iz Baskije, ki jo ravno zaradi tega vsi kličejo La Basca. Prepotovala je vso Evropo, živela je v Franciji, Španiji, Albaniji, Angliji, sedaj že pet let živi v Forte Prenestinu, kjer dela v baru in poučuje španščino, enega od vsaj petih jezikov, ki jih tekoče govori. Podobno kot ona si je iz zaklonišč v nekdanji utrdbi napravilo domove še trideset do petinštirideset ljudi. Točnega števila ne ve nihče. Ljudje prihajajo in odhajajo, povečini so italijanski državljani, razen manjše skupine Kurdov. Tako namesto v diaspori v Forte Prenestinu v sožitju in solidarnosti živijo Kurdi in Baski, oboji brez države, a zato toliko bolj domači v prostorih avtonomije, ki državo zavrača. Podobno kot v L38squatu so tudi v Forte Prenestinu potekale številne delavnice za časa manifestacije in priprave na praznik žetve, vsakoletno praznovanje, posvečeno novemu pridelku zelenega opoja. "Praznovanja bodo po vsej Italiji," razlaga Luca, petindvajsetletni fotograf, ki ustvarja v fotografskem laboratoriju nekdanje vojaške utrdbe, "a žal imamo nekaj težav." Medtem ko postopa med dvema trimetrskima grmoma konoplje, nadaljuje: "Ne, ne zaradi policije, ta ne dela težav, ampak zato, ker se ljudje ne morejo zediniti, kaj bi bilo najbolje; eni predlagajo več vode, drugi manj sonca, tretji bi gnojili ..." Center se po poletnem premoru vrača k dejavnostim, postavljeni so zunanji in notranji odri, ateljeji slikarjev in kiparjev, menza, gledališče, snemalni studio, prostori za vaje glasbenih skupin, za oddih od mestne sivine je na zelenici nad utrdbo urejena didaktična potka z razglednimi točkami, kjer si na vrtovih lahko ogledaš raznorodno rastlinje in "sončne kolektorje, ki zadostujejo le za zadovoljevanje manjših potreb", konča Luca. Forte Prenestino je za skvoterja obljubljena dežela barvitih grafitov, ki prekrivajo predore in odprte prostore, ki vodijo v drug svet, vsaj dokler ga naključje ne pripelje na večerno nogometno tekmo v znak solidarnosti s prebivalci Nikaragve.

Akrobacije

Zamislite si stadion, večji od bežigrajskega, igrišče, osvetljeno za nočno tekmo, transparente z napisi, kot so "Ne vašim vojnam - Ne vašega miru", pod katerimi spokojno ležita psa, oder, s katerega odmevajo ritmi reggae glasbe, tribune, na katerih so spreji sto- in večkrat zapisali besedo "HATE", v posmeh vsem ultrasom in drugim radikalnim navijačem, grafite, pokal, srednjeameriško hrano, pivo in seveda dvoje nogometnih skupin. V finalu dvodnevnega turnirja sta se pomerili ekipi Romov in domačih igralcev, slednji so zaradi prednosti domačega terena zmagali in osvojili pokal L.O.A. Acrobax. Acrobax je nekdanji kinodrom, dirkališče za pse, ki ga je skupina mlajših ljudi zasedla novembra 2002. Skupaj z De Lollisom je Acrobax tisto, kar je Alessia poimenovala "socialni centri druge generacije", ki so se pojavili po nekajletnem zatišju. V Rimu, pa tudi v nekaterih drugih delih Italije je opazen pojav povečanega skvotiranja, in to zadnji dve leti, po dogodkih v Genovi. A čeprav je vsak zaseden prostor nekaj posebnega, enkratnega in neponovljivega, je Acrobax presežek. Spraševati, kdo plačuje reflektorske luči za nočno tekmo, bi bilo odveč, bilo bi nespodobno, še posebej ob pogledu na otroke, ki tekajo po nogometnem igrišču, ki je bilo dve leti zaprto za javnost in okoliško prebivalstvo. Tam je bil športni kompleks z barom, restavracijo, kinom, stavnico za pasje dirke ... bil je tam dve leti, ne da bi mestne oblasti vedele, da obstaja. Zdaj ni več kinodrom, zdaj je Samoupravni zasedeni laboratorij L.O.A. Acrobax. Kot akrobacija v logiki, mutacija namembnosti, ko zagledaš pse, ki se svobodno sprehajajo po travniku dirkališča.

Villaggio Globale

"Proti vašemu globalnemu kapitalu postavljamo svoj globalni odpor," je pisalo na nekem letaku v svetu, ki spominja na globalno vas, villaggio globale. Globalna vas kot mini mundus, kot agora, kjer se spajajo zgodbe iz različnih koncev sveta, zgodbe različnih ljudi, ki v bistvu vse pripovedujejo o skupnem boju za drugačen, boljši svet. Villaggio globale je nastal pred petnajstimi leti z zasedbo ogromnega kompleksa, nekdanje rimske klavnice. V njem deluje triinšestdeset ljudi, med njimi slikarji, kiparji, gledališčniki, aktivisti ... V petnajstih letih so iz mrzlih hladilnic ustvarili bare, gledališče, koncertne dvorane, delavnice, pisarne, knjižnico, infoshop, mladinski hotel itd. Financiranje poteka po načelih avtonomije, gre za samofinanciranje iz prispevkov, ki jih pridobijo z navedenimi dejavnostmi. V eni izmed stavb domuje Kurdski socialni center, v njem živi od sedemdeset do sto petdeset Kurdov vseh starosti. "V Italiji smo dobili politični azil, stavbo pa nam je poklonil Villaggio Globale, sedaj imamo v njej svoj center," pripoveduje tridesetletni Kurd v mešanici italijanskega in kurdskega jezika. "Sem sem prišel pred tremi leti prek Slovenije." V pogovor se vključi starejši možakar, ki je malo prej sedel k mizi na travniku, ki so ga sami izkopali sredi asfaltiranega dvorišča. "Bil je novinar," nadaljuje mlajši - prevaja besede starejšega. "Turki so ga zaprli za petnajst let, ker je socialist." Kurdistan v turških mejah je vse prej kot ljubo doma, če si po rodu Kurd. "Nimaš pravice uporabljati svojega jezika, nimaš kurdskega časopisa, radia ali televizije. Sedaj petnajst tisoč Kurdov živi v gorah kot gverilska vojska, kot partizani," mlajši še naprej prevaja besede starejšega, ki se spominja Tita in Jugoslavije. Prav tako se Jugoslavije in partizanskih pesmi spominja Nonna (babica) Chica ali Nonna, kot jo kličejo v Globalni vasi. "Rodila sem se leta 1945 v italijanski družini na Reki, do materine smrti leta 1965 sem živela v Jugoslaviji, pod Titom," večkrat ponovi, "nato sem se odselila v Italijo." Pripoveduje o Hvaru in čudovitih otokih, ki so se ji vtisnili v spomin, o Pulju, Zagrebu, Beogradu, o lepih časih, "ko smo skupaj gradili železniško progo in smo enkrat na leto imeli možnost peljati se z vlakom kamorkoli po Jugoslaviji in smo plačali le desetino cene. Takrat so na veselicah prodajali vse po nižjih cenah kot navadno, tako si je vsak lahko privoščil, da je kaj kupil." Bili so časi, ko so prepevali, potovali ... "Prišla sem v Rim, pred leti sem izgubila stanovanje in na občini so mi rekli, naj grem za nekaj dni kar sem, da mi bodo medtem uredili socialno stanovanje." Nekaj dni se je raztegnilo v pet let. "Pozabili so name," pravi Nonna Chica, medtem ko sedi pred starim kamperjem, v rokah stiska knjigo in opazuje postavljanje cirkuškega šotora. "Spim v kamperju, ki smo ga skupaj z drugimi kupili na odpadu." Je del velike družine Globalne vasi, spi v prikolici, za hrano in zadovoljevanje drugih potreb pa uporablja infrastrukturo socialnega centra. Ne pritožuje se nad svojim položajem, bolj jo pestijo zgodbe drugih.

Skvoti, avtonomne cone, socialni centri so neločljivo povezani z Gibanjem, z neprestanim bojem proti zatiranju, represiji, avtoriteti, oblasti. So prostori, kjer izgine "vsakdanji" ritem življenja, ki ga navadno poznajo mesta. "Tu posedam ure in ure in berem knjige." Tako babica Chica preživlja čas, dokler ne prisede Eleonor. "Nona, bili smo pridni, veš, vse smo pobrali." Dekle iz Švice in manjša skupina mladih so "pobirali odpadke, ki so ostali na prizorišču proslave, ki jo je imela ena od italijanskih političnih strank. Uporabili jih bomo za scenografijo gledališke predstave." Tako postane na območju avtonomije vsak predmet, ki ga zavrže potrošniška družba, zlato, draga rumena kovina pa nič vrednejša od smeti.