Pogine naj, zver!

Najprej kratka obnova eksplozivne snovi:

1. Islamska združba “Mudžahidi brez meja” v Iraku 4. februarja ugrabi Guiliano Sgrena, reporterko italijanskega levičarskega časopisa Il Manifesto.

2. Ugrabitelji pošljejo “proof of life” - video z njenimi pozivi k italijanskemu umiku iz Iraka. Rutinska reč. Že videno.

3. Sledijo shodi, bedenja, diplomacija in mobilizacija pogajalcev.

4. Natanko po enem mesecu jo izpustijo.

5. Trije italijanski obveščevalci, ki so se z ugrabitelji pogodili za njeno izpustitev in izplačali odkupnino, jo odpeljejo proti bagdadskemu letališču.

6. Dobrega pol kilometra pred letališčem - na poti v svobodo - njihov avto prerešetajo ameriški vojaki.

7. Nicola Calipari, obveščevalski as in glavni pogajalec, med napadom umre, ostali so ranjeni.

Svet se strese. Berlusconiju zastane dih. Pokliče ga Bush. Nič, izmenjata le simpatije - in podaljšata prijateljstvo. Brez panike, to je bila le “tragična nesreča”. Aha. Zunanji minister Gianfranco Fini oznani, da je šlo za “ironijo usode”. Šur. Ameriški mediji poročajo, da so italijanskega agenta ubile “koalicijske sile”. Mhm. V Italiji kljub temu ponorijo. Nekateri zahtevajo, da se Italija umakne iz Iraka. Nekateri zahtevajo preiskavo. Nekateri zahtevajo imena tistih, ki so streljali. Nekateri omenjajo Mednarodno kazensko sodišče, kamor bi bilo treba deportirati Američane, ki so zagrešili ta vojni zločin. Kaj se je zgodilo? Vsaka stran ima svojo verzijo. Američani trdijo: drvečemu avtu smo mahali, mu pošiljali svetlobne signale in sprožili opozorilni strel, ker pa se ni ustavil, smo ustrelili v motor. Sgrena temu oporeka: nismo drveli, niso mahali, nobenih svetlobnih signalov niso poslali, opozorilnega strela ni bilo - avto so povsem prerešetali. Američani pravijo, da so mislili, da hoče samomorilski napadalec razstreliti kontrolno točko (checkpoint). Hej, sorry, zmotili smo se! Napaka! Hja, še ena napaka. Irak je kolekcija napak - tudi napak, ki se redno dogajajo na kontrolnih točkah. Američani prerešetajo avtomobil, poln žensk in otrok - znova in znova. Toda Sgrena pravi, da tam sploh ni bilo kontrolne točke - le ameriška patrulja, ki je začela na lepem histerično streljati. In ki ni nehala streljati, dokler ni izpraznila vseh šaržerjev.

Ameriški desničarji hitro ugotovijo, da je bilo vse skupaj le produkt tipične italijanske šlamparije, italijanski desničarji pa, da je šlo za “komunistično zaroto” - reporterka Il Manifesta je ugrabitev sama zrežirala. No, sama reporterka ima o tem ločeno mnenje. Kot namreč pravi, ne izključuje možnosti, da so ameriški vojaki nanjo streljali namerno - da je šlo torej za poskus atentata. Za poskus likvidacije.

1. Že sami ugrabitelji so jo pred izpustitvijo posvarili, da naj bo zelo previdna, ker da Američani morda ne bodo hoteli, da se vrne.

2. Kot je znano, Američani ne trpijo pogajanj z ugrabitelji in plačevanj odkupnin - v metodi, ki so se je oprijeli Italijani (in pred njimi tudi drugi, recimo Francozi), vidijo podpiranje in celo “sponzoriranje” terorizma.

3. Nekateri so poudarjali, da Američani niso hoteli, da bi se vrnila živa, ker preveč ve. Plus: Sgrena je bila proti invaziji na Irak in proti ameriški okupaciji, pisala pa je tudi o prepovedanem kemičnem orožju, ki so ga Američani uporabljali v Faludži.

Bušiji so vse to zanikali: ne, šlo je za tragično pomoto. Nesrečo. Napako. Za naključni incident. Aja? Vsakič, ko Američani zadenejo iraške civiliste, rečejo, da je šlo le za nesrečen primer, za pomoto, za osamljen incident, toda teh osamljenih incidentov je bilo že toliko, da je povsem očitno, da gre za sistem - za sistematično ciljanje civilistov. Ko smo zvedeli, da so Američani v Abu Grajbu sadistično mučili iraške zapornike, so rekli, da je šlo le za osamljen incident, toda potem se je izkazalo, da gre za sistem - za sistematično mučenje zapornikov. In nič drugače ni s teroriziranjem in pobijanjem novinarjev.

Kdor ni v postelji z nami, spi s teroristi!

Najprej se je treba spomniti, kaj je julija 2003 na probushevski TV mreži Fox povedal Paul Wolfowitz, neokonzervativni hardliner, eden izmed glavnih arhitektov “preventivne” doktrine, invazije na Irak in vojne megle, sicer namestnik obrambnega ministra. Rekel je tole:

* prvič, da arabski TV mreži al-Džazira in al-Arabija “sprevračata novice” in “lažno prikazujeta” dogodke v Iraku,

* drugič, da navijata za bivši režim Sadama Huseina,

* in tretjič, da s tem “ogrožata življenja ameriških vojakov”.

Kdor ni z nami, je proti nam. Kdor ni v postelji z nami, nas ogroža. Kdor ne piše tako, kot nam ustreza, je v postelji s sovražnikom - s teroristi, z al-Kajdo, s Sadamovimi lojalisti. Ergo: ker katarska al-Džazira ni v postelji z nami, je v postelji s sovražnikom. Wolfowitz je hotel reči, da so reporterji tako nevarni kot sovražniki. Da je med obojimi pravzaprav enačaj. Še več - da reporterji, ki niso v postelji s Pentagonom, ubijajo ameriške vojake. Z eno besedo, ameriški javnosti je hotel razložiti troje:

* prvič, zakaj je vojna proti terorju tudi vojna proti medijem,

* drugič, zakaj je treba v Iraku obračunati tudi s “sovražnimi” reporterji,

* in tretjič, zakaj ameriška vojska v Iraku in Afganistanu cilja tudi “sovražne” reporterje.

Perverzno? Ja. Cinično? Vsekakor. Srhljivo? Definitivno. Njegove izjave niso zvenele kot evangelij, ampak kot poglavje iz Mein Kampfa. A po drugi strani - niti Hitler ne bi znal tega povedati tako dobro. Predvsem pa tega ne bi znal povedati tako brez patosa. Wolfowitz je namreč vse to zrecitiral v maniri brezčutnega birokrata, ki se mu zdi “finalna rešitev” novinarskega vprašanja bolj stvar logistike kot etike. Ni čudno - “finalna rešitev” novinarskega vprašanja je bila tedaj že v polnem teku. Leta 2001 - kmalu po ameriški invaziji na Afganistan - je ameriška vojska raketirala redakcijo al-Džazire v Kabulu. Zakaj? Ker je al-Džazira malo prej kritizirala ameriško invazijo na Afganistan. Dalje, 8. aprila 2003 je ameriška vojska bombardirala redakcijo al-Džazire v Bagdadu in pri tem ubila 34-letnega reporterja Tariqa Ayouba, mnoge druge pa ranila. Zakaj? Ker je al-Džazira malo prej zavrtela posnetke ameriškega bombardiranja civilnih objektov in civilistov. In da bi bila mera polna in smer prava, je ameriška vojska tistega dne, 8. aprila, s tanki prerešetala tudi bagdadski hotel Palestina, v katerem je bilo baziranih več kot 200 reporterjev, ki večinoma niso bili v postelji s Pentagonom - dva snemalca, 35-letnega Španca Joseja Cousa (Telecinco) in 37-letnega Ukrajinca Tarasa Protsjuka (Reuters), so pri tem ubili, tri pa ranili. Pentagon je trdil, da so se tanki držali pravil, da so le izkoristili pravico do samoobrambe in da je bil napad upravičen - iz hotela naj bi tolkli iraški snajperisti. Toda novinarji, ki so pribežali iz hotela, so rekli, da je zgodba o iraških snajperistih le mit in da so ameriški tanki namerno napadli novinarje, da bi jim dali vedeti: Kdor ni v postelji z nami, je toast! Hja, poročali so “narobe”. Okupacija Iraka = zgodba o uspehu. Tako se glasi pravilno poročilo, stupid! Zato novinarja, ki poroča “narobe”, čaka odstrel. Magari z 250-kilsko bombo. Ali pa vsaj maltretiranje, zastraševanje in teroriziranje. Ameriški vojaki so redno vdirali v prostore al-Džazire (v Bagdadu, Mosulu, Ramadiju ipd.), jih razmetavali in preiskovali, nadlegovali reporterje, jim grozili, jih zapirali oz. “pripirali” ter jim zaplenjali posnete materiale, jasno, predvsem posnetke ameriških napadov na civiliste. Recimo: 27. julija 2003 ameriška vojska aretirala ekipo al-Džazire, ki je snemala protiameriške demonstracije. Podobnih situacij je bilo še več. Al-Džazira je bila boksarska vreča ameriške vojske. Pa se sploh kvalificira za Sadamovo lojalistko? Kje neki! Sadam je reporterje al-Džazire redno izganjal, oviral njihovo delo, zaprl njihovo redakcijo, jih skušal za vsako ceno cenzurirati, sloviti iraški minister za informiranje pa se jih je znal lotiti kar fizično. Mano a mano.

Kdor ni v postelji z nami, spi z ribami!

Ameriška vojska v Iraku ni ciljala le al-Džazire. Daleč od tega. Kot rečeno, v hotelu Palestina sta umrla španski in ukrajinski snemalec. Malo pred tem, 18. marca 2003, so ameriški vojaki ubili Alija al-Khatiba in Alija Abdela Aziza, reporterja TV mreže al-Arabija, ki sta snemala ameriški raketni napad na neki hotel. Malce kasneje, 17. avgusta, pa je pred Abu Grajbom pod ameriškimi streli padel Mazen Dana, snemalec tiskovne agencije Reuters. Pentagon si je očitno rekel: Če se reporterji ne bodo samocenzurirali, jih bomo cenzurirali mi! In tako je ameriška vojska julija 2003 vdrla v prostore bagdadskega časopisa al-Mustaqila, jih premetala, zaplenila vso opremo in aretirala glavnega urednika - Paul Bremer, civilni upravitelj Iraka, je izhajanje časopisa prepovedal, ker da je objavil članek, ki je “pozival k nasilju”. Naslov spornega članka se je glasil: Smrt vsem špijonom in tistim, ki kolaborirajo z Američani. Bremer in ostali bušiji so mahali z naslovom tega članka, toda očitno so potrebovali le dobro pretvezo za prepoved tega časopisa - sam članek, čigar dejansko vsebino so za vsak primer raje skrivali, je bil namreč le poročilo o protiameriških, protiokupacijskih demonstracijah v Faludži, naslov “Smrt vsem špijonom in tistim, ki kolaborirajo z Američani” pa je le citat tega, kar je na demonstracijah rekel neki šiitski klerik. Nič, časopis je o vojni poročal “narobe”. Kot al-Džazira. Kot al-Arabija. Oh, in kot radio Glas Bagdada, ki so ga ugasnili kmalu zatem. In kot šiitski časopis Sadda-al-Auma, ki je doživel zaplembo. In kot šiitski časopis Al-Adala, ki je doživel brutalno racijo. Iraški mediji, ki o vojni poročajo “narobe”, ki torej “sprevračajo novice” in “lažno prikazujejo” dogodke v Iraku, “ogrožajo življenja ameriških vojakov”, zato jih je treba ustaviti - na silo, se razume. Absurd je popoln: bušiji so iraške medije obtožili, da “pozivajo k nasilju”, potem pa so z njimi nasilno obračunali.

Toda ameriška vojska ni ustavljala le iraških reporterjev, ampak tudi tuje - aretirali in priprli so iranske, turške, izraelske in portugalske. Mnoge so pretepli. Recimo: japonskega reporterja so aretirali in pretepli, ker je posnel ameriški napad na neko bagdadsko stavbo, v kateri naj bi se skrival Sadam Husein, pa se ni - le civilisti. Pet jih je pri tem umrlo. Japonec bi gotovo o tem dogodku poročal “narobe”. Novico bi sprevrnil. Ker ni bil v postelji s Pentagonom, je bil brez pravic. Le kako je lahko mislil, da svarilo “Pazite, kaj pišete”, s katerim je Busheva administracija po 11. septembru stisnila in utišala ameriške novinarje, v Iraku ne velja. Ne, v Iraku to velja še toliko bolj. In to že od dneva 1. Ali natančneje, 22. marca 2003, kmalu po začetku invazije na Irak, so ameriški tanki ubili Terryja Lloyda, 50-letnega britanskega reporterja (ITV), ki se je s tremi kolegi prebijal proti Basri. Ameriški tanki so po njih udarili v trenutku, ko se jim je približala skupina iraških vojakov, ki so se hoteli vdati. In da ne bo kakega nesporazuma: udarili so direktno po novinarski ekipi. Uradno poročilo, ki sta ga objavili obe prijateljici, Amerika in Britanija, je zagotavljalo, da je bil Lloyd le žrtev “prijateljskega ognja”, kar pa ni utišalo sumov, da je bil napad nanj in novinarsko ekipo nameren. Da so torej tanki nalašč udarili šele v trenutku, ko so se novinarji in iraški vojaki, ki so se hoteli vdati, zbližali - tako so Američani lažje rekli, da so mislili, da gre za sovražni konvoj. Saj veste - vojna megla! Naključje! Nesreča! Belgijskega snemalca Freda Neraca in libanonskega prevajalca Huseina Osmana, ki sta bila v džipu z Lloydom, niso nikoli našli - še vedno ju iščejo. Daniel Demoustier, francoski snemalec, ki je bil v tem napadu le ranjen, je rekel, da hoče ameriška vojska “odstraniti nadležne priče”. Ne le zato mnogi še vedno verjamejo, da je hotel dati Pentagon lekcijo reporterjem, pa ne le tem, ki so jih zadeli, ampak reporterjem nasploh: Glejte, kaj se vam bo zgodilo, če boste hoteli neodvisno poročati! Glejte, kaj se vam zgodilo, če boste po Iraku hodili sami! Glejte, kaj se vam bo zgodilo, če se ne boste držali nas! Glejte, kaj se vam bo zgodilo, če ne boste tiho... ee, če ne boste v postelji z nami!

Terry Lloyd in njegovi kolegi niso bili v postelji s Pentagonom. Ali kot se reče: niso bili embedded. Pentagon, znan po prerokbah, ki izpolnjujejo same sebe, je dal reporterjem že vnaprej jasno vedeti: Kdor ni pod našo kontrolo, kdor ni z nami, kdor ni embedded, je v smrtni nevarnosti! In tako je bilo. Prerokba se je izpolnila. Ali bolje rečeno, Pentagon je varnost in zaščito zagotovil le tistim reporterjem, ki so bili embedded - ki so s Pentagonom podpisali pakt o nenapadanju... ee, ki so pristali na vse pogoje. Ki so se torej zavezali, da bodo spoštovali 50 strani pravil, ki pravijo, da reporter ne sme pod nobenim pogojem objaviti informacij, ki bi kakorkoli kompromitirale ameriško vojsko in njene operacije. Nobenih poročil o padlih vojakih ali pa mrtvih civilistih. Pentagon v Iraku tolerira le navijače. Le propagandiste. Le reporterje, ki so voljni PR članke objavljati pod svojim imenom in ki v okupaciji Iraka vidijo zgodbo o uspehu. Le reporterje, ki so se voljni z njim poročiti. TV mrežo NBC so prisilili, da je odpustila svojega reporterja Petra Arnetta, ker je dal dobrih 10 dni po napadu na Irak intervju iraški televiziji. In le kdo bi lahko pozabil, kako je Rumsfeldov veliki prijatelj - ja, britanski obrambni minister Geoff Hoon - napadel slovitega britanskega reporterja Roberta Fiska (Independent), ker je razkril (bolje rečeno, dokazal), da iraške tržnice, polne civilistov, niso bombardirali Iračani, ampak Američani. Pentagon je reporterjem, ki so embedded, zagotovil varnost - tistim, ki niso embedded, pa je rekel le, da naj javljajo, kje se nahajajo. Al-Džazira je to redno počela. In ostali reporterji tudi. Saj.