Običajne punce v neobičajnih pozah

Gregor, razjasniva takoj na začetku: je v Sloveniji res tako težko priti do fotomodelov za erotične seanse?

No, prav enostavno zagotovo ni. Agencije s fotomodeli že v izhodišču zavrnejo sodelovanje z mano, saj so prepričane, da bi prišle na slab glas in v medijih padle v nemilost. V Sloveniji se modne piste in erotika med seboj izključujejo.

Kljub temu se govori, da se je pred tvojim fotoaparatom v štirih letih zvrstilo skoraj dvesto Slovenk.

Upal bi si trditi, da jih je bilo več kot dvesto. V povprečju ena na teden.

Medtem ko našemu Playboyu ne uspe sleči niti ene na mesec. V čem je skrivnost?

Hja, kaj pa vem... S profesionalnimi modeli ne sodelujem, ker jih za tovrstno fotografijo pač nimamo. Sodelujem z dekleti, ki še nikoli niso pozirale gole, če odštejem fotke, ki so jih njihovi fantje napravili na plaži. V tem pogledu so vse začetnice in najprej si moram pridobiti njihovo zaupanje. Če mi punca ne zaupa, nimava kaj filozofirati. Nato jo seznanim s pogoji dela in žanri, ki jih ima na voljo. Povem jim, da fotografije ne bodo objavljene v Sloveniji, marveč na ameriških spletnih straneh, in takrat se večina opogumi.

To, da tudi Slovenci deskamo po spletu, jih ne moti?

Možnost, da bi jih kdo prepoznal med tisoči deklet in milijoni fotografij na ameriški plačljivi spletni strani, je neznatna oziroma enaka nuli. Pa tudi če bi jih, ne bi mogel biti stoodstotno prepričan, da so to res njegove sosede ali znanke.

No, pri Ines Juranovič očitno ni bilo dvoma.

Ines je izjema, ki potrjuje pravilo. Dopuščam možnost, da bi nekdo Ines prepoznal na eni spletni strani, da bi jo našel na dveh hkrati, pa ne more biti več naključje. Fotografije, ki so krožile po slovenskih medijih, so namreč ukradene z dveh različnih spletnih naslovov, ki razpolagata z arhivom milijona in pol fotografij.

Hočeš reči, da je nekdo, ki je vedel, kje in kako najde Ines, čakal na pravi trenutek?

Tako nekako.

Kako postaneš erotični fotograf? Šole, ki bi te izmojstrila v tem poklicu, najbrž ni za vsakim vogalom.

Erotični fotograf sem postal po naključju. S fotografijo se ljubiteljsko ukvarjam od najstniških let, veliko sem delal na aktih, s katerimi pa praktično nimaš kaj početi, pa če so še tako dobri. S klasičnim aktom se ukvarja vsak fotograf. Pred leti sem spoznal natakarico, ki je bila s svojimi posnetki zelo zadovoljna, in vprašala me je, če bi se dalo na tak način oplemenititi njeno dokaj skromno plačo. Na žalost ji takrat nisem mogel pomagati. Kasneje sem na internetu zasledil oglas, ki je vabil fotografe k sodelovanju z eno od znanih ameriških spletnih strani z erotično vsebino. Prijavil sem se in presenetljivo hitro dobil odgovor, naj pošljem vzorce.

In tako se je začelo?

Ja, tako se je začelo. Vseeno pa blazno dolgo traja, da si pridobiš njihovo zaupanje in da te sprejmejo za resnega poslovnega partnerja. Seveda sem moral tudi jaz zaupati njim, da mi bodo za dogovorjeno število posnetkov izplačali dogovorjeni znesek.

So naročniki do sedaj poravnali vse račune?

Vse. Včasih poskušajo zbijati ceno, češ serija fotografij ne ustreza zahtevanim standardom. Na srečo imam zdaj dovolj izkušenj, da ločim dobre fotografije od slabih in takim fintam ne nasedam. Če zamočim, popust vračunam že v ceno ali pa fotografij sploh ne pošljem.

Je fotografiranje za ameriške spletne strani dolgoročen posel?

V interesu lastnikov erotičnih spletnih strani je, da imajo na razpolago čim več različnih modelov. Ko izčrpaš število serij z nekim modelom, si na določeni spletni strani z njim opravil, ker zanj ni več zanimanja. Sodelujem z več kupci in isti model lahko v različnih serijah večkrat prodam. Moja naloga je, da naredim čim več kvalitetnih posnetkov v čim krajšem času, kar je razumljivo povezano z določenimi stroški. Za dobre posnetke rabiš atraktivno lokacijo, pogosto je treba najeti okusno opremljene apartmaje, ki niso ravno poceni, zato poskušam lokacijo karseda izkoristiti in tam s čim več modeli narediti čim več serij.

Kaj pa, če bi punca spremenila mejkap in zamenjala celostno podobo, bi se jo dalo še enkrat prodati isti spletni strani?

Načelno ja, če zamenjaš lokacijo, vendar lastniki spletnih strani vse pogosteje zahtevajo, da modele fotografiramo z dokumenti, ki izkazujejo njihovo istovetnost. Fotokopijam se izogibajo, ker jih je preveč enostavno ponarediti. Poleg tega moram tudi jaz kot fotograf podati podpisano izjavo, da sem dokumente pregledal in nisem zasledil znakov ponarejanja.

Koliko časa že sodeluješ z Američani?

Približno štiri leta. Rekel bi, da sem šele na začetku nekega resnega sodelovanja. Še zmeraj moram brskati med ponudbami in stikati med kontaktnimi naslovi.

Kaj jim ponudiš, da čim prej zagrabijo?

Nič posebnega. Na začetku, ko dobim model, naredim z njim nekaj vzorčnih posnetkov, s katerimi ga predstavim potencialnemu kupcu. Če jim model ustreza, naročijo določeno število serij - od klasične erotike, striptiza, masturbacije in določenih fetišev do povsem eksplicitnih, trdoerotičnih posnetkov. Ta vzorec je standarden in se pojavlja takorekoč pri vseh naročnikih.

Koliko fotografij posnameš z enim modelom?

Nekje med stopetdeset in dvesto fotografij v petih do desetih serijah. Kakih deset odstotkov materiala je iz različnih razlogov neuporabnega, vse ostalo prodam. Včasih mi naročijo tudi po deset seans z istim modelom na različnih prizoriščih in v različnih opravah, kar lahko z malce iznajdljivosti posnamem v istem apartmaju.

Obstaja kakšna zvrst, ki je še posebej zaželena?

Zelo radi imajo zunanje, outdoor posnetke v naravi, pri čemer je treba poudariti, da je hardcore lažje prodati kot erotiko. Za trdo erotiko bodisi solo bodisi v paru se namreč odloči manj modelov. Trenutno se najbolje prodajajo povsem naravne punce, silikonskih lepotic kratkomalo ne odkupujejo. Še večje povpraševanje je po naravnih, neobritih, nedepiliranih muckah. Ti posnetki so zaenkrat najbolje honorirani.

Na kakšen honorar lahko računajo tvoji modeli?

To je odvisno od naročnika, števila serij in žanra fotografij. Punca, ki jo zanima kompletna ponudba od striptiza do trde erotike, lahko zasluži petsto tisoč tolarjev ali več na seanso.

Ines Juranovič naj bi dobila pol milijona...

Tega nisem rekel jaz.

Je potemtakem dobila manj? Morda več?

Tega ne bom povedal, ker bi bilo zavajajoče. Če bi omenil neko cifro, bi vsa dekleta zahtevala toliko. Obstajajo tudi alternativne rešitve, če punci ne morem omogočiti želenega zaslužka. Lahko jo napotim h kolegom v tujini in če je dovolj pogumna in ima teden dni časa, se lahko vrne s kar konkretnim honorarjem. Spet odvisno od žanrov, ki jo veselijo.

Bom vprašal drugače: koliko znaša najnižji honorar, ki ga zagotavljaš modelu?

Nekje med petdesetimi in stotimi tisočaki. Prej sto tisoč, ker ne pristajam na prodajo nizkih in slabo plačanih serij. Z vsakim potencialnim modelom se moram večkrat sestati, preden podpiševa pogodbo, kar jemlje čas in denar. Če ne pokrijem vsaj osnovnih stroškov, nisem naredil nič. Posel mi še dodatno otežujejo razni voajerji, med njimi so tudi nekateri umetniški fotografi, snemalci in kamermani, ki naivna dekleta pritegnejo z lažnimi obljubami in fiktivnimi honorarji, fotkajo pa jih za svoj privatni album.

Skratka, ti nisi še nobene nategnil?

Ne tako ne drugače. Z dekleti imam urejene poslovne odnose in čiste račune, kar se mi pogosto obrestuje. Prav ta dekleta me priporočijo svojim kolegicam, sošolkam ali prijateljicam, ki bi se želele preizkusiti v vlogi fotomodela.

Kakšna je videti pogodba, ki jo podpišeta z modelom?

Podpiševa dve pogodbi. Prva je med mano in modelom, s katero model dovoli, da ga predstavim potencialnemu kupcu. Brez te pogodbe kupcu ne morem posredovati vzorčnih fotografij. Ta pogodba me tudi zavezuje, da vzorčnih fotografij, ki niso honorirane, ne smem uporabiti v druge namene, ampak izključno za predstavitev kupcu. Če model kupca ne zanima, sva z modelom opravila. Če kupca najdem, se z njim podpiše druga pogodba, tako imenovani model release, s katero se določi obseg dela in honorar, obvezno pa mora vsebovati tudi ime in priimek kontaktne osebe, ki hrani dokumentacijo o snemanju - za primer, če bi inšpekcija to zahtevala. Iz nje je razvidno, kdo je avtor fotografij in kdo kupec. Američani najraje vidijo, da jim skupaj z avtorskimi pravicami izročim kompletno dokumentacijo, za vsak slučaj, če bi denimo naslednje leto bankrotiral in ne bi mogli več priti v stik z mano. Na koncu sledi še fotografova izjava, s katero se odpoveš materialnim pravicam in potrdiš, da med fotografiranjem nisi opazil, da bi bil model pod vplivom alkohola, psihotropnih substanc ali da bi šlo za duševno moteno osebo, da ima model veljavne dokumente in da za njim ne stoji nobena agencija, ki bi naknadno zahtevala provizijo. Z eno besedo, šestnajst strani papirjev.

Česa se Slovenke pri golem fotografiranju najbolj bojijo?

Najbolj se bojijo, da bi jih prepoznala napačna oseba. Večina punc, s katerimi sem sodeloval in še sodelujem, so popolnoma običajna dekleta s svojimi družinami, fanti in delovnimi obveznostmi. Strah jih je slovenske majhnosti in tukajšnje mentalitete, ki gre včasih tako daleč, da se zaradi popolnoma nedolžnega fotografiranja starši odrečejo svoje hčere.

Si imel kdaj kakšne težave z njihovimi fanti ali možmi?

Nikoli. Najmanj polovica deklet, ki sem jih fotografiral, je bila tako ali drugače vezana. Vsaj polovica od teh deklet je svojim fantom povedala za poziranje ali pa so fantje prišli kar z njimi. S takimi modeli je dejansko najlažje delati, ker vejo, da jih pri tem nekdo podpira.

Lahko kdo od lastnikov spletnih strani, s katerimi sodeluješ, odkupi tvoje fotografije in jih objavi v tukajšnjem časopisju?

Ne more. Kupi lahko le kompletno spletno stran v primeru, če bi bila naprodaj. Vsaka fotografija s teh strani, ki se pojavi v drugih medijih, je zagotovo ukradena. Fotografije so nastale ekskluzivno za objavo na plačljivih spletnih straneh, ki se ne ukvarjajo z nadaljnjo prodajo.

Se da v Sloveniji živeti od erotične fotografije?

Da se, vendar moraš veliko migati in narediti veliko kilometrov. Nenehno moraš biti na preži in iskati nove priložnosti, nove vire in nove kupce. Ob ponudbi iz Rusije in Ukrajine je težko ostati konkurenčen. Zavedam se, da bodo te štiri spletne strani, s katerimi sedaj redno sodelujem, s časom ugasnile.

Zakaj bi ugasnile?

Ker se spreminjata tako estetika kot tehnologija. Vse več spletnih strani, ki so do nedavnega ponujale samo fotografije, zdaj služi z videoklipi in posnetki, ki si jih lahko pošlješ za ozadje svojega mobilnega telefona. Spletne strani, ki ne sledijo tem trendom, bodo kmalu postale nezanimive.

Že razmišljaš o nadgradnji in snemanju erotičnih filmov?

Razmišljam. Intenzivno. S kolegom že snemava erotične videoklipe.

Koliko od dvestotih punc, ki si jih fotografiral, bi javno priznalo, da je posnelo serijo hardcore fotografij?

Nobena. Ker razen šikaniranja nobena ne bi imela nič od tega. Priznam pa, da bi rad našel tako punco.

Koliko pa bi jih nadaljevalo kariero erotičnega fotomodela, če bi imele možnost?

Večina, ampak pod pogojem, da jim zaradi tega ne bi bilo treba spremeniti ustaljenega življenjskega sloga in zapustiti domačega okolja. Če se hočeš v Sloveniji ukvarjati s tem poslom, moraš biti v prvi vrsti velik entuziast. Če hočeš zaslužiti, moraš ven, recimo v Budimpešto, kjer Madžarke za erotično fotografiranje čakajo v vrstah.