Moderni vikingi

Skandinavija velja za zibelko smučarije in že nordijske sage so pripovedovale o hrabrih oboroženih vikinških mladcih, ki so z nekakšnimi plohi na nogah premagovali snežna prostranstva in obilno zasnežene gozdove. Najstarejše ohranjene slike z loki in meči oboroženih smučarjev naj bi nastale v srednjem veku. Njihovo novodobno verzijo, lokostrelske biatlonce, pa smo lahko prejšnji teden opazovali na Pokljuki, kjer so imeli svetovno prvenstvo. Biatlon kot kombinacija smučanja in streljanja je postal eden najbolj priljubljenih zimskih športov. Še posebej v državi, kjer so pripravljeni vložiti največ denarja in privabiti največ gledalcev pred TV-zaslone, v Nemčiji. Tam so šli celo tako daleč, da so že dvakrat organizirali "Biathlon World Team Challenge" kar na nogometnem štadionu Schalke 04 v Gelsenkirchnu, kjer se zbere več kot 50.000 navijaško razgretih gledalcev. Oberhof pa je tako ali tako nemška zimskošportna meka. Kot nam je razložil vodja za stike z javnostmi biatlonskega centra na Pokljuki in sekretar tekmovanja na SP v lokostrelskem biatlonu, Tomaž Šušteršič, je Oberhof ostal pojem v zavesti Vzhodnih Nemcev, saj je bilo v nekdanji "DDR" romanje v Oberhof skorajda zapovedano. Tako nekako kot naša Planica, kamor so svoje čase šole v okviru športnega dne peljale na tisoče šoloobveznih otrok zgolj na ogled treninga skakalcev. Biatlon pa je bil poleg smučarskih skokov (morda tudi boba in umetnostnega drsanja - spomnite se le na najlepšo drsalko vseh časov, Katarino Witt) najbolj priljubljen vzhodnonemški zimski šport.

Ljubitelji tega na pogled izrazito vojaškega športa iz Italije so sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja hoteli biatlonu vtisniti nekoliko prvinskosti in namesto puške na rami je padla ideja o bolj arhaičnem orožju, loku. Kombinacija teka, biatlona in lokostrelstva se je glede na popularnost in množičnost teh športov zdela dobitna. Toda ko smo na Pokljuki zagledali le 11 zastav sodelujočih držav, je vtis o morebitnem velikem globalnem zanimanju za lokostrelski biatlon hitro zbledel. Še posebej, ker sta bili med 11 zastavami tudi avstralska in novozelandska, njuni državljani pa med zimski športi še vedno veljajo za bolj kot ne eksote. Potek samega tekmovanja je bil bržkone podoben svetovnim prvenstvom v alpskem smučanju ali olimpijadam, kjer svoje države lahko zastopajo smučarji rekreativci, ki se zgolj za zabavo in samopromocijo lomijo po strminah. Najboljši tekmovalci so namreč najslabše prehitevali za cel krog.

Lokostrelski biatlon poteka po skorajda identičnih pravilih kot klasični biatlon in ni nič manj atraktiven. Seveda če imamo v mislih vrhunske tekmovalce. Biatlonci streljajo s puško na 50-metrski razdalji, lokostrelci pa streljajo z razdalje 18 metrov v tarče premera 16 centimetrov. Stoje in kleče. Teki in kazni pa so enaki kot pri biatlonu, le tekaške razdalje so nekoliko krajše. Pri posamičnem štartu pomeni zgrešeni strel pribitek 1 minute, pri šprintu in zasledovalnem teku pa kazenski krog 150 metrov. Edina bistvena razlika je bila, da so biatlonci lokostrelci bistveno manj natančni pri streljanju kot njihovi s puško oboroženi kolegi. Kar pa ni nič čudnega, saj je večina vrhunskih tekmovalcev ali bolje povedano Rusov prihajala iz tekaških ali biatlonskih vrst in so se streljanja z lokom šele priučili. Tako nekako kot so nekdaj pri nas in drugje po svetu v biatlon prestopili "drugorazredni" smučarski tekači in nato začeli še obiskovati tečaj streljanja z malokalibrsko puško. Sedaj biatlonce vzgajajo že od malih nog, z vzporednimi treningi teka in streljanja. "Treba je dvigniti tekmovalno raven, saj v lokostrelskem biatlonu tekmovalci zaostajajo po deset ali več minut za najboljšimi, kar se pri biatlonu dogaja le še v ekstremnih razmerah. Potem je potrebno več tekem in prizorišča morajo biti bolj privlačna. Lokostrelski biatlon bi morali začeti razvijati v državah, kjer je biatlon zelo priljubljen, kot je recimo Nemčija ali pa Skandinavija. Tam pa se z lokostrelskim biatlonom ne ukvarjajo. Šele z vrhunskimi rezultati lahko lokostrelski biatlon računa na uvrstitev v družino olimpijskih športov," nam je povedal Šušteršič. Sicer pa je na čakalni listi za uvrstitev na zimsko olimpijado kar nekaj športov. Mednarodni olimpijski komite pa nerad širi program, če šport ni ravno zelo atraktiven oz. vsaj množičen. Pred lokostrelskim biatlonom je v čakalni vrsti recimo sankanje na naravnih progah, ki ga v nasprotju s klasičnim sankanjem po bob stezi gojimo tudi v Sloveniji.

Slovenski lokostrelci in tekači

Slovenija ima v lokostrelskem biatlonu prav tako vrhunske tekmovalce. Andrej Zupan je v zadnjih letih praktično edini, ki razbija "monopol" ruske falange. Lani je bil celo svetovni prvak, letos pa je takoj dobil dve srebrni kolajni. Kot nam je povedal, je bil že od nekdaj športni talent. Toda vedno mu je zmanjkal korak do vrhunca. Začel je s smučarskim tekom, nadaljeval z biatlonom, kjer je pri 23 letih odnehal, ker se mu ni uspelo uvrstiti v A-reprezentanco. Nato se je poskušal v gorskem kolesarstvu, kjer mu tudi ni manjkalo veliko do slovenske elite. "Zasledil sem, da obstaja lokostrelski biatlon, in sem se začel pripravljati na to športno zvrst. Z lokom sem tako začel streljati šele pred šestimi leti. V lokostrelskem klubu v Škofji Loki sem dobil svojega učitelja, člana naše reprezentance pa sta tudi odlična lokostrelca Ivan Maradin, ki je bil kandidat za nastop na OI v Barceloni, in Matevž Krumpestar, ki je nastopil na OI v Atlanti. Sam pa sem jih učil smučarskega teka," pravi Andrej, ki je bil kot biatlonec po lastnem mnenju boljši strelec kot tekač. Lok in puščice mu niso delali težav, saj je po pol leta že solidno streljal, sedaj pa se tudi v lokostrelstvu prebija v slovenski vrh. Po dveh letih streljanja je bil tretji v slovenskem pokalu. Kaj so bistvene razlike med klasičnim "puška biatlonom" in tistim z lokom? "Pri utripu srca 160, 170 na minuto je bistveno težje streljati z lokom. Puško držiš v rokah in tedaj ostale mišice lahko počivajo. Lok pa je treba napenjati, kar je precej težje. Zato je tudi manj ničel. Imamo tudi klub ničel in letos je le osem tekmovalcev zadelo vse strele. Meni je to uspelo šele sedaj na Pokljuki." Lok se razlikuje od tistega, s katerim tekmujejo lokostrelci, s seboj pa morajo tekmovalci tovoriti tudi puščice. "V bistvu gre za olimpijski lok brez stabilizatorjev. Na loku imam nameščene biatlonske naramnice in nosilce za puščice. To sem imel prvi, ker me je motilo, da bi imel nekakšen koš čez cel hrbet. Sedaj to uporablja 60-70 odstotkov tekmovalcev. Bolj ko je težak lok, bolj je natančen. Tudi pri klasičnem biatlonu lahko vidimo tekmovalce z utežmi na koncu puške in izrezanim kopitom. Težja ko je ročica, lažji je zadetek." Vsa ostala pravila pa so enaka, saj lokostrelski biatlon za zdaj sodi pod okrilje Mednarodne biatlonske zveze. Za zdaj, saj se ga otepajo in ga skušajo vrniti nazaj pod okrilje mednarodne lokostrelske zveze FITA. To naj bi se zgodilo že letos. "FITA je že ustanovila fundacijo za razvoj tega športa in si tudi želi šport pripeljati na OI. Imeli pa bodo bistveno več težav, kot če bi ga IBU uvedla kot eno izmed disciplin biatlona, kot je razmišljal podpredsednik biatlonskega zbora Janez Vodičar," nam je povedal Zupan. Ena od idej je bila, da bi biatlonske velesile, ki imajo A-, B-, C- ... reprezentance, morale nujno imeti še ekipo lokostrelskih biatloncev, če bi želele nastopati v svetovnem biatlonskem pokalu.

Razočarani

Eden glavnih vzrokov za otepanje kombinacije loka in teka je odnos biatlonskih velesil in prevlada Rusov. Kot nam je povedal Zupan, so imeli Rusi letos pred svetovnim prvenstvom 10 domačih izbirnih tekem. Na SP sta se uvrstila dva tekmovalca, ki sploh nista tekmovala v svetovnem pokalu. Sicer pa so Rusi in Ukrajinci vsi po vrsti bivši tekači. "Najboljša Francoza sta bila še pred tremi leti v francoski B-tekaški reprezentanci, najboljši Nemec pa je bil celo član A-tekaške reprezentance. Edina izjema je Matej Krumpestar, ki je tekaško izjemno napredoval. Zmeraj dobro strelja in zmerja bolje teče in je že med prvo deseterico," nam je še povedal slovenski šampion.

Na simbolični sedmini na Pokljuki, vsak kar se tiče IBU in lokostrelskega biatlona, je sodeloval tudi generalni sekretar IBU, Nemec Peter Bayer. "Lokostrelski biatlon se je znašel v težki situaciji, saj člani mednarodne biatlonske zveze niso ravno zainteresirani za razvoj športa. IBU bo septembra letos odločala, ali naj razvija šport naprej ali naj se vrne pod okrilje mednarodne lokostrelske zvez FITA. Stališče vodstva je, da naj se vrne pod okrilje FITA. Velikega napredka ne vidi niti lokostrelska zveza, saj je število tekmovalcev v zadnjih dveh letih upadlo. Nastopa sicer več držav, vendar je veliko tekmovalcev popolnih začetnikov. IBU je razočaran nad vsem in članic ne more prepričati, da bi razvijale šport v smeri, da postane del olimpijske družine," nam je uradno stališče IBU zaupal Bayer. Sam meni, da je šport privlačen, toda treba ga je razvijati od samega začetka. IBU lahko le organizira in financira tekmovanja. Sicer pa se je IBU osmešila, ko je delala promocijo lokostrelskega biatlona. "Med svetovnimi prvenstvi v biatlonu smo pripravili predstavitev športa. Toda večina boljših tekmovalcev ni prišla in vse skupaj je izpadlo zelo grozno. Televizije, ki so snemale, so posnetke zavrgle, češ da tega ne bo nihče gledal," se spominja Bayer. Glavni problem so seveda Skandinavci, kjer je zibelka tega športa. Toda Zupan pravi, da tudi tam biatloncem ni lahko. Vsaj Fincem ne, saj si morajo sami plačevati priprave. Denar dobijo povrnjen le z uspehi. Njihov proračun pa je manjši kot pri Slovencih.