Biografija (kdo je kdaj): Janez Stanovnik

Tisti oče naroda, ki je predsednik Zveze borcev

Janeza rodijo 4. avgusta 1922 v Ljubljani kot drugega od sedmih otrok. Njegov oče je pravnik in politik dr. Ivan Stanovnik, mama Anka pa je nečakinja nadškofa Antona Bonaventure Jegliča. Ko ima Janez nekaj mesecev, odigra njegov oče pomembno vlogo pri ljubljanskih občinskih volitvah. Kot predstavnik delavskega krila SLS, ki na volitvah nastopi skupaj s komunisti in socialdemokrati, postane podžupan. Oče bo iz SLS kasneje izstopil, ker bo nasprotoval strankinemu klerikalizmu. Stanovnikovi so namreč verna, vendar protiklerikalna družina. Živijo v hiši, ki jim jo priskrbi nadškof Jeglič na današnji Trubarjevi ulici. Dobro se razumejo z družino mamine sestre, z Velikonjevimi, ki živijo v sosednji hiši. Janez se največ druži z bratrancem Jožetom, s katerim sta včlanjena v jezuitsko kongregacijo, kjer mladce pripravljajo na življenje v strogem verskem duhu. Kljub dobrim odnosom se bosta družini v drugi svetovni vojni razšli. Stanovnikovi bodo podprli partizane, Velikonjevi pa domobrance. Bratranec Tine Velikonja bo pol stoletja po vojni vodil domobransko veteransko organizacijo, Novo slovensko zavezo, Janez pa bo vodil partizansko veteransko organizacijo, Zvezo borcev. Vpiše se na klasično gimnazijo, kjer se uči latinščine in grščine. Njegova sošolca sta Janko Smole (ki bo v letih 1965 do 1967 vodil slovensko vlado) in Uroš Krek (ki bo skladatelj). V višji gimnaziji podvomi o resničnosti avguštinskih dokazov o božjem bivanju. Je zelo veren, vendar za tezo, da vse raste k nebu zato, ker je na nebu božje, ne vidi prepričljivega dokaza.

Moti ga še, da šola preverja, ali so bili dijaki pri spovedi ali ne, ker meni, da je to njegova zasebna stvar. Želi se tudi postaviti pred sošolkami, zato spovedni listek protestno pred celim razredom izroči kar učitelju verouka. Katehetu vzame sapo, Janez pa dobi slabo oceno iz verouka. Družiti se začne s člani društva Zarja, s krščanskimi socialisti, ki nasprotujejo političnemu delovanju cerkve in jih vodita Edvard Kocbek in Bogo Grafenauer. Zahaja tudi na predavanja kulturnikov v Union. Leta 1940 se vpiše na Pravno fakulteto v Ljubljani. Je član uredništva Kocbekove revije Dejanje. Ko jugoslovanska vlada 25. marca 1941 podpiše pristop k trojnemu paktu Nemčije, Italije in Japonske, je Janez ogorčen in ima pred Trubarjevim spomenikom v Tivoliju svoj prvi politični govor. Pred Rektoratom demonstrira še vse do večera, ko protestnike nasilno razženejo policisti. Šestega aprila se v Jugoslaviji začne vojna. Ko Ljubljano okupirajo Italijani, se zdi Janezu sramotno, da so njegovi gospodarji makaronarji in da cerkev klečeplazi pred njimi. Deluje v ilegalni Zarji, kjer ugotovijo, da se bo treba za osvoboditev boriti. Ko komunistična partija, sokoli in krščanski socialisti na univerzi ustanovijo Osvobodilno fronto (OF), je Janez član matičnega odbora. Po zidovih piše grafite s podpisom Slovenski revolucionarni socialisti. Jeseni pristane v italijanskem zaporu, kjer si začne puščati brke. Ker Italijani pri njem najdejo brevir in rožni venec, mu jih uspe prepričati, da je veren študent, ki s komunizmom nima nič. Ko ga februarja 1942 izpustijo, odide v Polhograjske dolomite k partizanom.

Dobi partizansko ime Tine in opravlja večinoma politične naloge. Postane inštruktor izvršnega odbora OF za Notranjsko in kot krščanski socialist dela v tandemu s predstavnikom komunistov. Tesno sodeluje s Francetom Popitom, s katerim bosta tovariša še desetletja. Nato ga pošljejo na Dolenjsko, kjer mora blažiti napetosti med tamkajšnjimi krščanskimi socialisti in komunisti. Spomladi 1943, ko vodenje OF s podpisom dolomitske izjave prevzamejo komunisti, mora Janez zbrane prepeljati v Kočevski rog. Pot je naporna, saj prečkajo tudi Ljubljanico, čez katero starejše partizane vozijo kar v svinjski trugi. Ko se nekoč odpravlja izpod Snežnika v Kočevski rog, mora tja tudi neka tovarišica. Čeprav jo Janez prepričuje, da poti ne bo zmogla, tovarišica vztraja, a ima potem zaradi žuljev kmalu povsem krvave noge, zato jo Janez pusti na eni od postojank. Še prej mu sopotnica prizna, da ve veliko o njem. Janez v Kočevskem rogu izve, da je pomagal Pepci Kardelj. Oktobra je na kočevskem zboru izvoljen za člana SNOO. Februarja 1944, tik pred črnomaljskim zasedanjem, postane komunist. Od aprila 1944 do maja 1945 je član pokrajinskega odbora za Primorsko. Tik pred koncem vojne, ko v Istri pripravlja tržaško vstajo, prejme telegram, s katerim ga kliče Edvard Kardelj. Prebije se mimo četnikov in Nemcev. Ko v Trstu najde Kardelja, takoj odideta v Beograd, kjer Janez še isti dan uživa v vožnji s tramvajem in se veseli osvoboditve.

Poroči se, tudi cerkveno, s partizansko bolničarko Marjo, s katero bosta imela dva sinova, Aleša in Tineta, ki bosta univerzitetna profesorja. A kmalu po rojstvu drugega sina žena nepričakovano umre. Janez po vojni tudi ni več veren. Čez leta pove, da je s svojo vernostjo razčistil po racionalni poti. Njegova kariera se medtem strmo vzpenja. Najprej načeluje odseku za izgradnjo narodne oblasti pri ministrstvu za konstituanto FLRJ, leta 1946 pa prevzame vodenje kabineta podpredsednika vlade in zunanjega ministra FLRJ Edvarda Kardelja. Z njim veliko potuje. Leta 1947 se udeleži pariške mirovne konference, na kateri Evropa dobi nove meje. Ko leta 1948 Jugoslavija vrne članstvo v informbiroju in se spre z Rusijo, Janez Kardelju predlaga, naj bi v Beogradu priredili velik miting, s katerim bi Rusom pokazali, da odločitev podpira vse ljudstvo. Kardelj mu odvrne, naj ne bo naiven, ker je nemogoče vedeti, kaj se kuha v ljudstvu.

V Beogradu konča študij prava. Konča tudi podiplomski študij na Ziherlovem Inštitutu za družbene vede. Med debato na zunanjem ministrstvu izjavi, da je v Ameriki več socializma kot v Rusiji. V CK ZK Srbije so zgroženi. Zahtevajo, naj leti iz partije. A odleti čez ocean. Leta 1952 postane ekonomski svetnik stalne misije FLRJ pri sedežu OZN v New Yorku, kjer ga zaradi partizanske preteklosti občudujejo in seznanjajo z vrhom ameriške ekonomske znanosti. Ko se leta 1956 vrne v Jugoslavijo, se posveti ekonomiji, čeprav je od leta 1958 tudi zvezni poslanec. Postane direktor Inštituta za mednarodno politiko in gospodarstvo v Beogradu, kamor na predavanja vabi ugledne znance iz ZDA. Takrat je že poročen z drugo ženo Dragico, s katero ima še dva sinova. Ker mora preživljati številno družino, veliko piše - o nerazvitih deželah, problemih sodobnega sveta, kapitalizmu, zasebni lastnini, neenakosti. V knjižici Nevezane dežele v svetu ekonomskih blokov (1962) vzhodnemu in zahodnemu bloku, ki v gospodarskem pogledu tekmujeta za nevezane dežele, med drugim predlaga, naj blokovsko gospodarstvo spremenita v koeksistenčno, ker nihče ne more na dolgi rok izkoriščati drugega, ne da bi tudi sam trpel škodo.

Leta 1962 se vrne v Ljubljano. Poučuje na Ekonomski fakulteti, leta 1964 je nekaj mesecev tudi dekan. Še vedno pa spremlja zunanjega ministra Popovića na generalnih skupščinah OZN. Tam ne ostane neopažen. Ponudijo mu službo in v letih 1965 in 1966 je svetnik generalnega sekretarja Unctada (Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju) U Tanta. Še vedno veliko piše, tudi o nezadovoljivi notranji ureditvi Jugoslavije, za katero predlaga prehod v tržno gospodarstvo. Navduši Borisa Kraigherja, ki leta 1966 sestavlja zvezno vlado in Janeza povabi vanjo. Ker pa Kraigher umre, Janez pade v vlado Mike Špiljka. Zamisel o liberalnejšem gospodarstvu se pod njegovim vodstvom izjalovi. Leta 1968 U Tant, ki je napredoval v generalnega sekretarja OZN, vodstvu SFRJ sporoči, da je Janezu na voljo položaj izvršnega sekretarja Ekonomske komisije OZN za Evropo. Špiljak je proti, a U Tant vztraja. Janez na visoki položaj v Ženevo odpotuje šele po Kardeljevem posredovanju, vendar je imenovan začasno. V Ženevi "začasno" preživi petnajst let, skoraj ves čas službovanja pa se ponaša z nazivom generalnega podsekretarja, ki je po rangu drugi človek OZN. Leta 1982 se upokoji. Ko ga bodo doma zbadali, da dobiva več kot solidno dolarsko penzijo iz OZN, bo odgovarjal: "Vsaj nisem korumpiran."

Vrne se v Ljubljano. Leta 1983 dobi Kidričevo nagrado za knjigo Mednarodni gospodarski sistem, je tudi dobitnik dveh nagrad Kidričevega sklada. Nato ga tovariš iz partizanskih dni France Popit, ki je predsednik predsedstva SRS, povabi v svoj tim. Privoli, vendar želi ostati publicist. Udeležuje se zlasti razprav o gospodarskih in mednarodnih temah. Ko se konec leta 1987 Popitu izteka drugi mandat, Janeza pokliče predsednik zveze borcev Bogo Gorjan in mu predlaga, naj kandidira za njegovega naslednika. Janez se obotavlja, saj naj bi Popita nasledil Andrej Marinc. Vendar se ta sredi volilne bitke, potem ko Mladina zapiše, da ni najbolj demokratično naravnan, kandidaturi nepričakovano odreče. Janez nato kandidaturo sprejme, nazadnje pa v tekmi z Mojco Drčar Murko, Cirilom Zlobcem in Ivom Fabincem tudi zmaga. Maja 1988 se vseli v prostore predsedstva na Erjavčevi.

Služba še zdaleč ni lagodna. Kmalu se zgodi JBTZ in Janez se v težkem položaju ne znajde najbolje. Nanj pritiska javnost, saj ga obiskujejo delegacije Odbora za varstvo človekovih pravic, pa tudi JLA. Na pogovore k njemu zahaja med drugimi Igor Bavčar in si dialoge zapisuje v dnevnik, kasneje, ko 33 gosto tipkanih strani skopira in objavi, pa je iz zapiskov mogoče razbrati drobce o taktiziranju slovenske politike. Februarja 1989 Milošević Kosovu vsili novo partijsko vodstvo, rudarji iz Starega trga pa se odločijo njegovo komando izpodbiti z gladovno stavko. V Cankarjevem domu je zborovanje v podporo rudarjem, kjer prvič družno nastopita nastajajoča slovenska opozicija in vlada. V Beogradu se na demonstracijah zbere razjarjena milijonska množica, Janez pa dramatično pozove k strpnosti: "Dajte, da se vsi skupaj zaustavite, dokler je še čas." Zavzema se za miren in razumen prehod v demokracijo. Septembra so sprejeti ustavna dopolnila, ki zakoličijo pravico do samoodločbe, in zakon o večstrankarskih volitvah. Ko decembra Miloševićevi privrženci napovedo "miting resnice" v Ljubljani, ga politično vodstvo prepove. Janez, ki se ga prime ime "oče naroda", kljub razburljivim časom in grožnjam z državnim udarom republiko uspešno pripelje do prvih večstrankarskih volitev. Aprila 1990 položaj prepusti novemu, demokratično izvoljenemu predsedniku republike Milanu Kučanu, svojemu prvemu sosedu iz ljubljanskega naselja Murgle.

Umakne se iz politike in javnega življenja. Posveti se ženi, ki je po možganski kapi invalidka. Žena leta 2002 umre, Janez pa se po dvanajstih letih vrne v javnost. Novembra 2002 ga predsednik Kučan odlikuje z zlatim častnim znakom svobode za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti RS. Sicer je nosilec več odlikovanj, tudi partizanske spomenice 1941. Leta 2003 podpiše peticijo Slovenskega panevropskega gibanja in podpre vključitev Slovenije v EU in Nato. Hkrati Janez nasprotuje ameriškemu posredovanju v Iraku. Odločitev obrazloži s tem, da mora Slovenija v Natu podpreti evropske sile in ne ZDA. Po pol stoletja se vrne tudi med partizane. Izvoljen je za predsednika Zveze združenj borcev in udeležencev NOB, zato se dejavno postavi po robu vsakršnim poskusom razvrednotenja in obtoževanja NOB. Ko TV SLO januarja 2004 predvaja dokumentarec Jožeta Možine Zamolčani - moč preživetja o civilnih žrtvah druge svetovne vojne, Janez protestira proti tam prikazani vlogi partizanstva in v Sobotni prilogi Dela zapiše, da je "nepošteno in krivično nepravilnosti in zločine, ki so jih storili - najpogosteje že pokojni - posamezniki, uporabljati za satanizacijo plemenitega odporništva ogromne večine slovenskega naroda". Strinja se, da je treba prizadetim popraviti krivice, meni pa še, da je treba "obsoditi javno manipulacijo tragedij in izkoriščanje pietete". Oster je tudi do Tineta Hribarja, ki v dokumentarcu za partizane uporabi izraz "dediči zločina", "kar predstavlja primer 'obtožbe po asociaciji'. To pa je eden od temeljev rasizma." Hribarja vpraša, ali se kot profesor etike zaveda, "da s tem utemeljuje prolongacijo delitve in sovraštva v narodu namesto sprave, za katero se s tolikšno vnemo zavzema njegova soproga". Ko Slovenija dokončno vstopi v Nato in italijanska vojaška letala patruljirajo po slovenskem nebu, Janez še enkrat povzdigne glas, da je to nedopustno.

Projekcija: Predsednik Zveze borcev Janez, ki so ga v partizanih klicali Tine, in njegov bratranec Tine Velikonja, predsednik Nove slovenske zaveze, na pogovorih pri predsedniku republike sedeta za isto mizo. Šestdeset let po koncu druge svetovne vojne ugotovita, da je vojna največje zlo in da je prišel čas za spravo.