Janez Potočnik

Janeza rodijo 22. marca 1958 v Kropi na Gorenjskem. Potočnikovi so čistokrvni Gorenjci. Oče Stojan je gostilničar, mati Lojzka pa učiteljica. Janez ima sedem let starejšega brata Lojza, ki bo pozneje zaposlen na davčni upravi v Kranju. Družina ima v lasti gostilno Pri Jarmu in majhno kmetijo z nekaj glavami živine. Ko je Janez dovolj star, da v roke lahko prime vile, ga oče vzame s seboj k pospravljanju sena. Čeprav ima kmetovanje rad, vedno zelo hiti, da ima ob večerih čas za metanje na koš. Na morje družina hodi v Pacug, naselje nad Fieso, ki je nekoliko oddaljeno od morja. Janez se spominja predvsem strme poti nazaj in neznosne vročine, ki mu skoraj pokvari dobro voljo. Staršem občasno pomaga pri strežbi v gostilni. Največ dela je ob krajevni krvodajalski akciji in obletnici dražgoške bitke, saj mimo gostilne vodi pot spominov in tovarištva. Še najrajši se v gostilni zadržuje ob nedeljah, ko je polna kvartopircev. Starejši igrajo mariaš in mavšelj, mlajši tarok. Vedno je pri mizi, za katero sedijo najatraktivnejši igralci.

Otroško navdušenje preraste v strast, tako da zadnjih enajst let z ženo in prijatelji vsak teden po dve uri igra tarok. Rezultate si obvezno pišejo v razpredelnico, nagrada za zmago pa je večerja, ki jo plača poraženec. Ker je izredno tekmovalnega duha in ima fotografski spomin, je tako rekoč nepremagljiv.

Osnovno šolo obiskuje v Lipnici, vasici med Kropo, Kamno Gorico in Podnartom. Po osemletki se ne more odločiti, kje naj nadaljuje šolanje, zato na informativni dan obišče kar tri šole. Na ekonomski ga zmoti pomanjkanje fantov, na strojni pomanjkanje deklet. Pravo razmerje med spoloma najde šele na gimnaziji v Kranju. Ker je dober učenec, ima dovolj časa za svojo veliko ljubezen - šport. Začne trenirati košarko in atletiko. Izkaže se za zelo nadarjenega, zato ga trener atletike Goran Vućković prepriča, da svoj čas posveti samo kraljici športov. Skače v daljavo in teče na 60 in 100 metrov. Rezultati ne izostanejo. V daljavo skoči okoli sedem metrov, na 100 metrov teče 11,3 sekunde. Osvoji več kolajn in pokalov.

Po gimnaziji se želi vpisati na fakulteto za šport, ko pa na informativnem dnevu na seznamu predmetov zagleda potapljanje, si premisli. Janez namreč ni prav dober plavalec, poleg tega si zaradi fobije ne upa potopiti glave. Prijatelji ga zafrkavajo, da mu med plavanjem iz vode gleda polovica trupa. Ker brat Lojz študira na ljubljanski ekonomski fakulteti, se tja vpiše še Janez in odločitve nikoli ne obžaluje. Živi v najetem stanovanju s še dvema kolegoma, ki študirata gradbeništvo. Življenje v skupnosti ima prednosti. Ko oblast uvede omejitev vožnje z lihimi in sodimi številkami registrskih tablic, si fantje izmenjujejo avtomobile, da niso nikoli prikrajšani za prevoz. Sredi prvega letnika se resno loti študija. Že prvi izpit iz predmeta samoupravno pravo opravi z oceno osem. Zaljubi se v študentsko kolegico Jožico iz sosednje Kamne Gorice, ki daleč naokoli velja za najlepše, pa tudi najvišje dekle.

Uspešno športno kariero konča, ko si na republiškem prvenstvu v atletiki pri skoku v daljavo hudo poškoduje biceps. Pri odrivu mu poči mišica. Na fakulteti se druži z Markom Simonetijem, ki pozneje vodi Agencijo RS za prestrukturiranje in privatizacijo podjetij, Draškom Veselinovičem, bodočim direktorjem Ljubljanske borze, Marjanom Kramarjem, ki bo zasedel položaj direktorja NLB, in Franjom Bobincem, ki bo vodil Gorenje.

Leta 1982 z odliko diplomira in za diplomsko nalogo Poizkus uporabe podatkov plačilnega prometa za izdelavo medsektorske tabele prejme študentsko Prešernovo nagrado.

Še isto leto je vpoklican na služenje vojaškega roka. Ko izve, da gre v Dervento, si priskrbi zemljevid, da locira kraj. V vojski trpi in komaj čaka vrnitve domov. Najhujši so zadnji trije tedni, ko se mu spomladanska alergija razvije v pljučnico in obleži v vojaški bolnišnici. Po vrnitvi iz vojske se poroči z Jožico, poznejšo finančno direktorico Debitela. Rodila se jima bosta dva sinova. Marko bo nadarjen umetnik in bo študiral industrijsko oblikovanje, pet let mlajši Črt pa bo obiskoval gimnazijo v Šentvidu in sanjal, da bo ekonomist in politik.

Janez prvih šest mesecev službenega pripravništva opravi v SDK v Kranju, nato prestopi v republiški zavod za družbeno planiranje v Ljubljani, ki ga vodi poznejši podpredsednik zvezne vlade Kazimir Živko Pregl. Plača je dvakrat nižja kot v SDK, vendar ga to ne moti, saj mu je delo pisano na kožo. Zavod je prava valilnica kadrov. Med zaposlenimi so bodoča predsednika vlade Tone Rop in Lojze Peterle, ministra Miha Jazbinšek in Igor Umek, varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, direktor Agencije RS za trg vrednostnih papirjev Neven Borak, direktor geografskega inštituta Stanko Pelc, pomočnik ministrice za regionalno politiko Igor Strmšnik, vodja sektorja za socialne analize v Uradu za makroekonomske analize in razvoj Dušan Kidrič in Janezovi bodoči tesni sodelavci v službi vlade za evropske zadeve Živana Mejač, Fedor Černe in Andrej Engelman. Delo poteka v prijateljskem ozračju. Skupaj ustanovijo športno ekipo, ki se vsako leto udeleži jugoslovanskih planskih iger. Janez je odličen v vseh športnih disciplinah, najbolj pa v odbojki. Ko Hanžek leta 1985 v Mladini objavi pismo bralcev, v katerem citira Kardeljev hvalospev Stalinu, in si s tem nakoplje jezo politične vrhuške, se mu Janez s skupino mlajših kolegov iz zavoda postavi v bran.

V zavodu se od pripravnika zelo hitro povzpne do pomočnika direktorja. S sodelavci se veliko ukvarja z vprašanjem, kakšen gospodarski razvoj bi bil za Slovenijo najprimernejši. Funkcijo opravlja do leta 1987, potem se za pet let kot stažist raziskovalec umakne na ljubljanski Inštitut za ekonomska raziskovanja, kjer v miru konča magisterij in doktorat iz ekonomije. S tezo Dvoregionalni model splošnega ravnotežja: Slovenija - ostala Jugoslavija leta 1992 doktorira. Julija 1994 se vrne na zavod za planiranje, ki se takrat že imenuje Urad za makroekonomske analize in razvoj, in sicer na položaj direktorja. Izvaja politiko strokovne korektnosti, apolitičnosti in neodvisnosti. Sodelavcem se še posebej priljubi, ko se po uspešno končanih projektih vsakemu posebej osebno zahvali za vloženo delo.

Drnovškova vlada njegove voditeljske sposobnosti nagradi aprila 1998, ko ga imenuje za vodjo ožje pogajalske skupine za pristop Slovenije k EU. Za odgovorno funkcijo ga predlaga tedanji minister za evropske zadeve Igor Bavčar. Janez si niti približno ne predstavlja, kakšna so videti takšna pogajanja.

Pozna pa ustroj EU, saj ima izkušnje z izdelavo in koordinacijo treh v prihodnost usmerjenih projektov: strategije gospodarskega razvoja, ekonomskih odnosov s tujino in vključevanja v Unijo.

Od junija do decembra 2000 opravlja funkcijo v. d. direktorja službe vlade za evropske zadeve, nato poldrugo leto funkcijo ministrskega svetnika za ekonomske odnose v Drnovškovem kabinetu. Januarja 2002, ko Bavčar odide na čelo Istrabenza, ga parlament potrdi za ministra brez listnice za evropske zadeve. Zanj glasuje 71 poslancev, proti so le trije iz vrst SNS. Zaradi strahu pred letenjem ni prepričan, ali je res pravi človek za to službo. Sčasoma fobijo uspešno premaga. Še več. Ko se v začetku leta 2002 odpravi na Finsko in ima staro vladno letalo tik pred pristajanjem tehnične težave, Janez ostane povsem hladnokrven. Iz tira ga ne vrže niti pilotovo obvestilo, da bo letalo morda prisiljeno pristati na trebuhu.

Pogajalsko skupino za vstop Slovenije v EU vodi brez večjih zapletov. Prva štiri leta se ukvarja z uvajanjem evropskega pravnega reda na domačih tleh, zadnje leto pa skupaj z Mojmirjem Mrakom skrbi za čim boljši finančni izplen Slovenije po vstopu v Unijo. Je eden izmed redkih politikov, ki rečejo bobu bob. Propad medvladne konference ter nesposobnost evropskih držav, da dosežejo soglasje o bodoči ustavni pogodbi, označi za neuspeh. Čeprav mu politične stranke ponujajo članstvo, se jim Janez uspešno izmika. Ponosen je na to, da projekt vključevanja v EU poteka nadstrankarsko, saj razen Francija Buta nihče v pogajalski skupini formalno ni član katere izmed političnih strank. Uspešnost pogajalcev pod Janezovim vodstvom opazijo tudi pri Delu. Uredniška ekipa časnika mu podeli naziv Delove osebnosti leta 2002.

Pri podrejenih v službi vlade za evropske zadeve velja za zahtevnega, a pravičnega šefa. Ni mu pod častjo, da s sodelavci iz kabineta vsak dan obeduje v kakšnem od manj glamuroznih ljubljanskih gostišč, da jim vsako leto organizira smučarski športni dan ali da na poročnem slavju svoje piarovke pred množico svatov in ob spremljavi Faraonov prepeva pesem Sam po parku se sprehajam.

Kljub natrpanemu urniku se ne odpove docenturi na ljubljanski pravni fakulteti, kjer že od leta 1991 predava statistiko. Za ocenjevanje izpitov si vsako leto vzeti teden dopusta. Z desetimi prijatelji, večinoma še iz časov zavoda za planiranje, redno igra odbojko. Poleti teče in kolesari, pozimi smuča v Dolomitih. Kadar pred seboj nima strokovne literature, rad bere leposlovje in poezijo ali posluša dobro glasbo. Pri kakovosti zvoka je zelo pedanten. Ob nakupu novega avtomobila ga bolj kot moč motorja zanima hi-fi oprema.

Pred referendumom o vstopu Slovenije v EU Janez poudarja, da je vključevanje v Unijo edina prava pot, ker prinaša razbijanje centrov moči političnih in gospodarskih monopolov, in svari pred izoliranjem, ker bi bil to politični in ekonomski nesmisel. Njegova gotovost o vstopu Slovenije v EU se potrdi, ko premier Drnovšek 16. aprila 2003 pod Akropolo podpiše pristopno pogodbo. Potrditev za uspešno delo Janez dobi novembra 2003, ko Evropska komisija izda zadnje letno poročilo o pripravljenosti desetih pristopnic in Slovenijo označi za najbolje pripravljeno. Sive lase pa mu povzročajo bruseljske kritike zaradi zamud pri izpolnjevanju zavez glede davčne in veterinarske zakonodaje.

Konec januarja 2004 ga Ropova vlada predlaga za prvega evropskega komisarja iz Slovenije. Skromno izjavlja, da bi raje živel pod Šmarno goro kot v Bruslju, a je vesel, ko iz Bruslja pricurlja novica, da naj bo v Evropski komisiji pod vodstvom Romana Prodija za obdobje od 1. maja do 31. oktobra dodeljen evropskemu komisarju za širitev Guenterju Verheugnu in ne v resor za kmetijstvo in ribištvo. Če ga bo za t. i. začasnega komisarja potrdil tudi Evropski parlament, lahko računa na plačo od 12.000 do 15.000 evrov in zelo verjetno na nadaljevanje komisarske kariere v naslednji Evropski komisiji s petletnim mandatom.

Projekcija: v petih letih Slovenija postane ekonomsko grozno uspešna članica Evropske unije, Janez pa njen dosmrtni lider.