Črno belo v pornografskih barvah

Amerika. Obljubljena dežela. Pravice je dovolj za vse. Dežela blagostanja in enakih možnosti. Svobode mišljenja, govora in izražanja. Zibelka demokracije. Njena največja izvoznica. Hej, demokracije pridela toliko, da jo mora izvažati. In letalonosilka kot največje transportno sredstvo jo lahko edina hitro, učinkovito in v zadostnih količinah dostavi na demokratično podhranjene naslove. Dežela, ki nosi srce na dlani. Tik ob zadnjem kriku domače orožarske industrije. Dežela, kjer ni tabujev. Razen enega: pogovorov, ki se kakorkoli, še tako nedolžno, sučejo okoli rasne problematike. Ne načenjajte teh tem. Nikjer. Ne sprašujte. Ne ugotavljajte. Ne primerjajte. V ZDA ni več črncev in belcev, so samo Američani. Vsi enaki, vsi enakopravni. Če vam to ni takoj prezentno, lahko končate na spisku potencialnih teroristov. Okej, zakaj? Iz enega samega, preprostega razloga: slaba vest. Jep, ZDA so edina "sodobna" demokracija na svetu, ki je še dve, tri generacije nazaj uradno odobravala in podpirala sužnjelastniški sistem. Ki rasizma ni samo odobravala in podpirala, marveč ga je uzakonila. Še včeraj, okej, pred petdesetimi leti, so na vrata vecejev, nad umivalnike in v sredstva javnega prevoza lepili tablice z napisi "samo za belce" oziroma "za obarvane". Da so slednje oropali jezika, kulture in vere, jim namerno uničevali družine ter nato, kot bi rekel Michael Moore, institucionalizirali njihovo revščino, da bi imeli nekoga, ki bo noč in dan za male denarje pobiral bombaž, pometal smeti, cmaril hamburgerje, nastopal v črni kroniki in z orožjem v roki po tujih deželah širil demokracijo, najbrž ni treba posebej poudarjati. Nič čudnega, da belega, situiranega, visoko moralnega Američana malce stisne pri srcu... ee, nacionalnem ponosu, ko ga pobarate, naj vam, nevednemu tujcu, prosim razloži, kako se ta polpretekla zgodovina rima na demokracijo, svobodo, enakost, mir in izvozne sintagme tipa american way ali american dream. Uporabnih odgovorov kakopak ne boste dobili, boste pa prosto po opisu del in nalog, ki izhajajo iz patriotskega akta, kaj hitro deležni temeljitejšega vpogleda v osebni dokument, iz katerega bodo eksperti ugotavljali vaše morebitne sorodstvene vezi s Sadamom ali Osamo.

Drugi tabu je spolnost. Z njenimi komercialnimi oblikami vred. Pred štirimi leti, ko je v Beli hiši sedel še ljubitelj cigar Bill Clinton, sem na eni od prometnejših postaj newyorške podzemne v kiosku, ki ga je dobesedno razganjalo od števila tiskanih medijev, zaradi prometnega hrupa malce dvignil glas, ko sem spraševal za zadnjo številko Hustlerja. Resignirani prodajalec (jep, Afroameričan) se je zdrznil in me pogledal, kot bi mu rekel "zamorc trapast, dej mi četrt kile horsa", segel nekam za leseno ogrado, želeno publikacijo zapakiral v papirnato vrečko in mi vse skupaj diskretno izročil. Revijo sem potegnil iz vrečke, ker sem si želel ogledati naslovnico, toda prodajalcu je bilo tako očitno nerodno, da sem se prebiranja naslovnih tem raje lotil na peronu. Fak. Ne sprašujte. Ne ugotavljajte. Ne primerjajte. Delajte se, kot da je vse normalno, da ne bi koga spravili v zadrego. Da ne bi užalili njegovih čustev. Zdaj, ko je prestol zasedel Bush mlajši, ki vsako jutro moli za blagor demokratične domovine, kjer lahko berejo in kupujejo, kar hočejo, je na prometnih postajah podzemne železnice pornografskih publikacij občutno manj. Zato pa je neprimerno več prostora za božjo besedo, kot jo interpretirata pravosodni minister John Ashcroft, zagrizen nasprotnik splava tudi v primerih, ko gre za posilstvo in incest, ter 73-letni pastor Fred Phelps iz Topeke, zvezna država Kansas, kleni Američan in ustanovitelj gibanja God Hates Fags (Bog sovraži pedre), ki v masovnih elektronskih medijih necenzurirano in nekaznovano razlaga, kako bi morali v skladu s svetopisemskim izročilom pedre kastrirati, lezbijke pa pobiti, ker niso nič boljše.

Rasizem in pornografija

Ampak ne, nista Ashcroft in Phelps tista, ki ogrožata tradicionalne ameriške vrednote. Pornografi so tisti, ki to veličastno, čudovito nacijo, "eno in nedeljivo, s svobodo in pravico za vse", pehajo v pekel ter novim 11. septembrom naproti. Seveda me je vedno zanimalo, kako se ta dediščina ameriškega institucionaliziranega rasizma v spregi s ksenofobično doktrino krščanske moralne večine odraža na pregovorno najbolj kontroverzni veji šovbiznisa. Še zlasti v zadnjih treh letih, ko v svetovni javnosti glede Amerike vlada konsenz, da se samozvana zibelka demokracije z vsakim dnem Bushevega predsedovanja iz policijske države vse očitneje, brez trohice zadrege in ob podpori večine prebivalstva spreminja v represivni, teokratični, fašistoidni imperij. Po drugi strani pa nas informacije iz poznavalskih krogov prepričujejo, da je ameriška pornografska industrija, ki, mimogrede, letno navrže preko deset milijard dolarjev prihodka, edina, ki se je na ozemlju ZDA v celoti otresla rasnih predsodkov.

"Delno se s to ugotovitvijo lahko strinjam. Zadnja leta se razmere v ameriški hardcore industriji za temnopolte talente občutno izboljšujejo, kar gre pripisati tudi priljubljenosti, ki so jo nekateri temnopolti igralci in igralke poželi na evropski sceni. Delovni pogoji so boljši, honorarji so višji, toda biti enakopraven ne pomeni vselej biti enako plačan," pravi uglajeni, postavni in komunikativni Lexington Steele, ikona afroameriške trdoerotične produkcije. Svetovno slavo mu je prineslo skoraj 35-centimetrsko orodje, ki bojda nikoli ne odpove poslušnosti, gledalkam in še zlasti gledalcem pa je jemalo sapo že v uspešni ameriški porno nanizanki Lex The Impaler, v kateri je Lex na svojega impozantnega curaka natikal mlade debitantke vseh ras. Z Lexom sva se pogovarjala na letošnjem berlinskem Venusu, medtem ko je z bujno partnerko Vanesso Blue kot producent in igralec promoviral serijo Black Hammer. Pritrdil je, da je ameriški hardcore videl že boljše čase, da je bilo pritiskov, davkov in polen pod noge pred leti definitivno manj, očitega rasizma v pravem pomenu besede pa po njegovem mnenju v tej zvrsti šovbiznisa nikoli ni bilo. "Temnopoltih porno zvezdnikov je dejansko manj kot belih, a hkrati več, kot jih je kdajkoli bilo. Še redkejši so tisti, ki s studiem podpišejo ekskluzivne pogodbe, toda pred leti smo o tem lahko samo sanjali. Pornografski žanr temelji na stereotipih in eden od stereotipov je, da smo črnci v tem poslu manjšina. Edino, kar ti zagotavlja neodvisnost, je lastništvo. Ko imaš lastno tvrdko, ko si sam svoj producent, takrat si v igri in lahko spreminjaš pogoje. Seveda če si tržno uspešen."

Prvi temnopolti žrebec, ki je šel na svoje in postal neodvisen, uspešen in priljubljen, je sloki, v primerjavi z Lexom kakih sedem centimetrov krajši Sean Michaels z vzdevkom "Sidney Poitier porno filma", mednarodni zvezdnik, ki je veliko snemal za Private in v produkcijsko zahtevnih travestijah bondiad kot denimo Cold Finger ali Octoberpussy natepaval najslavnejše bele starlete. Skratka, rabiš ime, zveze - in seveda centimetre. Po Lexovih besedah si temnopolti igralec, še posebej tak z ustreznim kalibrom, v evropskih produkcijah precej lažje utre pot, ustvari ime in ga nato izvozi v ZDA. Na evropskem trgu obdarjeni temnopolti igralci še vedno veljajo za neke sorte eksotiko, ki jo režiserji in producenti znajo ceniti in temu primerno tudi honorirati. "V Evropi, še posebej v Nemčiji, se z rasnimi predsodki nihče ne obremenjuje. Ker trg zahteva filme s črnci in črnkami, tako kot zahteva filme z orientalskimi igralci in igralkami, se lahko zgodi, da te plačajo bolje, kot bi te za enak prizor v ZDA. V Evropi honorar raste s popularnostjo ne glede na to, ali si bel, črn ali vijoličast." Evropa zaenkrat še nima ekstremno konzervativnih, zgodovinsko obremenjenih južnjaških držav, ki predstavljajo ne ravno zanemarljiv del skupnega trga in zahtevajo svoj odmerek pornografskega materiala po lastnem okusu. "V ZDA vlada večje povpraševanje po filmih z joškatimi, plavookimi, dolgolasimi blondinkami, ki jih fukajo v rit. Nekateri agenti svojim hišnim starletam celo prepovejo fukati s črnci, ker bi to v določenih zveznih državah utegnilo škodovati njihovi karieri."

Gangsta Porn

Afroameričanke, ki morajo v primerjavi s temnopoltimi brati za svojih petnajst minut slave na trdoerotični sceni stažirati dlje in za manjše vsote, pripovedujejo drugačne zgodbe. "Rasizem ni očiten na prvi pogled. Kaže se kot cenovna diskriminacija. Režiser, ki neki belopolti igralki za določeno sceno po pogodbi plača petsto dolarjev, bo meni, ker sem temnopolta, za isto delo ponujal štiristo ali celo tristo dolarjev. S črnkami bodo vedno barantali. S črnkami vedno skušajo prihraniti. To se drugje po svetu preprosto ne dogaja. Pogodba je pogodba in honorar je honorar," razlaga Vanessa Blue. Temnopolte igralke in nekateri producenti, za nedoločen čas angažirani v ameriški industriji za odrasle, so že večkrat poskusili vzpostaviti sindikat, ki bi določil enotne, sprejemljive tarife, toda vsi poskusi so bili že v izhodišču obsojeni na propad. "Vedno se najde kurba, ki nujno potrebuje keš, ki se ji jebe za pricipe, in bo tvojo vlogo po potrebi odigrala tudi za polovičen honorar. Nihče javno ne govori o diskriminaciji v ameriški porno industriji, ker nihče noče, da bi ga kakorkoli povezovali s to sceno."

Med režiserje, ki jim insajderji največkrat očitajo latentni rasizem, sodi tudi hiperproduktivni Jim Powers, ki snema za Heatwave Entertainment, lastnik Heatwave Entertainmenta pa je naš stari znanec Gabor Eszterhazy, ki je v začetku osemdesetih pomahal rodni Madžarski v slovo in čez Novo Gorico diskretno emigriral v ZDA. Okej, Gabor, zakaj Jim snema rasistične pornjake? Zakaj vse temnopolte igralke v njegovih porničih igrajo tretjerazredne kurbe, ki pecajo v getu, na bencinskih pumpah, v avtomobilskih pralnicah? Zakaj punce mizerno plačuje? Zakaj imajo njegovi filmi več deset nadaljevanj? "Daj, zakaj me zajebavaš, kot da ne bi vedel, da je to rasistično sranje izmišljotina konkurence, ki nam zavida dobro prodajo. Z Jimom sodelujem že leta in vem, da dobro in pošteno opravlja svoj posel. V njegovih porničih punce največkrat igrajo kurbe, ker se to očitno pri ciljni publiki, fantih iz soseščine, dobro prodaja. Če se ne bi dobro prodajalo, serije ne bi imele več deset nadaljevanj. Preden igralke podpišejo pogodbo, so seznanjene s honorarji in načinom dela. Če se strinjajo, podpišejo, če ne, se jim zahvalimo za sodelovanje. Zakaj geto? Snemamo večinoma nizkoproračunske filme, parodije, pogosto na improviziranih lokacijah, brez posebne scenografije, neke sorte cinema verite. Jimovi filmi s temnopoltimi talenti so pač pornografska inačica blaxploatacijskega žanra, ki so ga v sedemdesetih ustvarjali belci po okusu črncev. In kot take jih tudi dobro prodajamo. Če Jim koga eksploatira, potem eksploatira vse enako, ne glede na barvo kože. Obvladuje tržno nišo, ki jo je moral najti, če je hotel izstopati iz mase skoraj desettisočih novih filmov, ki se jih v Kaliforniji posname vsako leto."

To, da črncem celo pornografski okus narekujejo belci, je pred dvema letoma močno razpizdilo notoričnega raperja Snoop Dogga, ki je tudi sam zaprisežen ljubitelj hardcore ikonografije. "Pogledal sem nekaj teh porničev. Revščina. Rekel sem si, če zbereš prave pičke, podložiš s pravo glasbo, najameš pravega režiserja, daš stvari kreativni rob, ne moreš zgrešiti." Pod Snoopovim producentskim vodstvom je v sodelovanju s Hustlerjem nastal Snoop Dogg's Doggystyle, nekakšen trdoerotični celovečerni rap video z enajstimi izvirnimi pesmimi in pičkami, ki jih je na avdicijah izbiral Snoop osebno. Doggystylu je kmalu sledil še Snoop Dogg's Hustlaz Diary of a Pimp, v katerem je Snoop stereotipe, ki jih belci gojijo glede zločinskih, zvodniških črncev in še posebej lenih, lahkoživih črnk, prignal do grotesknih ekstremov. Tako Doggystyle kot Hustlaz Diary of a Pimp sta leta 2002 postala vseameriški uspešnici in Hustlerjeva najbolje prodajana videonaslova. Ki pa sta evropske pornofile pustila mrtvo hladne. Mimogrede, ko so Snoopa v volilnem letu 2000 vprašali, koga podpira, Ala Gora ali Georgea Busha, je odgovoril, da Gora. "Ker še nobenega ni ubil. Bush jih je že kot guverner pobil več kot sto, koliko bi jih šele kot predsednik. Kdo bi si želel morilca za predsednika?"