EU in e-trgovanje

V eni največjih spletnih trgovin amazon.com recimo naročite nekaj DVD-jev in prek nemške podružnice amazon.de vam jih pošljejo v Slovenijo. Slovenski cariniki pregledajo pošiljko in nato zaračunajo davek na dodano vrednost in še carino. Pošta Slovenije pa zraven izstavi tudi račun za znamko, ker je pač morala pošiljko izročiti carinikom. Takšne zgodbe pred vstopom Slovenije v EU niso bile nič nenavadnega, čeprav je morda šlo zgolj in samo za naročilo ene same knjige, cedeja ali DVD-ja. Marsikdo je upal, da se bo z našim polnopravnim članstvom v EU in novostjo, ki se ji reče prosti pretok blaga, kaj bistveno spremenilo. Edina sprememba, ki se je res zgodila, se nanaša na pošiljke, ki prihajajo iz držav članic EU. Opisano pa se je zgodilo že po vstopu Slovenije v EU. DVD-je, skupaj s poštnino vredne 47,45 dolarja, so cariniki ovrednotili na 9445 tolarjev, zraven nabili 3,5-odstotno carino in zaračunali 1995 tolarjev davka; 720-tolarski "davek" za posredništvo pa je zaračunala še Pošta Slovenije. DVD-ji so se kar nenadoma podražili za 30 odstotkov. "Poštne pošiljke, ki prispejo v Slovenijo iz drugih držav članic EU, niso predmet carinskih formalnosti, če vsebujejo blago, ki ima status blaga iz EU. Za blago, ki prispe v Skupnost iz tretje države, in ob vstopu na carinsko območje Skupnosti (npr. v Nemčiji) ni bilo sproščeno v prost promet, se carinske formalnosti za sprostitev v prost promet opravijo v državi prejemnika pošiljke (npr. Sloveniji), kjer se plačajo tudi predpisane dajatve," so nas o novem režimu, ki vlada v EU, poučili na Carinski upravi Republike Slovenije. Torej se, kar se tiče naročanja izdelkov denimo iz spletnih trgovin z domicilom v ZDA, ki mamijo z veliko ugodnejšimi ponudbami, kot jih premorejo na "stari celini", ni veliko spremenilo. Na spletni strani Carinske uprave RS pa recimo obveščajo, da "so predmeti v pošiljkah blaga neznatne vrednosti, poslani neposredno iz tujine, ki jih fizične osebe priložnostno prejmejo iz tujine v manjših pošiljkah v pisemski ali paketni pošti, in sicer do skupne vrednosti 6.000,00 tolarjev." Če gre za pošiljanje fizične osebe fizični osebi, torej recimo za pošiljanje daril ali "nekomercialnih" pošiljk, pa je ta znesek "kar" 9000 tolarjev.

Državljani EU lahko iz držav nečlanic brez dajatev uvozijo blago v vrednosti 175 evrov. Znesek borih 6000 tolarjev ni spet kakšna unikatna slovenska pogruntavščina, temveč so uvozu blaga prek pošte tako velikodušno naklonjeni na celotnem ozemlju EU. Prebivalci "evro" območja lahko iz ameriških spletnih trgovin prek interneta brez dajatev in carin naročijo blago v vrednosti zgolj in samo 22 evrov, Britanci pa le za 18 funtov. Za dražje blago je treba prišteti še 3,5 odstotka carine v primeru ZDA in lokalni DDV, ki znaša v Evropi od 15 do 25 odstotkov. Pri vsem tem je treba poudariti, da se ne obračunava le cena izdelka, temveč se k znesku, na podlagi katerega se obračunajo dajatve državi, prištejejo tudi poštnina in stroški pakiranja. Slovenski cariniki pa so nas popravili, da je znesek, ki je naveden na njihovi spletni strani, napačen in da se lahko prek pošte iz držav nečlanic brez dajatev uvozi le za 5000 tolarjev blaga, za darila pa je ta znesek 11.000 tolarjev, če ne gre za tobak, cigarete ali parfume. EU ima na tem področju še strožji carinski režim, kot je nekdaj veljal v Sloveniji.

Več kot očitno je, da gre pri vsem skupaj za zaščito e-trgovanja v državah EU pred velikansko, najpogosteje tudi cenejšo konkurenco z druge strani Atlantika. EU je zaradi tega v preteklosti že uvedla nekaj direktiv, ki varujejo elektronske potrošnike in trgovce. Tako morajo podjetja iz nečlanic EU, ki ponujajo najrazličnejše on-line storitve, kot je recimo on-line ponudba programske opreme, ali glasbeni servisi, ki omogočajo presnemavanje datotek mp3, ustanoviti podjetja na območju EU, če hočejo tam tržiti svoje storitve. Da plačani davek ostane v državah EU. Prodajo izdelkov iz e-trgovin, ki izvirajo iz EU, pa naj bi pospešila regulativa, imenovana "Distance Selling Regulations". Potrošnikom, ki zapravljajo denar v e-trgovinah znotraj EU, naj bi zagotavljala številne ugodnosti, prednosti in primarno varstvo. Vsi e-trgovci v EU morajo potrošniku jasno predstaviti svoje ime, in če gre za plačilo vnaprej, tudi naslov podjetja. Vsi izdelki morajo biti opisno predstavljeni, jasno morajo biti prikazani tudi vse cene, davščine in stroški pošiljanja. Kupec lahko naročilo zavrne v sedmih dneh, trgovec pa mora denar vrniti najkasneje v 30 dneh. V enakem roku mora tudi dostaviti blago. Omenjena regulativa naj bi zakonsko varovala potrošnike iz EU, saj naj bi bili trgovci zunaj EU polni pasti, kupci pa brez pravnega varstva. Toda ljudje pač raje kupujejo tam, kjer je ceneje. Če gre za ZDA ali za azijske trgovce, pri naročilu lahko samo upamo, da nam bodo cariniki pogledali skozi prste. Včasih pač tudi oni spregledajo, da gre za nekoliko dražjo pošiljko.