Z izobešanjem zastave spoštuješ samega sebe

Lani je državni zbor na javnem natečaju izbral predlog nove slovenske zastave. Izbrana je bila zamisel Dušana Jovanoviča, oblikovalca, ki se je po študiju na Accademii di belle arti v Benetkah preselil na Finsko, kjer od sredine osemdesetih let uspešno kroji usodo finskih vizualnih komunikacij. Med drugim je sodeloval pri umetniškem projektu Kristal leta 2000, ko so bili Helsinki evropska prestolnica kulture; izdelal je znak finske pošte; grafično podobo finskega ministrstva za promet in zveze; celostno podobo več finskih veleposlaništev; znak za politično stranko Centralna partija Finske ...

Njegov zmagovalni predlog je ob predstavitvi izidov doživel veliko odmevov, pozitivnih in negativnih. Sedaj si aplikacije morebitne nove zastave lahko ogledate na ljubljanski razstavi, ki bo kasneje potovala po Sloveniji.

Sodobni čas je tak, da je po svoje vsak človek državljan sveta. So torej državni simboli sploh še potrebni? Ali sploh še imajo enako funkcijo, kot so jo imeli v prejšnjem stoletju?

Pravzaprav enake funkcije ne morejo imeti. V vsaki državi ljudje pri vsakdanjem delu uporabljajo državne prepoznavne elemente in ti ljudje najbolje vedo, s kakšnimi težavami se spoprijemajo. Razvoj komunikacijskih sredstev narekuje oziroma zahteva nove norme. Kakšni so denimo državni simboli videti v elektronski pošti ali tisku. Če se tega ne zavedamo, smo brezbrižni do državnih simbolov. Na Finskem ima recimo vsak hišni svet knjižico, v kateri so zapisana vsa pravila v zvezi z zastavo: ob kateri uri se izobesi, kdaj zvečer se pospravi - nikoli ne visi čez noč -, kakšen mora biti drog, pod kakšnim kotom mora biti drog na fasadi itd. Pravzaprav je tudi v sodobnem svetu najpomembnejša skrb za državne simbole. Tudi pri novih državnih simbolih mora biti vsakemu, ki se je udeležil natečaja, jasno, da morajo predlagani simboli zadostiti vsem sodobnim normam uporabe. Seveda je sočasno treba graditi na zgodovinski simboliki.

Omenili ste, da imajo na Finskem pravila o izobešanju zastave. Jo izobešajo vsak dan?

Ne. Samo ob praznikih. Pravzaprav ne gre za zastavo, temveč za trakovno izvedbo zastave. Kadar gredo Finci na podeželje, na vikend, na drogu pred hišo dvignejo zastavo, s čimer dajo vedeti, da so v hiši.

In koliko ljudi to dejansko počne?

Skoraj vsi. S tem kažejo spoštovanje do dežele in do samega sebe. Absolutno sem proti uporabi zastave vsakih pet sekund. S tem dosežemo razvrednotenje državnih simbolov. Tega Slovenija nikakor ne potrebuje. Svojo moč moramo črpati iz tega, da smo skromni. Skromnost je lahko vrlina. Upam pa, da smo v svoji skromnosti lahko tudi prebrisani. Vse to lahko pokažemo, kadar imamo razčiščene osnovne pojme glede svojega bivanja. Le tako smo zanimivi tudi za druge.

Pri nas ni navade izobešanja zastave. Kdaj se je to pojavilo na Finskem?

To je bilo vedno. Podobno velja tudi na Danskem, v Švici. Pravzaprav je to zelo konservativna oblika razkazovanja patriotizma. Saj to ni težko. Preprosto je to treba samo počenjati, tako da postane tradicija. Res pa je, da se mora pokazati potreba po takih dejanjih. Zastava je konec koncev nekaj, kar druži ljudi. Upam, da so naši državni simboli nekaj, kar želimo narediti dobrega za svojo državo. Morebiti res še nismo pripravljeni narediti česa dobrega za svojo državo, ker še vedno nosimo pretežak nahrbtnik iz preteklosti. Šele ko bomo pripravljeni ta nahrbtnik odložiti, bomo v prihodnost stopili s prožnim korakom. Nemara je sedaj, ko gremo v Evropo, napočil čas, da se znebimo bremena preteklosti.

Je ta zgodovinska peza kriva, da ne spoštujemo svoje zastave niti toliko, da bi jo izobešali vsaj ob praznikih?

Nemara. Zdi se mi, da naš odnos do zastave bolj zaznamuje odnos do te ali one trenutne oblasti, namesto da bi bilo razmerje med državljanom in zastavo zgolj odnos med posameznikom in njegovo deželo.

Finska je del EU. Kakšen odnos imajo Finci do evropske zastave? Jo sploh zaznajo?

Sprva je bila evropska zastava vsekakor izpostavljena. Toda vedeti moramo, da imajo Skandinavci do EU zelo specifičen odnos, dokaj kritično držo. Seveda z evropsko zastavo navzven država kaže, da je podpisala poseben sporazum, da je članica posebne skupine držav, vendar mislim, da sama evropska simbolika ni tako pomembna. Pomembnejši je sporazum med evropskimi državami. Še pomembnejše pa je, da smo znotraj te evropske družine prepoznavni in da se zavedamo svoje identitete. Sedaj je edinstvena zgodovinska priložnost, da Evropi pokažemo, kdo smo.

Toda saj naša prepoznavnost ni odvisna zgolj in samo od zastave.

Res je. Najboljši prepoznavni element smo mi sami. Vsak posameznik. Z naših obrazov se mora razbrati, kakšna je Slovenija. Državni simboli so le del mozaika prepoznavnosti.

Kako velik del?

Hm, tako velik, kot ga določimo sami. Na začetku je nedvomno promocija prek državnih simbolov hitra in učinkovita. Če se sedaj odločamo o novih simbolih, je tako, kot da bi se odločali za neko investicijo, le da v tem primeru sploh ne smemo razmišljati o stroških te investicije. Preden pa gremo v investicijo, moramo imeti kot skrbni gospodarji razčiščene pojme o vseh vidikih te investicije. Mislim, da bo 1. maja, ko bodo dvignili zastave novih članic EU in bo to predvajano na vseh televizijah sveta, poplačana naša investicija v nove državne simbole.

Kaj bi se zgodilo, če bi denimo sedaj na Finskem hoteli zamenjati zastavo?

Zastave ne bodo menjali, ker imajo dobro zastavo. In to je vsem popolnoma jasno. Ravno sedaj pa se je začela razprava o menjavi himne. Zanimivo je, da je prav širitev Unije sprožila razpravo o menjavi himne. Pa ne da bi imeli težave s himno - nasprotno, himna jim je všeč. Toda enako melodijo z enakim besedilom, seveda v drugem jeziku, uporablja Estonija.

No, v Jugoslaviji smo imeli enako himno kot Poljska, pa nam to ni povzročalo posebnih težav.

Ja, res je. Saj niti ni rečeno, da bodo Finci menjali himno, le razpravljajo o tem. Predlagali so, da bi bila poslej finska himna Sibeliusova Finlandia. Najzanimiveje je, kako so se lotili razprave o himni - pobuda je prišla iz strokovnih krogov in se nato širila navzven v medije in nazadnje v politiko. To pomeni, da vsak, ki ima svoje osebno mnenje o menjavi himne, že pozna strokovne argumente za in proti.

Se nagibajo k menjavi himne ali ne?

Trenutno je pol-pol.

Se vam zdi, da je bila pri nas narejena napaka, ker je šla razprava o zamenjavi zastave iz politike v stroko in ne nasprotno?

Kolikor sem imel možnost spremljati to razpravo, nisem začutil problema v tem, da jo je vzpostavila najprej politika. Zdi se mi, da sploh ni šla v smeri strokovnih argumentov. Šele sedaj - vsekakor prepozno - se je debata usmerila na strokovno javnost, ta bo dala platformo strokovnih argumentov, na podlagi katerih se bodo lahko odločali državljani.

Se vam zdi razprava o novih državnih simbolih preveč čustvena?

Rešitve pri tako pomembni zadevi, kot so državni simboli, morajo povzročati tudi čustveno refleksijo. Nasprotno bi pomenilo, da se ni zgodilo nič. Toda pomembno je, da se refleksija emocije navezuje na racionalni pogled. Napaka je bila, da racionalni pogled ni bil dan že prej, tako da so na videz sprva v debati prevladovale emocije in ne racionalnost. To sedaj popravljamo v upanju, da bo vsa razprava vodila k rezultatu.

Eden izmed argumentov proti vašemu predlogu je bil tudi, da predlog nima prav nobene zveze z zgodovino slovenskega naroda.

Seveda je v mojem predlogu zaznati nadaljevanje zgodovinske črte. Poleg osnovne simbolike, ki je vsakomur znana, je tudi simbolika utripa sedanjosti. Kot neka želja po skupni viziji, ki jo moramo formulirati in jo podpirati.

No, pa ste prepričani, da smo Slovenci res narod, ki bi gledal v prihodnost, ki bi imel vizijo svoje prihodnosti? Kaj nismo nemara malce preveč konservativni, da bi nas predstavljal simbol, ki bi nas potisnil v prihodnost?

No, vprašanje je seveda, kako definirate konservativnost. Ali je konservativnost kvaliteta ali breme. Če gre za konservativnost, ki je zaprtost, je to nedvomno breme. Ne maram uporabljati izrazov, kot so konservativnost, tradicionalnost v smislu zatohlosti. Razprava o državnih simbolih bi morala teči na strokovni ravni. Če o državnih simbolih ne moremo povedati nič dobrega, kako naj od tujcev pričakujemo, da jih bodo spoštovali.

Kar pa se tiče tradicionalnosti - ta je med našimi ušesi. In moramo si razjasniti, koliko je to dobrina, koliko pa breme. Šele potem bi resnično lahko gradili vizijo.

Se vam zdi, daje na Slovenskem vizualna kultura dovolj razvita, da so ljudje dovolj seznanjeni s sodobno vizualno kulturo, da so pripravljeni sprejeti in razumeti vaš predlog zastave?

Da in ne. Kar se tiče stroke, je pravzaprav fascinantno, da v tako majhni deželi vizualne komunikacije producirajo tako neverjetne stvari. To pomeni, da imamo očitno prirojen čut za vizualno estetiko. Še posebno za urejenost. To se začuti vsepovsod v Sloveniji, že v sami krajini se začuti. Težava je v tem, da vse preveč skušamo zadostiti merilu všečnosti. To pa preprosti ni dovolj. Še posebno ne, če se odločamo o državnih simbolih.

Torej bi večina državljanov svoj simbol izbrala po nekakšni intuiciji za urejenost?

Če bi se res zgodilo tako, bi bilo to resnično lepo. Instinkt ne pride iz niča, temveč je zgrajen v nekih refleksijah, v spominu. Torej instinktivna izbira ne bi bila negativna, temveč bi bila zapisana globoko v narodu.

Zakaj ste za zastavo izbrali simbol Triglava, ne pa karantanskega panterja?

Saj v začetku sem preizkušal več simbolov. Ne sicer karantanskega panterja, temveč lipo, nagelj. Ko pa sem si nastavil oblikovalski proces dela, so se nekateri od teh simbolov ustavili v kreativnem procesu, drugi so se lahko razvijali. Ko sem se zavedel, v kakšnem sistemu pravil sem - v sklopu veksilološke vede -, sem se zavedel, da druge rešitve kot Triglav preprosto ne zdržijo. Poskušal sem tudi z drugimi barvami - zeleno, modro, belo. Pa sem se nazadnje odločil za rdeče-belo-modro, ker je to logično nadaljevanje zgodovinskospominske sledi Slovencev.

Naredil sem tudi preizkus. Povabil sem arhitekta iz Nizozemske, arhitekta iz Venezuele in svoje sodelavce v studiu, jim razložil vse probleme v zvezi z našimi sedanjimi simboli, jim razložil zgodovino Slovenije, pokazal fotografije in jih prosil, naj med ponujenimi rešitvami izberejo tisto, ki po njihovem mnenju najbolj ustreza Sloveniji. Tako sem pridobil strogo racionalen vpogled v predloge. Izbrali so tega, ki je sedaj zmagal na natečaju, češ da v tem vidijo Slovenijo.

Ko smo ravno pri simbolih - na kaj vi osebno pomislite, če vam kdo omeni Slovenijo? Katera je vaša točka identifikacije?

Nedvomno pokrajina. Naša pokrajina je nedvomno najpomembnejši del naše identitete. Ravno tako je naša pokrajina močan identifikacijski znak navzven. Šele nato pridejo vsi drugi simboli. Zanimivo je, da tujci seveda opazijo še druge distinkcije, ki so za nas neopazne, ker se nam zdijo premalo pomembne. Nemara bi lahko pri vzpostavitvi identifikacije in prepoznavnosti upoštevali tudi te mikroposebnosti. Denimo, ko sem gostil direktorja fundacije Alvar Aalto in direktorja Akademije Alvarja Aalta v času, ko sem v Slovenijo pripeljal razstavo tega velikega finskega arhitekta, smo ju seveda peljali na soline. Decembra. Nista bila presenečena nad tem, da sta morala pokazati potne liste, da smo si ogledali del Slovenije. Presenečena sta bila nad tišino, mirom, nad pokrajino.

Ko ste ravno omenili Alvarja Aalta - Finci so se v petdesetih letih prejšnjega stoletja načrtno odločili, da bodo promovirali svoje oblikovanje. Alvar Aalto je tako rekoč zaščitni znak Finske. Bi lahko kaj takega naredili tudi mi s Plečnikom?

O Plečniku je izdanih veliko knjig, veliko se govori o njem. Saj Plečnik je bil za nas vedno velika osebnost, velik arhitekt, mislec. Morali pa bi priti do spoznanja, da velik mož pušča veliko senco oziroma sled. Šele ko bi razumeli to, bi lahko Plečnika prepoznali kot identifikacijski znak navzven. Res pa je, da je bila v naši zgodovini razmeroma velika časovna luknja, v kateri se o Plečniku ni dosti govorilo, niti doma, kaj šele navzven.

Koliko predmetov Alvarja Aalta imate doma na Finskem?

Kot zbiratelju teh in onih manj pomembnih stvari se mi domov včasih vtihotapi tudi kakšen pomemben predmet. V zakotnih starinarnicah sem naletel na stol in luč Alvarja Aalta. Seveda sem ju kupil. Pa ne samo zato, ker spoštujem njegov način razmišljanja, temveč se z njegovo filozofijo deloma istovetim. Nikakor pa ne gre za kakšno zbirateljsko strast, češ da bi me morali obkrožati predmeti, s katerimi bi se lahko postavljal pred drugimi.

Velika razlika med Aaltom in Plečnikom je tudi v tem, da čeprav sta oba tako rekoč nacionalna arhitekta svoje države, je Aalto še vedno prisoten v finskih domovih, Plečnik pa je varno spravljen nekje v oblakih visoke umetnosti.

Ja, večina Aaltovih predmetov je uporabnih. No, načeloma naj bi bili vsi zdizajnirani stoli uporabni, namenjeni predvsem temu, da se na njih sedi. Če pa se zdi, da je denimo stol namenjen temu, da ga gledaš, postane sedenje na njem neudobno in kaj hitro se zgodi, da s stola padete. Aaltovi predmeti so še vedno v finskih hišah. Nikakor jih ne mečejo stran ali zamenjujo, češ imam samo dva stola, potrebujemo jih šest, bom ta dva dal v klet in kupil šest novih. Ne, tega Finci ne počnejo.

Sodelujete na veliko javnih natečajih?

Pri natečajih je tako - to so zahtevne naloge, ki trošijo oblikovalsko energijo. Pri natečajih je tako, da daš del sebe, ni pa nujno, da to dobiš povrnjeno. Za vsak natečaj se na začetku odločim, ali bom na njem sodeloval ali ne, ker želim vedno sodelovati z vsem svojim znanjem, ne pa samo na hitro nekaj z levo roko. Lani recimo sem sodeloval na dveh, treh natečajih. Me je pa v zadnjih letih presenetil natečaj za finsko nadškofijo leta 2000 za ekumenski zbor vseh krščanskih cerkva na Finskem. Natečaj je bil dvostopenjski - najprej so izbrali znak, druga stopnja pa je bila celostna podoba zleta. Prvič sem delal za tako specifičnega naročnika, kot je cerkev. Sprva sem mislil, da bi lahko uporabljal samo nekatere možnosti pri izražanju vizualne govorice, bolj tradicionalno cerkvene simbole. Presenečen sem bil, ko so mi pustili popolnoma proste roke. Očitno so bili zadovoljni tudi oni, ker še vedno sodelujemo.

V večini znakov, ki ste jih naredili na Finskem, prevladujeta zelena in modra barva.

Ja, to sta tradicionalni finski barvi. Čeprav je treba paziti, katera zelena in katera modra. To ni zelena kot postrižen travnik, temveč bolj turkizno zelena. In modra je - finska modra, ki je postala zaščitni znak države.

Če je tako, ali to pomeni, da bi v Sloveniji morali za več znakov državnih institucij uporabljati rdeče-modro-belo kombinacijo?

Ni nujno. Nobena barva ni napačna. Na nobeno barvo ne smemo biti alergični, ker nam to zoži polje. Treba pa je vedeti, s katerimi se najbolj identificiramo. Tudi pri barvah zastave. Bela tu predstavlja čisto platformo, na kateri se poznajo najboljše sledi. Potem je modra, ki pomeni premišljenost, modrost. Rdeča pa je energija, načelnost, nepopustljivost, strast.

Ste že kdaj prej oblikovali državne simbole? Kako ste si pridobili znanje iz heraldike?

Ne, prav državnih simbolov nisem oblikoval še nikoli. Kar se tiče heraldike - heraldika je zanimiva stvar, ker je zelo blizu raziskovanju simbola in znaka. Se pravi stvarem, s katerimi se tako ali tako ukvarjam pri vsakdanjem delu. Na Finskem ima heraldika veliko tradicijo in tam sem dobil informacije o pravilih, ki jih morajo upoštevati oblikovalci državnih simbolov.

Najhujši nasprotniki vašega predloga slovenskih državnih simbolov trdijo, da je predlagana zastava preveč podobna ameriški. Se vam res zdi tako?

Če bi bila tako zelo podobna ameriški zastavi, je sploh ne bi poslal na natečaj. Vendar je popolnoma normalno, da so tudi take reakcije, po svoje čustvene reakcije. Toda samo pomislite - katera zastava pa je čisto samosvoja? Vse so si nekako podobne. Ker obstajajo pravila delitve ploskev, osnovnih barv, je prostor oblikovanja zastav zasičen. Pač tudi za zastave velja, da kdor prvi pride, velja za izvirnega. Mi smo prišli med zadnjimi. Zato sem začutil, da samo barve niso dovolj za našo prepoznavnost. Zato je bila potrebna vizualna kompozicija, ki poleg barv podaja tudi simbol, ki pa ni nujno grb.

Kaj pa primerjava z jugoslovansko zastavo - češ da ste namenoma obrnili barve tako, da si sledijo modra-bela-rdeča, kar je bila barvna kombinacija jugoslovanske zastave?

Vsi imajo pravico drezati in potiskati prst v rebra. Toda vsak, ki se izraža na tak način, naj vzame v roke atlas sveta in naj se prepriča o podobnostih med zastavami. V vsakem drugem kontekstu so to le demagoška merila. Sicer pa spet poudarjam - v mojem predlogu je primarna, vodilna bela barva, na kateri se pozna sled. Tako sem dal največjo težo beli barvi. Če pa kdo želi videti vrstni red modra-bela-rdeča, tudi prav.

Koliko ste vložili v promocijo svojega predloga?

Kot državljan Slovenije sem začutil, da od objave izidov natečaja ni bilo veliko storjenega v smislu predstavitve predloga širši javnosti. Izkazalo se je, da smo bili nepripravljeni. Tako sem se odločil, da bom sam poskrbel za to, da bo predlog prišel med ljudi. Zdi se mi, da ljudje morajo dobiti prave informacije.

Koliko časa mislite, da bo potrebnega, da bo vaš predlog zlezel Slovencem pod kožo?

Ne vem. Če bi bil ta proces pravilno nastavljen, bi do sedaj opravili že velik del poti, da bi državljani sprejeli zamisel. Vsekakor dodatno razpravljanje daje novo težo državnim simbolom. Zato je vsakršna razprava nujna. Sedaj se moramo to pogovarjati, da ne bomo spet zamudili zgodovinske priložnosti. Se mi pa zdi, da smo v debati že precej zabredli v močvirje, v kakršnem smo bili tudi pred 12 leti. Kot da bi se nam zdela prožnost hiba, ki se je branimo. A še vedno se mi zdi, da imamo do vstopa v EU dovolj časa.

Ko so objavili izide natečaja, je Jelinčič zavpil, da vaš predlog ni nič drugega kot ovitek za čokolado. Kaj je res edini argument nasprotnikov vašega predloga, da je premalo "zgodovinski" in zavoljo tega le znak blagovne znamke?

Moti me predvsem to, da se pri argumentih proti ne uporablja strokovna terminologija. Kajti če se od oblikovalcev zahteva, da upoštevajo vsa heraldična in veksilološka pravila, je smotrno tudi, da se pri debati upošteva stroka vizualnih komunikacij.

Omenili ste, da je zamenjava zastave naložba, ki se nam bo izplačala 1. maja - to pa je po svoje razumevanje državnih simbolov kot blagovne znamke?

Seveda je. Včasih je tako, da nekatere blagovne znamke razumemo kot simbole držav. Recimo kukavice za Švico. Saj blagovna znamka ni psovka. Je samo pripomoček prepoznavnosti. Po svoje je to tudi zastava.

Koliko mislite, da imate možnosti, da vaš predlog postane slovenska zastava?

Če poslušam samega sebe, sem o tem povsem prepričan. Po vseh dodatnih razpravah se mi zdi, da bo stvar uspešna.

Bi bil to za vas večji uspeh kot recimo zmaga na natečaju za nov znak denimo Nokie?

Absolutno. To je vendarle državni simbol. To je tako sveta in lepa naloga, da je ne morem primerjati prav z ničimer.

Ste se kdaj pogovarjali z Markom Pogačnikom o sedanjem slovenskem grbu?

Ne. Bral sem njegove knjige in se mi zdijo stvari, ki jih počenja, zanimive.

Lahko ocenite sedanji slovenski grb? Katera je njegova največja napaka?

To je težko reči, ker je ta grb tudi moj državni grb. Če pa ostanemo v stroki, se mi zdi, da bi ga morali redizajnirati, ker nekateri elementi niso v harmoniji celote. Predvsem pri tem mislim na valovnice, te se mi zdijo prešibke glede na to, kar je povedano v opisu grba.

Mislite, da bi morali o novih državnih simbolih odločati na referendumu?

To se mi ne zdi potrebno. Če bi bil referendum na začetku, da bi se odločili o morebitni zamenjavi ali ne ... Sedaj, ko smo sredi dela, pa ni fer, da odgovornost prevalimo na javnost, če sedaj o tem odločamo na drugačen način, na strokovni ravni.

No, a konec koncev so to simboli vseh Slovencev, tudi tistih, ki niso podkovani v vseh teorijah vizualnih komunikacij. Torej imajo po svoje pravico odločati o svojih simbolih.

Absolutno. Toda le tako, da dobijo natančno vsebino z natančnimi strokovnimi argumenti. Ne pa da se maha le s tem, ali vam je všeč ali ne. Samo všečnost ni dovolj. Šele ko se predstavijo strokovni odgovori na vprašanje, zakaj menjava simbolov, je upravičeno pričakovati kontribucijo javnosti pri tako pomembni nalogi. Naj povem takole: javnost mora najprej razumeti, o kateri disciplini se pogovarjamo - o maratonu ali o teku na sto metrov.

Katere zastave imate doma?

Imam staro japonsko zastavo, prapor, ki sem ga kupil v neki starinarnici na Japonskem. Žal nisem razumel, ko so mi razlagali, kaj naj bi pomenil, tako da je še vedno skrivnostna zastava. Na Finskem imam staro slovensko zastavo, s peterokrako zvezdo, ki jo je sešila moja žena in smo jo obešali ob praznikih. Imam tudi sedanjo slovensko zastavo, ki sem jo kupi v Sežani in moram reči, da je res nekaj posebnega, ker je iz blaga in tako dobro odtisnjena, da je modra res globoka modra. Večinoma so slovenske zastave, ki jih lahko kupite danes, slabi plastični odtisi. Ja, seveda imam tudi finsko zastavo, malo spominsko zastavo iz leta 1952, ko je bila tam olimpijada.

Obešate pa katero zastavo?

Ja, odvisno. Ko je slovenska nogometna reprezentanca igrala tekme, smo na željo otrok obesili slovensko zastavo. Ker na Finskem nimamo vikenda, je ne moremo izobešati tam, tako kot večina Fincev. Sicer je tako, da takrat, ko čutim, da je dostojno izobesiti zastavo, to storim. Seveda v skladu s pravili, ki obstajajo. Z izobešanjem zastave drugim pokažeš, da spoštuješ samega sebe.