V četrto ligo

V zadnjem času beremo, da se enemu najuspešnejših slovenskih podjetnikov Juriju Schollmeyerju dogajajo velike krivice. Nogometni klub Olimpija, ki ga je prevzel v upravljanje, ne bo dobil licence, ker nima urejenih dolgov, ki jih je pridno prideloval v devetdesetih letih pod različnimi predsedniki in sponzorji. Sicer pa je znano: liga je postala slovenska, skoraj amaterska, Olimpija pa je bila še vedno velik profesionalni klub iz močne jugoslovanske lige. Tako je lahko ljubljanski klub ponudil pravim nogometašem pogodbo za 500.000 mark ali več, nogometni klubi z dna pa so komaj plačevali avtobuse za potovanja in hranarino. Ker pa zanimanje gledalcev in sponzorjev ni bilo več tako kot v jugoslovanski ligi, so se dolgovi nabirali, in takšno Olimpijo s približno 700 milijoni tolarjev dolgov je najel bivši lastnik Big Banga in BOF-a. Njegova matematika je bila jasna - iz Olimpije z malo denarja narediti velik klub, dolgovi pa so tako ali tako stvar preteklosti. Stvar prejšnjega sponzorja in gradbeniškega velikana Ivana Zidarja, predsednika uprave SCT-ja. No, sodišče in Nogometna zveza Slovenije se s tem nista strinjala. Sedemsto milijonov naj plača Olimpija, ne glede na to, kako se imenuje ali kdo je trenutno njen sponzor in upravljavec. Hkrati Olimpijo pritiskajo tudi nova pravila o licenciranju, ki jih postavlja Evropska nogometna zveza. Po teh pravilih nogometni klubi ne smejo poslovati, če imajo dolgove iz preteklosti. In ravno Schollmeyerjeve pripombe na te odločitve in na novi položaj bežigrajskega kluba je bilo mogoče prebrati v večini medijev.

Najbolj bode v oči njegova dokončna odločitev, da bo, če se pri odločitvah zveze nič ne spremeni, nogometni klub razpustil in ga formiral na ravni četrte lige. Glede na to, da se je naš najpostavnejši podjetnik odločil prevzeti klub v dobrem in slabem, bi moral to odločitev še enkrat pretehtati. Kot grobar največjega slovenskega nogometnega kluba verjetno v Ljubljani med militantnimi navijači ne bo več zelo zaželen. Nekoliko bolj diplomatski je direktor zdajšnje Olimpije Miro Gavez, ki pravi: "Ni nam do tega, da bi igrali v četrti ligi, pa tudi ne do tega, da bi plačali nekaj, česar nismo naredili. O vsem bo odločala skupščina. V tem trenutku je vse odprto in prizadevamo si, da bi licenco pridobili."

Tudi teza, da naj bi prodal starejše igralce in mlade obdržal v četrti ligi, je vprašljiva. Zakaj bi obdržal ravno tiste, ki bi si z igranjem v četrti ligi uničili kariero? In prodal oziroma osvobodili ravno tiste, za katere je največ zapravil in mu niso veliko dali? In denar naj bi potem vzel Schollmeyer kar sam? Tudi prav. In ga vložil v mlajše selekcije? Izvrstno. Potem bi verjetno mladi nogometaši Olimpije, ki so v času Jugoslavije veljali za ene najboljših, spet lahko pridobili nekdanje naslove. Tako trenerji mladinskih selekciji ne bi več blodili po ljubljanskih igriščih in prosjačili, ali lahko mladinci, kadeti, dečki in cicibani, ki so, mimogrede, klubu plačali članarino, trenirajo. Na štadionu Olimpije, kljub vložku, ki naj bi ga Schollmeyer posebej namenjal za mlade selekcije, ni mogoče trenirati, zato se nogomet mlajših selekcij seli na obrobje Ljubljane v manjše, a bolj organizirane skupnosti.

Schollmeyerja so porazi v nogometu, kjer se mu je uspelo spreti z vsemi nogometnimi institucijami, očitno tako pretresli, da je pri svojih izjavah izgubil kompas in začel uporabljati šovinistični besednjak. Tisti, ki jim je Olimpija denar dolžna, so lopovi, Šiptarji ali pa so v Slovenijo prišli peš, zdaj pa vozijo mercedese. V intervjuju za športni časopis Ekipa je mimogrede žalil tudi bivšega Olimpijinega trenerja in libera Miloša Šoškiča, ki je na naše vprašanje, ali je v Ljubljano res prišel peš, odgovoril, da to drži, saj v tistem času, leta 1966, ko ga je Olimpija kupila, še ni bilo na voljo vesoljskih plovil. Zanimivo je, da se je sicer vedno mirni Schollmeyer spustil na takšno raven, saj gotovo dobro ve, da je Olimpijin upnik Šoškič športnik, ki je, ko je bil še igralec, spravil Olimpijo iz druge jugoslovanske lige v prvo, potem pa mu je to uspelo še na trenerski klopi ob koncu osemdesetih let, ko je sam odkril celo generacijo mladih slovenskih nogometašev, med katerim sta bila Grega Židan in Džoni Novak, s katerima je Olimpija kasneje zaslužila več kot milijon mark. Takšnih nogometašev trenutno Olimpiji ne uspe vzgojiti. Tudi zaradi slabega dela z mlajšimi kategorijami, po asih, kakršna sta Robert Prosinečki in Sebastijan Cimerotič, pa trenutno ni velikega povpraševanja.

Kljub vsemu verjetno vse le ni izgubljeno. Če se bo Schollmeyer odvadil kupovati drage nogometne upokojence in če bo Olimpija (za to ima še vse možnosti) postala slovenski prvak, bi vse ostalo odprto in potem bi se vodstvu za Bežigradom menda izplačalo pogajati z upniki. Liga prvakov je pač večji motiv kot četrta slovenska liga, kjer zdaj nastopajo Črnuče, Tabor iz Vižmarij, Radomlje, Kočevje, Dolomiti, Ihan, Moravče ..., ki zraven novega jaguarja nekako ne sedejo.