Just say no!

Julij 1985. Bolnišnica. Na hodniku. Nancy Reagan se pogovarja z dr. Huttonom, osebnim zdravnikom svojega moža, ameriškega predsednika Ronalda Reagana, ki so ga pravkar operirali in mu odstranili rakasto tvorbo.

"Dr. Hutton: Dobra novica je, da smo reč ujeli v zgodnji fazi. Zdaj potrebuje le malce radiacije in vse bo v redu.

Nancy: Doktor... menite, da bi to lahko pojasnilo, zakaj Ronnie... hočem reči... kako se obnaša?

Dr. Hutton: Kako se obnaša?

Nancy: Pozablja... in... ves čas je utrujen...

Dr. Hutton: Tudi vi bi pozabljali in bili utrujeni, če bi bili predsednik Združenih držav Amerike.

Nancy: Že... toda ni več tak, kot je bil... nekaj je narobe.

Dr. Hutton: Brez skrbi, gospa Reagan. Če bi bilo kaj narobe, bi mi to zanesljivo vedeli. Mimogrede, vaš program 'Just Say No' pa kar dobro uspeva, ne.

Nancy: Doktor, reči hočem, da z Ronniejem ni vse v redu.

Dr. Hutton: Seveda ni v redu, saj so ga pravkar operirali. Ko bo spet na nogah, potrebuje še malo počitnic, pa bo vse v redu. Boste videli.

Nancy: Hvala, doktor."

Zdravnik jo prime in stisne za rame ter odkoraka po hodniku. Nancy se skuša zbrati. Asistentka ji prinese čaj.

Asistentka: "Tule je čaj. Kar močan je, toda lahko dodate malce mleka, pa bo bolje."

Nancy: "Vsi to ponavljajo. Vse je v redu, vse je v redu, mi pravijo. Toda vse ni v redu. Ni v redu. Ni."

To je ena izmed bolj razvpitih sekvenc v štiriurni miniseriji The Reagans, ki naj bi jo 16. in 18. novembra zavrtela ameriška TV mreža CBS, pa je ne bo. Šefi te mreže so namreč sklenili, da miniserijo umaknejo. Če bo vse pod kontrolo, jo bodo zavrteli le na sestrskem kablu Showtime, ki pa nima niti približno takega dometa in takih ratingov kot CBS. Ja, šefi - menda relativno liberalni možje - so klonili pod bučnimi, burnimi, ogorčenimi, histeričnimi pritiski desnice. Vse se je odvrtelo po že dobro utečenem in dobro preizkušenem scenariju, ki so ga v zadnjih dveh letih na svoji koži izkusili mnogi protivojno, protibushevsko nastrojeni zvezdniki: najprej je "spontano" nastala desničarska spletna stran (boycottcbs.com), ki je začela divje in patetično napadati najavljeno miniserijo, takoj zatem pa sta "patriotsko" in "zaskrbljeno" vskočili še TV mreža Fox News in republikanska stranka. Dixie Chicks redux. Kmalu je pokalo z vseh strani. In vse strani so imele desni spin. Ker mreža CBS ni takoj popustila, so republikanci zahtevali, da naj CBS med morebitnim predvajanjem miniserije vsakih 10 minut spusti napis, ki bi ljudi svaril, "da gre le za fiktivno, ne pa historično točno predstavitev Reaganov in Reaganovega predsednikovanja", obenem pa so napovedali, da bodo v reklamnih blokih med miniserijo kupili čas za spote, v katerih bodo ljudem prezentirali resnico o Ronaldu Reaganu in njegovi dediščini. Skratka, republikanci so bili polni idej in obenem tako orkestrirani, da je mreži CBS hrbtenico dobesedno razneslo. Bolje rečeno, bušistični, hardcore republikanski in ultradesni kolumnisti, politiki, mnenjski voditelji in fundamentalisti so v zadnjih tednih zagnali tak vik in krik, kot da je CBS novo oporišče al-Kajde... kot da je "vojna proti terorju" dobila novo fronto... in kot da so samo miniserijo videli. Ne, niso je videli. Nihče je ni videl. Okrog je blodil le scenarij, v katerem pa je bilo očitno dovolj kosti, da so bušiji zagrozili z vojno... ee, z retaliacijo. Vse, kar je kakorkoli problematiziralo delo in lik Ronalda Reagana, bušističnega svetnika, vse, kar je kakorkoli korigiralo republikansko verzijo Ronalda Reagana, so takoj razglasili za propagando, atentat, blasfemijo, sabotažo, sovražno dejanje, terorizem in celo "poskus izničenja konservativnega gibanja", kot je kriknil Michael Reagan, Reaganov sin in ultradesni radijski voditelj.

Atentat na Reagana

Recimo: v miniseriji namigujejo, da je bil Ronnie do aidsa in žrtev aidsa povsem ravnodušen. Republikanci so ponoreli, pa čeprav je splošno znano, da je bil Ronnie do žrtev aidsa res povsem ravnodušen. Reagan - ki ga v miniseriji igra James Brolin, mož Barbre Streisand, navdušene demokratke in antibušistke - ob izbruha aidsa noče odvezati zvezne mošnje, prej narobe, aids in trpljenje žrtev aidsa pokomentira s temle stavkom: "Ti, ki živijo v grehu, naj tudi umrejo v grehu." Republikancem je počil film: Laž! Tega Ronnie ni nikoli rekel!! Drži, Ronnie tega ni rekel. Toda kot piše njegov biograf Edmund Morris, je rekel tole: "Morda je pa Gospod poskrbel za to kugo." Aha. In ker miniserija njegovo ravnodušnost do žrtev aidsa poveže z njegovo homofobijo, se je hardcore republikancem še dodatno zmešalo. Kar je absurdno - prav pri hardcore republikancih in fundamentalistični desnici je homofobija pregovorno dejstvo! V miniseriji si Ronnie in Nancy ogledata baletno predstavo, v kateri nastopi tudi njun sin, plesalec Ron, po predstavi pa ju tajna služba pospremi v backstage - naravnost v garderobo, kjer se fantje, baletniki, ravno preoblačijo. Vsi so vidno presenečeni, vznemirjeni in celo šokirani, ko pred sabo zagledajo Ronnieja in Nancy - jasno, tudi Ron je šokiran. "O, Jezus! Oprostite - to sta moja starša." Vsem je malce nerodno. Baletnikom in Ronu, a tudi atiju Ronnieju, ki se med vsemi temi napol slečenemi, še vedno naličenimi fanti ne počuti ravno najbolje. Prej narobe. S tem, da je njegov sin napol slečeni, naličeni plesalec, se očitno še ni čisto sprijaznil - in ko se tam, v moški garderobi, sam v sebi bori z demoni svoje homofobije, na lepem veselo dahne: "Fred Astaire, Gene Kelly - tudi z njima ni bilo nič narobe." Hja, Ronnie hoče reči: če si plesalec, še ne pomeni, da si gej. In da bi bila poanta še bolj jasna, takoj zatem pokaže časopisno naslovnico, na kateri ob fotki srečne, nasmejane, objete družine Reagan stoji naslov: "Moj sin ni gej, pravi ponosni oče." Hevreka!

In nikar ne mislite, da so bušistično in transbušistično desnico kaj manj razkačili namigi, da je bila Nancy zelo naporna, zelo arogantna, zelo nečimrna in zelo manipulatorska control-freakica. Toda lepo prosim - le zakaj? Tudi to je namreč zgodovinsko dejstvo. Navsezadnje, o tem so čivkali tudi vsi tisti vrabci, ki so zbežali iz Bele hiše. Da so jo klicali "gospa Fuhrer", ni nobena skrivnost. Ko se dva Reaganova svetovalca na samem pogovarjata o Nancy, slišimo: "Ti gospo Fuhrer poznaš precej dlje časa kot jaz - kako ti uspe, da jo prenašaš?" Kar je bilo way too much! Hudo! Nezaslišano! Zlonamerno! Nesramno! Nepatriotsko! Atentat! Ni kaj, sile, ki trenutno oblikujejo ameriško javno mnenje, ljubijo Ronalda Reagana in njegovo dediščino - in to onstran razuma. In onstran zgodovine. In te sile imajo, kot kaže, rušilno moč daisy-cutterja. Mreža CBS, ki je sicer najprej iz miniserije pometala nekaj najbolj spornih prizorov (18 posegov!), je zato raje kapitulirala, planila v kritje in miniserijo stornirala. Za vsak primer. Nekateri so rekli, da je bilo to strahopetno, drugi so rekli, da to ni bilo fair do gledalcev, kar pa ni pomagalo. Niti malo. Iz preprostega razloga: demokratski, liberalni del Amerike je preslabo pripravljen, da bi lahko razorožil ali pa nevtraliziral ofenzive ideološko kompaktne, nestrpne, dobro organizirane in dobro sinhronizirane desnice, ki deluje kot mašina, hja, kot vojska - kot protiraketni ščit za množično uničevanje. Enodimenzionalno, pučistično - in agresivno.

Celo kobajagi "liberalni" New York Times je zapisal: "Ni jasno, kaj je mislila mreža CBS, ko je niti najmanj laskavo miniserijo o Reaganih naročila v času, ko bivši predsednik Ronald Reagan umira in ko ga njegova žena Nancy neguje." In da bi bilo vse skupaj še bolj smešno in še bolj ironično, je bilo mogoče ta "argument" - sicer veliko mantro vseh desnih napadov na CBS in miniserijo - najti že na tisti prvi desničarski spletni strani (boycottcbs.com), ki je nacijo posvarila pred TV atentatom na Reagana (veliki predsednik leži na smrtni strani, žena mu stoji ob strani in ga neguje, CBS pa hoče zaslužiti). Logika tega "spontanega" poziva k bojkotu je bila skrajno populistična: Reagan umira, Nancy ga neguje - kako si upate! Kako si ju drznete napadati! A po drugi strani - prav tu je kleč. Poetično rečeno: miniserija namiguje, da je Reagan umiral, že ko je bil v Beli hiši. Ali če naj to prevedem v prozo: ko Nancy, ki jo igra Judy Davis, na hodniku v bolnišnici zdravniku razkriva, da je z Ronnijem tudi sicer nekaj narobe (pozablja, stalno je utrujen), je to namig, da je Reagan za Alzheimerjem bolehal že v času, ko je bil predsednik. Zato je kronično pozabljal in bil kronično utrujen. Še bolj grobo rečeno: ko je bil Reagan predsednik, ni bil čisto pri sebi. Zakaj je to za republikance srhljivo in absolutno nesprejemljivo, ni skrivnost: republikanci pač že tradicionalno trdijo, da je Ronnie dobil hladno vojno, zlomil komunizem, premagal Zlo, zrušil berlinski zid in rešil Ameriko. Da je ta dogma privlečena za lase, vemo - in še bolj za lase privlečena bi bila, če bi obstajali kaki resni dvomi v Reaganovo tedanje zdravje, kaj šele v njegovo opravilno sposobnost. Samo pomislite: le kdo bi verjel, da je lahko človek, ki ga je mučil Alzheimer, dobil hladno vojno, zlomil komunizem, premagal Zlo, zrušil berlinski zid in rešil Ameriko? To ne bi držalo vode. Bolje rečeno - to vodo drži le v ekstremno enopartijskih sistemih.

Če hočejo torej republikanci mit o Ronaldu Reaganu, svojem Mojzesu, ohraniti v enem kosu, morajo storiti vse, da zaščitijo verzijo, po kateri je Alzheimer Reagana udaril šele po koncu drugega predsedniškega mandata - šele nekaj let po odhodu iz Bele hiše. Zato lažje razumete, zakaj je bilo treba miniserijo The Reagans nujno sestreliti - bila je nevarna. Reagana je prikazala kot nemočnega, upehanega, sklerotičnega pacienta, ki v resnici ni imel nobene avtoritete. Namesto njega so odločali drugi, pač možje iz ozadja - in kakopak gospa iz ospredja, heh, gospa Fuhrer. Ergo: če bi ljudje kupili, da Reagan ni odločal sam, ne bi več verjeli, da je dobil hladno vojno, zlomil komunizem, premagal Zlo, zrušil berlinski zid in rešil Ameriko. Dalje: če ljudje ne bi več verjeli, da je Ronnie dobil hladno vojno, zlomil komunizem, premagal Zlo, zrušil berlinski zid in rešil Ameriko, bi začeli morda tudi povsem drugače gledati na njegove največje dosežke - na njegovo bajno militarizacijo Amerike, na njegovo vojno hujskaštvo, na njegovo bujno znižanje davkov, ki je koristilo le bogatim, na njegovo popolno deregulacijo trga, na njegovo fanatično zatiranje sindikatov, štrajkov in brezposelnih, na njegovo eliminiranje socialnih programov, na njegovo podpiranje avtokratskih in diktatorskih režimov (ja, tudi Sadama Huseina!), na njegove tajne, zarotniške vojne (Salvador, Nikaragva, Angola), na afero Iran/Contra ter na njegovo oboroževanje in podžiganje islamskega fundamentalizma (Afganistan!), vključno z Osamo bin Ladnom. In končno: če bi ljudje Reagana zagledali v drugačni luči, se jim tudi njegove bebave replike - a la "Drevesa onesnažujejo okolje", "Abortus podpirajo le osebe, ki so se tudi same rodile" in "Dejstva so trapasta" - ne bi več zdele tako simpatične in tako zabavne kot prej.

Atentat na Busha

Toda miniserija ni bila nevarna le za Reagana, ampak tudi za samo reaganistično mitologijo, katere del je mali Bush, ki vedno rad poudari, da je Ronnie njegov idol in orientir št. 1. In če pravim, da je bil miniserija nevarna tudi za Busha, je treba to razumeti dobesedno: ker namreč tudi Bush kronično pozablja in ker je kronično utrujen, bi lahko kdo pomislil, da je tudi z njim nekaj narobe. Da bi moral na pregled. Da morda ni opravilno sposoben. Da je zato povsem brez retorične globine. Da je zato tako nadrealistično banalen. Da zato "vojno proti terorju" izgublja. Da se je zato v Iraku ujel v past. Da ni tak heroj, kot se zdi. Da ne odloča sam. In da ga vodijo ljudje iz ozadja. Lahko bi se celo zgodilo, da bi ljudje Reagana preprosto zasovražili - ker je ustvaril starega Busha, ki je ustvaril malega Busha! Ja, miniserija je bila politično, ideološko nevarna. Navsezadnje, mreža CBS ni bila prisiljena le v retuširanje ali pa samocenzuro, ampak v umik miniserije. In kar je za Ameriko dokaj neobičajno: umaknili so jo zaradi političnih pritiskov. Specifično: zaradi direktnih političnih pritiskov stranke na oblasti, potemtakem stranke, ki ima v rokah Belo hišo, Pentagon, vrhovno sodišče in kongres. Res je, da so ameriške TV mreže že retuširale ali pa umikale svoje najavljene projekte, je pa tudi res, da jih niso umikale zaradi političnih pritiskov.

Republikanci si tako javne in tako očitne demitizacije Ronalda Reagana ne morejo privoščiti. Če bi se namreč zrušil mit o Ronaldu Reaganu, bi se avtomatično zrušil tudi mit o malem Bushu - mit o malem Bushu temelji na mitu o Ronaldu Reaganu. Še več, mit o malem Bushu je povsem odvisen od mita o Ronaldu Reaganu. Bush je pač od Reagana pobral vse - militarizacijo Amerike, vojno hujskaštvo, masivno znižanje davkov, ki koristi le bogatim, popolno deregulacijo trga, fanatično zatiranje sindikatov, štrajkov in brezposelnih, eliminiranje socialnih programov, podpiranje avtokratskih in diktatorskih režimov (zalivskih in kaspijskih!), tajne, zarotniške vojne (Venezuela, Kolumbija) in bebave replike. Če bi kredibilnost izgubila Reaganova politika, bi jo izgubila tudi Busheva politika, ki je le replika Reaganove. To, da so bušiji politično izsilili umik miniserije The Reagans, da so se potemtakem zatekli k političnim pritiskom, cenzuri, zatrtju svobode govora in represivni politiki Velikega brata, dokazuje, da jih grabi vse hujša predvolilna panika in da skušajo Ameriko - sredi padajočih ratingov doma in po svetu - zavrteti v orwellovsko leto 1984.